Jedro

Dokler delodajalec ne zagotovi delavcu-invalidu drugega ustreznega dela, delavec ni neupravičeno odsoten z dela. Res je sicer, da delodajalec ni dolžan posebej pozivati delavca, da se po zaključku bolniškega staleža vrne na delo. To je nedvomno obveznost delavca. Vendar mora biti delavcu-invalidu zagotovljena vrnitev na zanj ustrezno delovno mesto. Če mu ni, tudi po zaključku bolniškega staleža njegova odsotnost z dela ni neupravičena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - delno spremeni v točki I/1 izreka tako, da se v tem delu na novo glasi: "1. Delovno razmerje med tožečo stranko in toženo stranko na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 3. 10. 2018, podane dne 21. 12. 2021, ni zakonito prenehalo z dnem 9. 2. 2022." ter - delno razveljavi v preostalem izpodbijanem delu (tč. I/2, 3, 4, 5) in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 3. 10. 2018 z dne 21. 12. 2021, ki jo je tožeča stranka prejela dne 23. 12. 2021, nezakonita in se razveljavi tako, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja do dneva izdaje sodbe sodišča I. stopnje (tč. I/1); da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki obračunati denarno povračilo v višini 19.487,36 EUR bruto, od tega zneska obračunati davke in prispevke ter tožeči stranki nato v istem roku izplačati pripadajoči neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (tč. I/2); da je tožena stranka dolžna tožečo stranko prijaviti v socialna zavarovanja in vpisati v evidenco pri ZPIZ za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, torej od 10. 2. 2022 do dneva sodne razveljavitve delovnega razmerja (tč. I/3); da je tožena stranka dolžna v 8. dneh tožeči stranki, za čas od 10. 2. 2022 do vrnitve na delo, obračunati in plačati plačo po pogodbi o zaposlitvi ... z dne 3. 10. 2018 v višini 1.085,43 EUR mesečno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od vsakega zneska mesečne plače tečejo od 16. dne v naslednjem mesecu do plačila (tč. I/4), ter da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (tč. I/5).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz utemeljenih razlogov po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Iz izvedenih dokazov, predvsem odločbe ZPIZ z dne 2. 11. 2021 povsem jasno izhaja, da odsotnost tožnice ni bila neupravičena. Tožnici je bila s citirano odločbo ZPIZ zaradi invalidnosti priznana pravica do dela na drugem delu s krajšim delovnim časom od dne 1. 3. 2021. Za delo, za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, tako najmanj od tega dne dalje ni bila več sposobna. Ker je bila spremenjena trajna delovna zmožnost tožnice, je bila tudi preklicana odločba ZZZS z dne 13. 10. 2021. Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas, zato ne držijo ugotovitve sodišča, ki temeljijo na izpovedi priče A. A., da bi tožena stranka tožnici zagotavljala delo s krajšim delovnim časom in potrebnimi omejitvami. Kaj takšnega iz dnevnega razporeda dela za čas od 22. 11. 2021 dalje ni razvidno. Razpored od 2. 11. 2021 do 19. 11. 2021 pa je posledica odločbe ZZZS, ki je bila preklicana. Glede letnih razporedov se sodišče ni opredelilo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Dejstvo je, da toženka tožnici ni omogočila dela glede na izdano odločbo ZPIZ z dne 2. 11. 2021, sama pa po veljavni pogodbi dela ni bila več zmožna opravljati. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo delo na delovnem mestu „administrator V“ že v času pred 16. 12. 2021 za tožnico ustrezno, ter da naj bi tožnica, ne glede na izdano odločbo ZPIZ z dne 2. 11. 2021 delo na tem delovnem mestu lahko opravljala že na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, češ da ji ni bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu. Na podlagi katerega izvedenega dokaza sodišče to ugotavlja, ni mogoče ugotoviti, zato se sodba ne da preizkusiti. Prav ravnanje delodajalca, ki je na invalidsko komisijo dne 17. 11. 2021, torej v času, ko naj bi bila tožnica neupravičeno odsotna z dela, podal vlogo za preverjanje ustreznosti spremenjenega delovnega mesta dokazuje, da obstoječe delovno mesto za tožnico ni bilo primerno. Protispisna je ugotovitev, da pravdni stranki dokazov za zatrjevanje neustreznosti dela po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 10. 2181 glede na odločbo ZPIZ nista predložili. Dokaz o tem je prav odločba ZPIZ. Ker obstoječe delovno mesto za tožnico ni bilo ustrezno, je bila dolžnost delodajalca, da ji ponudi pogodbo o zaposlitvi, skladno z omejitvami iz odločbe ZPIZ, kar je po lastnih zatrjevanjih storil dne 7. 12. 2021, ko je tožnici novo pogodbo posredoval. Te pravice pa delodajalec ne more zagotoviti na način, kot je to skušala prikazati toženka in sicer da bi v okviru že sklenjene pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas, tožnica lahko delo opravljala le krajši delovni čas. Za takšno spremembo pogodbe o zaposlitvi je namreč potrebna sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, saj je konkretizacija delovnega časa bistvena sestavina pogodbe, takšno spremembo pa bi moral delodajalec javiti tudi na ZZZS zaradi spremembe podatkov za obvezna socialna zavarovanja. Podlaga za takšno spremembo pa je le nova pogodba o zaposlitvi, ki pa med strankama ni bila sklenjena. Ker je napačna odločitev glede zakonitosti podane odpovedi, je posledično nepravilno odločeno tudi glede reparacije, sodne razveze, denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 in stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba pomanjkljivo obrazložena in da je zato ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, v njej so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, pritožbeno sodišče jo je lahko preizkusilo. Očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

