Jedro

Pritožba ima sicer prav, da prvostopno sodišče sodbe ne bi smelo opreti na izpoved priče D. D. v delu izpovedi, ki se nanaša na način varovanja delavcev (glede možnosti pripenjanja na vrvi, ki so bile pritrjene na streho objekta in so omogočale delavcem pripenjanje z varnostnimi pasovi), saj v tem delu ni bil predlagan za zaslišanje, na kar je prvostopno sodišče na naroku ob zaslišanju tudi samo večkrat opozorilo. Navedena priča je bil namreč predlagan za zaslišanje v zvezi s tehnično izpravnostjo in pregledom premičnih odrov. S tem je sodišče prve stopnje sicer kršilo razpravno načelo, vendar ta relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka, iz prvega odstavka 339. člena ZPP, na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala. Že pritožba sama navaja, da izpoved navedene priče v tem delu ni edini dokaz. Sodišče je namreč razpolagalo tudi z izvedenskim mnenjem na katerega je smelo opreti svojo odločitev. Izvedenec je na zaslišanju dopolnil svoje izvedensko mnenje in pojasnil, da bi tožena stranka v primeru, da ograja ni bila pravilno nameščena, svojim delavcem morala omogočiti varovanje na drug način in sicer z uporabo varnostnih pasov in privezovalnih vrvi, kar je primeren način varovanja. Tožena stranka v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem v pritožbi sodišču prve stopnje ne očita nobene procesne kršitve, nobenih procesih kršitev v zvezi z izvedbo tega dokaza, pa ni uveljavljala niti ob zaslišanju izvedenca. Prvostopno sodišče se je tako smelo glede načina varovanja delavcev opreti na izvedensko mnenje.

Izrek

I.Pritožba tožene stranke se zavrne.

II.Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni:

-v II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še znesek 5.302,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.2021 dalje do plačila, v roku 15 dni od vročitve prepisa sodbe;

-v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve prepisa sodbe povrniti pravdne stroške v višini 1.372,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči po poteku paricijskega roka.

III.Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, (I.) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 21.208,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od 14. 9. 2021 dalje do plačila; (II.) v presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek v višini 5.302,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od dne 14. 9. 2021 dalje do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od obračunanih pravdnih stroškov od vložitve tožbe do poteka paricijskega roka ter (III.) naložilo toženi stranki v plačilo povrnitev pravdnih stroškov v višini 540,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti za čas zamude.

2.Tožeča stranka zahteva povrnitev stroškov zdravljenja in nadomestil osebnega dohodka za delavca tožene stranke, ki sta hkrati njena zavarovanca, na podlagi 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ). Delavca sta se poškodovala v delovni nezgodi dne 24.4.2019 na železniški postaji ..., pri opravljanju dela montaže fasadnih panelov, ko sta stala na premičnem delovnem odru - na višini 2,15 m in vijačila površino na koncu peronske strehe in se je delovni oder prevrnil ter sta padla v globino 3m na železniške tire in se pri tem huje telesno poškodovala. Za nezgodo je odgovorna tožena stranka, ki kot delodajalec ni izvedla vseh predpisanih ukrepov varstva pri delu določenih v Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), Pravilniku o delovni opremi, Pravilniku o osebni varovalni opremi, ki so jo delavci uporabljali pri delu ter Uredbi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Uredba). Prvostopno sodišče je ugotovilo, da tožena stranka svojim delavcem ni dala ustreznih navodil, da morajo biti z varnostnimi pasovi privezani na privezovalne vrvi na strehi objekta, ni jim zagotovila uporabe varnostnih pasov na gradbišču in opustila je izvajanje učinkovitega notranjega nadzora nad opravljanjem dela, saj je dopustila, da se je delo opravljalo brez varnostnih pasov (na napačen način). Prvostopno sodišče je ugotovilo tudi soprispevek poškodovancev, ker dela nista odklonila (52. člen in 12. člen ZVZD-1) v višini 20% in v tem delu zavrnilo zahtevek tožeče stranke.

