Jedro

Tožniku je bila naloga zasutja cevovoda odrejena, pri čemer je tudi zakoniti zastopnik tožene stranke kritičnega dne preveril, ali bo tožnik sploh lahko delal. V kolikor je tožena stranka ugotovila, da gre za mokro delovišče, pa ni prepovedala dela, je ravnala protipravno, saj delavcem ni zagotavljala varnega dela na terenu v skladu s 43. členom ZDR in 5. členom ZVZD. Prvotožena stranka je namreč odredila oziroma dopuščala delo na neravnem terenu, na katerem je zaradi visoke mokre trave, po kateri je hodil tožnik, obstajala možnost zdrsa in poškodbe. Da bi se lahko tožena stranka razbremenila odškodninske odgovornosti, bi morala tožniku dati jasno navodilo, da dela v teh pogojih ne sme opravljati, saj ni mogoče od delavca pričakovati, da se bo sam odločal o tem, kdaj bo delal, glede na to, da mu je bila delovna naloga odrejena in jo je bil dolžan izvršiti. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik sam oziroma samovoljno pričel z delom, čeprav tega ni bil dolžan storiti.

Prvotožena stranka ni določila poti, po kateri bi moral tožnik dostopati do izkopanega jarka, zato ni mogoče šteti, da je tožnik hodil po nepravilni oziroma nedovoljeni poti in s tem izključno prispeval k nastanku delovne nezgode.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožniku odškodnino za nematerialno škodo v višini 43.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2000 dalje do plačila, mu plačati materialno škodo iz naslova potrebne tuje pomoči v višini 3.560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2010 dalje do plačila, iz naslova zdravljenja v znesku 533,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 368,98 EUR od 30. 5. 2009 dalje do plačila, od zneska 8,17 EUR od 12. 5. 2009 dalje do plačila, od zneska 8,17 EUR od 22. 6. 2009 dalje do plačila, od zneska 8,08 EUR od 21. 9. 2009 dalje do plačila in od zneska 139,96 EUR od 17. 6. 2010 dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da mora tožnik drugotoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 794,95 EUR, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni (točka II. izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 7. in 254. člena ZPP in po 8., 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe nejasni, sami s seboj v nasprotju oziroma v nasprotju z izvedenimi dokazi, sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da izda vmesno sodbo, s katero bi po temelju ugodilo tožbenemu zahtevku, glede odmere višine nastale škode pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred spremenjeni senat oziroma drugemu sodniku. Navaja, da tožnik zahteva plačilo odškodnine za poškodbo pri delu na gradbišču v kraju A. dne 6. 4. 2009, ko mu je na izredno strmi brežini gradbišča, ki je vodilo od deponije materiala do izkopanega jarka, v katerega so polagali vodovodne cevi, na spolzkih in mokrih tleh zdrsnilo, zaradi česar je padel in si zlomil desno stegnenico. Prvotožena stranka tožniku ni zagotovila varnih pogojev dela. Prvotožena stranka v postopku ni ugovarjala, da bi tožnik pri delu uporabljal napačno obutev in tudi ni bilo sporno, da je zdrsnil kljub počasni hoji. Ugovarjala je trditvam tožnika glede naklona brežine, da ni deževalo in da teren ni bil spolzek ali moker, da tožnik ni dobil navodil, da si mora izbrati bolj strmo pot do kraja, kamor je želel priti in da je imel na razpolago drugo pot, ki je bila daljša in bolj varna. Drugih trditev prvotožena do zaključka prve glavne obravnave ni podala, zato je v novem sojenju sodišče prve stopnje mimo njene trditvene podlage odločalo o odgovornosti tožnika zaradi samovoljnega dela, zaradi uporabe gumijastih škornjev in tudi glede samega delovišča. Navedeno predstavlja ne le bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z določbami 212. in 214. