Jedro

Sodišče bi moralo, če je podvomilo o sklepčnosti tožbe, tožnika na to opozoriti. V okviru materialnega procesnega vodstva bi se moralo že na naroku izreči o tem, katera manjkajoča „konkretna pravnorelevantna dejstva, ki utemeljujejo nastanek uveljavljane pravne posledice“ ima v mislih, pa tega niti v izpodbijani sodbi ni storilo. Tako ni jasno, katere so „ustrezne trditve“, ki jih je sodišče pričakovalo od tožnika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval od toženke, naj mu za izgubljeni zaslužek v obdobju od vključno oktobra 2003 do maja 2006 plača odškodnino v skupnem znesku 1.521.506,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vložitve tožbe dalje pa plačuje odškodninsko rento v znesku 50.000,00 SIT mesečno z obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, tožniku pa naložilo, da mora toženki povrniti 69,26 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnik se je pravočasno pritožil. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Poudarja, da sodba zanj predstavlja nedopustno presenečenje. Njena obrazložitev je nejasna, pomanjkljiva in protislovna. Sodišče je nesprejemljivo favoriziralo toženko. Tožnik meni, da bi moralo izvesti vse ponujene dokaze. Sicer pa je sodišču ponudil dovolj dejstev o temelju in višini svojega zahtevka. Za njegovo zavrnitev ni bilo razlogov. Tožnik je bil ob zaslužek zaradi delne nezmožnosti za delo po hudi poškodbi v delovni nezgodi pri toženkinem zavarovancu. Toženka mu zato dolguje zahtevano povračilo. Tožnik se je bil zaradi invalidnosti prisiljen predčasno upokojiti, ko bi lahko še vsaj deset let nemoteno opravljal delo. Tožnikove navedbe niso pavšalne, kot mu očita sodišče prve stopnje, in tudi njegova tožba ni nesklepčna. Izpodbijana sodba krši tožnikove ustavne pravice, saj sodišče prve stopnje tožnikovega zahtevka pravzaprav sploh ni obravnavalo. Tožnik zato predlaga, naj v ponovljenem postopku zadevo obravnava drug sodnik.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitev, da tožnik ni podal ustreznih trditev, iz katerih bi izhajalo, da mu je toženka dolžna plačati premoženjsko škodo in odškodninsko rento, temu pa je dodalo, da ni podana vzročna zveza med zatrjevanim izpadom dohodka in škodnim dogodkom. Po presoji pritožbenega sodišča je prva navedena ugotovitev očitno napačna, medtem ko je druga vsaj preuranjena, če že ne zmotna.

6. Tožnik je v tožbi in nadaljnjih vlogah povsem jasno in določno navajal, da je zaradi poškodbe v delovni nezgodi njegova sposobnost za delo ostala trajno okrnjena, zato ni več našel dela in se je bil prisiljen upokojiti, ko je izgubil zaposlitev pri svojem dotedanjem delodajalcu; posledično so njegovi prejemki nižji, kot bi bili, če bi še lahko delal. Tožnik je poleg drugih dokazov za svoje trditve ponudil tudi dokaz z izvedencem finančne stroke. Ob nesporni toženkini pasivni legitimaciji je tako v celoti zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Neprimeren je očitek izpodbijane sodbe tožniku, da je sodišču ponudil le „pavšalne navedbe, ugibanja in lastno mnenje“. Sicer pa bi moralo sodišče, če je podvomilo o sklepčnosti tožbe, tožnika po 285. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) na to opozoriti. V okviru materialnega procesnega vodstva bi se moralo že na naroku izreči o tem, katera manjkajoča „konkretna pravnorelevantna dejstva, ki utemeljujejo nastanek uveljavljane pravne posledice“ ima v mislih, pa tega niti v izpodbijani sodbi ni storilo. Tako ni jasno, katere so „ustrezne trditve“, ki jih je sodišče pričakovalo od tožnika. Izpodbijane sodbe zato ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vprašljiv je tudi sodbeni zaključek o odsotnosti vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano premoženjsko škodo. Čeprav je sodišče v dokaznem postopku prebralo listinske dokaze, jih nato v sodbi ni ocenilo. Drugih ponujenih dokazov, ki bi lahko bili relevantni za takšno presojo, pa niti ni izvedlo. Potemtakem gre za povsem arbitraren zaključek, ki ga je sodišče očitno izpeljalo kar iz toženkinih trditev, ne da bi jih poprej preverilo v dokaznem postopku.

7. Ugotovljena procesna kršitev, ki je v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti, terja razveljavitev izpodbijane sodbe na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP in vrnitev zadeve v novo sojenje, zato je sodišče druge stopnje ugodilo tožnikovi pritožbi. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku izvede ponujene dokaze in nato znova odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

8. Razveljavitev sodbe vključuje tudi izrek o stroških postopka. Pravica do njihovega povračila je odvisna od končnega izida pravde, kar velja tudi za stroške pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP odločitev o stroških postopka pridržalo sodišču prve stopnje.

9. Tožnikov predlog, naj v ponovljenem postopku zadevo obravnava drug sodnik, pa ni utemeljen. Pritožbeno sodišče lahko uporabi pooblastilo iz 356. člena ZPP predvsem v tistih primerih, ko v ponovnem sojenju ni mogoče pričakovati drugačne odločitve, ker je sodišče prve stopnje že izčrpalo svojo dokazno oceno. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj dokazovanje še ni bilo v celoti izvedeno.