Jedro

Pri zahtevkih po 230. členu ZGD gre za posebne korporacijsko pravne zahtevke, pri katerih so določbe o vračilu v ZGD lex specialis glede na določbe ZOR (lex generalis), na kar kaže tako posebna zakonska ureditev v ZGD, namen instituta vračila prepovedanih plačil, upoštevajoč načela korporacijskega prava ter osnovno odgovornost delničarjev delniške družbe, ki za obveznosti družbe ne odgovarjajo, za te odgovarja družba sama, z vsem svojim premoženjem. Posledica posebne korporacijske pravne narave zahtevkov po 230. členu ZGD je, da (ne)dobrovernost strank ni upoštevna okoliščina za uveljavljanje takih zahtevkov. Določbe 104. člena ZOR in ostalih, zato niso uporabljive. V nasprotnem bi bil pomen instituta izvotljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo, v znesku 2.542,25 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta Pogodba o prodaji delnic z dne 03. 12. 2001, sklenjena med pravdnima strankama ter Pogodba o priznanju in zavarovanju terjatev z dne 03. 12. 2001 nični (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo 29 zneskov kupnine (točka 2.a. izreka), 15 zneskov plačanih pogodbenih obresti (točka 2.b. izreka) in 9 zneskov plačanih zamudnih obresti (točka 2.c. izreka). Toženi stranki je naložilo vračilo 12 bianco menic s podpisano menično izjavo (3. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev ugovarjana v pobot (4. točka izreka), niti terjatev ugovarjana v podredni pobot (5. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo 17.642,48 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (6. točka izreka) ter stranskih intervenientov M. d.o.o. v višini 5.163,75 EUR (7. točka izreka), J. d.d. in B. d.o.o. v višini 12.234,86 EUR, B. d.o.o. v višini 4.131,00 EUR (8. točka izreka) ter I. d.o.o. v višini 7.233,93 EUR (9. točka izreka). S popravnim sklepom z dne 21. 09. 2010 je sodišče prve stopnje v izrek sodbe vstavilo nekaj manjkajočih znakov € ter popravilo decimalni del zapisa v znesku 2.231,700,90 SIT v trinajsti alineji 2.b točke izreka.

2. Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper sodbo. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter 1. odstavku 339. člena ZPP, napačne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 340. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da od zneska tožbenega zahtevka tožeče stranke odšteje kupnino, ki bi jo tožeča stranka lahko pridobila s prodajo delnic v letu po sklenitvi pogodbe in vse postavljene zahtevke s stroškovno posledico kot neutemeljene zavrne ter podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglasila je stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila pravilno vročena tožeči stranki in stranskim intervenientom na njeni strani. Tožeča stranka v odgovoru predlaga potrditev izpodbijane sodbe. Stranski intervenienti odgovorov niso vložili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in zavrnilo pobotna ugovora tožene stranke. Svojo odločitev je utemeljilo s pravno naravo tožbenega zahtevka tožeče stranke (kot posledice ugotovljene ničnosti in izvršenih prepovedanih plačil), ki je zahtevek na vrnitev prepovedanih plačil družbenikom (delničarjem), s specifično naravo, in izhaja iz varovanja prav posebne kategorije premoženja, to je vezanega kapitala oziroma vezanega premoženja družbe. Specifičnost takega zahtevka izključuje smiselnost in potrebnost ugotavljanja „(ne)poštenosti“ ene, druge ali obeh pogodbenic pri pridobivanju lastnih delnic oziroma izplačilih družbenikom (delničarjem). V kolikor bi bil zahtevek na vrnitev prepovedanih plačil vezan tudi na ugotavljanje (ne)poštenosti pogodbenih strank, potem bi v resnici izgubil svoj smisel. V primeru zahtevka po 230. členu ZGD ne gre za „klasično kondikcijo“.

