Jedro

V obravnavanem primeru je zato treba izhajati iz določbe drugega odstavka 44. člena ZPP, ki kot izhodišče za opredelitev vrednosti spornega predmeta pri nedenarnih zahtevkih predpisuje v tožbi ocenjeno vrednost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. V skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura se z dnem uvedbe eura kot zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji (1. 1. 2007) tolarski zneski, navedeni v predpisih, sodnih in upravnih aktih, glasijo na euro, revizijsko sodišče pa je po uradni Dolžnosti vse tolarske zneske v odločbah preračunalo v eure, upoštevaje pri tem uradni tečaj zamenjave.

2. Sodišče prve stopnje je na podlagi 490. člena ZPP zavrglo revizijo, ker vrednost spornega predmeta ne presega 20.864,63 EUR (prej 5.000.000,00 SIT). Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču je smiselno predlagala, naj reviziji ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur.l. RS 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

7. V obravnavanem primeru je toženi stranki (vlagateljici revizije) naloženo, da overi podpis na prodajni pogodbi z dne 10. 3. 2003 in da dovoli vpis hipoteke pred prenosom lastništva na štirih nepremičninah, "proti plačilu kupnine v znesku 25.997,70 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 10. 5. 2003, ker bo sicer tako listino nadomestila pravnomočna sodba." Predmet tožbenega zahtevka tako ni denarni znesek, kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, temveč izjava volje tožene stranke. Res pa je, da bi tožbeni predlog lahko služil za ugotovitev ekonomskega pomena spora. Če tožeča stranka ne bi podala svoje ocene vrednosti spornega predmeta, bi ponujena kupnina s strani tožeče stranke gotovo služila oceni vrednosti spornega predmeta. Edino logično bi bilo, da je ob odsotnosti drugačnih trditev v ponujeni kupnini obenem opredeljena tudi vrednost spornega predmeta nedenarnega tožbenega zahtevka.(1)

8. Tožeča stranka je v tožbi označila vrednost spornega predmeta v znesku 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT). Tožeča stranka je tako, kljub temu da je za zahtevano izjavo volje tožene stranke ponujala plačilo 25.997,70 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 10. 5. 2003, podala še drugačno - nižjo oceno vrednosti spornega predmeta. Ne sodišče prve stopnje ne tožena stranka nista opozorili na omenjeno posebnost tožbe. Tožena stranka je celo v vseh svojih vlogah do pritožbe proti sklepu o zavrženju revizije dosledno navajala, da je vrednost spornega predmeta 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT). V obravnavanem primeru tako ne gre za vprašanje, ali je vrednost nedenarnega tožbenega zahtevka sploh določena. Gre pa za problem, na kaj opreti odločitev o dovoljenosti revizije, ko je tožeča stranka ponudila dve izhodišči, pri čemer vsako zase pripelje do drugačnega odgovora na vprašanje o dovoljenosti revizije. Revidentka namreč zmotno razlaga 490. člen ZPP. S sklepanjem po nasprotnem razlogovanju iz besedila 490. člena ZPP lahko izpeljemo pravilo, da je revizija v gospodarskih sporih dovoljena, če vrednost spornega predmeta presega 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT). To pomeni, da sta izpodbijani odločitvi sodišč prve in druge stopnje pravilni, če je izhodišče za presojo o dovoljenosti revizije v ocenjeni vrednosti spornega predmeta v znesku 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT).

9. Odgovor na vprašanje o dovoljenosti obravnavane revizije je tako odvisen od odgovora na vprašanje, ali gre za primer, ki je podoben (analogen) tistim urejenim primerom iz ZPP, ki kot merilo vrednosti spornega predmeta nedenarnega zahtevka zapovedujejo denarni znesek, ki le posredno opredeljuje denarno vrednost nedenarnega tožbenega zahtevka. S tem v zvezi je najbližja določba prvega odstavka 44. člena ZPP, na katero se sklicuje tudi revidentka. Če bi bil odgovor na to vprašanje pritrdilen, bi bila revizija namreč dovoljena, ker bi bilo treba upoštevati za presojo o dovoljenosti revizije znesek "25.997,70 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 10. 5. 2003." Tolarska protivrednost 25.260,32 EUR na dan 10. 5. 2003 (ob srednjem menjalnem tečaju Banke Slovenije na ta dan 232,8431 SIT za 1 EUR) je bila 6.053.385,04 SIT. Ocenjena vrednost tožbenega zahtevka pa v takem primeru ne bi prišla v poštev, ker bi analogna uporaba prvega odstavka 44. člena ZPP zaradi kogentnosti izključevala ocenitveno dolžnost tožeče stranke iz drugega dostavka 44. člena ZPP.

10. Ponudba plačila kupnine v znesku "25.997,70 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 10. 5. 2003" (v nadaljevanju ponudba) izvira iz prodajne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama. Ponudba zato izraža pripravljenost tožeče stranke, da obenem s toženo stranko izpolni svojo obveznost iz dvostranske pogodbe, upoštevaje pravilo sočasne izpolnitve (101. člen Obligacijskega zakonika; OZ). Ker ni izključeno, da je stališče tožene stranke o ustreznosti višine ponudbe drugačno, dotika se namreč njene pravice iz dvostranske pogodbe (to vprašanje je lahko predmet spora po ugovoru tožene stranke - arg. drugi odstavek 101. člena OZ), je treba toženi stranki dopustiti možnost, da vpliva tudi na oceno vrednosti spornega predmeta tožbenega zahtevka. Situacija je tako v pogledu ocene vrednosti spornega predmeta drugačna, kot je tista, ki jo ureja prvi odstavek 44. člena ZPP. Drugačna je zato, ker v primeru iz prvega odstavka 44. člena ZPP odločitev o tožbenem zahtevku ne more biti odvisna od odgovora na vprašanje, ali se tožena stranka strinja s ponudbo tožeče stranke, da slednja namesto izpolnitve nedenarnega zahtevka sprejme določen denarni znesek (procesna facultas alternativa).

11. V obravnavanem primeru je zato treba izhajati iz določbe drugega odstavka 44. člena ZPP, ki kot izhodišče za opredelitev vrednosti spornega predmeta pri nedenarnih zahtevkih predpisuje v tožbi ocenjeno vrednost. To pa je znesek 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT). Tako ocenjena vrednost spornega predmeta ni bila spremenjena po postopku iz tretjega odstavka 44. člena ZPP, ki bi lahko odpravil razliko med oceno vrednosti spornega predmeta, ki jo je podala tožeča stranka, in zneskom ponujene kupnine s strani tožeče stranke v tožbenem predlogu. Zato je odločilna vrednost spornega predmeta za presojo dovoljenosti revizije 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT). Odločitvi sodišč prve in druge stopnje, iz katerih sledi, da revizija ni dovoljena, sta zato pravilni (490. člen ZPP). Revizijsko sodišče dodaja še, da je imela tožena stranka, upoštevaje ustaljeno sodno prakso,(2) tudi sama možnost z ugovorom vplivati, da bi se ocenjena vrednost spornega predmeta ustrezno spremenila.

12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je zavrnilo revizijo proti sklepu (378. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

13. O stroških revizijskega postopka je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato po prvem odstavku 154. člena ZPP sama nosi svoje stroške.

.Op. št. (1): Na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 203/2002 z dne 23. 1. 2003, II Ips 475/2002 z dne 13. 3. 2003, II Ips 301/2003 z dne 23. 12. 2003. Op. št. (2): Na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 203/2002 z dne 23. 1. 2003, II Ips 475/2002 z dne 13. 3. 2003, II Ips 301/2003 z dne 23. 12. 2003.