Jedro

Iz določbe 50. člena CZ, ki natančno opredeljuje spremembo podatkov v carinski deklaraciji, je jasno in nedvoumno razvidno, v katerih primerih je deklaracijo mogoče spremeniti, zato vprašanje spremenljivosti deklaracije, ki ga revidentka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ne more biti pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede tega je revizijsko sodišče tudi že zavzelo jasno stališče, da je treba ugodnosti (v obravnavanem primeru ugodnosti na podlagi porekla blaga) izrecno uveljavljati na predpisan način (I Up 563/2003 z dne 11.5.2006), kasnejše uveljavljanje ugodnosti pa pomeni spremembo podatkov v carinski deklaraciji, ki ni več mogoča, kadar so izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 50. člena CZ (X Ips 510/2005 z dne 29.10.2008, I Up 1251/2005 z dne 20.7.2006 in ostale).

Izrek

I. Zadeve, ki se pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vodijo kot X Ips 769/2007, X Ips 770/2007, X Ips 53/2008 in X Ips 54/2008, se združijo v skupno obravnavo in odločanje tako, da postane osnovni spis X Ips 769/2007. II. Revizije se zavržejo.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskih postopkov.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, navedene v uvodu tega sklepa, je tožeča stranka dne 29. 10. 2007 oziroma dne 14. 1. 2008 po odvetniku vložila revizije. Njihovo dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. V obravnavanih primerih gre za več postopkov o istem predmetu, saj so z vloženimi revizijami (ki vse vsebujejo enake revizijske razloge) izpodbijane sodbe, izdane na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, poleg tega sta v vseh primerih isti tudi stranki spora. Ker torej obravnavane zadeve izpolnjujejo pogoje za združevanje postopkov, je revizijsko sodišče, upoštevaje načelo pospešitve in ekonomičnosti postopka (prvi odstavek 11. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 42. člena ZUS-1 samo združilo navedene postopke v skupno obravnavo in odločanje.

3. Revizije niso dovoljene.

4. Z izpodbijanimi pravnomočnimi sodbami je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkine tožbe zoper odločbe tožene stranke, vse z dne 3. 1. 2006, s katerimi je tožena stranka zavrnila revidentkine pritožbe zoper odločbe Carinskega urada Ljubljana, vse z dne 16. 7. 2003. Z navedenimi odločbami je prvostopenjski carinski organ v 1. točki izreka odločbe spremenil šifro države porekla v posamičnih postavkah v carinskih deklaracijah (ECL): z dne 7. 2. 2003, K4-2791 z dne 17. 1. 2003, z dne 10. 1. 2003 in z dne 27. 1. 2003, v 2. točki izreka pa zavrnil revidentkin zahtevek za povračilo dela carinskega dolga za blago, ki je bilo sproščeno v prost promet po navedenih ECL, saj pogoji za povračilo carinskega dolga po drugem odstavku 158. člena Carinskega zakona – CZ niso bili izpolnjeni, ker revidentka ob carinjenju blaga ni uveljavljala preferencialne carinske obravnave. V ECL namreč ni bilo vpisano potrdilo o prometu blaga EUR.1. 5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je v svojem sklepu, št. Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 (Ur. l. RS, št. 62/08), ugotovilo, da to stališče revizijskega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po določbi 2. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče o tem še ni odločalo.

7. Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje veljavnosti pooblastila državne podsekretarke A.A.. Ta je namreč podpisala odločbo druge stopnje po pooblastilu Ministra za finance dr. B.B. z dne 10. 1. 2003, ki pa v času odločanja v carinskih postopkih na drugi stopnji ni bil več minister. Vlada Republike Slovenije v novi sestavi je zaprisegla dne 3. 12. 2004 in je bil obenem imenovan nov Minister za finance dr. C.C. Meni, da pooblastilo državne podsekretarke ne izhaja iz zakona, temveč od osebe, ki je minister. Zakon o splošnem upravnem postopku – ZUP v 28. do 32. členu pooblašča za odločanje v upravnem postopku zgolj predstojnika organa.

8. Vprašanje veljavnosti pooblastila državne podsekretarke, ni nerešeno pravno vprašanje, saj je o tem vprašanju revizijsko sodišče že zavzelo stališče v sodbi X Ips 1783/2006 z dne 3. 12. 2008, ki je tudi uveljavljeno v ustaljeni upravno sodni praksi sodišča prve stopnje. V skladu z navedenim stališčem pooblastilo določenega ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju mandata tega ministra, vse dokler ni preklicano ali odvzeto.

9. Kot pomembno pravno vprašanje pa revidentka izpostavlja tudi vprašanje dovoljenosti spreminjanja deklaracije in glede tega zatrjuje odstop od sodne prakse sodišča prve stopnje (po kateri je zavzelo stališče, da je carinska deklaracija upravna odločba, zoper katero so dovoljena izredna pravna sredstva) in v zvezi s tem odstop od sodne prakse revizijskega sodišča, saj je sodišče prve stopnje po njenem mnenju v obravnavani zadevi zavzelo stališče, da se carinska deklaracija ne sme spreminjati.

10. V obravnavani zadevi je bil zahtevek za povračilo carinskega dolga po drugem odstavku 158. člena CZ revidentki zavrnjen, ker je bil plačan na podlagi zakonske obveznosti. Sprememba deklaracije (uveljavljanje preferencialne uporabe carinske stopnje) pa glede na drugi odstavek 50. člena CZ ni bila več možna. Iz določbe 50. člena CZ, ki natančno opredeljuje spremembo podatkov v carinski deklaraciji, je jasno in nedvoumno razvidno, v katerih primerih je deklaracijo mogoče spremeniti, zato vprašanje spremembe deklaracije, ki ga revidentka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ne more biti pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede tega je revizijsko sodišče tudi že zavzelo jasno stališče, da je treba ugodnosti (v obravnavanem primeru ugodnosti na podlagi porekla blaga) izrecno uveljavljati na predpisan način (I Up 563/2003 z dne 11. 5. 2006), kasnejše uveljavljanje ugodnosti pa pomeni spremembo podatkov v carinski deklaraciji, ki ni več mogoča, kadar so izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 50. člena CZ (X Ips 510/2005 z dne 29. 10. 2008, I Up 1251/2005 z dne 20. 7. 2006 in ostale). Od tega stališča izpodbijana sodba ne odstopa. Revidentkino sklicevanje na sodno prakso sodišče prve stopnje in revizijskega sodišča glede uporabe izrednega pravnega sredstva obnove po ZUP pa glede na to, da je v obravnavani zadevi ključna presoja spremembe deklaracije in povračila carinskega dolga, za odločanje ni pravno pomembno. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati zatrjevana neenotnost sodne prakse, česar pa je revidentka niti ni pravno pomembno izkazala.

11. Ker torej vprašanji, ki ju revidentka izpostavlja kot pomembni pravni vprašanji, nista pomembni pravni vprašanji v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, niti ni podan zatrjevani odstop od sodne prakse, po presoji revizijskega sodišča ni izpolnjen zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. 12. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.