Jedro

Upravni organ se je v zadostni meri opredelil do pridobljenih poročil o aktualnih razmerah v tožnikovi matični državi. Tožnik pa ni dovolj jasno izkazal dejanj, na podlagi katerih bi tako upravni organ kot sodišče lahko presodila, da njegova vrnitev v izvorno državo ni mogoča. Zgolj navedbe, da mu grozijo tako fizično kot psihično ter da je tarča posmeha in številnih opazk, pa ne dosegajo standarda ogroženosti iz 51. člena ZTuj-1. Različna poročila sicer lahko kažejo na določene probleme glede verske svobode manjšinskih verskih skupnosti, vendar ne pomenijo takšne okoliščine, ki bi narekovale prepoved prisilne odstranitve tujca.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za zadrževanja v Republiki Sloveniji. Pojasnjuje, da je dne 5. 5. 2009 tožnik vložil prošnjo za zadrževanje na podlagi 52. člena Zakona o tujcih (ZTuj-1; Uradni list RS, št. 61/1999 s spremembami). V prošnji je navedel, da se v BiH nima kam vrniti, ker v državi izvora nima sorodnikov niti premoženja, njegov dom so zasedli tuji ljudje. Kot pripadnik bosanske narodnosti, židovske vere, se v BiH ne more vrniti, saj ljudje še vedno niso pozabili grozot vojne. Sorodniki in domačini, ki med vojno niso zapustili države, ga imajo za izdajalca in strahopetca. Večkrat je bil deležen raznih opazk in psihičnega nasilja, grozili pa so mu tudi z nožem. V Banja Luki ni varen niti pred srbskim niti pred muslimanskim prebivalstvom, ker si oblast ne prizadeva za spoštovanje človekovih pravic, ampak za oblikovanje etnično čistih območij.

Upravni organ je v zadevi odločal ponovno, na podlagi sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 1693/2009 z dne 6. 1. 2010. Tožnika je povabil na razgovor, na katerem je izjavil, da je kot begunec prišel v Slovenijo leta 1999, mati in oče pa sta kot begunca odšla na Dansko leta 1993. Zaradi duhovnih in verskih razlogov se v BiH počuti kot tujec, z znanci v izvorni državi nima stikov. V dokaz svojih navedb je predložil prispevek Amnesty International iz leta 2006. Upravni organ pojasnjuje, da je pri odločitvi upošteval tako subjektivne okoliščine na strani prosilca kot tudi objektivne okoliščine. Upošteval je tožnikove navedbe glede težav zaradi židovske vere, dogodka iz leta 1992, ko je bil deležen fizičnega in psihičnega nasilja, prav tako tudi, da v obdobju od 28. 12. 2005 do 28. 3. 2006, ko je bil v BiH, ni imel težav z oblastmi. Upošteval je tudi poročila različnih organizacij glede objektivnih okoliščin v državi izbora, ki so dosegljiva na svetovnem spletu. Pristojni organ je za pomoč glede informacij zaprosil informacijsko dokumentacijski center Direktorata za migracije in integracijo. Organ prve stopnje je upošteval naslednja poročila: poročilo organizacije OSCE, mednarodno poročilo US Department of State z dne 26. 10. 2009, poročilo UN Human Rights Council z dne 8. 12. 2009, poročilo US Department of state on international Religious Freedom 2009, poročilo Human Rights Watch za leto 2009; poročilo organizacije Amnesty International za leto 2009, in podatke spletne strani židovske skupnosti.

Na podlagi tožnikovih navedb in pridobljenih poročil je upravni organ presodil, da dogodka iz leta 1992 med seboj nista povezana in ne dokazujeta, da bi šlo za mučenje ali nečloveško in poniževalno ravnanje ali kazni, niti za ogrožanje tožnikovega življenja. Tožnik ne opiše nobenih drugih konkretnih dogodkov ali predlaga dokaze, ki bi utemeljevali, da je nevarnost, ki mu grozi, resnična in osebna. Da mu ob vrnitvi v matično državo ne grozi resnična in osebna nevarnost potrjuje tudi dejstvo, da ob vrnitvi v BiH (konec leta 2005 ) in med bivanjem v matični državi do konca leta 2006 ni imel nikakršnih težav z oblastmi in prebivalci. V svojih izjavah si tudi delno nasprotuje, saj pravi, da države BiH ne priznava za svoje niti ne priznava bosanskega državljanstva, kljub temu pa je 15. 3. 2009 želel nelegalno oditi v BiH in si urediti potni list. Glede objektivnih okoliščin v matični državi je upravni organ na podlagi pridobljenih poročil ocenil, da v BiH situacija ni takšna, da bi bilo tožnikovo življenje ali svoboda ogroženo. Židovska verska skupnost, katere pripadnik je tožnik, v BiH uživa ugled in spoštovanje, iz poročil različnih organizacij pa je razvidno, da se stanje glede spoštovanja človekovih pravic v BiH iz leta v leto izboljšuje, posebno pozornost se posveča pripadnikom manjšin. Še vedno se razseljeni državljani BiH vračajo v svojo državo. V BiH je vzpostavljen sistem varstva človekovih pravic, je podpisnica Evropske konvencije o človekovih pravicah, prav tako pa je zaščita človekovih pravic, tudi manjšin, urejena v nacionalni zakonodaji. Pristojni organ iz navedenih razlogov, tako subjektivnih kot objektivnih okoliščin v državi izvora zaključuje, da življenje ali svoboda tožnika v matični državi ne bi bila ogrožena zaradi njegove rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali bi bil v njej lahko izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kazni. Pri svoji odločitvi je upravni organ preučil tudi prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.