7. V tem individualnem delovnem sporu tožnica izpodbija izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ji jo je dne 21. 12. 2021 podala tožena stranka iz odpovednih razlogov po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Tožnici je bilo očitano, da je v obdobju od 25. 10. 2021 do 29. 11. 2021 neupravičeno izostala z dela, o odsotnosti z dela pa toženke ni obvestila.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki nazadnje zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 10. 2018 za nedoločen čas s polnim delovnim časom, 40 ur tedensko, na delovnem mestu „administrator V“. Tožnica je kot invalid III. kategorije delo po tej pogodbi opravljala z omejitvami: zmožna za lažje fizično delo, izmenoma sede in stoje, brez dolgotrajnih prisilnih drž hrbtenice, z dvigovanjem in prenašanjem bremen do največ 5 kg, s polnim delovnim časom. Tožnici je bila dne 4. 5. 2021 izdana odločba ZPIZ, ki je bila po pritožbi tožnice delno spremenjena z odločbo ZPIZ z dne 2. 11. 2021. Ta odločba je postala dokončna dne 4. 11. 2021. S predmetno odločbo je bila tožnici, delovnemu invalidu III. kategorije, priznana pravica do dela na drugem delu, priznane so ji bile dodatne stvarne razbremenitve pri delu (fizično lažje, psihično manj zahtevno delo, brez vsiljenega ritma in tempa dela, z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, v hrbtenici lahko giba le v okviru optimalnih sklepnih kotov, deloma sede, deloma stoje, s hojo po ravnem terenu) ter časovna razbremenitev (delo s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno, 20 ur tedensko) od 1. 3. 2021 dalje. Na podlagi odločbe ZZZS z dne 13. 10. 2021 je bila tožnica od 4. 9. 2021 do 24. 10. 2021 začasno nezmožna za delo, od 25. 10. 2021 do 20. 11. 2021 pa zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Tožnica je toženko z dopisom z dne 17. 10. 2021 obvestila, da glede na njeno zdravstveno stanje in počutje na dosedanjem delovnem mestu ni zmožna delati niti s skrajšanim delovnim časom, in da je zoper odločbo ZZZS vložila pritožbo, prav tako zoper odločbo ZPIZ z dne 4. 5. 2021. Pritožba tožnice zoper odločbo ZZZS z dne 13. 10. 2021 je bila z odločbo ZZZS z dne 15. 11. 2021 zavrnjena. Po izdaji odločbe ZPIZ z dne 2. 11. 2021, ki je postala dokončna dne 4. 11. 2021, je ZZZS nadomestil svojo predhodno odločbo z dne 13. 10. 2021 in odločil, da je tožnica od 4. 9. 2021 do 24. 10. 2021 začasno nezmožna za delo, od 25. 10. 2021 do 3. 11. 2021 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, od 4. 11. 2021 dalje pa je zmožna za delo kot invalid III. kategorije, izključno za dela z omejitvami po odločbi ZPIZ z dne 2. 11. 2021 in sicer za 4 ure dnevno, 20 ur tedensko. Dne 6. 12. 2021 je toženka tožnici vročila obvestilo o uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 12. 2021. Dne 7. 12. 2021 je toženka tožnici poslala v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, in sicer za čas od 5. 11. 2021 dalje za delovno mesto administrator V z omejitvami, kot izhajajo iz odločbe ZPIZ z dne 2. 11. 2021. ZPIZ je dne 16. 12. 2021 izdal dopolnilno mnenje o tem, da je novo ponujeno delovno mesto za tožnico ustrezno. Dne 13. 12. 2021 je toženka tožnici vročila še drugo obvestilo o uvedbi postopka izredne odpovedi. Tožnica se zagovora dne 17. 12. 2021 ni osebno udeležila, njena pooblaščenka je podala pisni zagovor. Dne 21. 12. 2021 je tožena stranka tožnici pogodbo o zaposlitvi s sklepom izredno odpovedala, tožnica je zoper sklep vložila pritožbo, ki je bila zavrnjena s sklepom z dne 26. 1. 2021. Slednji je bil tožnici vročen dne 9. 2. 2022, s tem dnem je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo.

