Jedro

Dejstvo, da je toženka sklenila pogodbo o zaposlitvi za delo poslovodkinje, še ne pomeni, da je toženka tudi odgovorna za zatrjevano škodo. Ni mogoče sklepanje, da sam nastop prepovedanih posledic (denarni manko) pomeni, da je toženka opustila dolžno skrbnost pri svojem delu. Drugačno gledanje bi pomenilo, da je toženka objektivno odgovorna za zatrjevano škodo. Vendar pa mora sodišče prve stopnje ugotavljati konkretne delovne naloge toženke v zvezi s posameznimi očitki tožeče stranke, ter nato ugotoviti, ali in katere konkretne naloge je opustila. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni bilo ugotovljeno, kakšne so bile v spornem obdobju konkretne zadolžitve toženke pri blagajniškem oziroma gotovinskem poslovanju v zvezi z očitanimi protipravnimi ravnanji.

V obravnavani zadevi je za ugotavljanje in razjasnjevanje dejstev (revizija finančnega poslovanja tožeče stranke v dveletnem obdobju v zvezi z zatrjevanim spreminjanjem evidence o načinu plačila ter prilaščanjem gotovine, ki je zajeta v 19 fasciklih) potrebno strokovno znanje. Razlogi za zavrnitev dokaza z izvedencem zato niso utemeljeni. Z neupravičeno zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca je sodišče prve stopnje tožeči stranki odvzelo možnost dokazovanja relevantnih dejstev (243. člen v zvezi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 47.586,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2011 do plačila in za povračilo stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženki povrniti stroške postopka v višini 920,49 EUR na račun prvostopenjskega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je presoja sodišča o nedokazani protipravnosti ravnanja toženke in neobstoju hude malomarnosti toženke v nasprotju z izvedenimi dokazi. Toženka je s tožečo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za delo poslovodkinje. Tudi vse zaslišane priče so potrdile, da je imela toženka glavno vlogo pri nadzoru plačilnega prometa in da je med delovne naloge toženke spadala tudi kontrola finančnega poslovanja oziroma kontrola nad pologi gotovine in nakazil banki za unovčene plačilne in kreditne kartice. Teh nalog toženka ni opravila z zadostno skrbnostjo. Iz trditvene podlage tožbe jasno in nedvoumno izhaja, da je hudo malomarnemu delu toženke mogoče pripisati nastanek škode v višini celotne glavnice. Toženka bi morala opozoriti zakonito zastopnico tožeče stranke na denarni manko ter na neskladje med iztržki in pologi. Poleg tega bi morala toženka pripraviti vse potrebne dokumente in direktorici tožeče stranke predložiti v podpis pogodbo z Banko A., ki se je nahajala v fasciklu toženke. Toženka je bila tista, ki je najpogosteje polagala iztržke. O utemeljenosti očitkov zoper toženko se je tožeča stranka prepričala, še preden je sprožila ustrezne postopke. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi delovnimi zadolžitvami toženke, posledično pa zmotno presodilo, da tožeča stranka ni dokazala protipravnosti ravnanja. Tožeča stranka graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca finančne stroke. S takšnim ravnanjem je sodišče prve stopnje kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožeči stranki ni omogočilo dokazovanja trditev iz poročila, ki ga je zanjo izdelala družba B., zlasti pa, da si je manjkajoči denar prisvojila toženka, ki je spreminjala evidenco o načinu plačila. Iz poročila, ki temelji na dokumentaciji, zbrani v 19 fasciklih, po mnenju tožeče stranke izhaja utemeljenost odškodninskega zahtevka po temelju in višini. Tudi verodostojnost knjige iztržkov bi sodišče prve stopnje lahko razjasnilo s pomočjo izvedenca finančne stroke. Tožeča stranka nadalje sodišču prve stopnje očita, da je s tem, ko je presojalo vsebino 19 fasciklov, kršilo določbe postopka. Po mnenju tožeče stranke finančna revizija dvoletnega poslovanja tožeče stranke zahteva ustrezno strokovno znanje s področja financ, s katerim sodišče prve stopnje ne razpolaga. Glede na to, da poročilo družbe B. izrecno navaja primere, ko manjkajo pologi TDE računov, pri čemer je kot zavezanec za polog navedena toženka, bi sodišče prve stopnje za ugotavljanje njene odgovornosti moralo izvesti dokaz z izvedencem finančne stroke. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženki, ki nanjo pravočasno odgovarja, predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka toženke v plačilo tožeči stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Toženka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka (II. točka izreka sodbe) in predlaga njeno spremembo. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki naložiti povračilo stroškov odvetniškega zastopanja v polni višini. Tožeča stranka bi morala del stroškov v okviru brezplačne pravne pomoči povrniti na račun sodišča prve stopnje, preostanek pa pooblaščencu toženke, saj je treba razlikovati stroške, do katerih je upravičena država kot plačnik brezplačne pravne pomoči, od stroškov, ki nastanejo po odvetniški tarifi in do katerih je upravičen odvetnik toženke. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o odškodninski odgovornosti toženke kot delavke na podlagi prvega odstavka 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR). Po tej določbi je delavec odškodninsko odgovoren delodajalcu, če na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo. Upoštevaje to določbo in določbo 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) o odškodninski odgovornosti, morajo biti za odškodninsko odgovornost delavca podani kumulativno vsi elementi odgovornosti, kot jih navaja že sodba sodišča prve stopnje: da gre za škodo delodajalca, povzročeno z nedopustnim ravnanjem delavca na delu ali v zvezi z delom, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda delavca (namen ali huda malomarnost). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati nedopustnega oziroma neskrbnega ravnanja toženke, zato je zavrnilo odškodninski zahtevek.