Odločitvi upravnega organa prve stopnje je tožena stranka z odločbo št. 2253-7/2010-2 (155-06) z dne 16. 3. 2010 pritrdila in pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnila.

Tožnik se ne strinja z odločitvijo tožene stranke in meni, da sta tako odločitvi organa prve stopnje kot tožene stranke nezakonita. Meni, da tožena stranka ni presojala subjektivnih okoliščin na strani tožnika kot tudi ne objektivnih okoliščin v matični državi. S tem ni sledila odločbi Upravnega sodišča RS z dne 6. 1. 2010. Do objektivnih okoliščin stanja v tožnikovi matični državi se je tožena stranka sicer opredelila, vendar je dejansko stanje zmotno ugotovila, posledično pa je zmotno uporabila materialno pravo. Stališče tožene stranke, da se je s tem, ko je okoliščine na strani tožnika primerjala z okoliščinami v Azerbajdžanu, spustila v temeljito in skrbno presojo celotne zadeve, zmotno. V kolikor bi se v resnici spustila v obravnavanje objektivnega stanja, bi brez dvoma ugotovila, da tožnik kot pripadnik bosanske narodnosti oziroma židovske vere na območju Republike Srbske, kamor sodi tudi Banja Luka, ni varen niti pred srbskim niti pred muslimanskim prebivalstvom. Ni se opredelila do okoliščine, da je tožnik v času vojne, torej pred 17 leti, zapustil svojo domovino, ter da ga imajo njegovi sorodniki kot tudi ostali domačini za strahopetca in izdajalca, posledično mu tako grozijo tako fizično kot psihično oziroma je tarča posmeha in številnih opazk. Po vrnitvi v BiH bo nedvomno izpostavljen dejanjem, ki so v nasprotju z določbo 3. člena EKČP. Neutemeljen je očitek, da tožnik ni predložil oziroma predlagal nikakršnih dokazov, saj teh dokazov ne more predložiti ali predlagati. Meni tudi, da je spregledala poročilo US Department of State on International Religious Freedom 2009 ter mednarodno poročilo o verski svobodi US Department of State z dne 26. 10. 2009. Neutemeljeni so tudi zaključki, da je zgolj na temelju z ničemer izkazane okoliščine, da je tožnik dne 16. 3. 2009 želel na ilegalen način prečkati slovensko - hrvaško mejo, mogoče sklepati, da se želi vrniti nazaj v domovino. Napačna je tudi ugotovitev, da ob vrnitvi v BiH konec leta 2005 in med bivanjem v matični državi do konca marca 2006 ni imel nikakršnih težav z oblastmi ali prebivalci. Težav ni imel, saj se je tako sorodnikov kot domačinov vztrajno izogibal. Predlaga, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in tožniku podaljša dovoljenje za zadrževanje v Republiki Sloveniji za nadaljnjih 6 mesecev od dneva izdaje odločbe prve stopnje, podrejeno pa, da se tožbi ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke odpravi ter se zadeva vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predlaga, naj ga sodišče oprosti plačila sodnih taks, saj ne razpolaga z nikakršnim premoženjem, poleg tega pa tudi ne prejema nobenih dohodkov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo odgovarja na stališča tožeče stranke v tožbi in predlaga naj sodišče tožbo zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločba upravnega organa prve stopnje, s katero je odločil, da se prošnja za dovolitev zadrževanja tožnika v Republiki Sloveniji zavrne.

Zadrževanje tujca v Republiki Sloveniji se po ZTuj-1 med drugim dovoli, če bi bila prisilna odstranitev v nasprotju z 51. členom tega zakona (prva alineja drugega odstavka 52. člena ZTuj-1). ZTuj v 51. členu določa, da prisilna odstranitev ali vrnitev tujca v državo, kjer bi bilo njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njegove rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja ali v državo, v kateri bi bil lahko izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kazni, ni dovoljena.

Upravni organ je v postopku odločal ponovno na podlagi sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani opr. št. I U 1693/2009 z dne 6. 1. 2009, s katero je sodišče odločitev upravnega organa prve stopnje odpravilo in mu zadevo vrnilo v ponoven postopek. Izrazilo je stališče, da se upravni organ ni opredelil do objektivnih okoliščin o stanju v tožnikovi matični državi. Po presoji sodišča je upravni organ v ponovljenem postopku sledil stališču sodišča prve stopnje in se v zadostni meri opredelil do pridobljenih poročil o aktualnih razmerah v tožnikovi matični državi.