9. Posebno varstvo in usposabljanje za delo zagotavlja invalidom Ustava (prvi odstavek 52. člena Ustave). Način uresničevanja te človekove pravice določa zakon. Po določbi prvega odstavka 196. člena ZDR-1 mora delodajalec delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti, opravljanje dela s krajšim delovnim časom glede na preostalo delovno zmožnost, poklicno rehabilitacijo, nadomestilo plače v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)1 ureja pravice delovnih invalidov III. kategorije invalidnosti v VII. poglavju. Delodajalec je na podlagi drugega odstavka 82. člena ZPIZ-2 z dokončnostjo odločbe delovnemu invalidu dolžan zagotoviti priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom, kot tudi pravico do premestitve v primeru, ko delavec ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela (2. odstavek 81. člena ZPIZ-2 v zvezi s 183. členom ZPIZ-2). V primeru, ko je delavcu priznana pravica do premestitve ali do dela na drugem delu s skrajšanim delovnim časom, delodajalec preveri možnost zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji in z omejitvami znotraj delodajalca. Če se ugotovi, da takšno delovno mesto obstaja, delodajalec delavcu ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (3. odstavek 101. člena ZPIZ-1 v zvezi z 429. členom ZPIZ-2).

10. Kot izhaja iz odločbe ZPIZ z dne 2. 11. 2021, slednja temelji na izvedenskem mnenju invalidske komisije z dne 18. 10. 2021, da tožnica s polnim delovnim časom za delo, na katerem dela, to je „administrator V z omejitvami“ že od 11. 2. 2021 dalje ni več zmožna. Posledično so ji bile z dnem 1. 3. 2021 priznane nove pravice na podlagi spremenjene invalidnosti III. kategorije. Ker tožnici ni bila priznana zgolj časovna razbremenitev na obstoječem delovnem mestu, temveč tudi dodatne stvarne razbremenitve, ji ni bila priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom na delu, na katerem dela (torej na istem delovnem mestu)2, temveč pravica do dela na drugem delu, s krajšim delovnim časom (1. odstavek 82. člena ZPIZ-2).3 Pravica do „dela na drugem delu“ dejansko pomeni pravico do dela na drugem delovnem mestu, zato drugačno materialnopravno razlogovanje sodišča prve stopnje ni pravilno, saj nima podlage v citiranih predpisih. Enako zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica v spornem času lahko opravljala delo na delovnem mestu, za katero je imela že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ker je bilo to delovno mesto zanjo ustrezno. Prav to dejstvo, torej da delo na delovnem mestu, za katero je imela tožnica že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zanjo ni ustrezno, ter da na tem delovnem mestu že od 11. 2. 2021 dalje ni zmožna delati pod pogoji iz obstoječe pogodbe o zaposlitvi, izhaja iz citirane odločbe ZPIZ, na kar tožnica pravilno opozarja v pritožbi. Obstoječa pogodba o zaposlitvi z dne 3. 