Jedro

Prvi del določila člena 28(2) Uredbe EU št. 604/2013, ki se nanaša na standard „znatne begosumnosti“ je tožena stranka nepravilno uporabila, saj je begosumnost tožnika zelo šibko izkazala. Zelo šibka izkazanost begosumnosti pa ne more biti podlaga za pridržanje ne samo iz razloga, ker mora biti begosumnost „znatna“, ampak tudi zato, ker za vse pravne podlage pridržanj v povezavi s postopki mednarodne zaščite po sodni praksi Sodišča EU velja, da mora biti pridržanje "strogo omejen" ukrep, in mora biti izrečen v "izjemnih okoliščinah", če je to "nujno, razumno in sorazmerno," ker gre za "skrajno sredstvo". V predmetni zadevi takšne izjemne okoliščine niso izkazane. Po stališču Sodišča EU zadnji pododstavek člena 9(3) Direktive 2013/33 z neposrednim učinkom izrecno določa, „da je treba, kadar se izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevno osebo nemudoma izpustiti“ in nadaljuje, da iz tega „sledi, da mora biti v takem primeru nacionalnemu sodišču omogočeno, da odločitev upravnega organa, ki je odredil pridržanje, nadomesti s svojo in da bodisi izreče alternativni ukrep pridržanju bodisi odredi izpustitev zadevne osebe.“ Ker je po stališču Sodišča EU za razlago člena 6 Listine o temeljnih pravicah EU treba torej upoštevati člen 5 EKČP kot minimalno raven zaščite, je za odločitev, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo prenehati izvajati ukrep pridržanja v Centru za tujce, relevantna tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-3726/2021/6 (1222-12) z dne 6. 12. 2021 odpravi.

II. Tožena stranka mora nemudoma po prejemu te sodbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce, Postojna.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prosilec, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1998 v B., državljan Islamske republike Afganistan, pridrži zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Dublinske uredbe št. 604/2013 (v nadaljevanju: Dublinska uredba). Prosilec je pridržan na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna, in sicer od 4. 12. 2021 od 13:40 do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2. V obrazložitvi akta je navedeno, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da je prosilca dne 18. 11. 2021 obravnavala Policijska postaja za izravnalne ukrepe Celje. Iz policijske depeše št. 2253-70/2021/1 (3A651-1) z istega dne izhaja, da je prosilec v Republiko Slovenijo vstopil dne 18. 11. 2021 ob 11:30 na ilegalen način in sicer iz Madžarske. Bil je skrit med tovorom v priklopnem vozilu. V razgovoru je povedal, da je Afganistan zapustil pred dvema mesecema in ilegalno odšel v Pakistan ter nato pot nadaljeval preko Irana, Turčije, Grčije, Severne Makedonije in Srbije v Romunijo, kamor je prispel pred približno 20 dnevi. Že v Beogradu se je s tihotapcem dogovoril, da ga odpelje do Avstrije, za kar je plačal 700 eur. V Romuniji je spal v zapuščenih objektih, hodil pa večinoma v nočnem času. V Romuniji so ga prijeli policisti, zato je bil odpeljan v Center za tujce, tam pa je nato zaprosil za mednarodno zaščito, zato je bil premeščen v azilni dom, ki pa ga je 17. 11. 2021 prostovoljno zapustil in skrit v vozilu odšel preko Madžarske v Slovenijo, kjer je bil prijet s strani slovenske policije. Na policijski postaji je podal namero zaprositi za mednarodno zaščito, zato je bil odpeljan v Azilni dom v Ljubljani.

3. Prosilec je dne 4. 12. 2021 pri pristojnem organu podal prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje je povedal, da je državljan Afganistana, da je državo zapustil pred približno tremi meseci ter ilegalno odšel preko Pakistana, Irana, Turčije, Grčije, Severne Makedonije in Srbije do Romunije, kjer je ostal pet dni. V Romuniji je bil prijet s strani policije, ne ve, ali je tam zaprosil za mednarodno zaščito, saj ni imel prevajalca, vzeli pa so mu prstne odtise. Po dveh dneh so ga izpustili in živel je v neki porušeni hiši. Nato je pot nadaljeval skrit v tovornjaku do Slovenije, kjer so ga našli v skladišču, med tem ko so raztovarjali tovornjak. V Afganistanu ima tazkiro in jo bo poskusil prinesti do osebnega razgovora. Kot razlog zapustitve države je navedel, da je imel v Afganistanu težave s Talibani.

4. V sklepu je še navedeno, da je uradna oseba prosilcu najprej predočila, da je iz baze EURODAC razvidno, da je dne 13. 11. 2021 za mednarodno zaščito zaprosil že v Romuniji, tam pa je prejel tudi izkaznico prosilca za mednarodno zaščito. Na vprašanje, kako je bilo odločeno o njegovi prošnji v Romuniji, je odgovoril, da ni dobil odločitve. Ne ve, zakaj so mu vzeli prstne odtise, samo vprašali so ga po imenu in priimku, nato pa ga za dva dni zadržali v kampu, kjer ni imel ne hrane ne zdravstvene oskrbe. Hrano si je kupil sam. Dobil je izkaznico in rekli so mu, da lahko gre. Odšel je do neke porušene hiše, ko pa se je vrnil nazaj v kamp, so mu dejali, da tam ne more ostati in naj se vrne nazaj v porušeno hišo. V Romuniji ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito, ker tam ne pozna nobenega. Želi oditi v Avstrijo, ker je tam veliko Afganistancev. Za prevajalca ni zaprosil, saj to ni bilo mogoče, ker je bilo takih oseb 25. Prstne odtise so mu vzeli v kampu in mu povedali, da bo naslednji dan dobil izkaznico. V Romuniji ni počakal na odločitev, ker ni imel prevajalca in ne ve, kaj so mu povedali. Datuma za razgovor ni prejel. Ko je dobil izkaznico, so mu rekli, da lahko gre, ker so bile razmere v azilnem domu slabe in je smrdelo. Na Madžarskem ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker je tam ne dobiš, ampak te vrnejo v Srbijo. Želel je priti v Avstrijo, kamor je bil tudi namenjen. Ko so tovornjak raztovarjali, je ugotovil, da je v Sloveniji. Pristojni organ je romunskim migracijskim organom dne 5. 12. 2021 posredoval prošnjo za ponovni sprejem prosilca. Na podlagi tretjega odstavka 28. člena Dublinske uredbe je zaprosil za nujen odgovor. ZMZ-1 v 84. členu opredeljuje objektivne kriterije, na podlagi katerih se presoja nevarnost pobega posameznega prosilca. Glede na navedeno, je pristojni organ najprej presojal, ali je prosilec dejansko izrazito begosumen, zaradi česar bi mu bilo potrebno omejiti gibanje.

