Jedro

V obravnavani zadevi je bila v zvezi z odločitvijo o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo enemu ali drugemu od staršev ter glede določitve stikov potrebna izvedba dokaza z izvedenko klinično psihologinjo glede osebnostnih lastnosti in zmožnosti obeh strank za vzgojo in varstvo otrok ter prepoznavanje njihovih razvojnih in vzgojnih potreb, zmožnosti vživljanja v čustva otrok, zmožnostjo nudenja čustvene podpore in zagotavljanja stabilnega okolja ter v smeri ugotavljanja morebitne patologije pri enem ali drugem staršu. Dejanske trditve enega in drugega starša otrok so bile takšne, da je bilo sodišče dolžno izvesti navedeni dokaz in da se je njegova izvedba izkazala za potrebno. Pritrditi je zato treba tožencu, da je izvedba tega dokaza pripomogla k ureditvi spornega razmerja in da je bila v interesu obeh strank ter da je zato prav, da vsaka stranka krije polovico stroškov njegove izvedbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških (tč. III. izreka sodbe) spremeni tako, da je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške postopka v znesku 726,77 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je o stroških pravdnih strank v postopku zaradi razveze zakonske zveze, zaupanja mladoletnih otrok v vzgojo in varstvo, določitve preživnine in stikov odločilo, da naj vsaka stranka sama krije svoje.

2. Toženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo s katero uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Navedel je, da je sodišče v zadevi izvedlo dokaz z dvema izvedenkama, da so stroški za izvedbo dokaza znašali skupaj 2.081,44 EUR in bili plačani iz predujma, ki ga je v celoti založil toženec. Gre za skupne stroške postopka, ki bi jih morali pravdni stranki trpeti po enakih delih. Meni, da mu je tožnica dolžna povrniti polovico pravdnih stroškov, in sicer v znesku 1.040,72 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predlaga, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev ustrezno spremeni.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Meni, da je bilo v obravnavani zadevi odločeno izključno o preživnini. O delu zahtevka, v zvezi s katerim so nastali stroški izvedencev, je bilo že pravnomočno odločeno, zato bi moralo sodišče o teh stroških odločati v omenjenem postopku. V svoji laični pritožbi še navaja, da je toženec finančno premoč izkoriščal tudi s številnimi vlogami na sodišče, predlaganimi dokazi, vztrajal pri postavitvi sodnih izvedencev in neprestanimi vlaganji pravnih sredstev, vse z namenom finančnega izčrpavanja tožnice.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločitvijo odločilo o vseh stroških postopka, nastalih v zakonskem sporu in sporu iz razmerja med pravdnima strankama in otroki. S sodbo in sklepom pritožbenega sodišča IV Cp 2010/2016 z dne 10. 8. 2016 je bilo pravnomočno odločeno o zahtevkih pravdnih strank, razen o zahtevku za plačilo preživnine za čas od dneva vložitve tožbe do dneva izdaje sodbe in v odločitvi o stroških. V tem delu je bila namreč sodba prvostopenjskega sodišča razveljavljena in mu zadeva vrnjena v novo odločanje, torej tudi o stroških celotnega postopka.

6. V postopku kot je obravnavani, odloči sodišče o stroških postopka po prostem preudarku (413. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP) in ne po kriteriju uspeha, kot to določa splošno pravilo o stroških postopka iz 154. člena ZPP. Razlog za to je v okoliščinah, da v tem postopku vloga aktivne in pasivne stranke ni vedno povsem enoznačna, da v teh pravdah preiskovalno načelo preveč posega v pravilo o zbiranju procesnega gradiva in da oficialno načelo v določenih primerih narekuje celo odločanje prek in brez zahtevka. Ob takšni zakonski podlagi prosti preudarek res največkrat narekuje odločitev, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Ker so ti postopki največkrat izvedeni v skupnem interesu pravdnih strank oziroma v interesu največje koristi otrok, sodna praksa uveljavlja tudi načelo pravične izenačitve stroškovnega bremena za izvedbo dokazov, če je njihova izvedba pogojevana z nastalimi stroški.

