Jedro

Iz obrazložitve odločbe ni razvidno, zakaj tožena stranka določenih stroškov ni priznala. Prav tako je stroške, ki se nanašajo na izključitev zaradi navajanja blagovnih znamk, navedla le v skupnem znesku brez kakršne koli specifikacije. Navedeno je tožena stranka sicer podrobneje pojasnila v odgovoru na tožbo, vendar po ustaljeni upravnosodni praksi pomanjkljive obrazložitve odločbe ni mogoče nadomestiti z navedbami v odgovoru na tožbo, saj je s tem stranki odvzeta možnost do učinkovitega pravnega sredstva.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33123-19/2012/19 z dne 21. 1. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju: Agencija) delno ugodila zahtevku tožeče stranke za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33123-19/2012/11 z dne 27. 9. 2013, v višini 107.831,89 EUR, del zahtevka v višini 71.416,37 EUR pa je zavrnila. V obrazložitvi odločbe navaja, da so bila tožeči stranki z odločbo z dne 31. 8. 2012 odobrena nepovratna sredstva v višini do 212.578,39 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 322: Obnova in razvoj vasi, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za obnovo in razvoj vasi. Dne 27. 9. 2013 je tožeča stranka vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 179.248,26 EUR. Na podlagi administrativnega pregleda zahtevka je tožena stranka odbila določene stroške, ki jih je po višini navedla v obrazložitvi odločbe. Prav tako je tudi odštela stroške, ki izkazujejo blagovne znamke v višini 32.296,90 EUR, ker javno naročilo ni bilo izvedeno v skladu z devetim odstavkom 37. člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-2). Skupno znižanje zahtevka znaša 19,92 %, kar presega dovoljeni prag 3 %, zato so se uporabile sankcije v višini ugotovljene razlike med zahtevkom (179.248,26 EUR) in dejansko priznanimi stroški (143.540,08 EUR). Upoštevaje sankcijo v višini 35.708,19 EUR je tožeča stranka upravičena do sredstev v znesku 107.831,89 EUR.

Tožeča stranka v tožbi ugovarja, da odločba ni obrazložena, zato se je ne da preizkusiti. Tako tožena stranka ni navedla, zakaj je določene stroške izločila. Pri stroških, ki jih je izločila na podlagi ZJN-2, pa je navedla le skupni znesek, ni pa tega zneska specificirala niti obrazložila. Tožnica tudi ugovarja, da ni utemeljen očitek, da ni izvedla postopka oddaje naročila v skladu z zakonom, saj nobeden od ponudnikov ni ugovarjal oz. vložil revizijskega zahtevka, ker bi naj bili v popisih pri nekaterih artiklih navedene blagovne znanke ali posamezna vrsta blaga. Tudi sicer tožeča stranka ni izločila nobene ponudbe, čeprav so ponudniki ponujali druge blagovne znamke. V primeru, če je tožena stranka menila, da naročilo ni izvedeno v skladu z devetim odstavkom 37. člena ZJN-2, bi morala to v odločbi natančno navesti, tako pa je navedla le skupni seštevek vseh postavk iz popisa del, za katere je menila, da vsebujejo blagovne znamke. Tožeča stranka sicer priznava, da so v popisih gradbenih del pri posameznih postavkah bile navedene blagovne znamke, pri določenih postavkah pa le vrsta blaga. V popisih gradbenih del je nujno navesti vrsto blaga, kar pa ne pomeni, da je s tem določena blagovna znamka. Ker pa tožena stranka ni navedla, katere postavke je izločila, tožeča stranka ne more preveriti, ali je bila izločitev določenih stroškov upravičena. Ugovarja tudi izrečeni sankciji, ker za to ni pravne podlage. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da se stroški, ki jih ni priznala zaradi blagovnih znamk, nanašajo na postavko 39 popisa del – zavese iz gledališkega žameta, art. Verdi ter postavke od 3.01 do 3.10, 3.12, 3.13, 3.15, 3.15 in 3.17 popisa del – svetilke, v skupni višini 32.296,90 EUR. Prav tako tožena stranka ni priznala dela splošnih stroškov, ki so presegli 10 % upravičenih stroškov naložbe, to je gradbeno obrtniških del, notranje opreme in informacijsko komunikacijskih tehnologij v skupni višini 3.522,69 EUR. Seštevek vseh neupravičenih stroškov skupno znaša 42.009,63 EUR. Stroški, ki jih tožena stranka ni priznala, so bili opisno in zneskovno navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Ker je bila razlika med zahtevanim zneskom za izplačilo in upravičenim zneskom večja od 3 %, je na podlagi 30. člena Uredbe komisije (EU) št. 65/2011 uporabila znižanje v višini razlike med zahtevanim zneskom in dejansko upravičenim zneskom. Razlika med obema zneskoma znaša 35.708,19 EUR in se odšteje od zneska, do katerega bi bila upravičena tožeča stranka. Izračun pa je bil tudi ustrezno predstavljen v izpodbijani odločbi. Tako je v obrazložitvi jasno navedla neupravičene stroške, njihovo višino in končni izračun zneska. Obvezno ravnanje naročnikov pri javnem naročanju določa ZJN-2. Navedena pravila morajo pri izvedbi javnega naročila spoštovati tudi upravičenci, ki zaprosijo za nepovratna sredstva. Tako morajo pri zahtevku za izplačilo sredstev predložiti sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila in ostala bistvena dokazila o izvedenem postopku javnega naročanja ter kopijo ponudbe izbranega izvajalca. Po določbi 37. člena ZJN-2 se tehnične specifikacije ne smejo sklicevati na posamezno znamko ali vir ali na posebni postopek ali na blagovne znamke. Navedeno je sicer dopustno zgolj v primerih, ko ni mogoč drugačen opis predmeta naročila, vendar z obveznim pripisom „ali enakovredni“. Tožeča stranka pa se je v dokumentaciji za oddajo javnega naročila sklicevala na blagovne znamke pri zavesah iz gledališkega žameta ter pri svetilkah, pri čemer pa ni navedla besede „ali enakovredni“. Tudi evropsko računsko sodišče je zavzelo stališče, da mora tožena stranka pri administrativnih pregledih zahtevkov preverjati spoštovanje predpisov o javnem naročanju ter da je sklicevanje na blagovne znamke dovoljeno le v primerih, ko ni mogoče drugače odpisati predmeta naročila. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka v zvezi z odgovorom na tožbo odgovarja, da tožena stranka še vedno ni natančno pojasnila neupravičenih stroškov zaradi uporabe blagovnih znamke. Navedla je le postavke, ne pa zneskov, ki jih ni priznala. Največji del zneska odpade na zavese iz gledališkega žameta, art. Verdi, vendar v tem primeru ne gre za blagovno znamko, ampak za poimenovanje vrste blaga. Tožeča stranka prav v tem delu meni, da je upravna odločba neobrazložena ter da tožena stranka šele v odgovoru na tožbo prvič in še to na splošno ugotavlja, da je neupravičeno uporabila blagovne znamke v skupnem znesku 32.296,90 EUR. Če bi tožeča stranka dobila obrazloženo določbo, bi tudi konkretno lahko navajala ali gre v vseh teh primerih dejansko za uporabo blagovne znamke, ali za splošno poimenovanje blaga, ki je dovoljeno. Vztraja pri svojem tožbenem zahtevku.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporo, ali je zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev, ki ga je vložila dne 27. 9. 2013 v zvezi z odločbo o pravici do sredstev št. 33123-19/2012/11 z dne 27. 9. 2013, izpolnjeval vse pogoje predpisane z Javnim razpisom za ukrep 322: Obnova in razvoj vasi.