3.Zoper prvostopno sodbo sta se pravočasno pritožili tožeča stranka in tožena stranka po pooblaščencu.

4.Tožeča stranka pritožbeno izpodbija zavrnilni del prvostopne sodbe (pod II. točko izreka, v delu s katerim je prvostopno sodišče zavrnilo presežni del tožbenega zahtevka tožeče stranke v višini 5.302,19 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) glede prisojenega soprispevka in izrek o stroških ter predlaga, da pritožbeno sodišče v tem delu sodbo spremeni, oziroma podrejeno razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP, ne priglaša pa pritožbenih stroškov.

Navaja, da je materialno pravno zmotna odločitev prvostopnega sodišča, da sta zavarovanca tožeče stranke v 20 % soprispevala k nastanku škodnega dogodka, saj je prvostopno sodišče glede ugotavljanja soprispevka preseglo trditveno podlago tožene stranke in "ex offo" raziskovalo dejstva, ki jih tožena stranka ni zatrjevala ter sprejelo zaključek o obstoju soprispevka brez trditvene podlage tožene stranke (kršitev 2. in 7. člen ZPP v povezavi z 339. členom ZPP). Trditve tožene stranke glede soprispevka so bile povsem pavšalne. Ni konkretno in substancirano zatrjevala ravnanja oškodovancev v smeri kot je zaključilo prvostopno sodišče. Njena trditvena podlaga v zvezi z uveljavljanjem soprispevka je nepopolna, pomanjkljiva in nezmožna obravnave, zato prvostopno sodišče soprispevka zavarovancev tožeče stranke sploh ne bi smelo presojati (bistvena kršitev 2. in 7. člen ZPP v povezavi z 339. členom ZPP ter napačno ugotovljeno dejansko stanje).

Četudi bi trditvena podlaga tožene stranke glede soprispevka oškodovancev zadoščala, bi lahko sodišče zgolj iz razlogov, ki jih je uveljavljala toženka ugotavljalo soprispevek zavarovancev tožeče stranke. Tožena stranka pa do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni očitala, da bi morala zavarovanca tožeče stranke zavrniti oz. odkloniti opravo nevarnega dela in je te razloge sodišče konstruiralo samo, brez trditvene podlage tožene stranke, kar predstavlja ugotavljanje dejstev po uradni dolžnosti in bistveno kršitev pravil ZPP. Uveljavlja kršitev načela dispozitivnosti in razpravnosti (2. in 7. člen ZPP). Razlogi sodišča prve stopnje v tem delu predstavljajo za tožečo stranko "sodbo presenečanja", saj tožeča stranka ni imela možnosti, da bi na takšne argumente ustrezno odgovorila in dokazala nasprotno. Kršena ji je bila tudi pravica, da se izjavi o razlogih sodbe v tem delu, kar je vplivalo na zakonitost izdane sodbe. Tožena stranka je v celoti odškodninsko odgovorna za nastalo škodo, saj zavarovanca tožeče stranke nista v ničemer soprispevala k škodnemu dogodku.

Razlogi o soprispevku so neobrazloženi, nejasni in posledično nepreverljivi in se prvostopne sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Ni obrazloženo zakaj sta zavarovanca tožeče stranke ravno v 20 % soprispevala k nastanku škodnega dogodka in ne navede nobene sodne prakse, ki bi potrjevala navedeno (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