5. Prosilec je, kakor to izhaja iz spisovne dokumentacije, za mednarodno zaščito pred manj kot mesecem dni zaprosil v Romuniji, na odločitev romunskega pristojnega organa pa ni počakal. Prosilec sicer trdi, da ni vedel, da mora počakati, prav tako pa, da ni vedel, da je v Romuniji podal prošnjo za mednarodno zaščito, čemur pa pristojni organ ne more slediti. Prosilec je namreč prejel izkaznico prosilca za mednarodno zaščito, kar je tudi sam povedal. Prav tako pa je v angleščini zapisano, da gre za azilno kartico. Prosilec je v svojih izjavah kontradiktoren, saj sprva trdi, da ne ve, ali je v Romuniji zaprosil za mednarodno zaščito, ker ni imel prevajalca in ni razumel ničesar, potem pa pove, da je odšel zato, ker so mu tako rekli v azilnem domu. Pristojni organ prav tako dvomi, da prosilec ni imel prevajalca, saj je tam povedal tako svoje osebne podatke, vključujoč datum rojstva. Glede na to, da ne angleško ne romunsko ne govori, je tam vsekakor moral imeti prevajalca. Prav tako pa je sam povedal, da je v Romuniji dva dni bival v azilnem domu, iz česar izhaja, da je nedvomno vedel, da je bil prosilec za azil. Pomembno je tudi dejstvo, da je prosilec izjavil, da je tihotapcu v Srbiji plačal 700 eurov za pot v Avstrijo, iz česar je mogoče sklepati, da Romunija vsekakor ni bila prosilčeva ciljna država, kar je tudi sam povedal, nenazadnje pa to ni niti Slovenija. Razlog zapustitve azilnega doma v Romuniji pa prav tako niso bile slabe razmere v romunskem azilnem domu, kot to želi prikazati prosilec, saj bi drugače za mednarodno zaščito zaprosil že na Madžarskem, kar pa ni storil. Glede na navedeno je pristojni organ prepričan, da prosilec ne bi zaprosil za azil v Sloveniji kljub temu, da je rekel, da bi, temveč bi pot nadaljeval proti ciljni državi Avstriji, s čemer pa bi vsekakor izkazal svojo nepripravljenost sodelovanja v postopku, kar je že izkazal v Romuniji, ko jo je zapustil. S takimi dejanji je onemogočil katerikoli državi, da bi ta vsebinsko odločila o njegovih težavah v izvorni državi. Nepripravljenost sodelovanja v postopku, saj je Romunijo zapustil še pred samo odločitvijo o njegovi prošnji, pa predstavlja enega izmed objektivnih kriterijev begosumnosti opredeljenih v 84.a členu ZMZ-1 (peta alineja). Glede na to, da je prosilec v Romuniji, ki je država članica Evropske unije, že zaprosil za mednarodno zaščito in jo nato zapustil, je podan tudi kriterij nevarnosti pobega, kakor je določen v tretji alineji 84. a člena ZMZ-1. 6. Glede na to, da sta podana objektivna kriterija, ki v skladu s 84. a členom ZMZ-1 kažeta na nevarnost pobega, pristojni organ utemeljeno domneva, da je prosilec begosumna oseba. Upoštevaje prosilčeva ravnanja pristojni organ utemeljeno domneva, da obstaja utemeljena verjetnost, da bi prosilec ozemlje Slovenije samovoljno zapustil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici. Prosilec mora namreč na ozemlju Slovenije počakati do odločitve o vrnitvi v zanj pristojno državo. Čeprav je zatrdil, da ozemlja Slovenije ne bo zapustil, pa glede na njegova pretekla dejanja, prosilcu ne gre verjeti. Za nadaljevanje postopka je zato nujno potrebno prosilcu omejiti gibanje. Pristojni organ je tako najprej preverjal, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, primeren. Med drugim pravi, da je ukrep zadrževanja na območje Azilnega doma pod režimom odprtega tipa, saj se prosilci lahko v okviru hišnega reda vanj prosto zapuščajo in se vanj vračajo. Pristojni organ se je pri svoji odločitvi, da se za prosilca uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce oprl tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 346/2014 s 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bo prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, odšel v drugo državo. Ob upoštevanju že zgoraj navedenih dejstev pristojni organ ugotavlja, da so izpolnjeni kriteriji za izrek ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce (v povezavo s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kakor tudi, da so v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 istega člena podani razlogi za odreditev omejitve gibanja na Center za tujce.