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, temveč tudi kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bila s takim nezakonitim postopanjem sodišča tožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ponovno protispisno in brez kakršnekoli trditvene podlage ugotovilo, da se je tožnik sam odločil, da bo nadaljeval z izvajanjem del na izgradnji vodovoda, ker je prenehalo deževati in ker zaradi dežja v preteklih dneh na tem delovišču dela ni opravljal. Ugotovitev, da tožnik pred pričetkom del ni preveril, ali je teren moker oziroma ali drsi, pač pa je pričel z delom, saj je bilo pomembno le to, da je prenehalo deževati, nima podlage v izvedenih dokazih. Tožniku je bilo delo polaganja cevi in zasipanje (izkopanega jarka) s peskom naloženo s strani prvotožene stranke, enako tudi njegovemu sodelavcu B.B., ki je kritičnega dne opravljal enaka dela kot tožnik. Glede na to, da je tožnik zidar, sam sebi ne odreja dela, temveč mu ga odreja tožena stranka (delodajalec), v konkretnem primeru mu ga je odredil C.C.. Iz izpovedi C.C. izhaja, da je bil 6. 4. 2009 na delovišču med 09.00 in 10.00 uro z namenom, da pogleda, če bosta tožnik in B.B. glede na vreme sploh lahko delala, ker je zjutraj še rosilo. Delavca dela nista opravljala samovoljno, temveč po nalogu delodajalca. Pritožba opozarja, da je Višje delovno in socialno sodišče v sklepu, s katerim je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, navedlo, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik sam odločil, da bo 6. 4. 2009 opravljal delo na delovišču in da je samovoljno pričel z opravljanjem dela, kljub temu, da vremenske razmere niso bile ugodne ter pred pričetkom opravljanja del ni preveril stanja terena. V zvezi z ugotovitvijo, da je pot taka, da se brez težav po njej vozi tudi s traktorjem, je sodišče prve stopnje spet odločilo protispisno in v nasprotju z stališčem, ki ga je že podalo pritožbeno sodišče. Priča D.D. namreč ni izpovedala, da obstaja druga pot, po kateri se da brez težav voziti s traktorjem. Izpovedala je obratno in sicer, da prave poti, ki bi vodila do jarka, sploh ni in da je teren na drugi strani jarka enako strm kot na strani, kjer je prišlo do škodnega dogodka, vendar pa, da je na njem manj skal in da se zato do jarka da priti tudi s traktorjem. Ugotovitve sodišče prve stopnje o njeni izpovedi in njena izpoved se bistveno razlikuje, kar predstavlja kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. B.B. je izpovedal, da je bil tožnik tri ali štiri metre vzporedno s kanalom v trenutku padca, ne pa da je hodil tri do štiri metre vzporedno s kanalom, kot to ponovno protispisno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo njegove izpovedbe, da je bil teren na drugi strani manj strm, da pa se je tam na drugem manj strmem delu nahajal kup zemlje in bi bilo težko delati, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri svoji odločitvi. Od deponije materiala do izkopanega jarka sploh ne obstaja in tudi v času škodnega dogodka ni obstajala niti krajša niti daljša utrjena pot, temveč le bolj ali manj strma brežina, kar je razvidno tudi iz priloženih fotografij kraja škodnega dogodka, ki jih je izvedenec predložil izvedenskemu mnenju. Sodišče prve stopnje ne povzema izpovedi D.D., da so tudi reševalci, ki so prišli na kraj škodnega dogodka, uporabili enako "pot" kot tožnik. „Daljše poti“ sploh ni bilo, kar bi moralo ugotoviti sodišče prve stopnje, zato sta tožnik in njegov sodelavec, ki sta pred tem dogodkom položila že približno 150 m vodovodne cevi in jo tudi zasula s peskom, za dostop od deponije materiala do tistega dela jarka, ki ga je bilo potrebno zasuti, ne le hodila po tej strmini, temveč celo ročno prenašala naloženi pesek skupaj s samokolnico, ker samokolnice ni bilo mogoče voziti. Zato je povsem arbitraren in zavajajoč očitek sodišča prve stopnje, da je tožnik hodil po brežini, na kateri je bila nepokošena trava, s čimer naj bi prevzel tudi odgovornost za nastalo škodo. Tožniku ni bilo izrecno naloženo, po kateri brežini naj prevaža material, zato bi lahko celotno odgovornost prevzel le v primeru, da bi mu delodajalec izrecno naročil, katero pot naj uporablja, pa te poti tožnik namenoma ne bi uporabil, kar pa tožena stranka niti ne zatrjuje. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo mnenje izvedenca, da brežina na desni strani vodovodne trase ne spada v delovno območje vodovodne trase. Vendar pa to med pravdnimi strankami ni bilo sporno in sicer, da je desna stran trase del vodovodnega dela gradbišča. Sodišče prve stopnje je na takšno dejansko trditveno podlago vezano, sicer pa (prvo)tožena stranka niti ni trdila, da je organizirala dostop do predmetnega jarka na levi strani trase in da je v ta namen pustila proste prehode, kar bi bil pravilen način dela po ugotovitvah izvedenca. Izvedenec ugotavlja, da bi morali biti delavci seznanjeni s potjo oziroma vplivnim poljem gradbišča in da bi jih o tem moral seznaniti vodja delovišča, kar pa tožena stranka prav tako ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila sama organizacija dela v celoti prepuščena delavcem. Torej da tudi po ugotovitvi sodišča (prvo)tožena stranka ni ravnala v skladu s predpisi, zato je bilo njeno ravnanje protipravno in v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Delodajalec je bil tisti, ki je bil dolžan organizirati delovni proces. Organizacije dela ne more prepustiti delavcu, temveč mora biti delo organizirano na način in z delovnimi sredstvi, ki zagotavljajo maksimalno možno varnost pri opravljanju kakršnegakoli konkretno naročenega dela in sicer tako po določbi zakona, kakor tudi Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih. Dela, ki jih je moral tožnik opravljati na gradbišču, niti niso takšna zidarska dela, ki bi bila vključena v izpit iz varstva pri delu zidarja, saj gre za zemeljska dela, ki jih zidarji praviloma ne izvajajo. V vsakem primeru pa je izpit le teoretično usposabljanje, praktični del glede usposabljanja in tudi glede nadzora pa je na strani delodajalca in ni razumljivo zakaj sodišče tudi to obveznost delodajalca v izpodbijani sodbi prelaga na tožnika. V spisu ni dokazov v smeri ugotovitve sodišča prve stopnje, da je imel tožnik na razpolago ustrezno obutev za delo. Ravno obratno, Pravilnik o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljalo pri delu, v 6. členu nalaga delodajalcu, da delavcem zagotovi posebno varovalno opremo, ki ustreza dejanskim razmeram na delovnem mestu. Glede na to, da se je delo izvajalo na mokrem in blatnem terenu, ki je v nagibu, je bila prvotožena stranka dolžna zagotoviti varovalne čevlje z neprebojnimi podplati, ki se tesno prilagajajo nogi in so visoki, kot je to izpovedal izvedenec, ko je bil zaslišan na obravnavi. Čevlji bi morali biti narejeni z vodoodpornega oziroma nepropustnega materiala, da bi bili izpolnjeni pogoji po Pravilniku o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu. Tožnik je imel čisto navadne delovne čevlje, ki si jih je sam izbral, kar tudi izhaja iz izpovedbe C.C., in ravno iz razloga, ker je bil teren moker in ker delovni čevlji niso bili primerni za izvajanje dela, sta se tako tožnik kot sodelavec preobula v gumijaste škornje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, zmotno in nepopolno je ugotovilo dejansko stanje, zato ni mogoče preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvotnem sojenju je s sodbo opr. št. I Pd 1446/2010 z dne 1. 7. 2013 zavrnilo tožbeni zahtevek. Višje delovno in socialno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 850/2013 z dne 1. 7. 2013 pritožbi tožnika ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedlo je, da so utemeljeni pritožbeni očitki tožnika, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar sodišče prve stopnje navaja v razlogih sodbe o izpovedbah prič D.D., B.B. in C.C., ter tem, kar so te priče dejansko izpovedale. Opozorilo je, da je zakoniti zastopnik prvotožene stranke C.C. izpovedal, da je bil kritičnega dne, ko se je tožnik poškodoval, na kraju dogodka med 09.00 in 10.00 uro dopoldne in da je takrat rosilo in da je pred tem nekaj dni deževalo. Prav tako je zakoniti zastopnik potrdil, da je bil teren, na katerem je tožnik opravljal delo, spolzek, ker je na tem delu bila trava nepokošena in je bil teren precej strm. Zato je bil zaključek sodišča prve stopnje, da ne verjame, da je bila trava oziroma delovišče mokro v času, ko je do poškodbe prišlo, glede na vremenske podatke postaje E., katere je sodišče pridobivalo po uradni dolžnosti, v nasprotju z izpovedbami prič. Napačen je bil tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik sam odločil, da bo uporabil