Tožnik je v prošnji in v izjavi na zaslišanju dne 4. 2. 2011 izpostavil, da se v BiH ne more vrniti zaradi verskih in duhovnih razlogov, da se v BiH zaradi tega počuti kot tujec, zaradi preteklih dejanj fizičnega in psihičnega nasilja pa se ne počuti varno. Upravni organ je po presoji sodišča pravilno ocenil, da dogodka, ki jih je tožnik opisal in segata v leto 1992 (pretep in grožnja) med seboj nista povezana. Tudi po presoji sodišča ne dokazujeta, da bi šlo za takšna dejanja, ki bi narekovala prepoved tožnikove prisilne odstranitve v njegovo izvorno državo. Dogodka segata v leto 1992, dejstvo, da ga imajo njegovi sorodniki kakor tudi ostali domačini za strahopetca in izdajalca pa še ne pomeni, da bi bil z vrnitvijo v izvorno državo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kazni. Tožnik niti v tožbi ni konkretno pojasnil, kdo konkretno mu grozi in kaj te grožnje pomenijo ter v kakšni obliki so izražene. Skratka, tožnik ni dovolj jasno izkazal dejanj, na podlagi katerih bi tako upravni organ kot sodišče lahko presodila, da njegova vrnitev v izvorno državo ni mogoča. Zgolj navedbe, da mu grozijo tako fizično kot psihično ter da je tarča posmeha in številnih opazk, pa ne dosegajo standarda ogroženosti iz 51. člena ZTuj-1. Tožnik je kot verske in duhovne razloge, zaradi katerih se ne počuti varnega, navedel, da je, ko je dopolnil 30 let, prišel do spoznanja, da je židovske vere. Zato je upravni organ na podlagi pridobljenih poročil pravilno ugotavljal, ali bi bila zaradi vere tožnikovo življenje ali svoboda v matični državi lahko kakorkoli ogrožena. Tudi po presoji sodišča je na podlagi pridobljenih poročil mogoče sklepati, da ima židovska skupnost v BiH ugledno mesto in se nanje gleda prijazno in z odobravanjem, ter da Židje, ki živijo na območju BiH, nimajo posebnih skrbi ali strahov (poročilo organizacije OSCI). Tudi iz spletne strani židovske skupnosti izhaja, da ima židovska skupnost še naprej dobre odnose z vlado, ter da imajo svojo skupnost tudi v Banja Luki. Iz delovne komisije EU o napredku v BiH za leto 2006 ne izhaja, da bi bile manjšine ogrožene, prav tako je v BiH zagotovljena svoboda veroizpovedi. Iz poročila Human Rights Council pa izhaja, da je viden napredek BiH glede boljše zaščite pravic beguncev in razseljenih oseb, pripadnikov nacionalnih manjšin in verske svobode. Sprejet je bil tudi Zakon o zaščiti pravic nacionalnih manjšin v BiH ter Zakon o verski svobodi in pravnem položaju cerkva in verskih skupnosti v BiH, ki zagotavljajo enakopraven status cerkvam in verskim organizacijam. Sprejet je bil tudi Zakon o prepovedi diskriminacije. Na podlagi navedenega je organ prve stopnje pravilno zaključil, da življenje ali svoboda tožnika v izvorni državi ne bi bila ogrožena zaradi njegove rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali bi bil v njej lahko izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kazni.

Tožnik v tožbi opozarja na poročilo US Deparment of State on International Religious Freddom 2009, v kateri je zapisano, da vlada na splošno v praksi sicer spoštuje versko svobodo, vendar so kljub temu tudi lokalne oblasti v nekaterih primerih omejevale versko svobodo manjšinskih verskih skupnosti ter na mednarodno poročilo o verski svobodi US Department of State z dne 26. 10. 2009, v katerem je zapisano, da je bila januarja in februarja 2009 židovska skupnost tarča vandalizma - žaljivi grafiti. Sodišče meni, da ugotovitve navedenih poročil sicer lahko kažejo na določene probleme glede verske svobode manjšinskih verskih skupnosti, vendar ne pomenijo takšne okoliščine, ki bi narekovale prepoved prisilne odstranitve tujca. Poleg tega iz navedenih poročil niti ne izhaja, da bi se poročila nanašala na stanje v Banja Luki, kamor bi bil tožnik vrnjen.

Sodišče zato meni, da je tožena stranka dejansko stanje ugotovila pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabila določbe ZTuj-1. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika in ni opravilo glavne obravnave, ker je presodilo, da na podlagi trditev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, ni mogoče sklepati, da bo dejansko stanje mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Izrek o stroških postopka je vsebovan v izreku o zavrnitvi tožbe in temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne, zavrže, ali postopek ustavi.

K 2. točki izreka: Sodišče je na podlagi 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks, ker je presodilo, da bi bila s plačilom sodnih taks lahko bistveno zmanjšana sredstva za njegovo preživljanje.