10. 2018, iz katere izhaja, pod kakšnimi pogoji tožnica to delo lahko opravlja (2. odstavek 2. člena pogodbe o zaposlitvi) je bila neskladna z dokončno odločbo ZPIZ-2 tako glede opisa stvarnih razbremenitev na delovnem mestu, kot tudi glede trajanja delovnega časa, ki je tudi sicer bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi (31. člen ZDR-1). To pomeni, da tožnica ni izpolnjevala zdravstvenih zahtev, ki bi jih morala izpolnjevati za delo na delovnem mestu po obstoječi pogodbi o zaposlitvi.

11. Posebne zdravstvene zahteve, ki jih morajo izpolnjevati delavci za določeno delo, v delovnem procesu, ali za uporabo posameznih sredstev za delo, na podlagi strokovne ocene izvajalca medicine dela obvezno določi delodajalec v izjavi o varnosti z oceno tveganja (4. odstavek 17. člena Zakona o varnosti iz zdravja pri delu (ZVZD-1)).4 Če delavec splošnih zdravstvenih pogojev, vezanih na posamezno delovno mesto, ne izpolnjuje več, ker delovne obremenitve tega delovnega mesta, kot izhajajo iz ocene tveganja, presegajo njegove zdravstvene zmožnosti, ni več sposoben za delo po obstoječi pogodbi o zaposlitvi. Prav slednje izhaja iz dokončne odločbe ZPIZ z dne 2. 11. 2021. 12. V kolikor delodajalec razpolaga z ustreznim delovnim mestom, delavcu-invalidu obvezno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, ki ustreza vsem omejitvam iz dokončne odločbe ZPIZ. S sklenitvijo takšne pisne pogodbe o zaposlitvi se realizirajo pravice delavca-invalida do zaposlitve na drugem ustreznem delu. Dejstvo, da delodajalec ponudi delavcu novo, po imenu enako delovno mesto (npr. administrator V, kot v konkretnem primeru“) z omejitvami, ki jih v novi pogodbi tudi izrecno specificira, ne pomeni, da gre za isto delovno mesto, kot to zmotno izhaja iz stališč sodišča prve stopnje, temveč gre za drugo, invalidu prilagojeno delovno mesto. V pisni pogodbi o zaposlitvi je tako potrebno določiti, pod kakšnimi pogoji je delavec odslej dolžan opravljati delo. Le na ta način je tudi mogoče preveriti, ali delo po novo sklenjeni pogodbi o zaposlitvi resnično ustreza preostali delovni zmožnosti delavca in šele po tem, ko je takšna pogodba ponujena in sklenjena, je mogoče govoriti o delavčevi obveznosti, da delo na takšnem delovnem mestu opravlja, oziroma o njegovi odgovornosti, če ga ne. Dokler delodajalec ne zagotovi delavcu-invalidu drugega ustreznega dela, mu mora izplačevati nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo (137. člen ZDR-1). V tem času torej delavec ni neupravičeno odsoten z dela. Res je sicer, da delodajalec ni dolžan posebej pozivati delavca, da se po zaključku bolniškega staleža vrne na delo. To je nedvomno obveznost delavca. Vendar mora biti delavcu-invalidu zagotovljena vrnitev na zanj ustrezno delovno mesto. Če mu ni, tudi po zaključku bolniškega staleža njegova odsotnost z dela ni neupravičena.

