Jedro

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker kljub zahtevi tožeče stranke v tožbi za izvedbo posameznih dokazov glavne obravnave ni opravilo niti ni v sodbi navedlo razlogov za odločitev na seji.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 22.1.2002, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote C. z dne 28.11.2001. Z njo je organ prve stopnje zavrnil zahtevo predlagateljev A.H. iz S.G. za denacionalizacijo dela zemljišča parc. št. 2114, vpisane v vl. št. 1549; dela zemljišča parc. št. 2115, vpisane v vl. št. 447 in dela parc. št. 2116, vpisane v vl. št. 1495, vse v k.o. C., ki so bile podržavljene pokojni Š.H. in pokojnemu A.H. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša z odločitvijo tožene stranke in organa prve stopnje, ki sta svoji odločitvi oprla na določbe 1. člena ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98 - odl. US). Ker sta bila Š.H. (potrdilo Občine P. z dne 3.2.1992) in A.H. (potrdilo Občine P. z dne 3.6.1991) državljana Republike Hrvaške, sta po presoji upravnega sodišča upravna organa obeh stopenj pravilno uporabila materialno pravo, ko sta imenovana štela za tuja državljana v smislu 1. člena ZDen-B. Denacionalizacijska upravičenca bi bila le v primeru, če bi Republika Hrvaška priznavala tak položaj slovenskim državljanom. Ta pravica pa z Zakonom o naknadi za imovinu oduzetu za vreme jugoslovenske kumunistične vladavine, slovenskim državljanom ni omogočena. Da bi bil v času odločitve prvostopnega organa v Republiki Hrvaški že sprejet zakon, ki bi državljanom Republike Slovenije priznaval pravico do denacionalizacije in bi ga upravni organ pri odločanju moral upoštevati, pa tožnika nista dokazala niti tega dejstva ne zatrjujeta v tožbi. Ker pogoj vzajemnosti velja za vse tiste postopke, ki do uveljavitve ZDen-B oziroma do 7.11.1998, to je naslednji dan po objavi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-326/98 z dne 14.10.1998 (Uradni list RS, št. 76/98), s katero je prenehalo začasno zadržanje izvrševanja ZDen-B, še niso bili pravnomočno končani (27. člen ZDen-B), prvostopni upravni organ pa je dopolnilno odločbo o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo, na katero se nanaša ta zadeva, izdal 28.11.2001, je sodišče prve stopnje tožbeni ugovor, da bi moral upravni organ pri odločanju v konkretni zadevi upoštevati predpis, veljaven v času vložitve zahteve, torej ZDen iz leta 1991, štelo kot neupošteven. Kot neupoštevne je presodilo tudi tožbene navedbe, da prej citirana določba 27. člena ZDen-B določa retroaktivno veljavo ter da upravičence postavlja v neenak položaj. Navedena določba se nanaša izrecno le na tiste postopke denacionalizacije, ki do uveljavitve novele ZDen še niso bili pravnomočno končani. V konkretni zadevi na odločitev upravnih organov tako ni mogla vplivati v tožbi zatrjevana kršitev, da je bilo z delno odločbo z dne 19.12.1995 že vrnjeno določeno premoženje ter v navedenih odločbah že ugotovljeno, da upravičenca izpolnjujeta vse pogoje.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge, med njimi tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb upravnega postopka s tem, ko ni izvedlo glavne obravnave. Odločitev sodišča prve stopnje, da v postopku ne razpiše glavne obravnave, v izpodbijani sodbi ni obrazložena, s čimer je tožeči stranki odvzeta pravica do pritožbe. V tožbi je tožeča stranka terjala, da sodišče odloči po izvedbi ponujenih dokazov in v dokazne namene terjala neposredno zaslišanje tožeče stranke. Tako je smiselno zahtevala glavno obravnavo. Zavrnitev tožbe s tem, da se je sodišče prve stopnje oprlo na določbe 3. in 9. člena v letu 1998 noveliranega ZDen-B, predstavlja grob poseg v že pridobljene pravice strank in pomeni neposredno nasprotje ne-le z določili ZDen, temveč tudi z določili Ustave RS, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli. Dejstvo je, da je v korist upravičencev pokojnega A.H. in pokojne Š.H., na zahtevo njunih pravnih naslednikov že izdana pravnomočna delna odločba, s katero je bilo v korist upravičenca že vrnjeno določeno nacionalizirano nepremično premoženje in v odločbah jasno ugotovljeno, da upravičenca izpolnjujeta vse pogoje, tudi pogoje po določbah 3. in 9. člena ZDen. Upravičenci, katerih zahtevki so bili rešeni pred uveljavitvijo spremembe v letu 1998, so preprosto v boljšem položaju, kot tisti, katerih zahtevkov upravni organ, kljub temu, da so bili vloženi že v začetku 90. let, niso rešili do uveljavitve sprememb. S tem se jih postavlja v neenak položaj.

Ustavno sodišče na to vprašanje ni odgovorilo jasno. Republika Hrvaška z uveljavitvijo novele Zakona o naknadi za imovinu oduzetu za vrjeme jugoslovenske kumunističke vladavine (Narodne novine št. 80 z dne 5.7.2002) ne odreka pravice do denacionalizacije slovenskim državljanom in to bi moralo sodišče upoštevati. Dejansko stanje je bilo napačno ugotovljeno saj sta oba upravičenca sedaj pokojna, v času, ko jima je bilo premoženje podržavljeno, sta bila jugoslovanska državljana in tudi slovenska državljana, saj sta vseskozi živela v C. in imela tukaj stalno prebivališče in sedež podjetja. Tu sta ustvarila družino in živela aktivno podjetniško in družinsko življenje. Tedanja oblast jima je odvzela celotno imovino, tudi streho nad glavo, zato sta jo bila kasneje dejansko prisiljena poiskati v P., kjer sta tudi umrla.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno dejansko stanje glede ugotovitve, koga je šteti za denacionalizacijskega upravičenca kot tudi glede pogoja vzajemnosti. Iz tožbe izhaja, da je tožeča stranka s tem, ko je zahtevala izvedbo posameznih dokazov, zahtevala, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. Tudi v tožbi je med drugim uveljavljala razlog nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kar kaže na spornost ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje predlogu tožeče stranke, da izvede ponujene dokaze ni sledilo in je kljub spornemu dejanskemu stanju odločitev sprejelo na seji in ne da bi navedlo razloge za to.

Glede na določbo 1. odstavka 50. člena ZUS, iz katere izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnji odloča po opravljeni glavni obravnavi, je po presoji pritožbenega sodišča utemeljen pritožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka po 4. odstavku 72. člena ZUS.

Že zato je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.