Jedro

Ker je odmerjena denarna dajatev bistveno nižja od z zakonom zagotovljene odmere od najnižje pokojninske osnove (775,10 EUR), je tožniku pokojnina od spornega dne dalje priznana v višini 279,03 EUR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva prvostopenjskega sodišča.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 25. 1. 2017 in št. ... z dne 13. 12. 2016 ter odmero invalidske pokojnine v višini 201,53 EUR na mesec od 28. 6. 2016 dalje, oz. podrejeno vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje (I. tč. izreka). Hkrati je izreklo, da stroški tožnikovega zastopanja bremenijo proračun RS (II. tč. izreka). Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta o priznani invalidski pokojnini v znesku 279,03 EUR na mesec od 28. 6. 2016 dalje pravilna in zakonita.

2. Sodbo izpodbija tožnik po pooblaščeni odvetnici iz vseh pritožbenih razlogov. Predloga spremembo v smeri ugoditve zahtevku oz. podrejeno razveljavitev in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Podana je bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP (verjetno mišljeno iz 2. odstavka), ker sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke, niti pojasnilo razlogov za zavrnitev zaslišanja tožnika in njegove mame. Za preračun invalidske pokojnine je potrebno strokovno znanje finančne stroke. Strogost med trditvenim in dokaznim bremenom iz 212. člena ZPP ni utemeljena. Nezmožnost zaznavanja dejstva izvira iz pomanjkanja strokovnega znanja, za uresničevanje pravice do izjave pa je sodišče dolžno izvesti predlagane dokaze, saj sicer krši 8. tč. 339. člena ZPP. Predlagal je, da tožena stranka na podlagi podatkov o plačanih prispevkih in podatkih FURS-a ponovno preveri pravilnost izračunane invalidske pokojnine. Zaključek sodišča, da ni v zadostni meri nasprotoval navedbam tožene stranke, ni utemeljen. Čeprav ima matična evidenca naravo javne listine in se šteje, da so v njej potrjena dejstva resnična, je v skladu z 224. členom ZPP dovoljeno dokazovati nasprotno. Neujemanje podatkov v izpodbijani odločbi in predloženih s strani FURS-a, bi moralo zadostovati za preračun invalidske pokojnine ali postavitev sodnega izvedenca. Zavrnitev dokaznega predloga pomeni vnaprejšnjo negativno oceno dokaza. Odločilna dejstva so ugotavljana le na podlagi dokazov tožene stranke, sodba je ne obrazložena tako, da je ni mogoče preizkusiti, zato je podana kršitev 14. točke 339. člena (2. odstavka) ZPP. Sodišče je opustilo iskanje materialne resnice po 61. členu ZDSS-1 in materialno procesno vodstvo po 285. členu ZPP zato sta kršena 22. in 23. člena Ustave RS.

Z zavrnitvijo zahtevka na znižanje invalidske pokojnine, ker da gre za osebno neodtujljivo pravico se ne strinja, niti s sklicevanjem na sodbi VIII Ips 126/2006, VIII Ips 414/2006. Pojasnil je, da po odločbi Ustavnega sodišča RS Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005 odpoved pravicam ni absolutno nemogoča če je zagotovljen minimum socialne varnosti. Tožbenemu zahtevku na izplačevanje pokojnine v višini 201,53 EUR od 28. 6. 2016 dalje je mogoče ugoditi. Sodišče je z zavrnitvijo zahtevka poseglo v pravico do socialne varnosti iz 2. in 50. člena Ustave RS saj ne bo mogel pridobiti družinske pokojnine po materi, ki bo finančno ugodnejša. Invalidska pokojnina v višini 279,03 EUR ga bo pahnila v revščino. 2. alineja 1. odstavka 56. člena ZPIZ-2 povzroča, da do družinske pokojnine niso upravičeni tisti, ki prejemajo 224,77 EUR na mesec, kar ne omogoča dostojnega preživetja. Sodišče bi moralo prekiniti postopek in vložiti zahtevo za ustavno sodno presojo 56. člena ZPIZ-2, ker so z njim kršene pravice iz 2. in 50. člena Ustave RS.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih kršitev iz 8., 14. ali 15. tč. istega člena. Prvostopenjska sodba nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Glede odločilnih dejstev ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in razpoložljivim listinskim dokaznim gradivom. Dokazni predlog z izvedenstvom finančne stroke je utemeljeno zavrnjen, saj ne bi mogel pripeljati do drugačne odločitve od izpodbijane. Zavrnilna sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožnikovo izvajanje dodaja le še naslednje.