krajšo in bolj strmo pot ter je zato izključno sam odgovoren za nastalo škodo. Pritožbeno sodišče je opozorilo, da ugotovitve nimajo podlage v izpovedbi priče D.D., ki je izpovedala, da prave poti, ki bi vodila do jarka, sploh ni, temveč le, da je teren na drugi strani jarka skoraj enako strm kot na strani, kjer je prišlo do škodnega dogodka, vendar pa je na njem manj skal in se da zato do jarka priti tudi s traktorjem. Ugotovitve sodišča prve stopnje o izpovedbah prič so se torej bistveno razlikovale od njihovih dejanskih izpovedb, zaradi česar je pritožbeno sodišče ugotovilo navedeno kršitev. Pritožbeno sodišče je tudi opozorilo, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik odločil, da delo opravlja na delovišču, kjer je naklon večji od 45 stopinj in da se je tožnik sam odločil, da bo dne 6. 4. 2009 opravljal delo na delovišču, da je samovoljno pričel z opravljanjem dela, kljub temu da vremenske razmere niso bile ugodne ter da pred pričetkom opravljanja del ni preveril stanja terena.

Pritožbeno sodišče je v citiranem sklepu tudi opozorilo na definicijo delovnega razmerja ter izpostavilo, da Zakon o varstvu in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/99 in 64/01; ZVZD) v 5. členu nalaga aktivno vlogo delodajalcu, pri čemer je poudarilo, da se je zakoniti zastopnik prvotožene stranke tega zavedal, saj je šel kritičnega dne na teren pogledat, če bosta tožnik in B.B. glede na vremenske razmere sploh lahko delala. Če se je delodajalec na samem kraju oziroma pri ogledu terena prepričal, da zaradi razmočenega terena dela ni mogoče varno opravljati, bi moral ustrezno ukrepati in prepovedati opravljanje dela. Delodajalec je namreč tisti, ki v skladu z 9. členom ZVZD organizira delo tako, da omejuje verjetnost nastanka škodnih dogodkov. Obvladovanju raznih tveganj so namenjeni predpisi o varnosti pri delu, ki delodajalcu nalagajo potrebne ukrepe za zmanjševanje nevarnosti oz. tveganja. Ker se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z ugotavljanjem opustitve ter dolžnih ravnanj prvotožene stranke, na kateri je dolžnost organizirati, voditi in nadzirati delovni proces, je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa ter tudi ni upoštevalo tisti pravnih stališč in poudarkov, ki jih je pritožbeno sodišče izpostavilo v zvezi z ugotavljanjem odškodninske odgovornosti tožene stranke. V novem sojenju je ugotovilo, da sta tožnik in njegov sodelavec B.B. s peskom zasipavala vodovodno cev, ki je bila položena v izkopan jašek. Jašek, v katerega je bila položena vodovodna cev, je bil izkopan strojno oziroma z rovokopačem, tožnik pa se je sam odločil, da bo dne 6. 4. 2009 nadaljeval z izvajanjem del na izgradnji vodovoda, ker je prenehalo deževati. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik pred začetkom del ni preveril, ali je teren moker oziroma ali drsi, pač pa je samo začel z delom, saj je bilo pomembno le to, da je prenehalo deževati. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotavljalo, kakšne so bile dejanske okoliščine na samem terenu, pri čemer je ugotovilo, da je tožnik šel do delovišča po najkrajši poti, ki je vodila po strmem terenu, zaraščenem s travo, ki ni bila pokošena, pot pa je bila strma ter „kucljasta“, kar je izpovedala tudi priča D.D., ki stanuje v bližini. Navedena priča je po ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi izpovedala, da je pot, ki jo uporablja tožnik, hitrejša, kljub temu pa se da do izkopa priti tudi po drugi poti, ki je daljša, vendar pa je pot taka, da se da brez težav po njej voziti tudi s traktorjem. Sodišče je na podlagi poročila Agencije Republike Slovenije za okolje ugotovilo, da je bilo od 1. 4. do 3. 4. 2009 deževno, 3. 4. in 4. 4. 2009 ni deževalo, 5. 4. 2009 so bile kratkotrajne padavine, 6. 4. 2009 pa je po izpovedbi tožnika zjutraj deževalo. Za vremensko postajo F., ki stoji na G., za dne 6. 4. 2009 izhaja, da vremenska postaja dežja ni zabeležila, vlažnost zraka pa je od jutranjih ur 85 % padla na 45 %. Trava je bila po izpovedbi priče B.B. rosna, ko sta s tožnikom šla na delovišče. Zato je štelo, da ni izkazano, to kar trdi tožnik, in sicer, da je deževalo.

