Jedro

Odpovednih razlogov ni mogoče širiti. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne obvlada informacijskega sistema SAP in zaradi navedenega med drugim ne pripravlja potrebnih analiz prodaje. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni omogočila izobraževanja na področju tega informacijskega sistema in da je vedela, da tožnik tega znanja ni imel. Ugotovilo je, da so bila morebitna navodila pavšalna, saj tožena stranka ni opredelila, kateri sodelavci naj tožniku pri tem pomagajo, njegov novi nadrejeni pa tožniku ni ponudil svoje pomoči, prav tako pa ga tudi ni napotil na izobraževanje. Glede na to, da je tožnik delo opravljal v dislocirani enoti, ostali sodelavci pa na sedežu, kamor je tožnik prihajal le enkrat tedensko oziroma na štirinajst dni, je sodišče upravičeno zaključilo, da tožena stranka tožniku za uporabo informacijskega sistema SAP ni ponudila možnosti ustreznega usposabljanja in s tem ni izpolnila svoje dolžnosti iz drugega odstavka 170. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožniku dne 26. 6. 2014 podala tožena stranka, nezakonita in jo je razveljavilo (točka I izreka). Primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in mu še traja, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, je zavrnilo (točka II izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2014, temveč mu je trajalo do 10. 11. 2017 (do dneva odločitve sodišča prve stopnje) (točka III). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dne 10. 11. 2017 priznati delovno dobo, ga prijaviti v vsa obvezna zavarovanja in mu obračunati mesečno nadomestilo plače v pripadajočem bruto znesku, kot če bi delal, od bruto zneska nadomestila odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati pripadajoče neto zneske nadomestila plače, zmanjšane za zneske denarnega nadomestila, ki ga je tožeča stranka prejemala od Zavoda RS za zaposlovanje po odločbi št. ... z dne 5. 9. 2014 v obdobju od 30. 8. 2014 v neto višini 673,95 EUR na mesec, od 31. 8. 2015 do 29. 9. 2016 pa v neto višini 619,55 EUR na mesec, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska nadomestila plače, za pretekli mesec do plačila v roku 8 dni (točka IV izreka), tožniku obračunati denarno povračilo v višini 11.315,84 EUR bruto (8 bruto plač), od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezni neto znesek v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po prejemu sodbe dalje do plačila, višji zahtevek iz tega naslova in daljši tek zakonskih zamudnih obresti je zavrnilo (točka V izreka). Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.616,05 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka VI izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka (pravilno: zoper ugodilni del sodbe, saj za izpodbijanje zavrnilnega dela nima pravnega interesa) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva s stroškovno posledico za tožnika vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (pravilno: sojenje). Navaja, da je bilo o zadevi prvič pravilno odločeno in da se je Vrhovno sodišče RS v nasprotju z določbo 370. člena ZPP spustilo v odločanje o dejanskem stanju, temu pa je nepravilno sledilo višje sodišče. Sodišče prve stopnje je napačno vse konkretne očitke iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi strnilo v tri sklope, čeprav to iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhaja.

