Jedro

Tožnica je ob prihodu na delovno mesto ob osmi uri zjutraj v poslovnih prostorih padla na mokrih in spolzkih tleh ter si zlomila desni komolec. Škodni dogodki niso nujno posledica protipravnih ravnanj, ampak so lahko posledica ravnanj oškodovancev samih ali nesrečnih naključij, ki se jim primerijo. Postrožena skrbnost dobrega strokovnjaka ne terja preprečevanja vsakršnih oziroma vseh situacij, ki lahko nastanejo. Prestrogo bi bilo tako zahtevati, da bi zavarovanka tožene stranka morala v vsakem primeru in na vsakem delu svojih objektov zagotavljati prisotnost osebe, ki bi ves čas pazila, ali je morda bila v nekem trenutku na tla nanešena mokrota.

Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. O sodbi presenečenja zato ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja. O sodbi presenečenja tudi ne govorimo, kadar je sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela.

V delu zatrjevane objektivne odgovornosti ni podana pasivna legitimacija tožene stranke. Upravnik ni imetnik nevarne stvari, ki naj bi jo predstavljalo spolzko stopnišče v stanovanjski stavbi. S pogodbo o upravljanju je namreč prevzel le posle upravljanja stavbe, s katero pa nanj ni bilo preneseno niti razpolaganje, niti uporaba stopnišča v njegovo korist, prav tako tudi ne vzdrževanje in nadzor stopnišča v njegovo osebno korist.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna v petnajstih dneh od izdaje te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 384,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je 16. 12. 2013 ob prihodu na delovno mesto ob osmi uri zjutraj v poslovnih prostorih padla na mokrih in spolzkih tleh ter si zlomila desni komolec. Pri sodišču prve stopnje je vložila odškodninsko tožbo. Tožbeni zahtevek je sodišče v celoti zavrnilo (I. točka izreka) in ji naložilo, da toženi stranki povrne 999,56 EUR pravdnih stroškov (točka II. izreka). Ugotovilo je, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj v konkretnem primeru mokra tla niso predstavljala nevarne stvari, čiščenje, ki ga je izvajala, pa ne nevarne dejavnosti. Zahtevek je zavrnilo tudi iz razlogov, ker ni ugotovilo krivdne odgovornosti tožene stranke, ne na podlagi kršitve poslovne obveznosti, ne na podlagi neposlovne odškodninske odgovornosti, saj pri njenem ravnanju ni našlo elementov protipravnosti.

2. Tožnica se pritožuje iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in navaja, da je izpodbijana sodba nezakonita in protispisna, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago tožene stranke in stranskega intervenienta in po uradni dolžnosti raziskovalo dejstva, ki sploh niso bila zatrjevana, ter tudi dejstva, ki med pravdnima strankama in stranskim intervenientom niso bila prerekana. Izpodbijana sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotovilo, da so mokra in spolzka tla v konkretnem primeru predstavljala nevarno stvar, o tem je enotno stališče sodne prakse. Tožena stranka in stranski intervenient nista podala ugovora pasivne legitimacije v zvezi z objektivno odgovornostjo, tudi sicer razlogi sodišča, da subjektivna legitimacija ne obstoji, niso pravilni in so v nasprotju z obstoječo sodno prakso. Glede krivdne odškodninske odgovornosti obstaja nasprotje med ugotovitvijo sodišča, da se je na sporni površini nahajala mokrota, in ugotovitvijo, da tožena stranka ni opustila svojih dolžnosti. Sodišče prve stopnje je napačno, mimo trditvene podlage in po uradni dolžnosti, ugotavljalo povsem nerelevantna dejstva, zakaj je prišlo do mokrote na ploščicah. Dejstvo je, da se je mokrota tam nahajala, da so bila tla zaradi tega spolzka in nevarna, tožena stranka pa ni poskrbela za to, da bi mokroto odpravila in naredila tla suha, zato tožnici krivdno odgovarja za nastalo škodo. Tožnica v pritožbi navaja, kateri zaključki sodišča so bili sprejeti izven trditvene podlage, zaradi tega je napačno ugotovljeno dejansko stanje. Če bi sodišče pravilno upoštevalo trditveno podlago pravdnih strank in stranskega intervenienta ter med njimi neprerekana dejstva, bi moralo priti do zaključka, da je tožena stranka opustitveno protipravno ravnala. Ob navedenem predstavlja odločitev sodišča prve stopnje za tožnico sodbo presenečenja, saj ni imela možnosti, da bi na argumente, ki jih je skonstruiralo sodišče, ustrezno odgovorila in dokazala nasprotno, zato ji je bila kršena pravica do kontradiktornosti. Predlaga, da sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da z vmesno sodbo ugotovi, da je tožena stranka tožnici v celoti odgovorna za nastalo škodo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbene trditve prereka in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo postopkovnih kršitev. Sodišče se je opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev pravdnih strank. Razlogi o odločilnih dejstvih tudi niso v medsebojnem nasprotju. Sodbo je mogoče preizkusiti, vsaj vsebuje vse pravno relevantne dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je bilo mogoče odločiti o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka.

6. Sodišče je pravilno obrazložilo, da gre pravilo krivdne odgovornosti razlagati restriktivno ter da je objektivna odgovornost pridržana le za tiste primere nevarnosti, ki jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče imeti vselej pod kontrolo in jih obvarovati, ter pri kateri kljub še tako veliki skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka obsežne škode. V konkretnem primeru je pravilno ugotovilo, da so bila mokra marmornata tla drseča, vendar to ne predstavlja nevarnosti, ki bi bila neobičajna, in tudi ne predstavlja tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče hojo po takih tleh ovrednotiti kot nevarno dejavnost.1 Tožnica se v pritožbi sklicuje na primere sodne prakse, na katere se je sklicevala tudi v postopku prve stopnje, a je sodišče pravilno ugotovilo, da jih v tem konkretnem primeru ni mogoče uporabiti.2 Po oceni pritožbenega sodišča je bilo v navedenih zadevah, kjer je bila v nekaterih od njih ugotovljena objektivna odgovornost, dejansko stanje drugačno. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, kar izhaja iz predloženih fotografij, da je tožnica v stavbo vstopila ob suhem vremenu, hodila je po suhi površini do vrat, skozi katera je stopila, tudi za vrati so bile površine suhe, razen manjšega dela, ki ga je označila (priloga A 8), kjer naj bi se nahajala manjša mokrota, takšna, da tožnici, kot je izpovedala, ni bila vidna kot večja količina stoječe vode na površini. Predložene sodne prakse tudi ni bilo mogoče uporabiti, saj je ob restriktivni uporabi instituta objektivne odgovornosti prišlo do spremembe sodne prakse, ki je postala ustaljena in je takšna, da v primerih, kot je obravnavani, napotuje na krivdno odgovornost.3

7. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da v delu zatrjevane objektivne odgovornosti ni podana pasivna legitimacija tožene stranke. Sodna praksa je zavzela stališče, da upravnik ni imetnik nevarne stvari, ki naj bi jo predstavljalo zaradi neočiščenega madeža spolzko stopnišče v stanovanjski stavbi. S pogodbo o upravljanju je namreč prevzel le posle upravljanja stavbe, s katero pa nanj ni bilo preneseno niti razpolaganje, niti uporaba stopnišča v njegovo korist, prav tako tudi ne vzdrževanje in nadzor stopnišča v njegovo osebno korist.4 Sodna praksa, na katero se sklicuje tožnica,5 v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj iz nje izhaja, da je objektivno odgovarjal upravitelj telovadnice, v kateri je sam zagotavljal rekreacijo prostovoljno organiziranim skupinam. To pomeni, da je stvar uporabljal v svojo korist. Iz krovne pogodbe (priloga A 2) izhaja, da je tožena stranka opravljala svoje storitve za račun Republike Slovenije, kar pomeni, da prostorov, kjer je prišlo do škodnega dogodka, ni uporabljala v svojo osebno korist. Ob povedanem so pritožbeni ugovori glede objektivne odškodninske odgovornosti v celoti neutemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožnici verjelo, da je padla zaradi zdrsa na mokrih marmornatih tleh.6 V dokaznem postopku je ugotovilo naslednje dejansko stanje: - režim čiščenja stopnic je v specifikaciji storitev (priloga A 3) naveden v prvi alineji točke C. 2 kot vsakodnevno večkratno mokro in suho čiščenje in je šlo v konkretnem primeru za ročno in ne strojno čiščenje stopnic; - predel ploščic, kjer je tožnica padla, ni bil moker od čiščenja; - mokrota, ki na tem predelu do padca tožnice ni bila dolgo prisotna, je bila nanešena od drugje.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga pritožba konkretizirano ne izpodbija, je zaključilo: - da je čiščenje, kot se je izvajalo, torej vsako stopnišče enkrat tedensko, zadostovalo za redno čiščenje; - tudi če tožena stranka spornega čiščenja ni izvajala v dogovorjenem obsegu, to je večkrat dnevno, temveč najverjetneje manj, to dejstvo na padec tožnice ob osmi uri zjutraj v konkretnem primeru ni imelo vpliva, saj jutranje čiščenje ni bilo dogovorjeno, niti ne obstaja kakšna splošna dolžnost takšnega čiščenja; - da tožena stranka niti v okviru zakonskih dolžnosti upravnika, niti po pogodbi, ni bila dolžna zagotavljati, da bo pohodna površina v vsakem trenutku suha in nedrseča, pač pa je bilo dolžna izvajati čiščenje, kot je bilo dogovorjeno z etažnimi lastniki; - nihče ni obvestil upravnika, receptorja ali čistilke, da se na tem predelu nahaja mokrota, da ga bi bilo mogoče takoj osušiti; - ker predel, kjer je tožnica padla, ni bil moker od čiščenja s strani čistilke, čistilka pa za mokroto ni izvedela, tudi ni bila dolžna postaviti opozorilne table, namestiti protidrsne zaščite ali omejiti gibanja na tem predelu.

9. Ob ugotovljenem dejanskem stanju so tudi po oceni pritožbenega sodišča zaključki sodišča prve stopnje pravilni, pritožbene trditve, da bi ob zaključku, da se je na sporni površini nahajala mokrota, sodišče nujno moralo zaključiti, da je prišlo do protipravnega ravnanja tožene stranke, pa neutemeljene. Škodni dogodki niso nujno posledica protipravnih ravnanj, ampak so lahko posledica ravnanj oškodovancev samih ali nesrečnih naključij, ki se jim primerijo. V vsakem posameznem primeru je zato treba presojati protipravnost ravnanja. Da v obravnavanem primeru protipravnosti ravnanja ni bilo podane, sodišču prve stopnje pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodna praksa v sodbi VSRS II Ips 10/2015 z dne 9. 6. 2016 zavzela stališče,7 da tudi postrožena skrbnost dobrega strokovnjaka ne terja preprečevanja vsakršnih oziroma vseh situacij, ki lahko nastanejo hipno, vnaprej nepredvidljivo, predvsem pa v določenem rizičnem trenutku neodvrnljivo. Prestrogo bi bilo tako zahtevati, da bi zavarovanka tožene stranka morala v vsakem primeru in na vsakem delu svojih objektov zagotavljati prisotnost osebe, ki bi ves čas pazila, ali je morda bila v nekem trenutku na tla nanešena mokrota. Takšno stališče sodne prakse je sodišče prve stopnje v tem konkretnem primeru v celoti pravilno upoštevalo.

10. Nadalje ni utemeljena pritožbena trditev, da je sodišče raziskovalo dejstva, ki so bila nerelevantna, in se je oddaljilo od bistva zadeve, ko je ugotavljalo, kdo je povzročil mokroto. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je okvir raziskovanja dejanskega stanja podala tožnica v svoji trditveni podlagi. Ta je bila podana v tožbi in v prvi pripravljalni vlogi. V tožbi je tožnica zatrjevala, da je padla na mokrih in spolzkih tleh, zato ker tožena stranka v trenutku čiščenja ni preprečila dostopa do mokrih površin, pri čemer je za čiščenje izbrala najmanj primeren trenutek, ko je splošno znano dejstvo, da okoli osme ure na delo prihaja največ ljudi in so bile možnosti padcev toliko večje. Navedeno je ponovila v prvi pripravljalni vlogi, ko je navedla, da je padla na mokrih in spolzkih tleh, ki so bila predhodno mokro očiščena. Sodišče je zato pravilno ugotavljalo sporna dejstva, to je, ali je tožena stranka po svojih zaposlenih neposredno pred padcem tožnice mokro očistila sporni predel, kjer je tožnica padla. Ker je tožnica podala tudi trditveno podlago, da tožena stranka ni poskrbela, da bi bile pohodne površine v konkretnem objektu suhe in nedrseče, je sodišče pravilno dokazni postopek razširilo tako, da je poskušalo ugotoviti, na kakšen način je prišlo do mokrote na spornem predelu tal in ali je toženi stranki v zvezi s tem mogoče očitati protipravne opustitve. Ker je tožnica zatrjevala tudi, da bi morala biti na tleh nameščena ustrezna protizdrsna zaščita, postavljene opozorilne table, da so tla mokra, in preprečena hoja po očiščenih in mokrih površinah, je sodišče pravilno ugotavljalo tudi ta sporna dejstva.

11. Nadalje so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče sodilo mimo trditvene podlage tožene stranke in stranskega intervenienta ter po uradni dolžnosti (ex offo). Tožnica je izpostavila posamezne trditve, glede katerih postavlja ta očitek, pritožbeno sodišče nanj odgovarja v nadaljevanju, pri tem pa pojasnjuje, da je bilo sodišče dolžno preveriti trditveno podlago obeh strank in stranskega intervenienta: - sporno dejstvo, da se predel, kjer je tožnica padla, ni čistil zjutraj ampak popoldne, in da kritičnega dne čistilka v jutranji izmeni ni čistila tega dela, niti ga ni čistila katera druga čistilka, je sodišče pravilno ugotavljalo na podlagi tožničine trditvene podlage v tožbi, da je padla zaradi čiščenja neposredno pred njenim prihodom, ter trditvene podlage tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 14. 2. 2018, trditvene podlage stranskega intervenienta v pripravljalni vlogi z dne 23. 1. 2018 ter glede na predložena dokazila s strani tožnice, to je krovne pogodbe in specifikacije (prilogi A 2 in A 3); - da ni bila pogodbena dolžnost tožene stranke, niti zakonita dolžnost upravnika zagotavljanje, da bi bila pohodna površina v L. Centru v vsakem trenutku suha in nedrseča oziroma stalni vsakourni pregled pritličja in stopnišč ter morebitno brisanje, če je kje kaj polito, je pravilni sklep sodišča, ki ga je sprejelo na podlagi trditvene podlage tožeče stranke v tožbi in njeni pripravljalni vlogi, tožene stranke v njeni pripravljalni vlogi in na podlagi dokazil v prilogah A 2 in A 3; - da sporno stopnišče ni trgovina z živili, kjer je velika frekvenca kupcev in velika možnost takšnega politja in temu ustrezno tudi dolžnost pogostejšega nadzorovanja in rednega čiščenja, je pravilni sklep sodišča, ki ga je sprejelo na podlagi izvedenega dokaznega postopka ob podani trditveni podlagi tožeče stranke, tožene stranke in predloženih dokazil; - sporno dejstvo, da bi se mokrota, če bi bila na tleh dalj časa, posušila, ali pa bi o njej kdo obvestil snažilko ali varnostnika oziroma receptorja, je sodišče ugotavljalo in sklep sprejelo na podlagi trditvene podlage tožene stranke in stranskega intervenienta v njunih pripravljalnih vlogah; - da je čistilka po mokrem čiščenju tla pobrisala s krpo, je zatrjevala tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi; - sporno dejstvo, da tožena stranka ni poskrbela za to, da bi preprečila hojo po očiščenih in mokrih površinah, na primer, da bi to omejila z verigo ali vrvjo in s tem preprečila, da bi mimoidoči stopali po mokrih tleh, je sodišče pravilno ugotavljalo na podlagi trditev tožeče stranke, ki jih je tožena stranka v prerekala v svoji pripravljalni vlogi, ko je nasprotovala temu, da bi se od nje zahteval nenehen nadzor nad pohodno površino ter je pri tem omenila tudi zavarovanje kraja.

12. Ob navedenem je tudi pritožbeni ugovor, da je sodišče izdalo sodbo presenečenja, neutemeljen. Sodna praksa je zavzela stališče, da prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. O sodbi presenečenja zato ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja. O sodbi presenečenja tudi ne govorimo, kadar je sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago, bistvenega pomena – bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek, ali kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore. Sredstvo preprečevanja sodbe presenečenja je zato materialnoprocesno vodstvo – ali odprto sojenje, v okviru katerega sodišče stranke opozarja na spregledane pravne podlage, jima razkrije svoj, drugačen, nepričakovan pravni pogled na njun spor ter ju opozori na pravno podlago, na katero namerava opreti razrešitev njunega spora.8 V obravnavani zadevi je okvir sojenja in s tem pravno podlago začrtala tožnica, ko je zatrjevala objektivno in krivdno odškodninsko odgovornost tožene stranke. Ta pravna podlaga je bila v postopku upoštevana, dokazni postopek je bil voden na način, da sta bili pravdni stranki seznanjeni z nasprotnimi ugovori in predloženimi dokazili. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti stranki ne bi mogli računati, s tem pa tožnici ni bila odvzeta možnost, da na nasprotne argumente odgovori, in ji ni bila kršena pravica do kontradiktornosti. Tožnica je v dokaznem postopku vseskozi aktivno sodelovala s svojimi pripravljalnimi vlogami in na narokih, kjer so se sporna dejstva razčiščevala. Ničesar, kar se ne bi obravnavalo v dokaznem postopku, v katerem je imela tožnica možnost sodelovanja, sodišče prve stopnje ni povzelo v svojo odločbo.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s 156. členom ZPP nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora povrniti stroške pritožbenega postopka za sestavo odgovora na pritožbo 625 točk in poročilo stranki 50 točk, skupaj 675 točk, kar znaša 309,82 EUR, davek na dodatno vrednost znaša 68,16 EUR in materialni stroški 6,20 EUR, skupaj 384,18 EUR.

1 10. točka obrazložitve. 2 Zadevi VSM sodba I Cp 1213/2013 in VSC sodba Cp 622/2013 se nanašata na krivdno odgovornost, slednja na bazen oziroma kopališče. V zadevah VSRS II Ips 270/200 in VSL sklep II Cp 1483/2004 gre za padca zaradi slabega vremena in s tem nevarnih pohodnih površin. V zadevi VSK sklep in sodba I Cp 636/2005 gre za hojo navzdol po mokrih stopnicah, v zadevi VDSS Pdp 801/2013 za hojo po mokrem hodniku neposredno po čiščenju, v zadevi VSL sodba III Cp 935/2015 pa za poledenelost pločnika zaradi vode, ki je pritekala in avtopralnice. 3 VSL sodbe II Cp 3674/2012, II Cp 2999/2013 in I Cp 1336/2014. 4 VSL sodba III Cp 2983/2010. Prim. tudi: D. Jadek Pensa, komentar k 150. členu OZ, Obligacijski zakonik, splošni del s komentarjem, N. Plavšak in ostali, prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. točka, pojem imetnika stvari, stran 150. 5 VSK sodba I Cp 1622/2005. 6 8. točka obrazložitve. 7 V konkretnem primeru je šlo za mokroto in zdrsnost ploščic v bazenskem kompleksu. 8 VSRS II Ips 75/2016.