7. V tožbi tožnik pravi, da tožena stranka utemeljuje odločitev s tem, da naj bi bil tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Romuniji, pri čemer naj ne bi počakal na odločitev. Podana naj bi bila okoliščina iz 3. in 5. alineje 84 a člena ZMZ-1 in da je mogoče utemeljeno sklepati, da bi tožnik zapustil Slovenijo. Pravi, da je izpodbijani akt o pridržanju tožnika, ki se izvaja v objektu Centra za tujce, brez kakršnega koli dvoma šteti kot ukrep, ki pomeni odvzem prostosti tožnika iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah. V predmetni zadevi gre torej za ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti in ne omejitev gibanja.

8. Tožnik je pojasnil in utemeljeno opravičil, zakaj ni ostal v Romuniji. Romunije ni štel kot varne države, hrane ni dobil niti ni dobil zdravstvene oskrbe, razmere za življenje so bile zelo slabe. Tolmač mu ni bil postavljen in ni vedel, da bi moral počakati. Pojasnil je tudi, da je nepismen. Tožnik je izjavil, da bi ostal v Sloveniji.

9. Prav tako po prepričanju tožnika ni podana sorazmernost ukrepa pridržanja na Center za tujce in slednja utemeljitev iz odločbe ne izhaja. Niso podane nobene posebne okoliščine, ki bi utemeljevale omejitev gibanja na Center za tujce, ter je s tem podan prekomeren in nepotreben poseg v prosilčevo svobodo. Pridržanje na območju Azilnega doma ni milejši ukrep od odvzema prostosti, ker gre še vedno za odvzem prostosti. V okvir preizkusa sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti namreč spada tudi ocena, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepom posega v osebno svobodo tožnika in v pravico do svobode gibanja doseči legitimen cilj, ki bi v enaki meri zadovoljil splošni interes in varstvo pravic drugih. To pa ni možno, če zakonodajalec ne uredi alternativnih posegov v pravico do svobode gibanja in teh zakonodajalec Republike Slovenije ni uredil. Slovenski zakonodajalec je kvečjemu uredil manj prisilno sredstvo od pridržanja v centru za tujce in sicer pridržanje na območje azilnega doma, kar pa je manj prisilni ukrep znotraj okvirov ukrepa odvzema prostosti, ne gre pa za manj prisilni ukrep od odvzema prostosti. Manj prisilni ukrepi od odvzema prostosti so na primer: redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva, ali obveznost zadrževanja na določenem mestu (člen 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU). Ker noben od možnih manj prisilnih ukrepov, kot je odvzem prostosti v ZMZ-1 ni urejen, tožena stranke ne more izvajati tega ukrepa. Sklicevanje tožene stranke na svoje izkušnje, da v 80% prosilcev za mednarodno zaščito zapusti azilni dom samovoljno ne upravičuje izrečenega ukrepa niti ni utemeljen razlog. V zadevnem primeru gre za nezakonit razlog, ki v konkretnem postopku ne sme biti upoštevan in pomeni neustavno arbitrarnost odločanja tožene stranke. Zavrnitev manj invazivnega ukrepa v azilnem domu ne more tožena stranka utemeljiti s sklicevanjem na način varovanja, ki ga sama zagotavlja v azilnem domu in na njene izkušnje v azilnih zadevah. Iz obrazložitve ne izhaja nobena utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. 10. V nadaljevanju tožnik izpostavi, da je Center za tujce v Postojni zavod zaprtega tipa, v katerem se opravlja nadzor s policisti. Center za tujce je ograjen in pod videonadzorom. Videonadzor se izvaja tudi v notranjosti prostorov. Prav tako je v centru hišni red, ki ga je potrebno spoštovati. Omejeni so obiski. Nastanitev v Centru tako po svoji naravi pomeni poseg v pravico do osebne svobode posameznika. Ustavno sodišče je že v sodbi Up - 1116/09 z dne 3.3.2011 sprejelo odločitev, da odrejeni ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce pomeni poseg v pravico do osebne svobode.

11. Predlaga zaslišanje tožnika ter da sodišče razsodi, da se tožbi ugodi in se izpodbijani sklep odpravi in da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce, Postojna.

12. V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim pravi, da na podlagi drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe odloča po prostem preudarku ter ob tem priznava, da gre v konkretnem primeru za odvzem prostosti oziroma za poseg v osebno svobodo. Milejši ukrep, kot je omejitev gibanja na Azilni dom, ni primeren in tožena stranka ne želi ponavljati argumentov iz izpodbijanega sklepa. Redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu pa so po mnenju tožene stranke nesmiselni, ker jih ZMZ-1 niti ne ureja in kot drugo, prosilec nima finančnih sredstev, kar je že sam povedal pri podaji prošnje, prav tako nima prebivališča v Sloveniji in se zato ne more zadrževati na določenem mestu. Razmere v azilnem domu v Romuniji pa niso predmet tega postopka. Tožnik nikoli ni navedel, da je nepismen.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

13. Iz podatkov v spisu in na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi izhaja, da je tožniku gibanje omejeno na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 oziroma da se izvaja ukrep odvzema prostosti iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (oziroma drugega odstavka 19. člena Ustave ter 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin; v nadaljevanju: EKČP) v okoliščinah, ki so standardne v tovrstnih primerih, ko gre za izvajanje pridržanja v glavnem objektu Centra za tujce. To pomeni, da gre v tem primeru za izvajanje prava EU v smislu člena 51(1) Listine o temeljnih pravicah EU ( v nadaljevanju. Listina EU) in za neposredno uporabo Uredbe EU št. 604/2013 v povezavi z določbami ZMZ-1 (Uradni list RS, št. 22/16, 5/17 - ZTuj-2D, 54/21). V sodni praksi Sodišča EU je uveljavljeno, da „pravice, ki jih določa člen 6 Listine EU o temeljnih pravicah, ustrezajo pravicam, ki jih zagotavlja člen 5 EKČP, in da omejitve, ki se lahko zakonito uvedejo pri izvajanju pravic iz prve od teh določb, ne smejo presegati omejitev, ki jih EKČP dopušča v besedilu druge od teh določb. Vendar je iz pojasnil k členu 52 Listine EU razvidno, da je namen odstavka 3 tega člena zagotoviti potrebno usklajenost med Listino EU in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije“.1

14. Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zvezi s 5. členom EKČP pride pravica do svobode gibanja (iz prvega odstavka 32. člena Ustave) v poštev v drugačnih dejanskih okoliščinah, kot se izvaja predmetni ukrep pridržanja. Pravica do svobode gibanja pride namreč v poštev v okoliščinah omejevanja svobode (gibanja) na določeno ozemeljsko področje2, na področje določenega dela države3, na kraj (mesto) prebivanja4, na ozemlje ene države,5 in enako velja tudi za primer, ko je bila pritožniku omejena svoboda gibanja na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.6 V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do prostosti in ne kot omejitev gibanja.7 Omenjene sodbe ESČP namreč temeljijo na stališču, da je treba pri oceni, ali gre za odvzem svobode (v zvezi z določilom 5. člena EKČP) upoštevati vrsto, trajanje ukrepa in ostale dejanske okoliščine načina izvajanja ukrepa v konkretnem primeru in da je razlika med ukrepom odvzema svobode in omejitvijo gibanja v intenziteti posega.8 S to sodno prakso ESČP se ujema tudi primerljiva praksa Ustavnega sodišča pridržanj prosilcev za azil v Centru za tujce.9

15. Zato je treba tudi izpodbijani akt o pridržanju tožnika, ki se izvaja v omenjenem glavnem objektu Centra za tujce brez kakršnega koli dvoma šteti kot ukrep, ki pomeni odvzem prostosti tožnika iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (oziroma iz drugega odstavka 19. člena Ustave in iz 5. člena EKČP) in ne za ukrep omejitve gibanja.

16. Dejstvo, da zakonodajalec EU v zvezi z različnimi primeri pridržanja uporablja (tudi) pojem odvzem _„svobode gibanja,“_10 kakor ta ukrep v izpodbijanem aktu imenuje tudi tožena stranka in kot ga poimenuje tudi slovenski zakonodajalec v določilu 84. člena ZMZ-1, ne odtehta zgoraj omenjenih pravnih virov.11 Kajti tudi Sodišče EU je v dosedanji sodni praksi, celo brez sklicevanja na dejanske okoliščine izvajanja ukrepa pridržanja, izhajalo iz pravnega stališča, da gre pri pridržanju prosilcev za mednarodno zaščito (na primer) po določilih člena 8(3)(a), (b) in (e) Direktive o sprejemu 2013/33/EU za odvzem osebne svobode, kar je treba obravnavati po določilu 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah.12 V sodbi Velikega senata Sodišča EU v zadevi _FMS in ostali_ je sicer zaznati določeno terminološko nekonsistentnost, kajti Sodišče EU uporablja tudi pojem _„odvzem svobode gibanja.“_13 Vendar pa Veliki senat Sodišča EU v zadevi _FMS in ostali_ v odstavku 100, ko se sklicuje na preteklo prakso Sodišča EU, pravi, da je _„v skladu z ustaljeno prakso nastanitev državljana tretje države v centru za pridržanje bodisi med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito bodisi z namenom njegove odstranitve ukrep odvzema prostosti.“_14 Da gre v primeru pridržanja prosilcev za mednarodno zaščito za odvzem prostosti in ne za poseg v kakšno drugo pravico ali za drugo obliko odvzema oziroma omejitve svobode gibanja, je razvidno tudi iz zadnjega dela obrazložitve sodbe v zadevi _FMS in ostali_.15

17. V predmetni zadevi gre torej za ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti in ne omejitev gibanja, kot zmotno navaja tožena stranka v izpodbijanem aktu. Če iz sodne prakse Sodišča EU, ESČP in Vrhovnega sodišča RS (od leta 2016 naprej),16 Ustavnega sodišča (od leta 2011 naprej), in Upravnega sodišča (v številnih sodbah že precej pred letom 2011) izhaja, da gre v teh primerih za odvzem prostosti in ne zgolj za omejitev gibanja, ni nobene zakonite podlage, da tožena stranka odločitev o pridržanju po ZMZ-1 obravnava kot ukrep omejitve gibanja, kajti to lahko vodi do sistemskih pomanjkljivosti pri zagotavljanju varstva človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v Sloveniji, ki jim je odvzeta prostost na podlagi 84. člena ZMZ-1. To vprašanje je še posebej pomembno v konkretnem primeru zaradi ugovora tožeče stranke, da ni bilo spoštovano načelo sorazmernosti glede preizkusa milejšega ukrepa od odvzema prostosti v Centru za tujce, kar je drugi del vsebine določbe člena 28(2) Uredbe EU št. 604/2013. 18. Upravno sodišče je že večkrat opozorilo, da je treba pravne institute, ki so predmet obravnave v upravnih zadevah, imenovati s pravimi izrazi, ker je od uporabe konkretnih izrazov oziroma pravnih institutov odvisna tudi uporaba pravilnih pravnih virov in standardov. Zato vztrajanje tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da gre za omejitev gibanja in ne za odvzem prostosti, izkazuje nerazumevanje in nespoštovanje temeljih postulatov pravne države (vladavine prava), kjer velja delitev oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (2. člen Pogodbe o Evropski Uniji; drugi odstavek 3. člena Ustave)17. Brez teh temeljnih postulatov ni možno učinkovito varstvo človekovih pravic po 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah oziroma po 23. členu Ustave s strani neodvisnih in nepristranskih sodišč, kar pa je nepogrešljiv element za demokratičnost družbene ureditve.18 V odgovoru na tožbo tožena stranka na nek način priznava, da izpodbijani ukrep pomeni odvzem prostosti.