Ugotovitev tožene stranke glede uporabe računalniških orodij je vezana zgolj na ugotovitev, da naj se tožnik s pomočjo kolegov nauči v celoti uporabljati informacijski sistem SAP, vse ostale ugotovitve pa so samostojne glede na nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov tožnika. Nesporno je, da je tožnik (po lastni izjavi na naroku z dne 15. 9. 2017) poznal program excel in da mu je tožena stranka to izobraževanje zagotovila. Tako bi lahko tožnik svoje delo opravil, saj bi podatke prejel od sodelavcev iz sistema SAP, nato pa bi jih lahko ustrezno analiziral v excelu, zato bi lahko dosegel pričakovane delovne rezultate. Izterjava kupcev in ukrepi v primeru zamujanja s plačili niso v povezavi s sistemom SAP. Tožnik svojega dela, v nasprotju z ostalimi delavci, ni opravil v skladu z navodili nadrejenega, saj jih ni finančno in časovno ovrednotil, tako da so bili njegovi plani nestrokovni, nekvalitetni in nepravočasni. Tožnik je zlasti za potrebe postopka, našel več izgovorov, zakaj naj planov dela ne bi pripravil oziroma zakaj je z njimi zamujal, tak odnos pa kaže na to, da je za opravljanje svojega dela nesposoben. Tožnik pri pripravi predlogov ni bil samoiniciativen, predlogi pa tudi niso bili kvalitetni. Neuspešen je bil tudi pri spremljanju trga, saj je kljub prejetim informacijam o plačilni nesposobnosti določenih kupcev, še naprej prodajal proizvode brez garancij, vse to pa nikakor ni v nobeni povezavi z uporabo sistema SAP. Tožnik tudi ni pripravljal celovitih ponudb vsaj za svoje večje kupce, na kar ga je nadrejeni večkrat opozoril in mu tudi dal jasno navodilo, da naj se s sodelavci nauči sistema SAP, da bi podatke iz tega sistema ustrezno ovrednotil (saj mu je excel poznan), vendar pa tožnik tega ni znal izvršiti. Iz izpovedi zaslišanih prič izhaja, da je moral nadrejeni delavec nad tožnikovim opravljanjem dela ves čas bdeti, tako da so se nekatere okoliščine glede kupcev izboljšale šele ob sodelovanju oziroma pomoči nadrejenega delavca. Tožena stranka še poudarja, da je tožnik za potrebe tega postopka prirejal svoje trditve. Priznanje tožnika, da se mu ni zdelo bistveno uporabljati sistem SAP pri njegovem delu, dodatno dokazuje njegovo nesposobnost. Ker se do tega sodba ni opredelila, gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima vseh razlogov, razlogi sodbe so nejasni in si med seboj nasprotujejo. Nepravilna in brez utemeljitve je tudi ugotovitev, da naj bi bilo nesporno, da se od tožnika sprva ni zahtevalo poznavanje sistema SAP. Tožnik je sam izpovedal, da se je najprej uporabljal stari sistem BAAN, to pa pomeni, da je tožnik pri svojem delu uporabljal računalniški sistem, saj je sistem SAP nadomestil sistem BAAN. Tožena stranka je vsem delavcem, kar izhaja iz izpovedi zaslišanih prič, tudi tožniku omogočila izobraževanje oziroma priučitev uporabe vseh računalniških sistemov, zato je tožena stranka izpolnila vse dolžnosti skladno s 170. členom ZDR-1, poleg tega pa je bila vsem delavcem na razpolago tudi računalniška služba. Sodišče s takšno odločitvijo favorizira pasivnost delavcev, kar pa ni namen določila 170. člena ZDR-1. Zaradi navedenega tudi v tem delu ni pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik računalniških orodij pri toženi stranki ni znal uporabljati le zaradi svoje nesposobnosti, čeprav bi se lahko na več načinov naučil njihove uporabe. Glede na to, da je bil pri toženi stranki zaposlen vrsto let, da je zagotovo vedel za računalniško službo in bi se lahko pozanimal glede nepoznavanja določenih računalniških orodij. O tem pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo in s tem ponovno kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje glede zapisov o izvedenem letnem razgovoru tožnika tudi ni bilo pravilno ugotovljeno, saj iz poročila letnega razgovora ne izhaja, da bi tožnik podal predlog za izobraževanje o sistemu SAP, ampak ga je podal le za excel. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnik v postopku odpovedi zavezal osvojiti delo s t.i. preglednicami in je sam priznal, da se je informacijski sistem uporabljal že do sedaj, jasno dokazuje, da je tožnik nesposoben za doseganje delovnih rezultatov in sicer iz razlogov na njegovi strani. To pa pomeni, da je priznal, da je računalniške programe uporabljal, da pa je nekvalitetno, nestrokovno in nepravočasno opravljal delo, kar izhaja tudi iz ugotovitev tožene stranke v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. O tem pa sodba sploh nima razlogov, kar je znova kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov glede realizacije zastavljenih planov sploh ni odpovedni razlog, saj to iz izredne odpovedi ne izhaja, zato je sodba v točki 26 sama s sabo v nasprotju.

Sodišče prve stopnje je tudi v celoti napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo neizterjavo dolga za objektivno okoliščino (plačilna nesposobnost kupca). Bistvo je v tem, da tožnik tožene stranke ni pravočasno opozoril, da se mora dobava kupcu A. ustaviti. Ker je bil tožnikov delovni prostor v Distribucijskem centru B. v C., se je tožnik dnevno srečeval s kolegi Skupine D. in bi moral in mogel vedeti, da tem kupcem A. tekoče, celo avansno poravnava obveznosti. To izhaja iz dokaza, ki ga je predložila tožena stranka in sicer, da je tožena stranka v stečaj prijavila terjatve v višini 35.889,65 EUR, B. le za 209,84 EUR in E. le za 99,50 EUR. Sodišče prve stopnje se tudi do tega dokaza ni opredelilo. Enako velja tudi za dejansko stanje v zvezi s primerom F.. Dolg F. se je zmanjšal šele po tem, ko je s tožnikom začel sodelovati njegov predpostavljeni, kar zagotovo kaže na tožnikovo nesposobnost, do tega pa se sodba ne opredeli.