13. Glede na obrazloženo se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo s tem, ali bi tožnica v spornem času lahko prišla na delo, čeprav ni prejela in podpisala nove pogodbe o zaposlitvi, kot tudi s tem, ali bi ji delodajalec po seznanitvi z odločbo ZPIZ z dne 2. 11. 2021 in ne da bi bila podpisana nova pogodba o zaposlitvi, v kolikor bi prišla na delo za 4 ure, lahko organiziral in omogočil primerno delo v skladu z novimi omejitvami. Ni namreč v pristojnosti delodajalca, da sam ocenjuje, ali je novo ponujeno delo za delavca-invalida primerno, torej skladno z vsemi stvarnimi in časovnimi razbremenitvami, saj za kaj takšnega nima strokovnega znanja. Takšna ocena je v pristojnosti invalidske komisije ZPIZ (4. in 5. odstavek 101. člena ZPIZ-1), ki pa je oceno o tem v konkretnem primeru podala šele dne 16. 12. 2021, in sicer za pogodbo, ki jo je toženka tožnici poslala šele dne 7. 12. 2021. S tem v zvezi zato tudi izpovedba priče A. A., tožničinega nadrejenega, za presojo v tem sporu ni relevantna, saj razglabljanje o tem, kakšno delo bi bilo za tožnico primerno in ali bi ji ga lahko ponudil (ne da bi bila pred tem sklenjena ustrezna pogodba o zaposlitvi), ne more biti podlaga za očitke tožnici, da je z dela izostala neupravičeno.

14. Dejstvo je, da se je z dokončno odločbo ZPIZ z dne 2. 11. 2021 trajno spremenil status tožnice kot invalidke III. kategorije. Za delo, za katero je bila sklenjena obstoječa pogodba o zaposlitvi, tožnica od 11. 2. 2021 dalje ni bila več sposobna. To je na strani delodajalca zahtevalo ustrezno ravnanje, ki bi po vsebini pomenilo spremembo pogodbe o zaposlitvi. Šele če tožnica na tako spremembo ne bi pristala, bi lahko nosila posledice, ki bi v skrajnem primeru lahko privedle tudi do prenehanja delovnega razmerja. Do tedaj pa ravnanja delavca invalida - tudi če je neaktiven - ni mogoče opredeliti kot neupravičeno odsotnost z dela5. Iz odločbe ZZZS z dne 6. 12. 2021, ki je nadomestila odločbo ZZZS z dne 13. 10. 2021, resda izhaja, da je bila tožnica od 25. 10. 2021 do 3. 11. 2021 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, od 4. 11. 2021 dalje (torej od dokončne odločbe ZPIZ) pa zmožna za delo kot invalid III. kategorije, izključno za dela z omejitvami po odločbi ZPIZ z dne 2. 11. 2021, in sicer za 4 ure dnevno, 20 ur tedensko. Vendar iz citirane odločbe ZZZS ne izhaja, na katerem delovnem mestu je tožnica v času od 25. 10. 2021 do 3. 11. 2021 sposobna delo opravljati v krajšem delovnem času od polnega. Po drugi strani pa je iz dokončne odločbe ZPIZ z dne 2. 11. 2021 jasno razvidno, da tožnica na delovnem mestu, za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, dela v tem času zaradi sprememb v stanju invalidnosti trajno ni bila zmožna več opravljati niti štiri ure dnevno, za drugo, ustrezno delovno mesto pa ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Sinteza zgornjih ugotovitev pripelje do zaključka, da tožnica v očitanem obdobju z dela ni izostala iz neupravičenega razloga, kar ji je v izredni odpovedi neutemeljeno očitala tožena stranka.

