Jedro

Pravna pravila o garanciji za brezhibno delovanje stvari vzpostavljajo neposredno pravno razmerje med proizvajalci (tudi prodajalci) in kupci. Bistvena je zaveza proizvajalca, da zagotovi brezhibno delovanje stvari v garancijskem roku. Če stvari ni več, je ni mogoče popravljati.

Kadar ima stranka pooblaščenca, se vročajo pisanja zanjo njemu, če ni v zakonu določeno drugače. Dokler sodišče o preklicu oziroma odpovedi pooblastila pooblaščencu ni obveščeno, zanj ne učinkuje oziroma ga ne more upoštevati. Sodna pisanja za stranko še vedno vroča pooblaščencu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova garancije za brezhibno delovanje prodane stvari z zamenjavo ali popravilom zaradi korozije poškodovanih delov na osebnem vozilu Renault Clio 1,4 oziroma za plačilo odškodnine v višini 1.000.000,00 SIT za primer, če ob pravnomočnosti sodbe vozilo ne bo več obstajalo ali ne bo več uporabno, nadalje pa še zahtevek za plačilo 4.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe naprej. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse z zakonom predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Smiselno se sklicuje na absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 8. in 14. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču očita, da ni izvedlo z njene strani predlaganih dokazov (zaslišanje priče J. Š.), da se do njih ni opredelilo ter v nasprotju z obvestilom Upravne enote Grosuplje o odjavi vozila iz prometa odločilo, da tožnik ni več njegov lastnik. Zaradi nepravilnega vabljenja in nesprejetega opravičila za izostanek z naroka z dne 4.11.2008 je bilo tožniku onemogočeno sodelovanje v postopku, soočenje s pričami in njihovo zaslišanje. Odvetnica A.R. ni več njegova pooblaščenka, o čemer je bilo sodišče obveščeno na naroku 4.7.2008. Tožena stranka je na vročeno pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Iz trditvene in dokazne podlage pravdnih strank in ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je tožnik na podlagi izdanega garancijskega lista zahteval odpravo napak oziroma zamenjavo poškodovanih delov na prodanem osebnem vozilu, podrejeno plačilo odškodnine v višini 1.000.000,00 SIT, če vozilo ob zaključku sojenja ne bo več uporabno. Poleg tega je vtoževal še plačilo škode v višini 4.000.000,00 SIT, ker vozila od konca avgusta 2003 do 4.2.2004 ni mogel uporabljati. Gre za zahtevek iz naslova garancije za brezhibno delovanje prodane stvari, kar je v času izdaje obravnavanega garancijskega lista urejal Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v členih 501 – 502 (zdaj enako Obligacijski zakonik v členih 481 in 482). Navedena pravna pravila je prvo sodišče pravilno uporabilo in tožbeni zahtevek po ugotovitvi vseh pravno relevantnih okoliščin utemeljeno zavrnilo. Po ugotovitvi, da druga tožena stranka ni ne prodajalec ne proizvajalec prodanega vozila, je zahtevek proti njej zavrnilo že zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije (501. člen ZOR). Te ugotovitve pritožnik ne izpodbija.

Prav tako pritožnik ne izpodbija odločitve prvega sodišča o zavrnitvi obeh odškodninskih zahtevkov – podrednega za plačilo 1.000.000,00 SIT – in zahtevek za škodo po 2. odst. 502. člena ZOR v višini 4.000.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta obe odločitvi pravilni v pravnem in dejanskem pogledu in jima v celoti pritrjuje.

Pač pa se pritožnik ne strinja z oceno prvega sodišča, da ni več lastnik obravnavanega vozila. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno o tem, utemeljeno v jasnih razlogih na strani 6 sodbe, ki jim ni treba ničesar dodati. Osnovo za ugotovitev, da je vozilo odjavljeno iz prometa in od 2.11.2006 ni več registrirano, je imelo sodišče v pridobljenih podatkih pristojne upravne enote. Na podlagi teh in upoštevaje ostalo procesno gradivo (navedbe tožnika samega v njegovem podrednem zahtevku za plačilo 1.000.000,00 SIT, če vozilo ne bi več obstajalo) ter ob pomanjkanju drugih dokazov o obstoju in lastništvu vozila, je pravilno ocenilo, da tožnik zahtevka za popravilo oziroma zamenjavo poškodovanih delov vozila nima več. Pravna pravila o garanciji za brezhibno delovanje stvari vzpostavljajo neposredno pravno razmerje med proizvajalci (tudi prodajalci) in kupci. Bistvena je zaveza proizvajalca, da zagotovi brezhibno delovanje stvari v garancijskem roku. Če stvari ni več, je ni mogoče popravljati. Trditveno in dokazno breme o obstoju vozila je bilo na tožniku, kot je pravilno poudarilo že prvo sodišče. Ker ga po ugotovitvi prvega sodišča, s katero se pritožbeno sodišče strinja, ni zmogel, je njegov zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnjen.

Kot neutemeljeno je treba zavrniti tudi vse pritožbene graje v smeri zatrjevanih procesnih kršitev, ker jih prvo sodišče ni zagrešilo. Sodba ima jasne in popolne razloge o vseh pravno relevantnih dejstvih. Na straneh 4 in 5 sodbe se je sodišče opredelilo do vseh s strani tožnika predlaganih dokazov in je pritožbena kritika v tej smeri neutemeljena. Uveljavljane absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP v sodbi ni. Prav tako je treba zavrniti očitek o absolutni bistveni kršitvi pravil pravdnega postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj nasprotja med ugotovitvijo sodišča o lastništvu vozila in dopisom upravne enote, na kar smiselno opozarja pritožba, ni.

Neutemeljene so nadalje tudi pritožbene graje o nepravilnem vabljenju in kratenju pravice do sodelovanja v postopku (načelo kontradiktornosti – smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP). Pritožnika sta v postopku zastopala dva pooblaščenca: odvetnica A. R. in Odvetniška družba ..., za katero je na obravnavo dne 4.7.2008 pristopil odvetnik M. S. (pooblastili v prilogi A1 in A10). Slednji je na obravnavi tožniku odpovedal pooblastilo svoje odvetniške družbe. Kadar ima stranka pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu, če ni v zakonu drugače določeno (1. odst. 137. člena ZPP). Po 2. odst. 261. člena ZPP, veljavnem v času prvega naroka glavne obravnave (4.7.2008), je bilo treba vabila za zaslišanje stranki vročiti osebno in jo opozoriti na posledice. Iz podatkov spisa izhaja (vročilnica št. 8957), da je tako vabilo tožnik osebno prejel za zaslišanje na glavni obravnavi 4.7.2008. V pritožbi priznava, da se mu ni odzval. Njegovo pritožbeno naziranje, da je bil prvi narok namenjen le predlaganju (in ne tudi izvajanju) dokazov, je zmotno. O tem, kateri dokazi se bodo izvajali, odloča sodišče (2. odst. 213. člena ZPP). Če se pravilno vabljena stranka ne odzove vabilu k zaslišanju, lahko odloči, da tega dokaza ne bo izvedlo (2. odst. 258. člena ZPP). Odločitev prvega sodišča o zavrnitvi tožnikovega zaslišanja je torej pravilna in v sodbi tudi ustrezno pojasnjena.

Pritožnik šele v pritožbi prvič navaja, da ga odvetnica A. R. ne zastopa več. Gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati (1. odst. 337. člena ZPP). Njegova navedba, da je bilo prvo sodišče o tem obveščeno na naroku 4.7.2008, pa nima podlage v podatkih spisa. Dokler sodišče o preklicu oziroma odpovedi pooblastila ni obveščeno, zanj ne učinkuje in ga ne more upoštevati. Sodna pisanja še vedno vroča pooblaščencu stranke. Prvo sodišče je tako tudi ravnalo. Vabilo za naslednji narok 4.11.2008 je vročilo tožnikovi pooblaščenki. Prejela ga je že 22.9.2008 (podatki na red. št. 59), popravek o uri glavne obravnave pa dne 2.10.2008 (podatki na red. št. 67), oboje torej več kot mesec dni pred samim narokom. O preklicu naroka z dne 19.9.2008 je bil po podatkih na list. št. 60 tožnik tudi osebno obveščen s telegramom in so njegove drugačne pritožbene trditve neutemeljene.