Ker je sodišče prve stopnje v novem sojenju ponovno ugotovilo nekatera pravno odločilna dejstva v nasprotju z izpovedbami prič, na katera je oprlo svoje zaključke in sicer, da bi lahko tožnik uporabil „pravo“ varno pot do jarka, po kateri se da voziti s traktorjem (v nasprotju z izpovedbo D.D.), da je tožnik hodil tri do štiri metre vzporedno s kanalom (v nasprotju z izpovedjo B.B.), je utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju ponovno storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. To velja tudi v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da si je tožnik sam odrejal delo, saj v takšnem primeru zakoniti zastopnik delodajalca ne bi preverjal stanja na terenu v smislu, če bo lahko tožnik sploh delal. Poleg ugotovljene bistvene kršitve določb postopka pa je sodišče prve stopnje tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Tožnik zoper prvotoženo stranko uveljavlja odškodninsko odgovornost delodajalca po 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR), ki v prvem odstavku določa, da mora delodajalec, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno načelo odškodninskega prava, ki izhaja iz določbe 131. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in naslednji; OZ), je, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Sodišče mora ugotavljati obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Da nastane nepogodbeno razmerje odgovornosti za škodo, morajo biti namreč kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1) ravnanje tožene stranke mora biti protipravno oz. nedopustno, 2) oškodovancu mora nastati (pravno priznana) škoda, 3) podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4) odgovornost povzročitelja za škodo. Delavec mora torej zatrjevati nedopustno ravnanje, odgovornost na strani povzročitelja, škodo in vzročno zvezo med dogodkom in škodo. Glede odgovornosti za škodo je vpeljano načelo obrnjenega dokaznega bremena, po katerem je oškodovanec tisti, ki mora zatrjevati in dokazati obstoj škodnega dogodka, vzročne zveze in škode, krivda pa se domneva, oziroma se v primeru dejavnosti, iz katere izhaja večja škodna dejavnost, domneva tudi vzročna zveza. Nadalje OZ v prvem odstavku 171. člena določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Zoper drugotoženo stranko uveljavlja tožbeni zahtevek, ker ima prvotožena pri njej sklenjeno zavarovanje splošne civilne odgovornosti.

Po 43. členu ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi. Delodajalec mora skrbeti za varno delo in v danih okoliščinah ravnati, tako kot je treba. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora tudi take preventivne ukrepe in izbirati take delovne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu (5. in 6. člen ZVZD). Delavec ima v skladu z 8. členom ZVZD pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu.