Sodišče prve stopnje je v točki 29 pravilno ugotovilo, da tožnik svojega dela ni opravljal skladno z navodili delodajalca, vendar zaključek, da gre v teh primerih za drug odpovedni razlog, ni pravilen. Vztrajanje tožnika pri svojem načinu dela, jasno dokazuje, da drugačnega načina dela ni bil sposoben izvršiti, drugačnega zaključka pa ne poda niti izvedeni dokazni postopek. Ob tem pritožba poudarja, da je tožnik videl, kako imajo drugi sodelavci izdelane plane, analize in način zapiranja terjatev, saj je sam priznal, da je bil tedensko oziroma na štirinajst dni na sestankih tima v G.. Sodba o tem nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), poleg tega pa je v nasprotju z listinami - e sporočilo z dne 10. 4. 2014 in izpovedbami prič, kar je kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodba pa je napačna tudi glede denarnega povračila namesto reintegracije. Tožnik sploh ni dokazal, da bi se zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi znašal v finančni stiski, da je sploh iskal zaposlitev, sodišče pa je tudi napačno uporabilo znesek za določitev nadomestila, saj je tožena stranka na naroku dne 21. 4. 2015 predložila pojasnilo glede znižanja plače tožniku z dne 6. 3. 2015, iz katerega izhaja, da mu je bila plača znižana na 1.414,48 EUR.

Tožena stranka pa izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi v celoti pravilna in zakonita.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Prereka vse pritožbene navedbe kot neutemeljene ter predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne v pritožbi zatrjevanih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, nanj pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sodbo opr. št. 58/2016 z dne 26. 5. 2016 potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, opr. št. Pd 423/2014 z dne 30. 10. 2015, s katero je bil tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev redne odpoved iz razloga nesposobnosti, reintegracijo in reparacijo, zavrnjen. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS ugodilo s sklepom opr. št. VIII Ips 207/2016 z dne 4. 4. 2017 in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP razveljavilo drugostopenjsko sodbo. Pritožbenemu sodišču je naložilo, naj se v ponovljenem sojenju jasno in konkretno opredeli do tožnikovih pritožbenih navedb, pri čemer naj bo pozorno tudi na opredelitev dejanskega razloga (z vsemi konkretnimi očitki) za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 324/2017 z dne 11. 5. 2017 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje. Sodišču prve stopnje je naložilo, da naj ugotovi, ali je tožena stranka tožniku zagotovila izobraževanje oziroma ga nanj napotila, kar v postopku ni bilo ugotovljeno, čeprav je sodišče kot osnovni vzrok za doseganje pričakovanih delovnih rezultatov štelo prav nepoznavanje računalniškega sistema SAP, prav tako pa ni pojasnilo, zakaj ni v zadostni meri upoštevalo tožnikovih trditev in dokazov.