6. S takšnimi razlogi, ki se jim pritožbeno sodišče pridružuje, je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odstopilo od materialno pravne razlage Vrhovnega sodišča v tej zadevi (VS RS sklep III Ips 112/2006 z dne 16. 10. 2007).

7. Slovenska in tuja pravna teorija sta glede vprašanja uporabe klasičnih pravil obligacijskega prava v primeru uveljavljanja zahtevka iz naslova prepovedanih plačil, deljeni. Sodne prakse, z izjemo tega primera, pa v slovenskem prostoru pritožbeno sodišče ni zasledilo (1). S tehtanjem stališč in argumentov za in proti pritožbeno sodišče ponovno zavzema stališče, ki ga je zavzelo že v svoji sodbi I Cpg 831/2004 z dne 19. 01. 2006, to je, da pri uveljavljanju zahtevkov po 230. členu ZGD ni pravno odločilno, ali je družba sama nedopustno ustvarila položaj, v katerem je prišlo do ničnosti pravnega posla pridobitve lastnih delnic oziroma ali je bila dobroverna oziroma nedobroverna. Določba 2. odstavka 104. člena ZOR zato v dani dejanski in pravni situaciji za zahtevke po 1. odstavku 230. člena ZGD ni uporabljiva. Določba 1. odstavka 230. člena ZGD je specialne narave. Za odločanje o utemeljenosti tega zahtevka je odločilno le, ali so delničarji prejeli plačilo v nasprotju z določbami ZGD, ne glede na (ne)dobrovernost strank, ki so sodelovale pri spornem pravnem poslu. Nedobrovernost delničarjev je pogoj za uspešno uveljavljanje vračil le, kadar so jih delničarji prejeli kot dividende.

8. Tožena stranka je v ponovljenem postopku uveljavljala v pobot terjatvi tožeče stranke odškodninsko terjatev in v podredni pobot terjatev iz naslova neupravičene pridobitve. Pobotni ugovor je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo iz materialno pravnih razlogov, ki bodo razvidni iz nadaljevanja.

9. Materialno pravo, ki ga je v konkretnem primeru treba uporabiti, predstavljajo določbe Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS 30/93, vključno z novelo ZGD-F) ter skladno z določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika, določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Pridobivanje lastnih delnic in dejansko stanje primera:

10. Sodišče prve stopnje se je v razlogih o ničnosti Pogodbe o prodaji delnic z dne 03. 12. 2001 in Pogodbe o priznanju in zavarovanju terjatev z dne 03. 12. 2001 v celoti sklicevalo na odločitev Vrhovnega sodišča v predmetni zadevi (2). Tožena stranka ničnosti omenjenih pogodb v tej fazi postopka ne nasprotuje več. Sodišče prve stopnje je identificiralo med strankama nesporna dejstva, da (1) sta stranki dne 03. 12. 2001 sklenili Pogodbo o prodaji delnic v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 2493/01 (A4), s katero je tožeča stranka kupila, tožena stranka pa prodala 99.859 delnic oziroma 89,7 % vseh delnic tožeče stranke; (2) v zavarovanje plačila po navedeni pogodbi je tožeča stranka s toženo stranko sklenila Pogodbo o priznanju in zavarovanju terjatev v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 2494/01 z dne 03. 12. 2001 (A6, B6) ter ji izročila 12 bianco menic s podpisano menično izjavo, tožena stranka pa se je vpisala kot zastavni upnik na vse prodane delnice; (3) tožeča stranka je s sklenitvijo pogodbe o prodaji delnic z dne 03. 12. 2001 kupila 99.859 lastnih delnic, po ceni 14.761,00 SIT za delnico oziroma za skupno kupnino v višini 1.474.018.699,00 SIT; (4) s pogodbo o prodaji delnic sta stranki dogovorili način plačila kupnine in sicer (i.) 711.032.742,31 SIT v roku 15 dni po podpisu navedene pogodbe; (ii.) 751.985.956,69 SIT v 36 zaporednih glavničnih obrokih z zapadlostjo dogovorjeno v prilogi k pogodbi in obrestno mero v višini TOM + 3,5 %, oziroma po vsakokratni medbančni referenčni obrestni meri, povečani za 3,5 % letno; (5) tožeča stranka je prvi del kupnine v višini 722.032.742,31 SIT plačala skladno s pogodbo o prodaji delnic, v roku 15 dni po podpisu pogodbe in sicer 18.725.240,00 SIT dne 14. 12. 2001, 341.976.742,31 SIT dne 17. 12. 2001 in 361.330.760,00 SIT dne 18. 12. 2001; (6) tožeča stranka je plačala drugi del kupnine delno v višini 205.554.381,00 SIT v različnih obrokih, v obdobju od 03. 01. 2002 do 04. 11. 2002; (7) tožeča stranka je plačala toženi stranki v različnih obrokih v obdobju od 04. 01. 2002 do 29. 07. 2002 skupni znesek v višini 45.891.971,00 SIT pogodbenih obresti in zakonskih zamudnih obresti, v skupnem znesku 839.261,60 SIT, v različnih obrokih v obdobju od 02. 04. 2002 do 26. 11. 2002; (8) pravdni stranki sta k pogodbi o prodaji delnic (A4) sklenili aneks št. 1 (B13) in aneks št. 2 (B14), s katerima sta spremenili dinamiko obročnih plačil; (9) tožena stranka je po pogodbi o prodaji delnic na tožečo stranko preknjižila le 79.859 delnic, za 20.000 delnic se je po dogovoru strank nalog za preknjižbo deponiral pri notarju M. K. – za to število delnic je tožena stranka še vedno vpisana kot delničar v delniški knjigi; (10) skupščina tožeče stranke za nakup 99.859 lastnih delnic oziroma za vrednost 1.474.018.699,00 SIT pred sklenitvijo pogodbe ni sprejela sklepa o zmanjšanju osnovnega kapitala z umikom lastnih delnic.

11. Vrhovno sodišče je pritrdilo presoji nižjih sodišč, ki sta na podlagi dejstev primera ugotovili, da sta obe sporni pogodbi nični. Tožena stranka ni uspela dokazati, da je bila pridobitev 89,7 % lastnih delnic skladna z zahtevami 240. člena ZGD, ker je pridobitev znatno presegla 10 % dovoljeni prag (2. odstavek 240. člena ZGD) ter predvsem, ker tožena stranka ni izkazala dopustnih pridobitnih namenov, opredeljenih v 1. odstavku 240. člena ZGD. Tožena stranka ni izkazala niti, da je šlo za nujno pridobitev, da bi družba (tožeča stranka) preprečila hudo, neposredno škodo (1. alineja 1. odstavka 240. člena ZGD), niti da je šlo za pridobitev na podlagi sklepa skupščine o umiku delnic po določbah o zmanjšanju osnovnega kapitala (7. alineja 1. odstavka 240. člena ZGD). Skupščinski sklep mora biti sprejet pred nakupom lastnih delnic, naknaden sklep nezakonitosti pridobitve lastnih delnic ne sanira. Nezakonita pridobitev lastnih delnic pa sproži presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po 230. členu ZGD.

K pravni naravi zahtevka iz 230. člena ZGD in uporabi obligacijsko pravnih pravil (ZOR) v teh primerih:

12. Eno od ključnih vprašanj tega primera je, kakšna je narava zahtevka družbe na vračilo prepovedanih plačil po 230. členu ZGD. Če gre za poseben, korporacijsko pravni zahtevek, predstavljajo pravila ZGD lex specialis v primerjavi z določbami ZOR in je uporaba slednjih izključena. Pravdni stranki sta tekom postopka v spis predložili strokovna mnenja o tem pravnem vprašanju, ki jih je pritožbeno sodišče upoštevalo kot strokovne trditve pravdnih strank. Stališče o posebni korporacijsko pravni naravi zahtevka po 230. členu ZGD zastopa Kocbek (A21, A 22 z dne 01. 04. 2008), nasprotno stališče zastopata pravna teoretika Plavšak (B24) in Straus (B25 in dopolnilno mnenje vloženo s pritožbo dne 13. 06. 2008). Pritožbeno sodišče je po tehtanju argumentov za in proti, sledilo strokovnim navedbam tožeče, in ne tožene stranke.