V skladu z določbo 56. člena Zakona o kmetijstvu stranke pri Agenciji vlagajo zahtevke za izplačilo sredstev odobrenih z odločbo o pravici do sredstev. Zahtevek, ki izpolnjuje pogoje iz javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, organ odobri in sredstva izplača na strankin račun. Pri tem nakazilo na račun stranke šteje, da je bilo zahtevku v celoti ugodeno. V primeru, da zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo.

Sodišče se strinja z ugovorom tožeče stranke, da izpodbijana odločba nima razlogov, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Odločba je v skladu s pravno teorijo konkretni, individualni, posamični upravni akt, ki se nanaša na določeno upravno zadevo ter je z njo meritorno odločeno o zahtevku stranke. Odločba je torej akt organa, iz katerega se da sklepati na njegovo odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v konkretni zadevi. Odločba mora zato obsegati obvezne sestavine kot jih določa 210. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Med drugim mora biti odločba tudi obrazložena, kot je predpisano v 214. členu ZUP (razen v primerih, ko je dopustna skrajšana obrazložitev). V skladu z navedeno določbo mora obrazložitev odločbe vsebovati dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru s presojo dokazov. Iz navedenega mora biti razvidno, na kakšen način in na podlagi katerih dokazov, izpeljanih v postopku, je organ ugotovil dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev v upravni stvari. Organ je tudi dolžan razložiti, zakaj ni upošteval navedb in predlogov, ki jih je dala stranka. Nadalje mora obrazložitev vsebovati navedbo in tolmačenje materialnih predpisov oz. posameznih določb teh predpisov, ki so bili podlaga za odločitev, ter pravno presojo in sklepanje, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v dispozitivu odločbe. Če obrazložitev odločbe take vsebine nima, stranke niti nimajo možnosti, da razloge izpodbijajo, pa tudi sodišče v takšnem primeru ne more preizkusiti zakonitosti odločbe.

V konkretnem primeru iz obrazložitve odločbe ni razvidno, zakaj tožena stranka določenih stroškov (ki jih je sicer navedla po višini in njihov namen) ni priznala. Prav tako je stroške, ki se nanašajo na izključitev zaradi navajanja blagovnih znamk, navedla le v skupnem znesku, brez kakršne koli specifikacije. Navedeno je sicer tožena stranka podrobneje pojasnila v odgovoru na tožbo, vendar po ustaljeni upravnosodni praksi pomanjkljive obrazložitve odločbe ni mogoče nadomestiti z navedbami v odgovoru na tožbo, saj je s tem stranki odvzeta možnost do učinkovitega pravnega sredstva. Ugotovljeno dejansko stanje in razlogi, ki so bili odločilni za odločitev, namreč morajo biti navedeni v odločbi. Ker izpodbijana odločba takšne obrazložitve ne vsebuje, ni mogoče preizkusiti pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja niti zakonitosti odločbe. Navedena kršitev pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka, ki že sama po sebi narekuje odpravo take odločbe.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka v obravnavanem primeru kršila pravila postopka ter je to vplivalo na zakonitost odločitve, je tožbi ugodilo ter odpravilo odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka razjasniti dejansko stanje (to je glede navedb blagovnih znamk še vedno sporno) ter nato ponovno odločiti o zahtevku tožeče stranke, pri čemer bo morala svojo odločitev obrazložiti v skladu z določbami ZUP.

Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila obravnavana zadeva rešena na seji, tožeča stranka pa se je v postopku zastopala sama, se ji priznajo stroški v višini 15,00 EUR.