Presoja izpodbijanega akta z vidika prvega dela določbe člena 28(2) Uredbe EU št. 604/2013:

19. Prvi del določbe člena 28(2) Uredbe EU št. 604/2013 pravi, _„kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo“ /.../._19

20. V tem prvem delu določbe člena 28(2) Uredbe EU št. 604/2013 je prvi korak v presoji zakonitosti izpodbijanega akta vprašanje, ali je izpolnjen pogoj, da gre za pridržanje z namenom, da se omogoči izvedba postopkov za predajo v skladu s to uredbo. Na glavni obravnavi je bilo potrjeno, da je tožena stranka zahtevo za (ponovni) sprejem poslala pristojnemu organu v Romunijo. Na glavni obravnavi je tožena stranka v spis predložila odgovor pristojnega organa iz Romunije o ponovnem sprejemu tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito na podlagi Dublinske uredbe. V skladu s stališčem Sodišča EU z dne 31. 5. 2018 iz členov 28(2) in 28(3) Uredbe EU št. 604/2013 izhaja, da je državam članicam dovoljeno, da zadevnim osebam _„omejijo gibanje“,_20 še preden se zahteva za sprejem ali ponovni prejem vloži v državi članici, na katero je zahteva naslovljena, če so pogoji iz tega člena izpolnjeni, ne da bi bilo uradno obvestilo o odločitvi o predaji obvezen pogoj za to omejitev gibanja.21 S tega vidika izpodbijana odločitev nima nezakonitosti.

21. _Po določbi člena 2(n) Uredbe EU št. 604/2o13 „nevarnost pobega pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom.“_ Tožena stranka se je v zvezi z _„znatno nevarnostjo pobega“_ oprla na kriterija iz tretje in pete alineje 84.a člena ZMZ-1. 22. Po peti alineji 84.a člena ZMZ-1 se _„šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je navajala lažne podatke v postopku ali ni sodelovala v postopku.“_

23. Tožena stranka ni ugotovila, da bi tožnik lažno navajal podatke v postopku; za nesodelovanje tožnika v postopku pa je ugotovila, da se le-to nanaša na nesodelovanje v postopku pred romunskimi organi in ne v predmetnem postopku v Republiki Sloveniji. To je relevantno ni pa še odločilno, kajti če tožnik sodeluje v postopku pred slovenskimi organi, je to pravno relevantno pri razlagi in uporabi kriterija begosumnosti iz pete alineje prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1 v zvezi z določbo člena 28(2) Dublinske uredbe, ki za končno dokazno oceno o begosumnosti zahteva individualno obravnavo oziroma upoštevanje vseh konkretnih okoliščin primera v medsebojni povezanosti. Iz zapisnika z dne 4. 12. 2021 o razgovoru s tožnikom ob seznanitvi z ukrepom pridržanja ni razviden nikakršen indic nesodelovanja tožnika v postopku. Razgovor je trajal 50 minut in z branjem zapisnika eno uro. Tožnik je na vsa vprašanja odgovoril logično in dovolj izčrpno. Tožena stranka ni navedla, da bi kar koli v tem razgovoru kazalo na tožnikovo nesodelovanje. Prošnja za mednarodno zaščito je bila sprejeta isti dan in je ta postopek trajal 30 minut, z branjem zapisnika pa 40 minut. Tudi iz tega zapisnika ni razviden nikakršen indic o nesodelovanju tožnika v postopku. Tožnik je odgovoril na vsa vprašanja, opisal je tudi strah pred preganjanjem s strani Talibanov, ker so ga imeli za vohuna in je opisal dejanja preganjanja. Tožena stranka ni navedla, da bi kar koli v tem razgovoru kazalo na tožnikovo nesodelovanje. V postopku pred toženo stranko je tožnik predložil tudi izkaznico, ki mu jo je izdal organ Romunije v zvezi z azilnim postopkom, in se kopija nahaja v spisu. V spisu je tudi registracijski list z dne 18. 11. 2021, kjer je tožnik opisal pot in način, kako je potoval. Tožena stranka tudi ni navedla, da bi se kateri koli podatek, ki ga je dal tožnik na omenjenih teh listina in na policijski depeši, kakor koli razlikovali. Nesodelovanja v postopku v Sloveniji torej ni, kar je sodišče opazilo tudi z neposredno zaznavo tožnikove pozornosti in zavzetosti pri odgovarjanju na vprašanja ob zaslišanju tožnika na glavni obravnavi.