13. Eno najpomembnejših načel delniškega prava je načelo ohranitve osnovnega kapitala delniške družbe, ki se zagotavlja predvsem s prepovedjo vrnitve vložkov (225. člen ZGD) (3). „Namen zakonskih določb o ohranitvi premoženja (kapitala) družbe je varstvo premoženja družbe pred posegi delničarjev v takšno premoženje. Vsa izplačila iz premoženja družbe, razen izplačil dividend iz bilančnega dobička družbe, so prepovedana in se obravnavajo kot vračilo vložka delničarju. Tako zakonodajalec poskuša doseči absolutno vezanost premoženja družbe, in sicer predvsem zaradi varstva upnikov družbe.“ (4) Delničarji delniške družbe za obveznosti družbe ne odgovarjajo, za obveznosti odgovarja družba, z vsem svojim premoženjem (2. odstavek 169. člena ZGD). Institut vračila prepovedanih plačil je namenjen tako varstvu upnikov družbe, kot varstvu manjšinskih delničarjev.

14. Stališče slovenske teorije korporacijskega prava je že od sprejetja novele ZGD-F dalje naklonjeno „posebni naravi“ zahtevkov na vračilo prepovedanih plačil po 230. členu ZGD. Kocbek je že v letu 2002 zagovarjal stališče, da ima družba, zaradi ničnosti pravnega posla [v tem primeru zaradi nezakonitega pridobivanja lastnih delnic], na razpolago vse zahtevke, tako obligacijsko pravne (kondikcijski in odškodninski), stvarno pravne (reivindikacijo), predvsem pa tudi korporacijsko pravni zahtevek iz 230. člena ZGD. „Gre za poseben samostojni zahtevek za vrnitev prepovedanih plačil, ki je močnejši od vseh drugih zahtevkov in morebitnih ugovorov delničarja in ga lahko uveljavlja družba, lahko pa tudi upniki družbe, če jih družba ne more plačati.“(5)

15. Po oceni pritožbenega sodišča gre pri zahtevkih po 230. členu ZGD za posebne korporacijsko pravne zahtevke (6), pri katerih so določbe o vračilu v ZGD lex specialis glede na določbe ZOR (lex generalis) (7), na kar kaže tako posebna zakonska ureditev v ZGD, namen instituta vračila prepovedanih plačil, upoštevajoč načela korporacijskega prava ter osnovno odgovornost delničarjev delniške družbe, ki za obveznosti družbe ne odgovarjajo, za te odgovarja družba sama, z vsem svojim premoženjem. Posledica posebne korporacijske pravne narave zahtevkov po 230. členu ZGD je, da (ne)dobrovernost strank ni upoštevna okoliščina za uveljavljanje takih zahtevkov. Določbe 104. člena ZOR in ostalih, zato niso uporabljive. V nasprotnem bi bil pomen instituta izvotljen. Izključitev obligacijsko pravnih pravil zagovarja tudi slovenska pravna teorija (8), ki podpira stališče posebne korporacijsko pravne narave zahtevka po 230. členu ZGD, a v tem ne vidi zgolj „korporacijsko pravnega razloga ničnosti“ pravnega posla (v tem primeru pridobivanja lastnih delnic). Določba 230. člena ZGD je zato lex specialis glede na določbe ZOR o posledicah ničnosti pravnih poslov.