5. V sodno socialnem sporu sodišče v skladu s 58. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih2 (ZDSS-1) presoja pravilnost in zakonitost posamičnih upravnih aktov. Kadar izpodbijane upravne odločbe kot nezakonite odpravi, na temelju 81. člena ZDSS-1 praviloma tudi samo meritorno odloči o vtoževani pravici. Glede na javno pravno naravo pravic iz sistema socialne varnosti, vključno s pravicami iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2) katerega norme so prisilno pravne narave, je v ZDSS-1 ohranjeno načelo materialne resnice (61. člen) in preiskovalno načelo (62. člen), ki pa obravnavani zadevi nista kršeni, kot skuša uveljaviti pritožba.

Nezaslišanje tožnika, njegove mame in zavrnitev dokaznega predloga s sodnim izvedencem finančne stroke ne pomeni opustitve, ki bi v okoliščinah konkretnega primera sploh lahko povzročila nepopolno ali nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. V postopku pred sodiščem prve stopnje zato ni prišlo do zatrjevane kršitve 8. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, kaj šele do kršitev ustavnih pravic iz 22. člena (enako varstvo pravic) ali 23. člena (pravice do sodnega varstva) Ustave Republike Slovenije. Po 212. členu ZPP je stranka sicer dolžna navajati dejstva in predlagati dokaze na katere opira zahtevek, vendar pravica do njihove izvedbe ni neomejena. Kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odst. 213. člena ZPP). Ni dolžno izvesti dokazov, za katere oceni, da so nepotrebni, ker ne bi vplivali na odločitev ali so nepomembni oz. celo neprimerni.

To velja tudi za obravnavano zadevo. Dokaz z izvedencem finančne stroke že zaradi vtoževanja nižje invalidske pokojnine od priznane v predsodnem postopku ne more povzročiti pozitivne odločitve o tožbenem zahtevku. Tudi sicer ponovni preračun pokojnine po sodnem izvedencu finančne stroke zaradi nekaj EUR-skega odstopanja med podatki matične evidence o osnovah, od katerih so bili plačani prispevki (za december 2009 ter januar in februar 2010) ter Finančnega urada Ljubljana, iz razlogov ki so prepričljivo pojasnjeni v 10 tč. obrazložitve prvostopenjske sodbe, ne bi pripeljal do drugačne odmere, sploh pa ne nižje invalidske pokojnine od priznane v predsodnem postopku.

6. Gre za spor zaradi vtoževanja nižje invalidske pokojnine od odmerjene z izpodbijanima upravnima odločbama. Pri dopolnjenih 38 letih starosti do nastanka I. kategorije invalidnosti in 6 letih, 2 mesecih in 28 dni dejanske pokojninske dobe, 16 letih ter 8 mesecih prištete dobe oz. skupno 22 letih, 10 mesecih in 28 dneh je od 28. 6. 2016 dalje tožniku priznana invalidska pokojnina v znesku 276,03 EUR na mesec. Iz mehanografske obdelave določno izhaja, da dejanska pokojninska osnova, izračunana na podlagi zavarovalnih osnov od 2006 do 2015 znaša 322,58 EUR, odmerjena pokojnina v višini 36 % od pokojninske osnove ter s 1. 1. 2016 usklajene za 0,700 % pa le 116,94 EUR. Ker je tako odmerjena denarna dajatev bistveno nižja od z zakonom zagotovljene odmere od najnižje pokojninske osnove (775,10 EUR), je tožniku pokojnina od 28. 6. 2016 dalje priznana v višini 279,03 EUR. Glede na poglavitni razlog tožbe, vložene v predmetni zadevi, je mogoče pravilnost izračuna pokojninske osnove in odstotkovno odmero pokojnine preizkusiti že z dokazno oceno razpoložljive mehanografske obdelave oz. računalniškega izračuna invalidske pokojnine. Dokazni predlog z izvedencem finančne stroke je sodišče kot popolnoma nepotreben utemeljeno zavrnilo.