7. V novem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je postopek pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti tožena stranka izpeljala skladno z določbami 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) in določbah Podjetniške kolektivne pogodbe (A10). V zvezi z očitki o nedoseganju pričakovanih rezultatov dela, zaradi česar mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pa je ugotovilo, da niso utemeljeni. Zaradi tega je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot nezakonito razveljavilo in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na tej podlagi, ampak mu je trajalo do 10. 11. 2017, ko je bila pogodba o zaposlitvi razvezana na podlagi sodne odločbe. Za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva sodne razveze pogodbe o zaposlitvi mu je priznalo delovno dobo, mesečna nadomestila plač, zmanjšanih za prejemke iz naslova nadomestila za čas brezposelnosti ter zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska v plačilo do plačila. Zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je tožniku skladno z določbama prvega in drugega odstavka 118. člena ZDR-1 dosodilo denarno povračilo v višini 8 plač. Zavrnilo je primarni zahtevek za reintegracijo in višji zahtevek iz naslova denarnega povračila. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na katerih temelji odločitev sodišče prve stopnje.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodba nima razlogov, oziroma da so razlogi nejasni in so si med seboj v nasprotju in sicer v zvezi s tožnikovim priznanjem, da se mu ni zdelo bistveno uporabljati sistem SAP in da je računalniške programe uporabljal, pa tudi v zvezi s tem, da je tožnik glede na sestanke tima v G., ki se jih je udeležil tedensko ali pa vsaj na štirinajst dni, videl, kako imajo drugi delavci izdelane plane, analize in način zapiranja terjatev. Sodišče prve stopnje je razloge o odločilnih dejstvih za svojo odločitev v izpodbijani sodbi ustrezno in jasno pojasnilo. Iz pritožbenih navedb izhaja, da se tožena stranka ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, vendar pa to še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje storilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do e- sporočila nadrejenega delavca z dne 10. 4. 2014 (B13), iz katerega jasno izhaja navodilo, kako mora tožnik pripraviti poročilo in izpolniti posredovano tabelo in do izpovedi priče nadrejenega delavca H.H. o tem, da je tožniku pokazala način, kako naj bo pripravljeno zapiranje terjatev, to pa naj bi bila kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v točki 29 obrazložitve sprejelo pravilen zaključek, da tožnik svojega dela ni v celoti opravljal skladno z navodili nadrejenega oziroma delodajalca in je vztrajal pri svojem načinu dela, kar pa bi bil lahko drug odpovedni razlog in ne v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovljeni razlog nesposobnosti. Iz tega izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da je delodajalec tožniku navodila dal. Glede na to ugotovitev, je sodišče upoštevalo tako listinske dokaze kot tudi izpovedi prič, zato tudi ta očitana kršitev ni podana.

9. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da odpovednih razlogov ni mogoče širiti. Pravilno se je tudi opredelilo do vseh očitkov iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. V odpovedi tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne obvlada informacijskega sistema SAP in zaradi navedenega med drugim ne pripravlja potrebnih analiz prodaje. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni omogočila izobraževanja na področju tega informacijskega sistema in da je vedela, da tožnik tega znanja ni imel. Opredelilo se je tudi do očitkov tožene stranke, da tožnik ni sledil njenim navodilom, da naj se s pomočjo sodelavcev nauči v celoti uporabljati ta informacijski sistem. Ugotovilo je, da so bila morebitna navodila pavšalna, saj tožena stranka ni opredelila, kateri sodelavci naj tožniku pri tem pomagajo, njegov novi nadrejeni H.H. pa (tožniku, kljub temu, da je bil s tožnikovim neznanjem s tega področja seznanjen in da je izpovedal, da je bilo to znanje osnovni pogoj za opravljanje dela na tožnikovem delovnem mestu) ni ponudil svoje pomoči, prav tako pa ga tudi ni napotil na izobraževanje. Glede na to, da je tožnik delo opravljal v dislocirani enoti v C., ostali sodelavci pa na sedežu v G., kamor je tožnik prihajal le enkrat tedensko oziroma na štirinajst dni, je sodišče upravičeno zaključilo, da tožena stranka tožniku za uporabo informacijskega sistema SAP ni ponudila možnosti ustreznega usposabljanja in s tem ni izpolnila svoje dolžnosti iz drugega odstavka 170. člena ZDR-1. Vse to je sodišče prve stopnje obširno in pravilno utemeljilo v točkah od vključno 17 do vključno 25 obrazložitve sodbe.

10. Glede na to, da je tožniku tudi pri očitkih o zamudah pri pripravi plana dela, podajanju nekvalitetnih in pavšalnih predlogov in analiz prodaje, analiz planov in izvedb poročil o realizaciji tožena stranka očitala neznanje in nesposobnost uporabe informacijskega sistema SAP, je tudi v zvezi s tem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku ni omogočila ustreznega izobraževanja skladno z določbo drugega odstavka 170. člena ZDR-1, saj so uporabo tega informacijskega sistema zahtevale potrebe delovnega procesa. To izhaja iz izpovedi strank, H.H., I.I. in J.J., z ustreznim izobraževanjem tožnika pa bi se bilo moč izogniti tudi obravnavani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

11. Na podlagi navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni kršila določbe 170. člena ZDR-1, da tožnik računalniških orodij ni znal uporabljati le zaradi lastne nesposobnosti in da bi se lahko uporabe naučil na več načinov. Kot izhaja iz tožnikovih navedb, ki jih tožena stranka ni prerekala, tožniku do podpisa pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto skrbnik malih kupcev ni bilo potrebno uporabljati informacijskega sistema SAP, iz listin, ki jih je v spis pravočasno vložila tožena stranka, pa ne izhaja, da je tožena stranka tožniku izobraževanje na tem informacijskem sistemu omogočila. Sodišče prve stopnje z opozarjanjem na določbo 170. člena ZDR-1 ne favorizira pasivnosti delavcev, kot navaja tožena stranka v pritožbi, saj je za izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje delavcev, če tako zahtevajo potrebe delovnega procesa, zadolžen delodajalec.