Sodišče prve stopnje je glede temelja odškodninske odgovornosti upoštevalo ugotovitve izvedenca za varstvo pri delu dr. H.H., ki je po ogledu in meritvah na terenu ugotovil, da znaša naklon terena na mestu delovne nesreče 27 % in naklon trase izkopa 12 %. Prav tako je izvedenec ugotovil, da sta se tožnik in sodelavec, ko sta izstopila iz kombija, preobula iz delovnih čevljev v gumijaste škornje, ker je bila trava rosna. Po mnenju izvedenca se je dogodek zgodil na kraju, ki ne spada v delovno območje ter ni bilo potrebe, da bi se delavci gibali po tem delu terena, saj je obstajala varnejša in predvidena pot neposredno po liniji cevovoda. Tožnik je pot izbral sam, pri čemer je imel po ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi drugo možnost dostopa do delovišča oz. gradbišča. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prvotoženi stranki glede na vse okoliščine ni mogoče očitati, da odgovarja po načelu vzročnosti, glede krivdne odgovornosti pa je zavzelo stališče, da so bili ukrepi tožene stranke ustrezni, da je zagotovil ustrezno teoretično in praktično usposabljanje in je bil ustrezno usposobljen za varno delo. Tožena stranka mu je tudi zagotovila osebno varovalno opremo, kar je tudi ugotovil izvedenec. Sodišče je štelo, glede na to, da naj bi imel tožnik „višji rang pri toženi stranki“, da je bil izkušen delavec in pri delu popolnoma samostojen ter je sam odločal, ali bo delo obravnavanega dne opravil ali ne. Nadalje je poudarilo, da iz Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/05 - priloga 4, razdelek B delovišče na prostem - točka 3) izhaja, da je potrebno delavce zavarovati pred vremenskimi vplivi, vendar pa je menilo, da to ne pomeni, da bi bila dolžna prvotožena stranka zagotoviti streho nad gradbiščem, temveč da je bila dolžna v primeru dežja, hudega vetra in nevihte zagotoviti ustrezen prostor, kamor bi se delavci zatekli. Tudi ni bila dolžnost delodajalca, da stalno zagotavlja suha tla. Ker tožnika ni nihče silil v delo in se je sam odločil, ker je bilo to v njegovi pristojnosti, čeprav bi lahko počakal brez posledic in čakal na ugodnejše razmere, saj se z delom ni mudilo, je do zdrsa prišlo zaradi malomarnosti tožnika, ki je hodil po strmem nepokošenem pobočju, ter je izbral najhitrejšo in najbolj tvegano pot, čeprav je obstajala varnejša pot. S takšnim ravnanjem, ko je izbral pot, na kateri je večja nevarnost oz. tveganje za zdrs, je tožnik opustil svojo dolžnost, da delo opravlja varno in s takšno pazljivostjo, da varuje svoje zdravje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da si je tožnik sam odrejal delo zaradi svojega „visokega ranga“ pri prvotoženi stranki. Tožnik ni bil samostojen v smislu, da mu ne bi bilo treba upoštevati navodil delodajalca. V tem smislu je bil subordiniran, torej dolžan ravnati po navodilu prvotožene stranke. Tožniku je bila naloga zasutja cevovoda odrejena, pri čemer je tudi zakoniti zastopnik tožene stranke kritičnega dne preveril, ali bo tožnik sploh lahko delal. V kolikor je tožena stranka ugotovila, da gre za mokro delovišče, pa ni prepovedala dela, je ravnala protipravno, saj delavcem ni zagotavljala varnega dela na terenu v skladu s 43. členom ZDR in 5. členom ZVZD. Prvotožena stranka je namreč odredila oziroma dopuščala delo na neravnem terenu, na katerem je zaradi visoke mokre trave, po kateri je hodil tožnik, obstajala možnost zdrsa in poškodbe. Da bi se lahko tožena stranka razbremenila odškodninske odgovornosti, bi morala tožniku dati jasno navodilo, da dela v teh pogojih ne sme opravljati, saj ni mogoče od delavca pričakovati, da se bo sam odločal o tem, kdaj bo delal, glede na to, da mu je bila delovna naloga odrejena in jo je bil dolžan izvršiti. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik sam oziroma samovoljno pričel z delom, čeprav tega ni bil dolžan storiti.