16. Predmetni zahtevek tvori jedro institutov korporacijskega prava za doseganje načel prava delniške družbe, njegovo naravo pa je treba obravnavati znotraj sistema ZGD. Sistemska razlaga predpisov pa nakazuje, da ima zahtevek po 230. člen ZGD posebno korporacijsko pravno naravo in ne gre le za poseben ničnosti razlog po določbah 103. člena ZOR. Nekateri pravni teoretiki zahtevek na vračilo prepovedanih plačil (230. člen ZGD) enačijo (funkcionalno) z zahtevkom na vplačilo vložka (220. in 211. člen ZGD). Kobal (9) izplačila na podlagi nezakonite pridobitve lastnih delnic uvršča med oblike prikritega vračila vložka (225. člen ZGD): „Plačilo za nedopustno pridobitev lastnih delnic se šteje kot vračilo vložka po prvem odstavku 227. člena ZGD-1. Če družba od delničarja odkupi lastne delnice, je takšen pravni posel nedopusten, plačila ki jih družba opravi na podlagi takšnega pravnega posla, pa veljajo za vračilo vložka (pravni posel se lahko sklene le z delničarjem družbe, plačilo kupnine pa ne pomeni delitve bilančnega dobička). Takšna posledica izhaja že iz splošnega namena določb o ohranitvi premoženja, saj bi družba, ki bi od delničarjev kupovala lastne delnice, posegala v vezano premoženje družbe - izvedena plačila za takšne delnice bi zmanjševala njeno premoženje, po drugi strani pa takšne delnice nimajo za družbo nikakršne stvarne vrednosti. Načelo, da se plačila za nedovoljeno pridobitev lastnih delnic štejejo kot vračilo vložka delničarju, pa je konkretizirano tudi na podlagi drugega odstavka 227. člena ZGD-1, ki opredeljuje plačila, ki se ne štejejo za vračilo vložka - določa torej izjeme od splošnega pravila iz prvega odstavka istega člena. Kot takšna se v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 227. člena izrecno ne štejejo plačila, ki jih družba opravi delničarju zaradi dopustne (odplačne) pridobitve lastnih delnic....“

17. Pri tem Kobal zavzame stališče, da tak pravni posel (prikrita vračila vložka) presojamo le s presojo obstoja objektivne predpostavke, pri čemer ugotavljanje (ne)poštenosti družbe ni pravno relevantna okoliščina („ali je družba imela namen pridobiti prepovedano korist delničarju“), sicer bi namen zakonskih določb o ohranitvi premoženja družbe razvodenel (10). Za objektivni pristop v primerih po 230. členu ZGD pa se je izrecno izrekla B. Rajgelj (11) in pri tem poudarja, da dobra vera družbe pri presoji utemeljenosti zahtevkov po 230. členu ZGD ni pravno relevantna okoliščina.

18. Pritožbeno sodišče nazadnje še ugotavlja, da je pravilnost takega stališča razvidna tudi iz sprememb zakonodaje na tem področju. Novela ZGD-1B (Ur. l. RS št. 68/2008 z dne 07. 07. 2008) je v sedaj 233. člen ZGD-1 (prej 230. člen ZGD) vnesla besedilo novega, četrtega odstavka, ki se glasi: „Za zahtevek družbe iz tega člena se uporabljajo določbe tega zakona o zagotovitvi in ohranitvi osnovnega kapitala in vezanih rezerv, ne glede na pravila, s katerimi so urejena obligacijska razmerja. Delničar ne more biti oproščen vrnitve prepovedanega plačila. Svojega morebitnega obligacijskopravnega zahtevka delničar ne more pobotati s tem korporacijskopravnim vrnitvenim zahtevkom družbe.“ Iz Poročevalca DZ št. 57/2008 z dne 22. 04. 2008 izhaja namen zakonodajalca, ki je želel z omenjeno določbo pedagoško poudariti samostojno in od splošnih pravil neodvisno naravo tega korporacijsko pravnega zahtevka, ki tudi ne more biti predmet pobotanja z drugimi morebitnimi zahtevki delničarjev do družbe. Upoštevajoč stališča v pravni teoriji, ki že od sprejema novele ZGD-F nakazujejo na posebno pravno naravo zahtevka iz 230. člena ZGD zato v spremenjeni določbi 233. člena ZGD-1 po oceni pritožbenega sodišča ne gre za novo določbo, temveč le pojasnjevalno določbo.

