Jedro

Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju četrtega odstavka 11. člena Uredbe Bruselj IIa, da sodišče ne more zavrniti vrnitve otroka na podlagi točke b prvega odstavka 13. člena Konvencije, če se ugotovi, da so bili sprejeti vsi potrebni ukrepi za zagotovitev zaščite otroka po njegovi vrnitvi, tudi prepričljivo ugotovilo, da za to ni realne možnosti. Po določilih Konvencije sicer res ni nujno, da se otrok vrne na isti naslov, kjer je bival, deklica bi se lahko vrnila v Nemčijo z materjo in bivala na drugem naslovu. Vendar je bilo ugotovljeno, da je dolžnica šibkega premoženjskega stanja, ki ji ne omogoča nakupa ali najema stanovanja v Nemčiji, poleg tega ne zna nemškega jezika tako dobro, da bi lahko v tujem okolju samostojno funkcionirala, vključno z izvajanjem celostne skrbi za hčer. Po pridobljenih podatkih od nemškega centralnega organa pa tudi ni mogoče zanesljivo zaključiti, da bi bila dolžnica v Nemčiji upravičena do zadostne pomoči ob nastanitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedenim sklepom zavrnilo predlog upnika, da so izpolnjeni pogoji za vrnitev mld. A. A. v Nemčijo in da se dolžnici naloži, da po pravnomočnosti sklepa v roku treh dni mld. A. A. na naslovu B. izroči upniku (očetu), ki jo sam na svoje stroške odpelje na naslov njenega zadnjega bivališča oziroma podredno, da dolžnica mld. A. A. po pravnomočnosti sklepa pripelje na CSD, kjer jo prevzame oče in jo na svoje stroške odpelje na naslov zadnjega bivališča v Nemčiji. Vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno odločitev se pritožuje upnik. Uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V novem postopku je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, da se je mld. A. A. asimilirala v okolju, v katerem trenutno živi in bi lahko v primeru vrnitve v Nemčijo utrpela duševno travmo oziroma bi bila pripeljana v neugoden položaj, v katerem bi bile njene koristi ogrožene. Kar nikakor ne drži, saj je upnik izkazal, da bi deklici omogočil urejeno, dostojno in mirno življenje, iz katerega je bila sicer enostransko iztrgana s strani matere, dolžnice. Od podaje njegovega predloga za vrnitev do ponovne odločitve je sicer poteklo precej časa, vendar pri tem ne gre spregledati, da se je sodni postopek v Republiki Sloveniji pričel že v aprilu 2022, pa še vedno ni pravnomočno končan. Sedaj pa okoliščina, ko je meritorna odločitev sprejeta po dveh letih, ne more iti v breme upnika. Okoliščine, zakaj se je postopek zavlekel, nikakor niso v sferi upnika. Popolnoma nekritično je sodišče presodilo izpovedbo C. C., ki je bila zaslišana na naroku. Vse kar je povedala, temelji le na tem, kar je slišala, tega pa osebno nikoli ni zaznala neposredno in tudi ni bila nikoli na naslovu upnika in dolžnice v Nemčiji. Sodišče na njeno izpovedbo ne bi smelo opreti svoje odločitve. Tudi dejstvo, da se je mld. A. A. že asimilirala v Republiki Sloveniji, kjer sedaj obiskuje vrtec, ne pomeni, da se ne bi mogla uspešno asimilirati v okolju v Nemčiji. V Nemčiji ima rezerviran prostor v vrtcu in v šoli. Prav tako ne vzdrži ocena sodišča, da deklica na očeta in njegove sorodnike ni navezana, predvsem pa, da bi ji ločitev od matere lahko povzročila nepopravljivo škodo. Sodišče ne zapiše, kakšna je ta škoda. Dejstvo je, da upnik zaradi enostranskih ravnanj dolžnice tudi ni mogel imeti stika z mld. deklico, slednje so mu preprečevali starši dolžnice. Ta objektivna nezmožnost se je izkazala tudi po naroku glavne obravnave dne 9. 3. 2023, ko je dolžnica upnika udarila z roko po obrazu in ga polila s plastenko vode. Pa tudi sicer ima mati vse možnosti, da bi se lahko s hčerko vrnila v Nemčijo in tam živela popolnoma normalno življenje. Mati nima zaposlitve in bi bilo z vidika socialne varnosti v Nemčiji zanjo bolje poskrbljeno, enako velja za mld. A. A. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odredi vrnitev mld. A. A., podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Dolžnica je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim navedbam in predlagala zavrnitev pritožbe. Navajala je, da se je postopek za vrnitev mld. A. A. pričel šele 10 mesecev od trenutka, ko je z njo odšla v Slovenijo, pri čemer je upnik ves čas vedel, kje se nahaja. Mld. A. A. se je dobro asimilirala v Sloveniji, če bi upnik imel interes za stike s hčerko, bi poiskal način, da jo vidi, saj mu stiki niso bili preprečeni. Dolžnica je sedaj tudi zaposlena. V kolikor bi prišlo do ločitve matere od otroka, bi to zanj predstavljalo travmatično izkušnjo. Navedba situacije z dne 9. 3. 2023 je zavajajoča, saj je upnik dolžnico verbalno napadel. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 100. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), ter v zvezi z 239. ter 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri tem po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Kršitve, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, niso podane, konkretizirano pritožnik kršitve določb postopka sicer ne uveljavlja, prav tako ne konkretizira zmotne ali napačne uporabe materialnega prava.

6. V predmetni zadevi je bil sprožen postopek za vrnitev otroka na podlagi določb Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok1 (v nadaljevanju Konvencija). Pravilno je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago za odločitev o upnikovi zahtevi za vrnitev otroka uporabilo tudi določila Uredbe sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (v nadaljevanju Uredba Bruselj IIa), ki dopolnjuje določbe Konvencije. Namen Konvencije je vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da se zagotovi vrnitev otroka v kraj njegovega stalnega prebivališča in omogoči pristojnim organom države, kjer ima otrok stalno prebivališče (država izvora), da v skladu s svojim pravom odločijo o pravicah in skrbi za otroka. Organ, ki odloča o zahtevi za vrnitev, mora praviloma odrediti vrnitev. Zahtevo lahko zavrne le v primeru, če ugotovi, da obstajajo okoliščine opredeljene v Konvenciji, zaradi katerih bi lahko bile v primeru vrnitve, koristi otroka ogrožene (te okoliščine so določene v 12., 13. in 20. členu Konvencije). Kot v vseh postopkih v zvezi z otroki, je tudi v tem najpomembnejše vodilo zagotavljanje največje otrokove koristi, slednje izhaja tudi iz 3. člena Konvencije o otrokovih pravicah (v nadaljevanju KOP), ki je temeljni pravni dokument na področju varstva otrokovih pravic.

7. Po določilu točke b prvega odstavka 13. člena Konvencije lahko sodišče zavrne predlog za vrnitev otroka, ko obstaja resna nevarnost, da bo otrok zaradi vrnitve izpostavljen telesnemu nasilju ali duševni travmi ali kako drugače pripeljan v neugoden položaj. Gre za izjemo od splošnega načela o čimprejšnji vrnitvi otroka, ki jo je zaradi varovanja otrokove koristi treba razlagati strogo. Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da je dolžnica v tej smeri dokazala, da bi bila mld. A. A. v primeru vrnitve v Nemčijo pripeljana v neugoden položaj. Zavrniti je pritožbene navedbe upnika, s katerimi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju okoliščin, pomembnih za odločitev, kritično presodilo vse izvedene dokaze, predvsem pa izpovedbe obeh strank in tudi priče C. C. o tem, da je bil upnik pogosto odsoten z doma in da je za deklico primarno ves čas (tako v Nemčiji kot v Sloveniji) skrbela mati. O tem je priča izpovedala ne samo na podlagi pripovedovanj dolžnice temveč tudi na podlagi lastnih zaznavanj, ko je sodelovala pri razgovorih obeh družin (upnikove in dolžničine), saj je dolžnica upnika, preden je z mld. A. A. odšla v Slovenijo, že večkrat želela zapustiti, ker je ta bil odsoten in naj bi imel tudi drugo žensko. Njena izpovedba v tem delu je skladna tudi z izpovedbo zaslišanega romskega mirovnika D. D., ki je prav tako izpovedal, da sta se obe družini že pred tem večkrat pogovarjali o družinski problematiki med dolžnico in upnikom, ker je ta bil pogosto odsoten z doma. Da se je deklica asimilirala v Sloveniji, pa ne izhaja le iz izpovedbe dolžnice in zaslišanih prič temveč tudi iz poročil vrtca, ki ga deklica obiskuje v Sloveniji in tudi iz mnenja Centra za socialno delo kot strokovnega organa, ki ugotavlja, da bi bilo deklici v največjo korist, če bi ostala z materjo.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje torej izhaja, da mld. A. A. v Sloveniji biva neprekinjeno že skoraj dve leti (od 29. 6. 2021 dalje), ob prihodu v Slovenijo je bila stara 4 leta, v tem času z očetom in njegovimi sorodniki ni imela stikov. Za deklico je od rojstva praktično v celoti skrbela mati, medtem ko je bil oče veliko odsoten. Prav tako je sodišče na podlagi izpovedb matere in poročil vrtca, ki ga obiskuje v Sloveniji, ugotovilo, da se je deklica privadila življenja v Sloveniji, se vključila v skupnost, razvila socialno mrežo in napredovala v razvoju. Od vključitve v vrtec je zelo napredovala tudi v znanju slovenskega jezika (nemškega jezika ne zna več), sicer je primarni jezik deklice romski jezik, ki so ga govorili v krogu družine tako v Nemčiji kot v Sloveniji.

9. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju četrtega odstavka 11. člena Uredbe Bruselj IIa, da sodišče ne more zavrniti vrnitve otroka na podlagi točke b prvega odstavka 13. člena Konvencije, če se ugotovi, da so bili sprejeti vsi potrebni ukrepi za zagotovitev zaščite otroka po njegovi vrnitvi, tudi prepričljivo ugotovilo, da za to ni realne možnosti. Po določilih Konvencije sicer res ni nujno, da se otrok vrne na isti naslov, kjer je bival, deklica bi se lahko vrnila v Nemčijo z materjo in bivala na drugem naslovu. Vendar je bilo ugotovljeno, da je dolžnica šibkega premoženjskega stanja, ki ji ne omogoča nakupa ali najema stanovanja v Nemčiji, poleg tega ne zna nemškega jezika tako dobro, da bi lahko v tujem okolju samostojno funkcionirala, vključno z izvajanjem celostne skrbi za hčer. Po pridobljenih podatkih od nemškega centralnega organa pa tudi ni mogoče zanesljivo zaključiti, da bi bila dolžnica v Nemčiji upravičena do zadostne pomoči ob nastanitvi, zavetišča za ženske so namreč namenjena ženskam, ki so akutno prizadete zaradi nasilja ali jim nasilje grozi. Tega pa dolžnica v Nemčiji ni prijavila in kot žrtev nasilja ni bila obravnavana. Prav tako ni mogoče od dolžnice pričakovati, ob dejstvu, da se z upnikom razhajata, da bi šla skupaj z mld. A. A. živet nazaj k njegovi družini. Sodišče druge stopnje verjame, da bi tudi v Nemčiji deklici bil zagotovljen vstop v vrtec in šolo, tako kot v Sloveniji, vendar pa je treba upoštevati predvsem dejstvo, da bi v danem trenutku za deklico vrnitev v Nemčijo k očetu (oziroma v družino očeta) predstavljala zelo neugoden položaj. Ugotovljeno je namreč bilo, da je mati tista, ki je za deklico primarno skrbela in ji predstavlja referenčnega starša, da pa se mati skupaj z deklico ni sposobna vrniti v Nemčijo in tam samostojno bivati, kot lahko to počne v Sloveniji.2 Da bi deklica v primeru vrnitve v Nemčijo utrpela škodo, je potrdil tudi center za socialno delo kot strokovni organ. Poleg ločitve od matere bi za deklico neugodnost predstavljalo tudi novo okolje, saj se je že navadila vrtca v Sloveniji, tu je navezala socialne stike z drugimi otroci in slovenski jezik razume bolje kot nemški jezik3. 10. Zavrniti je tudi pritožbene očitke o trajanju postopka, saj je celoten postopek, ki se je pred sodiščem prve stopnje pričel v aprilu 2022, trajal tako dobro leto, kljub temu, da je sodišče prve stopnje enkrat v zadevi že odločalo in je bila zadeva vrnjena pred sodišče prve stopnje v nov postopek. Zakaj je sodišče predlog za vrnitev deklice prejelo šele aprila 2022 in ne prej, pa tudi sicer za odločitev v zadevi ni pomembno. Kot je bilo pojasnjeno, so za odločitev pomembne zgoraj navedene okoliščine, vodilo pri odločanju pa so predvsem koristi otroka. V postopku za vrnitev otroka po Konvenciji se odloča zgolj o zahtevi za vrnitev otroka, o vseh ostalih vprašanjih glede vzgoje in varstva ter stikov, bodo sodišča odločala v drugih postopkih, zato se sodišče druge stopnje do pritožbenih očitkov o izvajanju stikov ne bo opredeljevalo, saj za odločitev v tej zadevi to ni relevantno.

11. Na podlagi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka. 365. čl. ZPP, v zvezi s 100. čl. ZNP-1).

12. Izrek o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in 101. členu ZNP-1. Ker je postopek v interesu obeh strank in se vodi zaradi zagotavljanja koristi njunega otroka, bi upnik in dolžnica morala nositi vsak svoje stroške postopka, upnik sicer stroškov postopka s pritožbo ni priglasil, je pa jih priglasila dolžnica, ki jih torej mora kriti sama.

1 Zakon o ratifikaciji konvencije o civilno pravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok, Ur. l. RS-Mednarodne pogodbe št. 6/93 s spremembami. 2 Ločitev otroka od starša, ki je zanj primarno skrbel, je kot utemeljen razlog za zavrnitev otroka prepoznan tudi v mednarodni praksi. Tako je nemško sodišče ugotovilo, da bi vrnitev otroka in s tem njegova ločitev od matere, otroku povzročila duševno škodo (S. Kraljič, Resna nevarnost kot razlog za zavrnitev vrnitve protipravno odpeljanega ali zadržanega otroka, Pravosodni bilten, št. 3/2015, str. 71 – poglavja 4.4.). 3 Podobno v zadevi VSL sklep IV Cp 1297/2012 z dne 9. 5. 2012.