24. Nesodelovanje v postopku v Romuniji pa je tožena stranka ugotovila, ker je tožnik Romunijo zapustil še pred samo odločitvijo romunskih organov, kar pa tožena stranka hkrati upošteva tudi kot razlog iz tretje alineje, češ da je tožnik vložil prošnjo v Romuniji in jo je pozneje zapustil. Ker se nesodelovanje tožnika ne nanaša na postopek v Sloveniji, ampak v Romuniji, sodišče obravnava ta razlog v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1. Tožena stranka sicer v drugem odstavku na strani 4 izpodbijanega sklepa na kratko omenja tudi ilegalno prehajanje po državah, vendar pa pri tem tožena stranka ni ugotavljala, da bi oziroma da je tožnik imel realno možnost, da bi na zakonit način prišel v Slovenijo ali v prvo državo članico EU, a da iz določenega razloga, ki je bil na tožnikovi strani oziroma v njegovi sferi delovanja te možnosti ni izkoristil. 25. Po določbi tretje alineje 84.a člena ZMZ-1 se _„šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila.“_

26. Na zaslišanju na glavni obravnavi se je izkazalo in potrdilo, da je bil tožnik prijet s strani policije v Romuniji, odpeljan za dva dni na zaprti oddelek policijske postaje, nato je bil odpeljan v azilni dom oziroma kamp, kjer je med drugim dobil izkaznico prosilca, vendar pa naj bi ga potem zaradi slabih razmer v kampu usmerili ven iz kampa, kjer se je preživljal sam, tako da je s svojima bratrancema kljub mrazu začasno bival v neki zapuščeni hiši v gozdu. Stika s prevajalcem ali svetovalcem za begunce ali kakšno drugo uradno osebo za namen vsebinske obravnave njegove prošnje ni imel. Tožena stranka ni predložila nobenega verodostojnega dokumenta o tem, da izpoved tožnika o poteku postopka v Romuniji nikakor ne more odgovarjati realnosti, tako da verjetnosti, da so dogodki potekali tako, kot je opisal tožnik, ni mogoče izključiti. To, da naj bi se tožnik vrnil v kamp, kjer pa naj bi bil zavrnjen zaradi slabih razmer, ne kaže, da tožnik takrat za nobeno ceno ni hotel ostati v Romuniji in da je namerno zlorabljal postopek. Zakonodajalec je v tretji alineji prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1 zelo nedoločno opredelil situacijo, da je tujec _„pozneje državo članico EU zapustil“._ Vsakršna zapustitev države članice namreč ne more biti objektivni kriterij begosumnosti.

27. Prvi del določila člena 28(2) Uredbe EU št. 604/2013, ki se nanaša na standard _„znatne begosumnosti“_ je torej tožena stranka nepravilno uporabila, saj je tožena stranka begosumnost tožnika zelo šibko izkazala. Zelo šibka izkazanost begosumnosti pa ne more biti podlaga za pridržanje ne samo iz razloga, ker mora biti begosumnost „znatna“, ampak tudi zato, ker za vse pravne podlage pridržanj v povezavi s postopki mednarodne zaščite po sodni praksi Sodišča EU velja, da mora biti pridržanje _"strogo omejen"_ ukrep,22 in mora biti izrečen v _"izjemnih okoliščinah"__2_3, če je to _"nujno, razumno in sorazmerno,"_24 ker gre za _"skrajno sredstvo"_.25 V predmetni zadevi takšne izjemne okoliščine niso izkazane. Tožena stranka z odgovoru na tožbo, kjer pravi, da odloča po prostem preudarku, potrjuje, da navedenih strogih standardov pridržanja ne uporablja oziroma da jih v konkretnem primeru ni uporabila.

28. To je prva nezakonitost v izpodbijanem aktu (napačna uporaba materialnega prava iz člena 28(2) Dublinske uredbe) in samostojen razlog za odpravo izpodbijanega sklepa na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Presoja izpodbijanega akta z vidika drugega dela določila člena 28(2) Uredbe EU št. 604/2013:

29. Drugi del oziroma nadaljevanje določila člena 28(2) Uredbe EU št. 604/2013 pa pravi, da se pridržanje lahko odredi /.../ „ _vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.“_

30. V zvezi s tem se postavlja pravno vprašanje, ali tudi za pogoje pridržanja prosilcev za mednarodno zaščito po Uredbi EU št. 604/2013 v zvezi z učinkovitostjo uporabe drugih manj prisilnih ukrepov, tako kot za pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito po Direktivi o sprejemu št. 2013/33, velja, da _„morajo države članice zagotoviti, da so pravila o alternativah pridržanju, kot o redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu določena v nacionalnem pravu.“_ Ta obveznost je določena v členu 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU za pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito.

31. Določba člena 28(4) Uredbe EU št. 604/2013 sicer pravi, da _„kar zadeva pogoje za pridržanje in zaščitne ukrepe, ki veljajo za pridržane osebe, se zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabljajo členi 9, 10 in 11 Direktive 2013/33/EU.“_

32. Vendar pa to po presoji Upravnega sodišča ne pomeni, da se določba člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ne more uporabljati v postopkih pridržanja prosilcev za mednarodno zaščito po Uredbi EU št. 604/2013. Uvodna izjava št. 20 namreč med drugim določa, da kar zadeva _„splošna jamstva“_ v zvezi s pridržanjem in _„pogoje za pridržanje“_, bi morale države članice, _„kjer je to ustrezno,_“ določbe Direktive 2013/33/EU uporabljati tudi za osebe, ki so pridržane na podlagi uredbe. Državam članicam je torej dana s tem določena diskrecija, ki pa je v bistvu odgovornost v tem smislu, da je potrebno v vsakem posamičnem primeru pretehtati, ali je določeno garancijo iz določb Direktive o sprejemu 2013/33/EU treba upoštevati tudi, ko gre za pridržanje po Uredbi EU št. 604/2013. Določba člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU je tak ustrezen primer, kajti _„pogoj“_ za pridržanje po členu 28(2) Uredbe EU št. 604/2013 je, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti _„drugih manj prisilnih ukrepov“_. Pojem _„alternative pridržanja“_ je soroden, a ni pravno identičen s pojmom _„manj prisilni ukrepi“_ in primeri iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU vsekakor so manj prisilni ukrepi, kakor tudi je manj prisilni ukrep ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma.

