Jedro

V aktih delodajalca in v branžni kolektivni pogodbi ni določb o tem, da je pri izrekanju disciplinskih ukrepov treba upoštevati olajševalne in obteževalne okoliščine. Delovno sodišče zato na podlagi 90. člena ZDR ter prvega odstavka 9. člena v zvezi s 4. členom in prvim odstavkom 8. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca ugotavlja olajševalne okoliščine.

Če so te okoliščine dokazane, lahko izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja sodišče odloži tudi v primeru, če je za kršitev delovne obveznosti določen obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je potem, ko je ugotovilo, da je tožnik tri dni (26., 27. in 28.6.1996) neopravičeno izostal z dela, kar je hujša kršitev delovnih obveznosti po 14. točki 61. člena ("neopravičeni izostanek z dela več kot dva zaporedna delovna dneva") Pravilnika o delovnih razmerjih, določanju presežnih delavcev, disciplinski odgovornosti ter določanju plač tožene stranke (v nadaljevanju: Pravilnik), spremenilo sklepa disciplinskih organov tožene stranke tako, da je izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja odložilo za čas enega leta. Ugotovilo je, da so zaradi olajševalnih okoliščin (slabo zdravstveno stanje tožnika, skrb za dva mladoletna otroka, nezaposlena žena), za to dani pogoji po 90. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR).

Za drugi dve kršitvi delovnih obveznosti (neopravičenje izostanka z dela v roku 24 ur, zloraba bolniške) je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepa tožene stranke, ker nista bili navedeni v zahtevi za začetek disciplinskega postopka.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje. Soglašalo je z dokaznimi zaključki in pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da so zaradi olajševalnih okoliščin (med njimi tudi dolgoletno delo tožnika pri toženi stranki) dani pogoji za odložitev izvršitve izrečenega ukrepa.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Navajala je, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi v obrazložitvi so nejasni in sami s seboj v nasprotju. Sodišče je napačno sklepalo, da je na podlagi prvega odstavka 90. člena ZDR, brez ureditve v internem aktu delodajalca, dovoljeno pogojno odložiti izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa. Tožena stranka v internih aktih ni opredelila primerov in pogojev, ko je dovoljena pogojna odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa. Za kršitev, ki jo je storil tožnik, je določen obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Za takšne primere ni dovoljeno uporabiti določb o pogojni odložitvi izvršitve. V takšnem primeru sodišče ni pristojno za izrek druge sankcije.

Ugotovitev sodišča druge stopnje, da presoja pogojev za odložitev izrečenega ukrepa prepuščena disciplinskim organom in sodišču, je v nasprotju z določbo 125. člena Ustave Republike Slovenije, pa tudi z načelom legalitete. Politika izrekanja disciplinskih ukrepov je prepuščena disciplinskim organom delodajalca, ne pa sodišču. Sodišče je prezrlo navedbe tožene stranke, da je za takšno kršitev delovnih obveznosti, kot jo je storil tožnik, tožena stranka redoma izreka ukrepe prenehanja delovnega razmerja.

Tožena stranka je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. Podrejeno je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Ravizija ni utemeljena.

Revizija je izredno in zato omejeno pravno sredstvo. Na podlagi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Takšna vsebina določb ZPP, ki urejajo revizijo, narekuje, da mora revident v reviziji navesti revizijske razloge in jih tudi utemeljiti. Revizija le na splošno in neobrazloženo uveljavlja ravizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi naj bil v tem, da izpodbijana sodba nima razlogov in da so ti nejasni. Revizijsko sodišče zato v tem delu izpodbijane sodbe ni preizkusilo. V delu, ko mora po uradni dolžnosti preizkusiti izpodbijano sodbo (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP), pa je ugotovilo, da ta kršitev ni podana.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Po določbah Ustave Republike Slovenije sodniki pri sojenju niso vezani le na ustavo in zakon (125. člen), temveč sodijo tudi na podlagi ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb (8. člen). Na podlagi Akta o notifikaciji nasledstva (Uradni list RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe, št. 15/92) velja v Republiki Sloveniji tudi Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (v nadaljevanju: Konvencija). V 4. členu Konvencije je določeno, da delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga, med drugim tudi zaradi obnašanja delavca, torej zaradi kršitev delovnih obveznosti. Organi, ki jih določa prvi odstavek 8. člena, med njimi tudi sodišča, po določbi prvega odstavka 9. člena preučijo razloge za prenehanje delovnega razmerja ter druge okoliščine v zvezi z zadevnim primerom in odločijo o tem, ali je bilo prenehanje opravičeno. Ob določbi prvega odstavka 90. člena ZDR, ki ureja možnost pogojne odločitve izrečenega disciplinskega ukrepa, če so dani pogoji za tak izrek, tudi Konvencija narekuje sodišču, da v dokaznem postopku ugotovi vse, za odločitev pomembne okoliščine. Med te sodijo pri disciplinskih ukrepih tudi olajševalne in obteževalne okoliščine. Takšna ureditev zahteva od delodajalca, da ugotovi vse okoliščine, ki vplivajo na izrek in izbiro disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Če pri olajševalnih okoliščinah tega ne stori in če tožbo vloži delavec, lahko te okoliščine ugotavlja sodišče. To narekujejo ne le navedene določbe Konvencije in 90. člena ZDR, temveč tudi načela o individualizaciji izrečenih disciplinskih ukrepov ter načelo zakonitosti in enakopravnega obravnavanja delavcev v postopku prenehanja delovnega razmerja.

Zaradi navedenega ni mogoče sprejeti navedb v reviziji, da je od vsebine internih aktov delodajalca odvisno ugotavljanje obteževalnih in olajševalnih okoliščin. Glede na veljavne predpise je delodajalec dolžan ugotavljati navedene okoliščine. Drugačno stališče je v nasprotju z navedenimi določbami Konvencije, načeli zakonitosti in načeli disciplinskega postopka.

Enako stališče velja tudi v zvezi z revizijsko navedbo, da za tiste hujše kršitve delovnih obveznosti, za katere je v aktu delodajalca določen izrek obveznega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ni dovoljeno ugotavljati olajševalnih okoliščin. Med "druge okoliščine v zvezi z zadevnim primerom" (prvi odstavek 9. člena Konvencije) sodijo v disciplinskem postopku tudi olajševalne okoliščine, ki jih je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej.

Pravne norme, ki veljajo za toženo stranko, torej predvsem Pravilnik in Kolektivna pogodba za tekstilno industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 58/94, 45/95, 2/96), ne urejajo obteževalnih in olajševalnih okoliščin. Zato jih je moralo ugotoviti sodišče na podlagi prvega odstavka 90. člena ZDR in prvega odstavka 9. člena Konvencije.

Pristojnost delovnih sodišč v zvezi s presojanjem odločitev delodajalcev je določena predvsem v 24. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) ter v prvem odstavku 8. člena in prvem odstavku 9. člena Konvencije. Te norme pooblaščajo delovna sodišča, da ugotavljajo in presojajo vse okoliščine, ki so pomembne za odločitev posameznega primera. Revizijski navedbi, da presojanje pogojev za odložitev izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ni prepuščeno sodišču in da politiko izrekanja ukrepov lahko vodijo le disciplinski organi, sta zato v nasprotju z navedenimi pravnimi normami.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpis Republike Slovenije.