7. Povsem zmotno in zato nesprejemljivo je pritožnikovo stališče, da je z zavrnitvijo nižje invalidske pokojnine od priznane v predsodnem postopku, kršen 2. odstavek 50. člena Ustave RS, ki določa da obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in druga socialna zavarovanja ureja država in skrbi za njihovo delovanje. Sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja, da gre pri pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja za neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega, ne odvzeti, zmanjšati ali omejiti razen v primerih, ki jih določa zakon. Pravice je mogoče priznati le pod pogoji in višini, določeni z zakonom. Torej nič več in nič manj, kot določa zakon. Na ta način je invalidska pokojnina priznana tudi v predmetni zadevi. Denarna dajatev je odmerjena v skladu z določbami 30., 35., 45. in 48. člena ZPIZ-2, ki so povzete v izpodbijanih upravnih aktih in jih pritožbeno sodišče ne navaja znova.

8. Ker v konkretnem primeru ne gre za spor o pravici do družinske pokojnine je popolnoma irelevantno sklicevanje na 56. člen ZPIZ-2, ki določa, kdaj se šteje, da je uživalec pravice do svoje smrti preživljal družinskega člana. Navedena določba ZPIZ-2 iz razlogov, zatrjevanih v pritožbi, tudi ni protiustavna. Glede na predmet spora sodišče prve stopnje ni smelo postopati po 156. členu Ustave RS. Torej prekinjati postopka in vlagati zahteve za ustavno sodno presojo določbe ZPIZ-2, ki v okoliščinah konkretnega primera ni uporabljiva. Zavarovani primer iz 55. člena ZPIZ-2 še ni nastopil, zato do uporabe 2. alineje 1. odstavka 56. člena ZPIZ-2 v tem sodno socialnem sporu sploh ne sme priti. Zagotovo pa ne do zniževanja zakonito priznane invalidske pokojnine pod mejo, pri kateri se šteje, da je umrli uživalec pokojnine do svoje smrti preživljal družinskega člana. Ne glede na pritožnikovo vztrajanje, da ga bo neznižana invalidska pokojnina pahnila v revščino, ker po materini smrti ne bo mogel uveljaviti višje družinske pokojnine, bi bila ugoditvena sodba iz tovrstnih razlogov popolnoma protipravna. V okoliščinah konkretnega primera bi šlo za samovoljno oz. arbitrarno uporabo materialnega prava.

9. Glede na to, da je tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih upravnih aktov in priznanje nižje invalidske pokojnine, oz. vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje utemeljeno zavrnjen, je morala pritožba ostati neuspešna. Do pritožbenih izvajanj o domnevni upravičenosti do nižje denarne dajatve kot gre po zakonu, sklicevanja na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005 in drugih, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj za rešitev zadeve pravno sploh niso relevantna. Zaradi obrazloženega je lahko razsodilo le, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe. Torej pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Zaradi neuspele pritožbe in dejstva, da pritožnika pooblaščena odvetnica zastopa na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči, je pritožbeno sodišče odločilo, da priglašeni stroški zastopanja bremenijo proračun prvostopenjskega sodišča. 1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.