33. Poleg tega ni objektivne in upravičene podlage za to, da bi sorazmernost posega v pravico do osebne svobode oziroma prostosti po Dublinski uredbi imela bistveno drugačne kriterije za njeno uporabo kot sorazmernost takšnega posega po Direktivi o prejemu 2013/33/EU. V obeh primerih gre za prosilca za mednarodno zaščito. In v obeh primerih pridržanje lahko traja čim manj časa oziroma čim krajše obdobje (člen 9(1) Direktiva o sprejemu 2013/33/EU; člen 28(3) Dublinske uredbe). V primeru Dublinske uredbe mora biti v skladu s tretjim pododstavkom člena 28(3) predaja izvedena najpozneje v 6 tednih po tem, ko je druga država članica implicitno ali eksplicitno odobrila zahtevo za sprejetje ali ponovno sprejetje zadevne osebe, ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek pritožbe ali ponovnega pregleda v skladu s členom 27(3). Ureditev alternativ pridržanju iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU brez dvoma služi cilju učinkovitega izvajanja Dublinske uredbe in hkrati ob tem služi omejevanju pravice do osebne svobode v skladu z načelom sorazmernosti, ki je načelo iz primarnega prava EU (člen 52(1) Listine o temeljnih pravicah EU v zvezi s pravico iz 6. člena Listine o temeljnih pravicah EU.

34. Vendar pa nobenega alternativnega ukrepa pridržanju kot odvzemu prostosti tožena stranka ni mogla vzeti v obzir in ni mogla uporabiti v okviru načela sorazmernosti in testa nujnosti, ker zakonodajalec ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v notranji pravni red. Ukrep pridržanja na območju Azilnega doma je sicer manj prisilen od pridržanja v Centru za tujce zaradi drugačnega režima, a še vedno pomeni odvzem prostosti, med tem ko alternative pridržanju morajo in (v določbi člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU) tudi so omejitve v svoboščinah, ki ne pomenijo odvzema prostosti.

35. Ker zakonodajalec Republike Slovenije ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v ZMZ-1, čeprav je nedavno posegel v ta zakon in je bil iz upravno-sodne prakse ta sistemski problem razviden že dolgo časa, je izpodbijani akt nezakonit. 36. Tožena stranka nobene izmed alternativ pridržanju iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ni mogla uporabiti in v tem okviru sploh ni mogla uresničevati določbe o sorazmernosti ukrepa in uporabi manj prisilnih ukrepov. Imela pa je možnost uporabe ukrepa obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, ki pa jo je napačno razlagala in uporabila, saj opisa način varovanja v Azilnem domu in statistični podatki o učinkovitosti varovanja ne morejo pomeniti individualne obravnave partikularnih okoliščin na strani tožnika. Poleg tega ni razumnega razloga niti pravne podlage, da bi moral biti ta ukrep pod režimom "odprtega tipa", kot to pravi tožena stranka v izpodbijanem aktu. Na tej podlagi oziroma razlagi prava v nobenem primeru ne bi bilo mogoče uporabiti manj prisilnega ukrepa pridržanja na območje Azilnega doma. To je druga samostojna nezakonitost izpodbijanega sklepa (nepravilna uporaba določbe 28(2) Dublinske uredbe), zaradi katere je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Obrazložitev k drugi točki izreka:

37. Tožena stranka mora nemudoma po prejemu te sodbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce, Postojna. Zakonodajalec Republike Slovenije namreč z določilom četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1, ki je stopilo v veljavo z zadnjo novelo ZMZ-1, ni upošteval neposrednega učinka določbe drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU26 (v zvezi s pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU),27 ki pravi, da _„kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti.“_ Določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 sama po sebi sicer ni v nasprotju z neposrednim učinkom omenjene določbe prava EU, saj pravi samo to, da je zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. V konkretnem primeru je zato pritožba dovoljena. Vendar pa, ker je treba določbo četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 uporabljati skupaj z določbo drugega odstavka 333. člena ZPP (v zvezi z določbo 122. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/17), je s tem izkazano nasprotje med neposrednim učinkom določbe drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU in omenjeno ureditvijo v drugem odstavku 333. člena ZPP, po kateri _„pravočasna pritožba ovira, da bi postala sodba pravnomočna v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija.“_ Zato je treba v tem primeru upoštevati in udejanjiti načelo lojalne uporabe prava EU na primeru določbe drugega odstavka 333. člena ZPP in to določbo ignorirati oziroma mora Upravno sodišče odločiti ne glede na nacionalno pravo, ki v določilu drugega odstavka 333. člena ZPP določa, da je pritožba suspenzivno pravno sredstvo.28 Kajti, če je določba zakona, kot je na primer, drugi odstavek 333. člena ZPP, ali če je upravna ali sodna praksa takšna, da bi bil njen učinek zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, potem je takšna določba ali praksa nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije.29 Zato po potrebi nacionalno sodišče takšne določbe ne uporabi.30

38. Po stališču Sodišča EU zadnji pododstavek člena 9(3) Direktive 2013/33 z neposrednim učinkom izrecno določa, _„da je treba, kadar se izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevno osebo nemudoma izpustiti“_ in nadaljuje, da iz tega _„sledi, da mora biti v takem primeru nacionalnemu sodišču omogočeno, da odločitev upravnega organa, ki je odredil pridržanje, nadomesti s svojo in da bodisi izreče alternativni ukrep pridržanju bodisi odredi izpustitev zadevne osebe.“_31 Ker je po stališču Sodišča EU za razlago člena 6 Listine o temeljnih pravicah EU treba torej upoštevati člen 5 EKČP kot minimalno raven zaščite,32 je za odločitev, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo prenehati izvajati ukrep pridržanja v Centru za tujce, relevantna tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice.33