7. V obravnavani zadevi je bil v zvezi z odločitvijo o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo enemu ali drugemu od staršev ter glede določitve stikov potrebna izvedba dokaza z izvedenko klinično psihologinjo glede osebnostnih lastnosti in zmožnosti obeh strank za vzgojo in varstvo otrok ter prepoznavanje njihovih razvojnih in vzgojnih potreb, zmožnosti vživljanja v čustva otrok, zmožnostjo nudenja čustvene podpore in zagotavljanja stabilnega okolja ter v smeri ugotavljanja morebitne patologije pri enem ali drugem staršu. Dejanske trditve enega in drugega starša otrok so bile takšne, da je bilo sodišče dolžno izvesti navedeni dokaz in da se je njegova izvedba izkazala za potrebno. Pritrditi je zato treba tožencu, da je izvedba tega dokaza pripomogla k ureditvi spornega razmerja in da je bila v interesu obeh strank ter da je zato prav, da vsaka stranka krije polovico stroškov njegove izvedbe. Potrebno je bilo tako izvedensko mnenje kot tudi njegovo podajanje na naroku za glavno obravnavo oziroma zaslišanje izvedenke. Stroški v zvezi z izdelavo izvedenskega mnenja so znašali 1.215,10 EUR (sklep P 2182/2013-IV-60a z dne 4. 2. 2015), izvedenkina nagrada za ustno podajanje mnenje in stroški pa so znašali 238,44 EUR (sklep P 2182/2013-IV-90 z dne 30. 6. 2015). Skupaj so torej stroški za izvedbo tega dokaza znašali 1.453,54 EUR. Tožnica je zato dolžna tožencu, ki je v celoti sam založil te stroške, povrniti njihovo polovico oziroma znesek 726,77 EUR. Glede na navedeno je bilo treba izpodbijano odločitev spremeni tako, da je tožnica dolžna tožencu povrniti polovico stroškov izvedbe dokaza z izvedenko klinično psihološke stroke (3. točka 365. člena ZPP).

8. Toženec je po prejemu izvedenskega mnenja izvedenke klinične psihologinje navedel, da ga ne sprejema in da naj sodišče postavi izvedenca psihiatrične stroke, ki naj opravi poglobljen pregled obeh pravdnih strank, pri tem pa naj upošteva predvsem dejstva o osebnostnih značilnostih in dejanjih tožnice, ki kažejo na prisotnost psihične motnje in izkazujejo njeno fizično in verbalno agresivnost, impulzivnost, samomorilska in samouničevalna nagnjenja, promiskuitetnost, ...1 Sodišče prve stopnje je navedeni dokaz izvedlo in njegovo izvedbo temeljilo na toženčevih trditvah o tožničinih samomorilskih in samouničevalnih nagnjenjih in ogromno zdravstvenih težavah psihičnega izvora, ki izpostavljajo njeno vprašljivost za varstvo in vzgojo otrok2. Ob takšnih toženčevih trditvah je sodišče moralo izvesti navedeni dokaz. Glede na rezultat dokazovanja pa se je izvedba navedenega dokaza izkazala za nepotrebno. Sodna izvedenka za področje psihiatrije je v svojem mnenju zavrnila dejanske trditve toženca o tožnici, njegovi bivši ženi in materi skupnih otrok3. Kot je bilo navedeno, mora biti odločanje po prostem preudarku pogojeno z občutkom pravičnosti. Po mnenju pritožbenega sodišča ne bi bilo prav, da stroške izvedbe dokaza z izvedenko psihiatrinjo, ki ga je predlagal in s svojimi, kot se je izkazalo, neutemeljeni dejanskimi trditvami izzval toženec, niti v delu krije tudi tožnica. Glede plačila teh stroškov je bilo zato treba pritožbo toženca zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano odločitev, da te stroške krije toženec sam (2. točka 365. člena ZPP).

1 Toženčeva vloga z dne 21. 1. 2015. 2 Točka 20 sodbe sodišča prve stopnje P 2182/2013-IV-121 z dne 7. 1. 2016. 3 Pri tem se je izvedenka psihiatrinja v svojem mnenju sklicevala na psihološke preiskovalne metode in teste, ki jih opravila izvedenka klinično psihološke stroke.