Jedro

Čeprav zakon ne predpisuje oblike predloga za pregon, mora biti oškodovančeva volja, da se zoper obdolženca sproži kazenski postopek, izražena jasno in nedvoumno.

Oškodovanec pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti je le oseba, pri kateri je nastal občutek ogrožene varnosti zaradi storilčevih groženj z napadom na njeno življenje ali telo.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o krivdi in kazenski sankciji glede kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika ter v odločitvi o enotni kazni spremeni tako, da se: a) na podlagi četrte točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku z a v r n e obtožba zoper E.B., ker je ogrozil varnost druge osebe z resno grožnjo, da bo napadel njegovo življenje, s tem, da je dne 12.3.2006 okoli 00,30 ure v H. na dvorišču gostinskega lokala "P." zapretil policistu PO Hrastnik K.K. "da ga bo ubil, njega in otroka" tako, da je pri K.K. zbudil občutek vznemirjenosti in strahu pred uresničenjem grožnje, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika; b) enotna kazen se ne določi; c) stroški tega dela kazenskega postopka, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornice bremenijo proračun. II. Sicer se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Trbovljah je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega E.B. spoznalo za krivega pod tč. I kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter pod tč. II kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, za kateri mu je izreklo pogojno obsodbo ter določilo za dejanje pod tč. I kazen pet mesecev zapora, za dejanje pod tč. II pa kazen dva meseca zapora, nato pa mu določilo enotno kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 5. in 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlagala je, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni ali ju v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje višjemu sodišču. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec H.J., ki meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zaradi česar je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, o katerem je zagovornica izjavila, da vztraja pri navedbah, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zagovornica glede kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (KZ), navaja, da oškodovanec ni podal predloga za kazenski pregon v trimesečnem zakonskem roku, zato bi moralo sodišče obtožbo za to kaznivo dejanje zavreči. Navaja, da je državna tožilka v spremembi obtožnega akta na glavni obravnavi navedla "drugo izvršitveno obliko" (grožnjo), kot je bila zatrjevana v predlogu za pregon (po prvotnem obtožnem predlogu naj bi obsojeni grozil otrokoma K.K., po modificiranem obtožnem predlogu pa tudi K.K.). Vložnica še dodaja, da je obravnavano kaznivo dejanje mogoče storiti le proti tistemu, ki naj bi bil s kaznivim dejanjem ogrožen, ne pa proti drugemu in da grožnja otrokoma v tem primeru ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. Višjemu sodišču tudi očita, da na te pritožbene navedbe naj ne bi odgovorilo.

6. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 145. členu KZ stori, kdor ogrozi varnost kakšne osebe z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. Grožnja mora biti resna in objektivno zmožna povzročiti prepovedano posledico, to je občutek ogrožene varnosti pri oškodovancu. Za storitev kaznivega dejanja ni potrebno, da bi bile grožnje izrečene neposredno oškodovancu, zadošča, da se z njimi seznani in da tedaj pri njem vzbudijo občutek ogroženosti. Že iz doslej navedenega izhaja, da je lahko pri obravnavanem kaznivem dejanju oškodovanec le oseba, pri kateri je nastal občutek ogrožene varnosti zaradi storilčevih groženj z napadom na njeno življenje ali telo. Obravnavano kaznivo dejanje je umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper življenje in telo. Poseben objekt kazenskopravnega varstva pri tem kaznivem dejanju je telesna celovitost kot ustavno varovana dobrina (35. člen Ustave). Zaradi tega je to kaznivo dejanje mogoče uvrstiti med tako imenovana osebna kazniva dejanja, pri katerih velja pravilo, da gre za toliko kaznivih dejanj, kolikor je žrtev oziroma oškodovancev oziroma kolikokrat je storilec napadel isto žrtev.