Tudi ni pravno relevantne vzročne zveze med morebitnim nepravilnim ravnanjem zavarovancev tožeče stranke glede neuporabo varnostnih pasov pri delu na višini in nastankom škodnega dogodka, ta se je pretrgana zaradi grobih kršitev predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, ki jih je mogoče očitati toženi stranki (38. točka obrazložitve prvostopne sodbe). Zato zavarovancema tožeče stranke ni mogoče pripisati nikakršnega soprispevka. Do soodgovornosti vodi le ravnanje, ki ima znake neskrbnega ravnanja, kar pa v danem primeru zavarovancema tožeče stranke ni mogoče očitati, saj sta morala opravljati delo v razmerah, ki niso ustrezale predpisanim ukrepom varstva pri delu, za kar bi morala poskrbeti tožena stranka (sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 3086/2016 z dne 17.05.2017). Sodna praksa je zavzela jasno stališče, da delavčeva opustitev odklonitve dela ne vpliva na morebitno prisojo sokrivde delavca. Odklonitev dela je delavčeva pravica in ne njegova dolžnost. Z opustitvijo odklonitve delodajalec ni razbremenjen, če je bilo delavcu naročeno, da delo opravi na nedovoljen način. Dolžnost delavca, da sam prispeva k varnemu delu je pravilno razlagati le v okviru upoštevanja danih navodil in razpoložljivih varnostnih ukrepov. V kolikor pride do poškodovanja zaradi neustreznih delodajalčevih navodil o načinu izvedbe del (kot v obravnavanem primeru), nosi odgovornost izključno delodajalec. Drugačna razlaga bi spodbudila delodajalce, da preložijo svoje breme varne izvedbe dela na delavce (sodba Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 441/2010 z dne 23.04.2010). Sodišče prve stopnje je s tem, ko je soprispevek zavarovancev ocenilo na 20 %, tožečo stranko spravilo v neenak položaj z oškodovancem iz navedenega primera, ko slednjemu za hujše kršitve (kršitev prepovedi zadrževanja v nevarnem območju delovnega stroja in nepravilnega in nevarnega načina opravljanja posameznih delovnih postopkov), ni bil prisojen noben soprispevek. S tem je kršilo ustavno varovane pravice tožeče stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Glede povrnitve pravdnih stroškov pritožnica navaja, da je pri samem izračunu glede pravdnega uspeha strank, glede potrebnih ter priznanih stroških prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP) in je izpodbijana sodba tudi v stroškovni odločitvi nezakonita. Zmotno je upoštevalo stroške izvedenin zgolj v sorazmerju z doseženi uspehom, ker so stroški izvedenca neodvisni od postavljenega tožbenega zahtevka .

5.Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo navaja, da sodišče ni po uradni dolžnosti raziskovalo dejstev, je le izhajalo iz malomarnega ravnanja delavcev, kar je tožena stranka ves čas zatrjevala in kar je odločilno prispevalo k nastanku škodnega dogodka. Ob tem se sklicuje na svoje navedbe v pritožbi zoper sodbo prvostopnega sodišča, ki jih bo pritožbeno sodišče povzelo v okviru pritožbenih navedb tožene stranke.

6.Tožena stranka po pooblaščencu pritožbeno izpodbija prvostopno sodbo v ugodilnem delu in glede pravdnih stroškov (I. in III. točko izreka) iz vseh pritožbeno dopustnih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev prvostopnega sodišča tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo prvostopnemu sodišču, oziroma spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku le do višine 20%. Priglasila je tudi stroške pritožbe.

Navaja, da je odločitev prvostopnega sodišča zmotna in nepravilna glede na izvedene dokaze, zlasti glede na izvedensko mnenje sodnega izvedenca A. A. Očita tudi, da je prvostopno sodišče storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpostavlja, da so do trenutka nezgode, delavci istovrstna dela opravljali že tretji dan zapored, bili so že uvedeni v delo ter seznanjeni s pravilnim in varnim načinom izvajanja del. Na premičnih odrih, ki so jih delavci zaradi prihoda in odhoda vlakov premikali, je bilo obvezno na vseh štirih kolesih aktivirati zavore, s čimer so bili vsi delavci seznanjeni. Kritičnega dne, sta delavca preden sta se povzpela na oder, pozabila aktivirati zavore na vseh štirih kolesih. B. B. na svojem premičnem delovnem odru ni aktiviral vseh zavor, po ugotovitvah sodnega izvedenca je aktiviral zavore samo na eni strani odra , zgolj na dveh od štirih koles. Ko je C. C. pomagal B. B. pri namestitvi panela, se je močno uprl z nogami ob pod odra in s silo telesa pritisnil panel, ki ga je držal, ta sila pa je na kolesih, kjer zavore niso bile aktivirane, povzročila premik odra do roba tirov in je oder, ko je dosegel rob perona padel v globino na tire. Oba delavca, ki sta bila poškodovana sta bila seznanjena s pravilnim načinom izvajanja del na višini in bi morala vedeti, da lahko prevelika nenadzorovana sila na premičnem delovnem odru, kjer niso aktivirane zavore na vseh štirih kolesih, povzroči njegovo nehoteno premikanje. Delavca sta kršila določilo 9.čl. ZVZD-1.