19. Glede na materialno pravna izhodišča, ki jih je zavzelo sodišče prve stopnje in jim pritožbeno sodišče pritrjuje, okoliščine o tržni ceni delnic na dan 03. 12. 2002 niso pravno relevantne za rešitev tega spora (104. člen ZOR se v tem primeru ne uporabi), pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP pa neutemeljen. Pritožbeno sodišče se zato do pritožbenih razlogov o knjigovodski vrednosti delnic, tržni vrednosti delnic na dan 03. 12. 2002 in o materialno pravnih pritožbenih očitkih (teorija o saldu, uporaba določb 12., 13., 16. in 3. odstavka 18. člena ZOR) ni opredelilo, saj glede na obrazloženo, te okoliščine in stališča niso odločilnega pomena za rešitev te zadeve (1. odstavek 360. člena ZPP).

K dopustnosti pobotnega ugovora delničarja:

20. Tožena stranka je v ponovljenem postopku prvič uveljavljala pobotni ugovor in sicer na dveh podlagah: 1) odškodninska odgovornost družbe (kršitev 243. člena ZGD) ter 2) neupravičena pridobitev (pripravljalni spis z dne 27. 03. 2008, list. št. 271). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da morebitni obligacijsko pravni pobotni ugovor delničarja, v dani dejanski in pravni situaciji ni dopusten. Delničar mora svoje morebitne obligacijsko pravne zahtevke napram družbi uveljavljati z nasprotno tožbo.

21. ZOR določa možnost pobota v 336. členu (311. člen OZ). „Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli.“ Z institutom pobotanja se zagotavlja načelo enakopravnosti v obligacijskih razmerjih, ker se med strankama porazdeli tveganje neplačevitosti (12), pogoji pobotljivosti pa so 1) vzajemnost, 2) istovrstnost, 3) zapadlost in 4) iztožljivost in likvidnost terjatev (13). Pri tem vzajemnost terjatev pomeni, da sta dve osebi hkrati upnik in dolžnik iz obligacijskih razmerij, ki izpolnjujejo vsebinske pogoje za pobotanje. Sama pravna narava terjatve lahko predstavlja oviro za pobotljivost terjatve (14). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da terjatev družbe, ki jo ima ta napram delničarju na podlagi 230. člena ZGD ni obligacijsko pravna, temveč korporacijsko pravna, pobot z morebitno obligacijsko pravno terjatvijo delničarja napram družbi pa ni dopusten.

22. Pravna teorija (15), ki zagovarja posebno korporacijsko pravno naravo zahtevka po 230. členu ZGD iz istih razlogov, kot pri opredelitvi same narave zahtevka, zagovarja stališče, da morebitni zahtevki delničarja napram družbi, niso pobotljivi z zahtevkom družbe na vračilo prepovedanih plačil (230. člen ZGD). „Korporacijski vrnitveni zahtevek učinkuje v tem smislu kot sankcija za prejem prepovedanega plačila.“ (16) Namen zakonodajalca, da absolutno zaščiti vezani kapital družbe in zato ne dopusti pobota z eventualnimi zahtevki delničarja do družbe, pa je razviden tudi iz že opisane spremembe zakonodaje v 233. členu ZGD (14. člen ZGD-1B), ki pobota ne dopušča: „Svojega morebitnega obligacijskopravnega zahtevka delničar ne more pobotati s tem korporacijskopravnim vrnitvenim zahtevkom družbe.“ Pritožbeno sodišče pritrjuje razlagi, da gre le za pedagoško določbo, saj so bila pravila posebnega korporacijsko pravnega zahtevka že pred spremembo zastopana v pravni teoriji.

23. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je pobotna ugovora tožene stranke zavrnilo, je zaradi obrazloženega materialno pravnega stališča pravilna. Ker pa pobotni ugovor v danem primeru ni dopusten, pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

24. Sodišče prve stopnje je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Stroški:

26. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki zajemajo 3750 OT za sestavo odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo še sodno takso za odgovor na pritožbo, v znesku 821,00 EUR. Tožena stranka je tako tožeči stranki dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 2.542,25 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).

(1) Višje sodišče v Ljubljani je posebno korporacijsko pravno naravo zahtevka po 230. členu ZGD sprejelo tudi v sodbi I Cpg 1162/2010 z dne 06. 04. 2011, v kateri pa se do vprašanja uporabe pravil ZOR (OZ) pri zahtevkih po 230. členu ZGD ni rabilo izrecno opredeliti.

(2) Tč. 15 – 24 sklepa VS RS III Ips 112/2006. (3) Kocbek v ZAKON O GOSPODARSKIH DRUŽBAH (ZGD) s komentarjem, druga, dopolnjena in spremenjena izdaja, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana (2002) (Kocbek I); str. 641).

(4) A. Kobal: Varstvo premoženja delniške družbe – korporacijskopravni vidiki prikritih prenosov premoženja (prikritih izplačil dobička); PID št. 1/2008 (Kobal I).

(5) Kocbek I, str. 647. (6) Za posebno korporacijsko pravno naravo zahtevkov po 230. členu ZGD se Kocbek v strokovnem mnenju (A21, A22) sklicuje na nemške (Henze, Bayer, Lutter, Hüffer) in avstrijske (Artmann, Saurer) avtorje. Enako stališče je zastopal tudi že pred izdelavo strokovnega mnenja: Kocbek I, str. 647 ter M. Kocbek v VELIKI KOMENTAR ZAKONA O GOSPODARSKIH DRUŽBAH (ZGD-1); 2. knjiga (2007) (Kocbek II); komentar k 227. členu ZGD-1, str. 198. Temu pritrjuje tudi del slovenske teorije (A. Drev, Podjetje in Delo (PID) št. 5/2008, ki ravno tako citira Hüffer-ja).

(7) O izrecni izključitvi obligacijsko pravnih pravil Kocbek citira Artmann-a, Lutter-a, Bayer-a).

(8) Enako stališče zastopa A. Drev (citirano prej), ki se ravno tako sklicuje na nemškega teoretika Hüffer; podobno A. Kobal: Pravna narava zahtevka delniške družbe za vračilo prepovedanega vračila vložka; PID št. 2/2008 (Kobal II): pri tem se sklicuje na avtorje Lutter, Henze, Fiedler.

(9) Kobal I. (10) Kobal I: Pri tem citira nemškega teoretika Henze (opomba št. 50).

(11) B. Rajgelj: Prepovedana plačila delničarjem in zahtevki za njihovo vrnitev; PID št. 5/2002, para. 2; ob tem navaja, da gre za prevladujoče stališče nemške pravne teorije in citira avtorja Hüffer-ja (opomba 26).

(12) M. Juhart: OBLIGACIJSKI ZAKONIK (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana (2003), str. 389. (13) M. Juhart (citirano prej), str. 390. (14) Primerjaj M. Juhart (citirano prej), komentar k 316. členu OZ, str. 406. (15) M. Kocbek: Usklajevanje ZGD-1 s spremembami druge kapitalske direktive – lastne delnice, fiktivni posli, stvarni vložki in varstvo upnikov; PID št. 7/2008 (Kocbek III), para. 3.4.; Drev (citirano prej), para. 2; Kobal II, para. 3.1. (16) Kocbek III, para. 3.4.