7. Kazenski pregon za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti se začne na predlog (drugi odstavek 145. člena ZKP). Pri kaznivih dejanjih, za katera se storilec preganja na predlog oškodovanca, je takšen predlog procesna predpostavka, da lahko državni tožilec začne ali nadaljuje kazenski pregon. Predlog za pregon je procesna izjava oškodovanca, s katero izrazi svojo procesno voljo, da se zoper obdolženca sproži kazenski postopek. Zakon obličnosti predloga ne predpisuje, pomembno je, da je oškodovančeva volja izražena jasno in nedvoumno. Kdo je oškodovanec, sodišče ugotavlja izključno na podlagi formalnih zakonskih pogojev, navedenih v šesti alinei 144. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), po kateri je oškodovanec tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Predlog za pregon lahko poda oškodovanec sam, za vložitev predloga oziroma ovadbe pa lahko pooblasti tudi drugo osebo; to lahko stori tudi na povsem neformalen način (ustno, neposredno, po telefonu, lahko tudi s konkludentnimi dejanji). Odločilno pri tem je, da je oškodovanec svojo voljo, naj se storilec kaznivega dejanja kazensko preganja in da to njegovo odločitev prenese pristojnemu organu druga oseba, nedvomno izrazil. 8. Po prvem odstavku 52. člena ZKP je potrebno predlog oziroma zasebno tožbo za kaznivo dejanje vložiti v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca. Za mladoletnika lahko takšen predlog poda oziroma vloži zasebno tožbo tudi njihov zakoniti zastopnik (prvi odstavek 54. člena ZKP). Po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) mladoletne otroke zastopajo starši (prvi odstavek 107. člena).

9. V predmetni zadevi je policist K.K. dne 13.3.2002 zoper obdolženca podal predlog za kazenski pregon v zvezi z grožnjami, ki jih je državna tožilka dobesedno povzela v opis kaznivega dejanja v obtožnem aktu. Bistvo očitka je v tem, da naj bi obdolženec na dvorišču gostinskega lokala dne 12.3.2006 zapretil K.K. z besedami: "Šta je pička jedna, što češ mi uraditi, ubit ču ti djete, znaš, umret ču za tebe", s čimer naj bi pri K. vzbudil občutek vznemirjenosti in strahu pred uresničenjem grožnje. Na glavni obravnavi dne 25.10.2006 je K. izpovedal, da je obsojenec grozil nekaj v tem smislu, da bo ubil njega in njegove otroke in da bo umrl za to, da ga bo uničil in še, da je oče dveh otrok v starosti 6 let in 7 mesecev. Navedbe, da je obdolženec grozil z ubojem K. in njegovih otrok so potrdile tudi priče (P.R., I.R., A.H. in J.G.). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je državna tožilka na glavni obravnavi dne 25.10.2006 spremenila obtožbo tako, da je pretnje, izrečene policistu, opredelila z besedami: "da ga bo ubil, njega in otroka, s čimer naj bi pri K.K. vzbudil občutek vznemirjenosti in strahu pred uresničenjem grožnje".

10. Primerjava prvotnega in spremenjenega opisa kaznivega dejanja ogrožanja varnosti v obtožnem aktu pokaže, da je državna tožilka najprej zatrjevala le obdolženčeve grožnje z ubojem (K.) otrok, v spremenjeni obtožbi pa tudi grožnje z ubojem njunega očeta K.K. V obeh primerih naj bi bil s kaznivim dejanjem oškodovan K.K., saj obtožba ves čas navaja, da je obdolženec z opisanimi grožnjami pri K. vzbudil občutek ogroženosti. Nobenega dvoma torej ni, da je bilo kaznivo dejanje, ki obsega grožnje z napadom na življenje treh oseb, opisano in obravnavano kot eno kaznivo dejanje ogrožanja varnosti na škodo K.K. 11. Na podlagi navedenih pravnih izhodišč in procesno relevantnih dejstev Vrhovno sodišče v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti najprej ugotavlja (čeprav odločitev od teh razlogov ni odvisna), da K.K. po prvotnem opisu kaznivega dejanja, ki zajema zgolj grožnje otrokoma, s kaznivim dejanjem ni bil oškodovan, saj te grožnje niso bile usmerjene zoper njegovo varnost oziroma zoper njegovo življenje in telo. Zato tudi ni bil upravičen do predloga za pregon kot oškodovanec. Takšen predlog bi sicer smel podati v imenu svojih mladoletnih otrok kot njihov zakoniti zastopnik, vendar pa bi moralo sodišče pri presoji, ali gre za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti tudi v takem primeru ugotoviti obstoj prepovedane posledice, to je, ali sta se otroka seznanila z vsebino groženj in ali je pri njiju nastal občutek osebne ogroženosti. Odveč je poudarjati, da ta zakonski znak kaznivega dejanja glede na starost otrok v konkretnem primeru ni bil izpolnjen (in v obtožbi zatrjevan). Ni moč zanikati, da je bil K.K. (kot tudi sam pove) predvsem zaradi groženj otrokoma upravičeno vznemirjen oziroma prestrašen, vendar pa po Kazenskem zakoniku dejanje, ko storilec drugemu z resno grožnjo zagrozi, da bo napadel življenje in telo njegovega bližnjega (npr. njegovih družinskih članov) ni določeno kot kaznivo dejanje (kot npr. v Kazenskem zakoniku Hrvaške, kjer je v okviru kaznivega dejanja po 129. členu (prijetnja) inkriminirana tudi takšna oblika ogrožanja varnosti bližnjih oseb). Obravnavana inkriminacija takšne širše razlage glede na vsebino določbe 145. člena KZ ne dopušča, saj bi bila v nasprotju z načelom zakonitosti (v smislu lex stricta), ki prepoveduje uporabo analogije pri ugotavljanju zakonskih znakov kaznivega dejanja. V navedeni procesni situaciji, ki pa jo zahteva v tem delu ne problematizira, bi moralo sodišče obtožni predlog za kaznivo dejanje po 145. členu KZ, kot je bilo opisano v prvotni obtožbi, zavreči že ob vsebinskem preizkusu obtožnega akta (prvi odstavek 437. člena ZKP), saj opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja po 145. členu KZ.