12. V zvezi z odpovednimi očitki o tožnikovih zamudah in neaktivnosti pri izterjavi, o ukrepih v primeru zamujanja s plačili ter o premajhni realizaciji, je sodišče prve stopnje v točki 27 obrazložitve pravilno ugotovilo, da neuspeha izterjave dolga od kupca A. ni mogoče v celoti in tudi ne v pretežni meri pripisati neaktivnostim tožnika. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča tudi v zvezi s problematiko kupca F. v točki 28 obrazložitve, da je k znižanju dolga tega kupca prispevalo tudi tožnikovo delo, saj je malo verjetno, da bi zgolj štiridnevna pomoč tožnikovih sodelavcev pripomogla k znižanju stanja zapadlih terjatev v obdobju od 31. 12. 2013 do 30. 6. 2014 s 56.231,27 EUR na 1.091,71 EUR.

13. V točki 26 se je sodišče prve stopnje opredelilo do očitka o tožnikovi premajhni realizaciji na področju majhnih kupcev, kar je očitek iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čeprav tožena stranka v pritožbi zmotno navaja, da to ni. Na podlagi predloženih podatkov je sodišče ugotovilo, da je bil trend naraščanja realizacije že v času, ko je tožnik še delal pri toženi stranki. Glede na izpoved tožnika, ki jo je potrdil tudi njegov predpostavljeni H.H., pa je ugotovilo, da je lahko izpad realizacije pri kupcu K. v začetku leta 2014 pripisati nepodpisu poslovne pogodbe za leto 2014 (kar ni razlog na strani tožnika, saj iz izpovedi priče L.L., ki je nasledil tožnika, izhaja, da skrbnik malih kupcev samostojno takih pogodb ni smel sklepati). L.L. je tudi izpovedal, da mali kupci na tožnikovo delo (razen kupca K., ki je imel očitek o tožnikovi premajhni angažiranosti) niso imeli pripomb.

14. Sodišče prve stopnje očitkov v zvezi z izterjavo kupcev in ukrepih v primeru zamujanja s plačili, o majhni količini dela, ki naj bi ga opravil tožnik, o plačilni nesposobnosti kupcev in ukrepih za pospeševanje prodaje ni presojalo z vidika tožnikovega nepoznavanja informacijskega sistema SAP, kot mu očita tožena stranka v pritožbi. Svoje ugotovitve in razloge zanje pa je ustrezno obrazložilo, kar je pritožbeno sodišče že navedlo v točkah 12 in 13 obrazložitve

15. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z višino denarnega povračila. Ob ugotovitvi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita, je sodišče ne predlog tožene stranke razvezalo pogodbo o zaposlitvi z 10. 11. 2017 in tožniku namesto reintegracije dosodilo denarno povračilo v višini osmih bruto plač. Pri tem je upoštevalo trajanje tožnikove zaposlitve pri toženi stranki (18 let), slabše možnosti tožnika za ponovno zaposlitev (starost 60 let) in dejstvo, da je tožnik še vedno brez zaposlitve. Kot osnovo je upoštevalo osnovno bruto plačo iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi v višini 1.414,48 EUR. Višina denarnega povračila je po stališču pritožbenega sodišča pravilna in v skladu s sodno prakso, sodišče prve stopnje pa je kot osnovo upoštevalo znesek, za katerega pritožba navaja, da bi ga moralo upoštevati. Glede na pritožbene navedbe, da tožnik ni dokazal, da je v kakršnikoli finančni stiski, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ima denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 značaj nadomestila namesto reintegracije, pri odmeri katerega se upoštevajo okoliščine iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, zato tožniku ni bilo potrebno dokazovati, da je v finančni stiski, ker to ni okoliščina, zaradi katere bi bil tožnik do povračila upravičen.

16. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 160. člena ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP), tožeča stranka pa k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato skladno s 155. členom ZPP sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.