Jedro

V postopku, v katerem je predmet denacionalizacije le del podržavljenih nepremičnin, se upošteva sorazmerni del prejete odškodnine, kolikor odpade na ta del nepremičnin.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1612/98-11 z dne 30.3.2000

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 29.7.1998, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote G.R. z dne 27.5.1998. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ odločil, da se upravičenki do denacionalizacije F.K. izplača odškodnina v višini 5.268,73 DEM za podržavljena zemljišča parc. št. 11/2 (stavbišče v izmeri 162 m2), del parc. št. 105 (vinograd 6. razreda v izmeri 54 m2) in del parc. št. 109/2 (sadovnjak 3. razreda v izmeri 314 m2), vse k.o. S.; da je zavezanec za odškodnino Slovenski odškodninski sklad d.d. (v nadaljevanju SOS) dolžan v 4 mesecih po pravnomočnosti te odločbe izročiti obveznice v navedeni višini skrbniku za posebne primere B.K., da so obveznice nominirane v nemških markah in so izplačljive v enakih obrokih v 20 letih v valuti Republike Slovenije.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v zadevi sporna višina odškodnine, ki jo je dolžan plačati SOS za tisti del premoženja, ki ga upravičenki ni mogoče vrniti v naravi. V tem primeru je bilo upravičenki z eno odločbo (na podlagi Zakona o odpravi viničarskih in podobnih razmerij) podržavljenih več nepremičnin in dana za vse podržavljene nepremičnine skupaj enotna odškodnina, kar ni sporno. Z delno odločbo, ki je postala pravnomočna, je bil upravičenki že vrnjen del podržavljenega premoženja v naravi. V vsakem denacionalizacijskem postopku je treba ugotoviti, ali je bila upravičencu za podržavljeno premoženje plačana odškodnina in če je bila, vrednost te odškodnine valorizirati na način, določen v Odredbi o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92), ter glede na vrednost podržavljenega premoženja, določeno po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti, ugotoviti, koliko odstotkov vrednosti podržavljenega premoženja predstavlja valoriziran znesek ob podržavljenju dane odškodnine. V tem postopku, to je v postopku za plačilo odškodnine za del premoženja, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, je bilo ugotovljeno, da je za podržavljeno premoženje upravičenka ob podržavljenju prejela odškodnino, ki je dosegla 37,35% vrednosti podržavljenega premoženja, ki se v obliki odškodnine vrača v tem postopku. Po presoji sodišča prve stopnje se v tem postopku, v katerem je predmet denacionalizacije le del podržavljenih nepremičnin, upošteva sorazmerni del prejete odškodnine, kolikor odpade na ta del nepremičnin. Po presoji sodišča prve stopnje je izpodbijana odločba pravilna in temelji na zakonu.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Vztraja pri vseh tožbenih ugovorih in še navaja, da je upravni organ prve stopnje sicer pravilno ugotovil, da dana odškodnina presega 30 % vrednosti podržavljenega premoženja, in jo je treba upoštevati, vendar je pri končni odmeri odškodnine upošteval le sorazmerni del te odškodnine, kolikor naj bi odpadlo na ta del reševanja denacionalizacijske zadeve (denacionalizacija premoženja, ki ga ni mogoče vrniti v naravi). V nasprotju z mnenji upravnega organa prve stopnje, tožene stranke in sodišča prve stopnje meni, da kolikor sorazmerni del odškodnine, ki presega 30%, ni bil upoštevan v postopku vračanja v naravi, mora biti upoštevan v odškodninskem delu denacionalizacijskega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Prizadeta stranka v odgovoru na pritožbo med drugim navaja, da se strinja z izpodbijano sodbo.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odškodnine, ki so bile dane na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), kar je v tem primeru, se po 1. odstavku 72. člena ZDen ne upoštevajo, razen če so presegle 30% vrednosti podržavljenega premoženja. Iz izpodbijane sodbe, na podlagi upravnih spisov izhaja, da je bilo v denacionalizacijskem postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da odškodnina, ki jo je upravičenka prejela ob podržavljenju premoženja, presega 30% vrednosti podržavljenega premoženja, o katerem se odloča v tem postopku (premoženja, ki ga ni mogoče vrniti v naravi). Res je, da je bila odškodnina dana za vse podržavljeno premoženje, vendar je bil del premoženja, kot to pravilno izhaja iz izpodbijane sodbe, na podlagi pravnomočne delne odločbe, že vrnjen upravičenki v naravi. V tem postopku pa gre za tisti del podržavljenega premoženja, ki se vrača v obliki odškodnine. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se v tem primeru pri odločanju o denacionalizaciji upošteva le sorazmerni del odškodnine, ki je bila dana ob podržavljenju premoženja, in sicer v višini, kolikor odpade na odškodninski del denacionalizacijske zadeve.

Glede na navedeno so pritožbeni ugovori tožeče stranke, neupoštevni. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je bilo, kot to pravilno izhaja iz izpodbijane sodbe, s pravnomočno delno odločbo odločeno o delu zahteve za denacionalizacijo in se v ta del ne more posegati. Po 2. odstavku 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku velja delna odločba za samostojno odločbo tudi glede pravnih sredstev.

Ker po presoji pritožbenega sodišča niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.