12. Nižji sodišči se ob modifikaciji obtožnega predloga, po kateri naj bi obdolženi z ubojem grozil tudi K.K. tudi nista ukvarjali z vprašanjem, ali je K.K. kot oškodovanec sploh podal predlog za pregon kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, storjenega proti njemu. Glede na že naveden pravni okvir odločanja je povsem jasno, da njegove izpovedbe na glavni obravnavi, kjer je zgolj omenil, da je obtoženec z ubojem grozil tudi njemu, ni mogoče enačiti z predlogom za kazenski pregon, saj ne zadosti že omenjenim vsebinskim kriterijem, ki morajo biti izpolnjeni v zvezi s to procesno predpostavko, to je, jasno in nedvoumno izražena volja za kazenski pregon storilca. Tudi na ta vidik obravnavane zadeve glede na zakonske omejitve Vrhovnega sodišča pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 424. člena ZKP), Vrhovno sodišče zgolj opozarja zaradi celovitejše osvetlitve sprejete odločitve.

13. Zahtevi pa je treba pritrditi, ko uveljavlja kršitev 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni bil podan predlog oškodovanca za kazenski pregon v trimesečnem zakonskem roku, in da zaradi tega procesna predpostavka, ki je podlaga, da lahko državni tožilec začne ali nadaljuje kazenski pregon, ni bila izpolnjena. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, ki se očita E.B., naj bi bilo storjeno 12.3.2006, predlog za pregon (kolikor sploh gre za predlog) obdolženca zaradi groženj, izrečenih K.K., pa je bil podan šele na glavni obravnavi 25.10.2006, torej po poteku trimesečnega zakonskega roka (prvi odstavek 52. člena ZKP).

14. Ne drži sicer očitek zahteve, da višje sodišče na pritožbene navedbe v zvezi z zatrjevano procesno kršitvijo ni odgovorilo, vendar pa je po mnenju Vrhovnega sodišča to storilo z razlogi, s katerimi se ni moč strinjati. Višje sodišče izrecno odklanja stališče pritožbe, da modifikacija obtožbe pomeni zatrjevanje "druge izvršitvene oblike" (v primerjavi s prvotnim očitkom obtožbe). Dejstvo, da so se "grožnje izkristalizirale v dokaznem postopku" pa po mnenju pritožbenega sodišča tudi ne pomeni, da oškodovanec predloga za pregon ni podal. Takšno obrazložitev višjega sodišča (podobno stališče je izraženo tudi v prvostopenjski sodbi) je mogoče razumeti v tem smislu, da naj bi bila procesna predpostavka za pregon kaznivega dejanja po prvotni in tudi po modificirani obtožbi izpolnjena že s podajo predloga K.K. neposredno po storitvi kaznivega dejanja. Takšno stališče pa je pravno zgrešeno.

15. Po mnenju Vrhovnega sodišča sprememba obtožnega predloga na glavni obravnavi v tem primeru pomeni bistveno vsebinsko spremembo obtožbe. Trditev obtožbe, da naj bi obdolženec grožnje z ubojem izrekel tudi K.K., četudi v enakih krajevnih in časovnih okoliščinah kot grožnje, ki so bile namenjene njegovima otrokoma, pomeni razširitev obtožbe oziroma očitek novega kaznivega dejanja, ki naj bi bilo odkrito med glavno obravnavo (prvi odstavek 345. člena ZKP). Za pregon tega kaznivega dejanja pa ni bila izpolnjena procesna predpostavka, to je pravočasen predlog za pregon, saj naj bi K.K. za obdolženčeve grožnje njemu vedel že od vsega začetka, vendar jih je prvič omenjal šele na glavni obravnavi, to je po poteku trimesečnega zakonskega roka. V navedeni procesni situaciji pa državni tožilec ni bil upravičen do modifikacije obtožnega predloga (136. člen ZKP): bodisi zato, ker ta sploh ni bil podan (tega zahteva izrecno ne trdi) ali zato, ker je sicer bil podan, vendar po preteku zakonskega roka.