Glede uporabe najvarnejše poti sodišče prve stopnje tudi v novem sojenju ni upoštevalo izpovedbe priče D.D., ki živi ob delovišču in ki je povedala, da se lahko hodi po delovišču po obeh poteh. Prvotožena stranka tožniku ni dala navodila, da ne sme dostopati do delovišča oziroma do izkopanega jarka po strmem delu, zato ni mogoče tožniku očitati izključne odgovornosti oziroma krivde za to, da je prišel do delovišča po bolj strmem pobočju oziroma brežini. V vsakem primeru je tožnik moral priti do delovišča (zato ni mogoče šteti, da poti ni mogoče šteti za kraj, kjer se opravlja delo), saj tožnik drugače ne bi mogel izvajati nalog, ki mu jih je odredila prvotožena stranka. Zato dejstvo, da je tožnik šel po strmem pobočju z višjim naklonom, ne pomeni, da je zdrs in padec izključna posledica tožnikovega ravnanja, temveč lahko predstavlja le njegov soprispevek k nastali škodi. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do izpovedbe tožnika, da sta po tej poti s sodelavcem prenašala samokolnico, torej da sta uporabljala to pot pri delu. Kot izhaja iz doslej izvedenih dokazov, dostop do delovišča ni bil omejen le na eno pot, saj ene poti dejansko niti ni bilo po izpovedbi priče D.D..

Ker je sodišče prve stopnje torej zmotno štelo, da je tožnik izključno kriv za nastalo škodo, sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z višino odškodnine. Ker je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, podana pa je tudi bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. in 355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje izhajati iz naslednjih predpostavk: - tožnik si ni sam odrejal dela, temveč mu je bilo delo odrejeno, zato ni sam izključno odgovoren za to, da je delo opravljal takrat, ko je bil teren moker oziroma spolzek in je prišlo do zdrsa in poškodbe; - prvotožena stranka kritičnega dne kljub temu, da je vedela, da je teren moker in spolzek, tožniku ni prepovedala dela; - prvotožena stranka ni določila poti, po kateri bi moral tožnik dostopati do izkopanega jarka, zato ni mogoče šteti, da je tožnik hodil po nepravilni oziroma nedovoljeni poti in s tem izključno prispeval k nastanku delovne nezgode.

Za presojo temelja odškodninske odgovornosti bo moralo sodišče prve stopnje tudi ugotoviti, ali je tožena stranka tožniku zagotavljala ustrezno obutev v smislu varnih pogojev dela. Ker je prišlo do poškodbe zaradi zdrsa, je v tem smislu bistveno, ali je tožena stranka tožniku zagotovila varovalno opremo (čevlje), ki bi preprečila zdrs na terenu. Sodišče prve stopnje se bo glede na podatke v spisu tudi moralo opredeliti do tega, da je tožnik kritičnega dne na delovišču obul gumijaste škornje (čeprav naj bi imel tudi službene čevlje), ker sta s sodelavcem B.B. ugotovila, da je teren moker. Ugotoviti bo moralo, v kakšni meri je to lahko vplivalo na zdrs, oziroma, ali bi uporaba čevljev, ki so bili tožniku zagotovljeni s strani prvotožene stranke, lahko preprečili zdrs. S tem v zvezi je namreč izvedenec pojasnil, kakšni čevlji bi bili najbolj primerni za delo, vendar je izostala dokazna ocena sodišča prve stopnje, ali so tožnikovi čevlji, ki jih je prvotožena stranka zagotovila tožniku, ustrezali zahtevam, ki jih je predstavil izvedenec (čevlji bi morali biti narejeni z vodoodpornega oziroma nepropustnega materiala, da bi bili izpolnjeni pogoji po Pravilniku o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu).

Ko bo dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri ter ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ki se nanašajo na temelj odškodninskega zahtevka, bo lahko o zahtevku odločalo tudi po višini. Iz dosedanjih ugotovitev namreč izhaja zaključek, da je podana soodgovornost tožnika za nastalo škodo, ne pa tudi, da bi bil zahtevek po temelju, in s tem tudi po višini, v celoti neutemeljen. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo lahko ponovno odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za tak primer pa gre v obravnavani zadevi. Če bi sodišče druge stopnje samo ugotavljalo vsa dejstva v zvezi z zatrjevano odškodninsko odgovornostjo tožene stranke, bi šlo v takem primeru za prevzemanje pristojnosti sodišča prve stopnje, kar ni namen zakona. Glede na naravo stvari in okoliščine primera ter upoštevaje z Ustavo RS zajamčeno pravico strank do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje, dopolnitev postopka s strani pritožbenega sodišča ni možna.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.