39. Zaradi navedenega je Upravno sodišče v tej zadevi upravni akt odpravilo in s sodbo odločilo o stvari, ker narava stvari to dopušča in podatki postopka za to dajejo zanesljivo podlago, in za kar je sodišče izvedlo tudi glavno obravnavo; tožnik pa je s tožbenim zahtevkom zahteval odločitev o pravico do svobode oziroma prostosti iz 6. člena Listine o temeljnih pravicah EU in je bilo zaradi narave pravice oziroma varstva te pravice to potrebno (prvi odstavek 7. člena ZUS-1).34 1 J.N., C-601/15 PPU, odst. 47. Drugi pravni viri za zvezo med pravom EU in EKČP so (tudi) člen 6(1) in (3) Pogodbe o EU ter člen 52(3) Listine EU o temeljnih pravicah. Glej tudi uvodno izjavo št. 10 iz Direktive 2013/33/EU o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (Uradni list EU, L 180/96, 29. 6. 2013; v nadaljevanju. Direktiva o sprejemu 2013/33/EU. 2 _Cyprus v Turkey,_ 10. 5. 2001. 3 _Djavit An v. Turkey_, 20. 2. 2003. 4 _Hajibeyli v. Azerbaijan_, 10. 7. 2008. 5 _Streletz, Kessler and Krenz v. Germany,_ 22. 3. 2001. 6 _Guzzardi v. Italy_, 6. 11. 1980. To sodbo navaja tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 v opombi št. 4. 7 _Ahingdane v the United Kingdom_, 28. 5. 1985. 8 _Amuur v. France_, odst. 42, 48; _Khlaifia and others v. Italy_, App. no. 16483/12, 15. 12. 2016, odst. 64. 9 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. 10 Člen 2(h) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. 11 Samo poimenovanje ukrepa v zakonu namreč ni bistveno za presojo, ali gre za odvzem prostosti ali za omejitev gibanja. Glej na primer: sodbi ESČP v zadevah Kasparov v. Russia (App. no. 53659/07, odst. 36, točka iii) in Ilias and Ahmed v. Hungary (App. no. 47287/15, odst. 66) ter sodbi Sodišča EU v zadevah C-443/14 in C-444/14 Alo in Osso EU:C:2016:127, odst. 25 in C-294/16 PPU, JZ, 28. 7. 2016, odst. 45-47, 51. 12 C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 35, 40; C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 47, 52. 13 C-9247/9 PPU, odst. 216, 217, 223. 14 C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, _FMS in ostali_, 14. 5. 2020, odst. 100. 15 Glej: Ibid. odst. 231. 16 Glej sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, odst. 9 in I Up 15/2016, 24. 2. 2016. 17 Glej tudi: ibid. odst. 126-147. 18 Glej _mutatis mutandis_: sodba Sodišča EU v zadevi C-585/18, C-624/18 in C-625/18, A.K., 19. 11. 2019, odst. 120. 19 To določilo je treba uporabljati v povezavi z določbo člena 28(1) Uredbe EU št. 604/213, po kateri države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v uredbi. 20 Z razliko od slovenske različice te sodbe angleška, francoska, italijanska in hrvaška različica ne uporabljajo pojma _„omejitev gibanja“_, ampak uporabljajo pojem „upravno pridržanje.“ 21 C-647/16, odst. 67. Glej tudi: C-60716, Amayry, 13. 9. 2017, odst. 25-27, 30-31. 22 C-601/15 PPU, _J.N._, 15. 2. 2016, odst. 57, 64; glej tudi C-18/16, K., 14. 9. 2017 (odst. 41). 23 C-601/15 PPU, _J.N._, 15. 2. 2016, odst. 52. 24 C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 46; C-601/15 PPU, _J.N._, 15. 2. 2016. odst. 63. 25 C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 46, 48. 26 C-924/19 PPU, C-925/19 PPU, FMS in ostali, odst. 288, 292, 294; glej _mutatis mutandis_: C-383/13 PPU, M.G. N. R, odst. 38-39. 27 C-924/19 PPU, C-925/19 PPU, FMS in ostali, odst. 289. V tej zadevi Veliki senat Sodišča EU pravi, da je člen 47 Listine o temeljnih pravicah EU dovolj sam po sebi in ga ni treba pojasnjevati z določbami prava Unije ali nacionalnega prava, da bi se posameznikom podelila pravica, na katero se kot tako lahko sklicujejo. Glje tudi: C-556/17, Torubarov, odst. 56. 28 Glej mutatis mutandis: C-556/17, Torubarov, odst. 67, 59, 29 Ibid. odst. 73. 30 Ibid. odst. 74; C-924/19 PPU, C-925/19 PPU, FMS in ostali, odst. 291. 31 Ibid. odst. 288, 292 - 294. 32 C-528/15, Al Chodor in ostali, odst. 37. 33 Glej: _Stanev v. Bulgaria_, App. no. 36760/06, odst. 168; _Khlaifia and others v Italy_, odst. 131 Natančneje o razlogih zakaj, sodna praksa ESČP utrjuje nujnost lojalne razlage določbe drugega odstavka 333. člena ZPP v situacijah, ko je dovoljena pritožba zoper sodbo, s katero je odpravljena odločitev tožene stranke o odvzemu prostosti prosilcu za mednarodno zaščito, glej zahtevo za presojo ustavnosti Upravnega sodišča v zadevi I U 1239/2013-13 z dne 9. 8. 2013. 34 Po določbi prvega odstavka 7. člena ZUS-1 V upravnem sporu sodišče v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, če zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno