Jedro

V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ponovno presoditi, ali tožnik, v skladu z načelom pravičnosti, izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči v predmetnem kazenskem postopku, pri čemer bo morala upoštevati tudi tožnikove tožbene navedbe.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 63/2015 z dne 2. 3. 2015 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti stroške postopka v višini 285 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Črnomlju I K 28176/2011. Po vpogledu v predmetno kazensko zadevo ugotavlja, da je oškodovanec zoper tožnika vložil obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe. Tožniku se tako očita kaznivo dejanje, za katerega je predpisana kazen zapora do treh let in za takšno kaznivo dejanje po ZKP ni predpisana obvezna obramba. V konkretni kazenski zadevi tudi ne gre za obravnavanje zahtevnih dejanskih in pravnih vprašanj. V kazenskem postopku mora sodišče ugotavljati tudi dejstva in izvajati dokaze, ki so obdolžencu v korist. Iz kazenske evidence ugotavlja, da je bil tožnik enkrat že pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje (velike tatvine), torej že ima izkušnje s kazenskim postopkom in ve kako poteka. Iz tožnikove prošnje in iz kazenskega spisa tudi ne izhajajo nobene druge okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da se tožnik ne bi mogel sam zagovarjati. Kadar obramba v kazenskem postopku ni obvezna, je treba v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava gledati na interes pravičnosti. V konkretnem primeru interes poštenega sojenja oziroma interes pravičnosti ne terja, da bi se prosilcu zagotovil zagovornik v breme proračunskih sredstev. Sklicuje se na določbe 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP).

Tožnik vlaga tožbo, v kateri navaja, da je tožena stranka iz ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep o dejanskem stanju, prav tako je napačno uporabila določbo 24. člena ZBPP. Kazenski postopek zoper tožnika namreč ni bil sprožen očitno nerazumno. Tožilec (subsidiarni zasebni tožilec) je vložil obtožni predlog, ki je že dosegel pravnomočnost in je zoper tožnika stekel kazenski postopek. Tožnik izpolnjuje pogoje tako po 1. kot po 2. alineji prvega odstavka 24. člena ZBPP. Tožilec mu očita krivo izpovedbo, kar je, glede na predlagane dokaze, težje dokazljivo kaznivo dejanje. Poleg tega je bil tožnik že pravnomočno obsojen. Ravno ta izkušnja ga je privedla k spoznanju, da v sodnih postopkih nedvomno potrebuje pravno pomoč. Tožnik tudi ni v enakopravnem položaju s položajem subsidiarnega zasebnega tožilca, ki ima zaključene tri letnike Pravne fakultete, tožnik pa ima le osnovnošolsko izobrazbo in opravljen en letnik skrajšanega programa srednje šole. Ponovna zaporna kazen bi ga lahko pahnila v slab socialen položaj, to pa je izjemnega pomena za tožnikov osebno-socialni ekonomski položaj. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

Tožba je utemeljena.

Pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, po katerem je treba pri presoji o dodelitvi BPP kot pogoje upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga svojo prošnjo, je med drugim tudi to, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izlede za uspeh. Kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh, je določeno v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna tudi, kadar je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nesorazmerju z načeli pravičnosti in morale.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi zavzela stališče, da v konkretnem primeru dodelitev BPP ni v interesu pravičnosti iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Pri tem je, glede na to, da 24. člen ZBPP pojma pravičnosti ne opredeljuje, izhajala iz okoliščin konkretne kazenske zadeve, tako da je upoštevala osebnost obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge okoliščine, ki kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo obdolženec imel zagovornika. Upoštevajoč predvsem težo kaznivega dejanja in dejstvo, da je bil tožnik predhodno enkrat že pravnomočno obsojen, je tožena stranka ocenila, da te okoliščine ne utemeljujejo dodelitve BPP tožniku, saj bo pošten postopek mogoč tudi brez dodelitve zagovornika. Po presoji sodišča pa je takšno stališče tožene stranke preuranjeno. Tožena stranka v konkretnem primeru ni upoštevala vseh relevantnih okoliščin konkretnega primera. Predvsem ni opravila ocene tožniku očitanega kaznivega dejanja po vsebini. Tožnikovo predhodno pravnomočno obsodbo pa je štela za okoliščino, da tožnik že pozna kazenski postopek. Tožnik pa v tožbi poudarja, da ravno zaradi pretekle izkušnje, ko je bil že pravnomočno obsojen, potrebuje pravno pomoč, saj se sicer lahko ponovno znajde v izredno težkem položaju. Izpostavlja tudi, da se mu očita kaznivo dejanje (krive izpovedbe), ki je glede na predlagane dokaze, težje dokazljivo kaznivo dejanje. Navaja še, da je pravni laik in skromne izobrazbe, zaradi česar je v primerjavi z oškodovancem kot subsidiarnim zasebnim tožilcem, ki ima dokončane tri letnike Pravne fakultete, v neenakopravnem položaju ter je zato izid predmetnega kazenskega postopka izjemnega pomena za njegov osebni in socialno-ekonomski položaj.

Ker glede na navedeno, tožena stranka po presoji sodišča v konkretnem primeru ni upoštevala vseh relevantnih okoliščin, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, ker je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo in ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ponovno presoditi, ali tožnik, v skladu z načelom pravičnosti, izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči v predmetnem kazenskem postopku, pri čemer bo morala upoštevati tudi tožnikove tožbene navedbe.

Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo tudi, da mu mora tožena stranka, skladno z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Določba drugega odstavka 3. člena Pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR.

Sodišče tožniku še pojasnjuje, da se na podlagi 4. odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v postopku za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči sodna taksa ne plača, kar pomeni, da je tožnik v obravnavani sporni zadevi oproščen plačila sodnih taks že po samem zakonu in zato sodišče o njegovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni odločalo posebej.