15. Nadaljnje vprašanje je, ali je tožnica kršila svojo obveznost, da delodajalca obvesti o razlogih za svojo odsotnost. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica toženko po prejemu odločbe ZZZS z dne 13. 10. 20121 z dopisom z dne 17. 10. 2021 obvestila, da glede na njeno zdravstveno stanje in počutje na dosedanjem delovnem mestu ni zmožna delati niti s skrajšanim delovnim časom in da je zoper odločbo ZZZS vložila pritožbo, prav tako zoper odločbo ZPIZ z dne 4. 5. 2021. Po tem dopisu tožnica s toženo stranko ni več komunicirala. Že sodišče prve stopnje je v točki 23 obrazložitve pravilno ugotovilo, da tožena stranka za obdobje odsotnosti od 25. 10. 2021 do 19. 11. 2021 tožnici v izredni odpovedi neutemeljeno očita, da jo o svoji odsotnosti z dela ni obvestila, saj ji tega v pisnem obvestilu o uvedbi postopka izredne odpovedi in vabilu na zagovor z dne 10. 12. 2021 ni očitala, izrecno je navedla, da jo je tožnica o odsotnosti obvestila. Nepravilen pa je zaključek prvostopnega sodišča, da toženka tudi po tem datumu, še posebej ob dejstvu, da je bila seznanjena z odločbo ZPIZ z dne 2. 11. 2021, ki ji je bila tudi vročena (kar ni bilo sporno in iz odločbe tudi izhaja), ni vedela, iz katerega razloga je tožnica v tem obdobju odsotna z dela. Tožnica je resda izpovedala, da tudi v tem času (torej od 19. 11. 2021 dalje) ni prišla na delo, ker je čakala, da ji toženka pošlje v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, kar je tudi sicer glede na prejeto dokončno odločbo ZPIZ utemeljeno pričakovala. To pa še ne pomeni, da je bil njen razlog za izostanek drugačen, kot je to navedla v dopisu z dne 17. 10. 2021. Tožnica namreč ni izpovedala, da bi menila drugače, kot je to zapisala že v dopisu z dne 17. 10. 2021, to je, da je bila v tem času sposobna za opravljanje dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Stališče sodišča, kot izhaja iz obrazložitve, da zgolj na podlagi dopisa tožnice z dne 17. 10. 2021 ni mogoče sklepati o tem, da je bil delodajalec tudi za obdobje od 19. 11. 2021 dalje obveščen o razlogu za izostanek tožnice z dela, tako ni pravilno.

16. Pa tudi če bi pritožbeno sodišče sprejelo argumentacijo prvostopnega sodišča v tem zadnjem delu, se nikakor ne more strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da bi bil v takem primeru podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, in sicer, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Pri tem dodatnem pogoju je potrebno presojati, kako je kršitev pogodbenih in drugih obveznosti vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, in možnost nadaljnjega sodelovanja.

17. Sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim nadaljnjim pogojem za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni upoštevalo med strankama nespornih dejstev, da je bila tožnica, sicer pri toženki zaposlena od leta 1985, že dalj časa pred spornim obdobjem v bolniškem staležu (kar izhaja tudi iz odločbe ZZZS z dne 6. 12. 2021, kjer je kot prvi dan njene zadnje začasne zadržanosti z dela naveden datum 5. 5. 2020), in da je bilo z dokončno odločbo ZPIZ ugotovljeno, da je bila tožnica tudi v celotnem spornem obdobju trajno nezmožna za opravljanje dela po obstoječi pogodbi o zaposlitvi. Tožnica je po prejemu odločbe ZZZS z dne 13. 10 2021 res toženo stranko o svojem stanju in o razlogu za odsotnost obvestila zgolj z dopisom z dne 17. 10. 2021, vendar pa je tožena stranka prav na podlagi tega dopisa in še posebej po prejemu odločbe ZPIZ z dne 2. 11. 2011 vedela, zakaj tožnica na delo ni prišla in da delo na obstoječem delovnem mestu zanjo ni primerno. Prav zato je na invalidsko komisijo dne 17. 11. 2021, torej v času, ko naj bi bila tožnica neupravičeno odsotna z dela, podala vlogo za preverjanje ustreznosti spremenjenega delovnega mesta ter ji dne 7. 12. 2021 tudi poslala v podpis novo, spremenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto administrator V z omejitvami, kot izhajajo iz odločbe ZPIZ z dne 2. 11. 2021. Tožena stranka je bila obveščena, da se je tožnica pritožila tako zoper odločbo ZZZS z dne 13. 10. 2023, kot zoper odločbo ZPIZ z dne 4. 5. 2021. Tožnica je tako utemeljeno menila, da delo na obstoječem delovnem mestu administrator V z omejitvami po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 10. 2018 zanjo ni primerno in ga ne more opravljati niti v krajšem delovnem času, saj je to njeno stališče potrdila odločba ZPIZ z dne 2. 11. 2021. Njeno ravnanje, ko iz tega razloga na delo ni prišla, zato ne more v tolikšni meri porušiti zaupanja tožene stranke do tožnice, da bi bilo utemeljeno takojšnje prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Če bi bilo zaupanje med strankama že v spornem času dejansko tako porušeno, kot je to trdila toženka, pa slednja tožnici dne 7. 12. 2021, torej po tem, ko ji je že poslala prvo vabilo na zagovor v postopku izredne odpovedi z dne 2. 12. 2021, niti ne bi posredovala v podpis nove pogodbe o zaposlitvi s spremenjenimi pogoji. Navedeno ne kaže na to, da tožena stranka zaradi izgube zaupanja s tožnico ni bila pripravljena nadaljevati delovnega razmerja. Ravno nasprotno. Dejstvo, da je novo pogodbo poslala preden je tožnica podala svoj zagovor, pa za drugačno presojo ne more biti odločilno, saj je tudi v pisnem zagovoru tožnica navajala enako, kot ves čas, to je, da za delo na obstoječem delovnem mestu v spornem obdobju ni bila sposobna.

