Jedro

Šteje se, da je določena oseba pridobila dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja ali posredovanja, če ima na dan uveljavitve ZZavar tri leta delovne dobe pri pravni osebi ali podjetniku posamezniku, ki je imel predpisano dovoljenje za opravljanje zavarovalniške dejavnosti po prej veljavnih predpisih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožeče stranke, naj ugotovi, da se po določbi 358. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar, Ur. l. RS 13/2000) šteje, da je pridobila dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja. Tožnica je trdila, da je to pravico pridobila zato, ker ima delovne izkušnje v zavarovalništvu, saj je bila od 4.12.1992 do 31.12.1997 zaposlena pri družbi S. zavarovalniško posredovanje d.d.,... od 1.1.1998 pa je zaposlena pri družbi S. I. zavarovalniško zastopanje d.o.o.,...

Tožena stranka je ugotovila, da je družba S. I. zavarovalniško zastopanje d.d.,... poslovala brez dovoljenja nadzornega organa, kakršno je bilo potrebno po določbi 50. člena prej veljavnega Zakona o zavarovalništvu (Ur. l. RS 64/94, 35/95 in 22/97), v drugi družbi pa je imela tožnica do dne uveljavitve ZZavar (3.3.2000) manj kot tri leta delovne dobe. Zato je štela, da tožnica ne izpolnjuje pogojev po 358. členu ZZavar in je njeno zahtevo za izdajo ugotovitvene odločbe zavrnila.

Odločbo tožene stranke izpodbija tožnica na podlagi določb poglavja 16.5. ZZavar. V tožbi smiselno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (1. točka prvega odstavka 25. člena ZUS, ki se po določbi drugega odstavka 281. člena ZZavar smiselno uporablja v tem postopku sodnega varstva) in zmotno ugotovitev dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 25. člena ZUS). Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ji izda dovoljenje za opravljanje zavarovalno zastopniške dejavnosti ali pa zadevo vrne toženi stranko v ponovno odločanje.

Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da tožba ni utemeljena in predlagala njeno zavrnitev.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 358. člena ZZavar se za osebe, ki imajo na dan uveljavitve tega zakona dopolnjena tri leta delovne dobe na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika ali posrednika, šteje, da so pridobile dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja oziroma posredovanja po tem zakonu. Tožena stranka je štela, da mora biti ta pogoj izpolnjen z opravljanjem poslov zavarovalnega zastopanja pri pravni osebi, ki je imela dovoljenje za opravljanje teh poslov. Po mnenju tožnice je tožena stranka s tem postavila k zakonskemu še dodaten pogoj, ki ga zakonodajalec ni določil. Po 230. členu ZZavar mora tisti, ki želi opravljati posle zavarovalnega zastopanja oziroma posredovanja, pridobiti dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor, ki tako dovoljenje izda, če vlagatelj zahteve izpolnjuje v zakonu točno določene pogoje. V prehodni določbi 358. člena je ZZavar želel določenim osebam priznati, da lahko opravljajo posle zavarovalnega zastopanja oziroma posredovanja tudi brez pridobitve novega dovoljenja, a pod pogojem, da imajo do uveljavitve zakona najmanj tri leta delovne dobe na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika ali posrednika. Povsem jasno in v skladu z namenom, zaradi katerega je predpisana pridobitev dovoljenja je, da je tak pogoj lahko izpolnjen samo na podlagi delovne dobe pri pravni osebi ali samostojnem podjetniku posamezniku, ki je opravljal dejavnost zavarovalnega zastopanja ali posredovanja zakonito, torej z dovoljenjem, kakršnega je zahteval prejšnji zakon. Zato tožena stranka v svoji odločbi ni zmotno razlagala in uporabila materialnopravne določbe 358. člena ZZavar, ko pri tožnici ni upoštevala delovne dobe, izkazane pri družbi, ki ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti "drugih zavarovalnih poslov" po 50. členu prejšnjega Zakona o zavarovalništvu. Enako je navedeno zakonsko določbo razlagalo že doslej tudi Vrhovno sodišče (na primer v sodbi G 12/2001).

Dejstvo, da družba S. I. zavarovalniško posredovanje d.d.,..., v spornem obdobju ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti "drugi zavarovalni posli", je v odločbi nedvomno ugotovljeno pravilno. Pri tem ni pomembno, zakaj in po čigavi krivdi tega dovoljenja ni pridobila. Za presojo tožničinega zahtevka za pridobitev ugotovitvene odločbe o dovoljenju za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja je odločilno samo to, da navedena družba dovoljenja ni imela. To pa pomeni, da tudi dejansko stanje, odločilno za zavrnilno odločbo tožene stranke, ni zmotno ugotovljeno.

Ker razlogi, ki jih navaja tožeča stranka, niso podani, sodišče pa tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka iz tretjega odstavka 25. člena ZUS, na katere po 286. členu ZZavar pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS v zvezi drugim odstavkom 281. člena ZZavar zavrnilo.