Pritožba očita tudi, da na premičnem gradbenem odru, ki je izveden tako, da ima varnostno ograjo, uporaba varnostnega pasu ni nujno predvidena in zahtevana. Varnostni pas se namreč uporablja pri tistih delih, kjer se opravlja delo na nezavarovani višini. Ker v konkretnem primeru ni šlo za takšno delo in je očitek o (ne)uporabi varnostnega pasu neutemeljen, čeprav so ga delavci, kadar je bilo le mogoče, uporabljali. V zahtevah proizvajalca uporaba varnostnega pasu po zaključkih sodnega izvedenca ni bila predvidena. Prav tako način dela, ki se ga je poslužil C. C., ko se je z nogami močno uprl ob pod odra, da bi s silo telesa pritisnil panel in na ta način povzročil premik odra do roba tirov, ni bil predviden kot način izvajanja del, ki se ga je C. C. poslužil samoiniciativno, brez razmisleka in brez odobritve nadrejenega delavca. Premični odri so bili varni, če so bile aktivirane vse zavore. Pritožba vztraja, da je do nesreče prišlo, ker je delavec B. B. pozabil aktivirati zavore na vseh štirih kolesih premičnega delovnega odra, C. C., pa ni preveril ali so zavore aktivirane preden se je povzpel na oder. Velja splošno navodilo, da mora vsak, ki se povzpne na oder, sam preverili zavore.

Pritožba zatrjuje sklicujoč se na mnenje izvedenca, da je bila s strani tožene stranke zagotovljena ustrezna zaščita, varovalna ograja nad pohodno površino, minimalne višine 1.00 m in v kolikor je oder izveden tako, ni potrebno izvajati nobenega dodatnega sidranja, uporabljati varnostni pas in podobno. Za konkretno delo so zadoščala že ustna navodila tožene stranke kot delodajalca, saj delo na premičnem gradbenem odru, ni zahtevalo kakšnih posebnih navodil in varnostni načrt ni bil potreben. Sicer bi za konkretno delovišče, ker je delo opravljalo več izvajalcev, moral biti izdelan varnostni načrt in imenovan koordinator za varnost in zdravje pri delu na delovišču, kar je bila naloga glavnega investitorja. Če bi uredbodajalec imel namen določiti, da je izdelava varnostnega načrta nujno potrebna na vseh začasnih in premičnih deloviščih, bi to moralo biti posebej določeno, ne pa v poglavje, ki ureja posebne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na gradbiščih, pri katerih dela izvaja ali je predvideno, da bo delo izvajalo dvoje ali več izvajalcev. Dela, pri katerih je prišlo do nesreče, je izvajala le tožena stranka. Tožena stranka in njen prokurist, sta po ugotovitvah izvedenskega mnenja ves čas aktivno sodelovala pri opravljanju del, saj je Č. Č. skupaj z C. C. pripravljal panele za montažo in posredno opravljal nadzor nad izvajanjem del in nad vsemi delavci in je bil ves čas prisoten na gradbišču. Odsotnost varnostnega načrta ni ključno vplivala na nastanek nezgode in je tudi ne bi preprečila.