18. Ker tožnica z dela ni izostala iz neupravičenega razloga in je delodajalca o svoji odsotnosti tudi obvestila, razlog, na katerem temelji izpodbijana izredna odpoved, ni utemeljen. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in v posledici zmotne presoje listin v spisu (pri čemer se njegova odločitev v delu, odločilnem za razsojo, opira samo na te dokaze), napačno zaključilo, da je izredna odpoved, ki jo je tožnici podala tožena stranka, zakonita ter posledično nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

19. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo in skladno z določbo druge in pete alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka.6 V preostalem je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne zavrnitve zahtevka v celoti, še ni ugotavljalo dejanskega stanja, ki se nanaša na reparacijski zahtevek, prav tako ni ugotavljalo relevantnih dejstev glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, ki jo je predlagala tožnica, in glede denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Pritožbeno sodišče samo ne more dopolniti postopka v tej smeri, ker bi dokazni postopek v zvezi s temi zahtevki izvajalo prvič. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Dodatni napotki sodišču prve stopnje niso potrebni, saj smiselno izhajajo iz obrazložitve.

20. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Takšno pravico bi tožnica pridobila, če bi bile po mnenju invalidske komisije stvarne razbremenitve, ki so bile tožnici predhodno že priznane sicer ustrezne (in ji torej ne bi bile priznane nove), vendar pa zaradi poslabšanja invalidnosti tožnica dela z obstoječimi stvarnimi razbremenitvami zaradi spremenjene invalidnosti ne bi bila več zmožna opravljati polni delovni čas. V konkretni zadevi ne gre za tak primer. 3 V kolikor bi bile tožnici priznane le dodatne stvarne razbremenitve, ne pa tudi časovna razbremenitev (kar pa tudi ni primer), bi bila tožnici priznana pravica do premestitve iz 81. člena ZPIZ-2. Vendar pa se pravica do premestitve in pravica do dela na drugem delu s krajšim delovnim časom vsebinsko razlikujeta le v tem, da slednja zajema tudi upravičenost do dela s krajšim delovnim časom od polnega, prva pa ne, dejansko pa se obe nanašata na pravico do zagotovitve dela na drugem delovnem mestu od obstoječega. 4 Ur. l. RS, št. 43/11. 5 Primerjaj VIII Ips 86/2002, VIII Ips 49/97, VIII Ips 56/97. 6 Pri tem je upoštevalo novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki se je glede izrekov izoblikovala v individualnih delovnih sporih v zvezi z zahtevki, ki se nanašajo na nezakonito prenehanje delovnega razmerja - VSRS, opr. št. VIII Ips 163/2018 in VIII Ips 11/2023.