V zvezi z njegovim opravičilom za izostanek z obravnave dne 4.11.2008 pa mu je treba odgovoriti, da je šele dve uri pred narokom po telefonu in nato še po elektronski pošti opravičil svoj izostanek, češ da je v Italiji in predlagal preložitev naroka. Sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokaza ali če so za to drugi upravičeni razlogi (1. odst. 115. člena ZPP). Sama prošnja za preložitev ni dovolj. Potrebno je opravičilo in opravičljiv razlog za izostanek. Po pravilni ugotovitvi prvega sodišča, da pritožnik opravičila ni dokumentiral, njegovega opravičila in predloga za preložitev naroka pravilno ni upoštevalo. Ob dejstvu, da je bil o obravnavi obveščen več kot mesec dni prej in bi o svoji poti v tujino sodišče lahko obvestil pravočasno ali pa na obravnavo poslal svojo pooblaščenko, telefonsko sporočilo o njegovi odsotnosti ne more biti upravičen razlog za preložitev naroka. Preložitev naroka je namreč izjema, ki jo je treba presojati strogo. Glede na opisane okoliščine sodišče z izvedbo obravnave v tožnikovi odsotnosti z ničemer ni kršilo njegovih procesnih pravic oziroma načela kontradiktornosti. Nanjo je bil vabljen pravilno in pravočasno preko pooblaščenke, a se je ne on ne pooblaščenka nista udeležila. Po 5. členu ZPP mora dati sodišče vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, kar vključuje tudi možnost sodelovanja pri izvajanju dokazov. To pomeni, da mora sodišče omogočiti obema strankama, da enakopravno sodelujeta v postopku. Odločitev o tem, ali bosta ponujene možnosti izkoristili ali ne, pa je na strankah. Sodelovanje strank v civilnem postopku je namreč njihova pravica in ne dolžnost. Če je ne izkoristijo, morajo posledice nositi same. To velja tudi za pritožnika, ki je imel vse možnosti za sodelovanje v postopku, vključno s sodelovanjem na glavni obravnavi oziroma pri izvedbi dokazov z zaslišanjem prič, a jih ni izkoristil. Tudi z opustitvijo izvedbe dokaza z zaslišanjem tožnikovega brata sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti. Sodišče je dolžno izvesti le dokaze o odločilnih dejstvih, zavrnitev dokazov pa mora ustrezno obrazložiti. Da je tožnikov brat komuniciral s toženima strankama, na kar opozarja pritožnik v pritožbi, in kar je dokazoval v pravdi z bratovim zaslišanjem, je ugotovilo že na podlagi pisne dokumentacije v spisu in to skladno z drugimi dokazi primerno ocenilo. Pritožbeno sodišče se strinja, da zato zaslišanje brata ni bilo potrebno in ga je sodišče upravičeno zavrnilo kot nepotrebno, to pa ustrezno obrazložilo tudi v razlogih sodbe na strani 5, ki jih pritožbeno sodišče sprejema.

Odločitev prvega sodišča je torej pravilna v dejanskem, materialnopravnem in procesnem pogledu. Pritožbeni razlogi niso podani. Ker je materialno pravo uporabljeno pravilno in v sodbi ni zatrjevanih procesnih kršitev niti tistih ne, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbene stroške je priglasila le tožena stranka. Ker z odgovorom na pritožbo ni prispevala k hitrejši rešitvi zadeve na drugi stopnji, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 155. člena istega zakona odločilo, naj sama nosi stroške, nastale z njim.