Pritožnica očita prvostopnemu sodišču, da je zaslišanje izvedenca na glavni obravnavi dne 24.10.2024, kjer je izvedenec podal ustno obrazložitev svojega mnenja (dopolnitev), potekala nenavadno, saj je sodnica izvedencu dejala, ″da lahko zaključi na podlagi tega, kar so povedale priče, da izvedenskega mnenja dejansko ne potrebuje‶. Nato pa navedla, da se z zaključki izvedenskega mnenja strinja in ga sprejema kot pravilnega, v skladu s pravili znanosti in stroke. Pritožnica je v pritožbi opisala kako se je škodni dogodek zgodil, izhajajoč iz zaključkov izvedenskega mnenja. Opisani potek dogodkov, vzroki za nezgodo, pa izključujejo odgovornost tožene stranke za nastanek nezgode.

Očita, da je prvostopno sodišče na neprimeren način želelo od sodnega izvedenca potrditev, da so pisna potrdila o teoretični in praktični usposobljenosti iz varnosti in zdravja pri delu ne zadoščajo. Glede načina varovanja je tožeča stranka predočala sodnemu izvedencu izpovedbo D. D., da so na tem delovišču bile vzdolž stavbe nameščene vrvi, kamor so se lahko delavci pripeli z varnostnim pasom. D. D. je bil dokazni predlog tožene stranke, ki ga je predlagala za zaslišanje v zvezi s tehnično izpravnostjo nepremičnega gradbenega odra in v zvezi s tem ali so bili odri pred začetkom del pregledani. Prvostopno sodišče je zmotno in napačna oprlo izpodbijano sodbo v obsodilnem delu v pretežni meri ravno na izpovedbo D. D., v delu njegove izpovedbe, da so bile na gradbišču pripravljene vrvi, ki so bile pritrjene na streho perona, ki naj bi omogočale pripenjanje. O tem tožena stranka ni bila seznanjena, nobena stranka v zvezi s tem ni podala nobene trditvene podlage. D. D. v zvezi s tem ni bil predlagan za zaslišanje in njegova izpovedba v zvezi s tem ni relevantna, kar je celo samo sodišče večkrat navedlo. Sodišče strankama v zvezi s tem ni dopuščalo nobenih vprašanj. Obsodilno sodbo pa je oprlo ravno na te dele njegove izpovedbe glede domnevne možnosti varovanja iz strehe, kar je očitno neutemeljeno, saj strankam v zvezi s tem ni bila dana možnost priči postavljati relevantna vprašanja in je bilo kršeno načelo pravice stranke do izjave in sodelovanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Prvostopno sodišče je na strani 11/12 zapisnika eksplicitno navedlo, da je bila v zvezi z navedeno pričo trditvena podlaga samo glede pregleda odra in da nadaljnjih vprašanj ne bo dopustila, ker glede tega priča ni bila predlagana za zaslišanje. Nato pa je prvostopno sodišče izpodbijano sodbo oprlo na izpovedba priče D. D., da tožena stranka svoja delavca ni seznanila z možnostjo varnega pripenjanja varnostnega pasu na vrv nameščeno na streho železniške postaje (stran 19/29 izpodbijane sodbe), kar predstavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. čl. ZPP in 22. ter 23 čl. Ustave RS. Prekoračilo je trditveno podlago strank in kršeno je bilo razpravno načelo po 7. in 212. čl. ZPP, toženi stranki pa ni bila dana možnost učinkovite obrambe.

Prav tako je sodišče izvedensko mnenje sprejelo kot točno in strokovno prepričljivo, čeprav je iz izvedenskega mnenja razbrati, da največjo odgovornost za nastanek škodnega dogodka bremeni B. B., ki pred povzpetjem na oder ni aktiviral zavor na vseh štirih kolesih. Ni jasno zakaj sodišče mnenje sodnega izvedenca sprejema, daje pa izključno prednost izpovedbi priče B. B., čeprav se lahko zaključi, da se B. B. ni lagal, le na vseh štirih kolesih ni aktiviral zavore, kar je razjasnil šele sodni izvedenec. Ni pojasnilo, zakaj mnenja sodnega izvedenca v tem delu ne sprejema in je odločilno dejstvo ostalo nerazjasnjeno, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339.čl. ZPP.