16. Po navedenem je Vrhovno sodišče ugodilo utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti, ki uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe. Pri tem je upoštevalo, da opisano dejanje, kolikor se nanaša na otroka K.K., nima znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Nepravočasen predlog za pregon je v konkretnem primeru okoliščina, ki izključuje kazenski pregon, zato je Vrhovno sodišče v tem delu obtožbo zoper E.B. za kaznivo dejanje po prvem odstavku 145. člena KZ zavrnilo in posledično odpravilo tudi odločitev o enotni kazni (4. točka 357. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP). To pa hkrati pomeni, da kazenska sankcija za kaznivo dejanje po prvem odstavku 133. člena KZ (tč. I) ostaja nespremenjena (pogojna obsodba s petmesečno zaporno kaznijo in preizkusno dobo štiri leta). Posledica izreka zavrnilne sodbe je tudi odločitev (prvi odstavek 96. člena ZKP), da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornice bremenijo proračun. Glede na takšno odločitev Vrhovno sodišče ni presojalo ostalih navedb zahteve, ki se nanašajo na to kaznivo dejanje (zavrnitev dokaznih predlogov, grožnje in občutek ogrožene varnosti pri K.K.).

17. Zagovornica v zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 133. člena KZ uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so, kot navaja, razlogi obeh sodb v nasprotju z izvedenimi dokazi, ki sta jih sodišči napačno presojali ali pa sploh ne. V obširni obrazložitvi zahteve zagovornica prepričuje, da nihče ni videl, da bi obsojeni brcnil oškodovanca (ki je bil vinjen in ki edini trdi, da ga je brcnil obsojeni), pa tudi izvedensko mnenje potrjuje, da oškodovanec ni mogel videti, da ga je brcnil obsojeni, če ga je sploh kdo. Vložnica se tudi ne strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da priče (S.M., T.M., A.R. in J.Z.) niso potrdile niti obsojenčeve kot tudi oškodovančeve izpovedbe, saj so priče povedale, da obsojenčevega brcanja niso videle, s čimer naj bi potrdile zagovor.

18. Čeprav se zagovornica sklicuje na kršitev določb kazenskega postopka, pa s takšnimi navedbami po vsebini izpodbija dokazno presojo in zaključke prvostopenjske sodbe. Graja torej pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, po drugem odstavku 420. člena ZKP pa zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato Vrhovno sodišče utemeljenosti teh navedb ni preizkušalo.

19. Sodišče prve stopnje res sicer ni upoštevalo in ocenilo mnenja izvedenca medicinske stroke dr. T.G., da ni mogoče, da je oškodovanec videl storilca, kako ga brca, če je ležal na trebuhu, storilec pa je stal za njim. Možnost zaznave storilca je v konkretnem primeru okoliščina, ki je pomembna za oceno oškodovančeve verodostojnosti in kot takšna presega okvire izvedenstva medicinske stroke. Izvedenec namreč lahko poda zgolj mnenje o dogodku z vidika svoje stroke, ugotavljanje dejanskega stanja pa je stvar sodišča. Sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo (tej oceni pa je pritrdilo tudi višje sodišče), da iz izpovedbe oškodovanca ter priče R.R., v povezavi z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke o mehanizmu nastanka oškodovančeve poškodbe izhaja, da je oškodovanca brcnil v glavo prav obsojeni. Sodišče prve stopnje korektno povzema (sodba, str. 5), da iz obvestila o telesni poškodbi za K.K. z dne 27.10.2004 izhaja, da je iz dežurne knjige razvidno, da so oškodovanca 18.9.2004 preteple znane osebe. Trditev zahteve, da naj bi iz tega obvestila izhajalo nasprotno, to je, da so ga preteple neznane osebe, je neosnovana, zato tudi na tej podlagi zahteva sodišču prve stopnje kot tudi višjemu sodišču, ker se do teh pritožbenih navedb naj ne bi opredelilo, neutemeljeno očita kršitev določb kazenskega postopka.

20. Ker je Vrhovno sodišče po navedenem ugotovilo, da zahteva neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, jo je v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).