8. Načelo prepovedi povzročanja škode iz 10. člena OZ obsega tako dolžnost vzdržati se aktivnih ravnanj kot tudi dolžnost vzdržati se pasivnih ravnanj (opustitev), če se s temi ravnanji lahko pripomore k nastanku ali povečanju škode. Dolžnost vzdržati se aktivnih ravnanj je splošno pravilo, opredelitev neke opustitve kot protipravne pa nujno predpostavlja identifikacijo dolžnega ravnanja.1 V tem odškodninskem sporu je delodajalec tisti, ki mora zatrjevati in dokazati obstoj elementa protipravnosti oziroma naklepnega ali hudo malomarnega ravnanja. V procesnem smislu to pomeni, da mora tožeča stranka (delodajalec) navesti ustrezno trditveno podlago in dokaze zanjo, navesti kršitev delavčevih obveznosti, pri tem pa konkretno in natančno opredeliti dolžnosti delavca, ki bi jih ta moral opraviti. O hudi malomarnosti pa govorimo takrat, ko delavec zanemari tisto pazljivost in skrb, ki se pričakuje od vsakega delavca, ki opravlja takšno delo.

9. Tožeča stranka je toženki kot delavki očitala, da je bila v večini primerov zadolžena za polaganje gotovine od dnevnih izkupičkov, da bi morala za vsak polog gotovine priložiti ustrezno potrdilo, v primerih, ko je polagala gotovino druga delavka, pa od nje zahtevati predložitev ustreznega potrdila, da bi morala prevzem prek poštnih nakaznic knjižiti v saldakonte, da bi se posamezna terjatev zaprla, gotovino pa skupaj z nakaznico oddati v sef. Dalje je, sklicujoč se na poročilo o gotovinskem poslovanju v obdobju od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2011 kot del trditvene podlage tožbe, toženki očitala, da prejetega denarja iz gotovinskega poslovanja v tistih primerih, ko je za polog podpisana z imenom "C.", ni polagala na račun tožeče stranke, temveč si ga je prisvajala, ter da je spreminjala način plačila iz gotovinskega v kartičnega in si pri tem prisvojila gotovino, kartično nakazilo na račun tožeče stranke pa ni bilo izvedeno. Glede primanjkljaja v znesku 4.154,34 EUR pa je tožeča stranka utemeljevala protipravnost ravnanja toženke s tem, da toženka ni predložila v podpis pogodbe z banko o avtorizaciji kartičnih plačil direktorici tožeče stranke.

10. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem sicer ugotavlja, da v pritožbi izpostavljena trditev, da je toženka sklenila pogodbo o zaposlitvi za delo poslovodkinje, še ne pomeni, da je toženka tudi odgovorna za zatrjevano škodo. Ni mogoče sklepanje, da sam nastop prepovedanih posledic (denarni manko) pomeni, da je toženka opustila dolžno skrbnost pri svojem delu. Zgolj dejstvo, da je prišlo do zatrjevanega primanjkljaja v letih 2010 in 2011, ne more biti dokaz, da je toženka opustila svoje dolžno ravnanje (ni mogoče utemeljevati kršitve zaradi zatrjevanih opustitev toženke z njihovo domnevno posledico).2 Drugačno gledanje bi pomenilo, da je toženka objektivno odgovorna za zatrjevano škodo. Vendar pa mora sodišče prve stopnje ugotavljati konkretne delovne naloge toženke v zvezi s posameznimi očitki tožeče stranke, ter nato ugotoviti, ali in katere konkretne naloge je opustila. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni bilo ugotovljeno, kakšne so bile v spornem obdobju konkretne zadolžitve toženke pri blagajniškem oziroma gotovinskem poslovanju v zvezi z očitanimi protipravnimi ravnanji. Pritožba tožeče stranke na navedeno utemeljeno opozarja.

11. Tožeča stranka nadalje v pritožbi glede posameznih očitanih protipravnih ravnanj in temelja odgovornosti toženke tudi utemeljeno opozarja na neizveden dokaz s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki ga je predlagala v tožbi. Sodišče prve stopnje je navedeni dokaz nepravilno zavrnilo z navedbo, da je zadosten opis blagajniškega poslovanja tožeče stranke in predpisov, ki jih mora upoštevati tožeča stranka, predstavljen že v revizijskih poročilih, pri čemer se na ugotovitve enega od njih tožeča stranka sklicuje kot na del njenih navedb, zaradi česar njegova izvedba ni bila potrebna, ker naj bi sodišče lahko samo ugotovilo odločilna dejstva. V obravnavani zadevi je za ugotavljanje in razjasnjevanje dejstev (revizija finančnega poslovanja tožeče stranke v dveletnem obdobju v zvezi z zatrjevanim spreminjanjem evidence o načinu plačila ter prilaščanjem gotovine, ki je zajeta v 19 fasciklih v prilogah A39 do A57) potrebno strokovno znanje. Razlogi za zavrnitev dokaza z izvedencem zato niso utemeljeni. Z neupravičeno zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca je sodišče prve stopnje tožeči stranki odvzelo možnost dokazovanja relevantnih dejstev (243. člen v zvezi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP).

12. V zvezi s pritožbo toženke pritožbeno sodišče pripominja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odmerilo nagrado pooblaščenca na podlagi 36. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl. - ZOdvT). Določba 36. člena ZOdvT je povsem jasna in ne omogoča razlage, za katero se zavzema toženka. V skladu s citirano določbo se v primerih, ko se nagrade postavljenega ali dodeljenega odvetnika določijo glede na vrednost predmeta, pri čemer vrednost predmeta presega znesek 3.000,00 EUR, kot gre tudi v tej zadevi, namesto nagrad po 12. členu ZOdvT določijo nagrade po tabeli 36. člena ZOdvT. V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZOdvT se odvetniku, postavljenemu po uradni dolžnosti, in odvetniku, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, nagrada in potrebni izdatki izplačajo iz državnega proračuna. Navedeno pomeni, da se odvetniku, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, nagrada v vsakem primeru izplača iz državnega proračuna. Določba 36. člena ZOdvT se torej nanaša na vse primere, ko je potrebno izplačati nagrado postavljenemu ali dodeljenemu odvetniku, ne glede na uspešnost pri zastopanju svoje stranke. Ni razloga, da bi se nasprotni stranki nalagala povrnitev stroškov zastopanja v višjem znesku, kot znašajo dejanski stroški, ki so iz proračuna plačani pooblaščencu, postavljenemu v okviru brezplačne pravne pomoči. 13. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki je pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, in nepopolne ugotovitve odločilnih dejstev v zvezi s konkretnimi zadolžitvami toženke pri posameznih očitanih kršitvah, je bilo treba izpodbijano sodbo (in posledično odločitev o stroških postopka) razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP).

14. V ponovnem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo dopolniti dokazni postopek tako, da bo ugotovilo, kakšne so bile v spornem obdobju toženkine konkretne zadolžitve pri blagajniškem oziroma finančnem poslovanju v zvezi s posameznimi očitanimi protipravnimi ravnanji. Glede na to izhodišče bo moralo izvesti tudi dokaz s postavitvijo izvedenca finančne stroke, nakar naj izvedene dokaze ponovno oceni in odloči o tožbenem zahtevku.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Prim. sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 321/2008 z dne 27. 9. 2010. 2 Prim. s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 840/2013 z dne 12. 12. 2013 in sklepom istega sodišča opr. št. Pdp 685/2016 z dne 9. 2. 2017.