Pritožnica izpostavlja tudi, da je prvostopno sodišče svojo odločitev oprlo na izpovedbo priče D. D. tudi v delu, da postavljeni premični gradbeni odri niso imeli nameščene varovalne ograje. Tožena stranka tudi v zvezi s tem ali sta imela premična gradbena odra ograjo, ni predlagala zaslišanja navedene priče. Tudi v zvezi s tem prvostopno sodišče ni dopustilo vprašanj in je bila v tem delu kršena pravica tožene stranke do izjave, do sodelovanja v postopku, kršeno pa je bilo tudi razpravno načelo in načelo kontradiktornosti v postopku (absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. čl. ZPP in 22. čl. ter 23. čl. Ustave RS ter 7. in 212. čl. ZPP).

Prav tako je tožena stranka navedbe tožeče stranke ves čas postopka v celoti prerekala in je protispisen zaključek naslovnega sodišča, da toženka dejstvu, da odri niso imeli ograje, sploh ni nasprotovala. Nobena druga priča ni potrdila ali izpovedala, da so bili odri brez ograje, da je bilo možno pripenjanje na streho objekta in sta ti dejstvi, po dokaznih pravilih ZPP, ostali nedokazani. Ker sodišče vprašanj v zvezi s tem pri zaslišanju priče D. D. ni dopustilo, so stranke na glavni obravnavi lahko sklepale, da se sodišče na ta del njegove izpovedbe ne bo oprlo. V vsakem primeru je bila kršena pravica tožene stranke do izjave, do sodelovanja v postopku in kontradiktornosti v postopku ter je bila storjena absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki drugega odstavka 339. čl. ZPP in 22. čl. ter 23. čl. Ustave RS. Vse navedene kršitve terjajo zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe ter ponovno prvostopno odločanje pred spremenjenim senatom. Podrejeno pritožnica navaja, da sta delavca z opisanim ravnanjem odločilno prispevala k nastanku škodnega dogodka in je njun soprispevek oceniti na 80 %, posledično odgovornost tožene stranke za nezgodo do 20%.

Glede stroškov postopka očita, da je prvostopno sodišče neutemeljeno dodelilo dodatni rok za predložitev stroškovnika toženi stranki po zaključku glavne obravnave z dne 24.10.2024, sklicujoč se na 163/3. člen ZPP, kar tožeča stranka ni izpolnila in ji pravdni stroški ne gredo.

Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo poudarja, da tožena stranka do konca glavnega naroka, niti kasneje, ni substancirano ugovarjala nastanku škodnega dogodka ter temelju odškodninske odgovornosti, niti ni predložila nobene dokumentacije o izvedbi predpisanih ukrepov varstva pri delu. Tovrstne navedbe, ki jih je tožena stranka podala šele v pritožbi, (da je do nezgode prišlo šele tretji dan, ko so bili delavci že uvedeni v delo in seznanjeni z varnim načinom dela..., da je način dela, ki ga je izvedel C. C., ko se je z nogami močno uprl v pod odra, da bi s silo telesa pritisnil panel, ki ga je držal v rokah...in je ta sila povzročila premik odra in padec v globino, kar ni bil predviden način dela in se ga je C. C. poslužil samoiniciativno brez razmisleka in brez odobritve nadrejenega delavca, da C. C. preden bi se povzpel na oder, ni še sam preveril ali so aktivirane zavore, čeprav velja splošno pravilo, da mora vsak, ki se povzpne na oder zase preveriti zavore, da bi za konkretno delo zadoščala ustna navodila tožene stranke, saj delo na premičnem odru ob upoštevanju varnostnih ukrepov ne bi zahtevalo posebnih navodil, itd), so pritožbene novote in jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. So pa tovrstne navedbe tudi v nasprotju z ugotovitvami sodnega izvedenca in zaslišanji prič. Izvedenec je namreč na podlagi pripomb tožeče stranke izvedensko mnenje na zaslišanju dopolnil, česar pritožnica ni upoštevala. Tako dopolnjeno izvedensko mnenje je kot pravilno in točno sprejelo tudi prvostopno sodišče. Pritožbene navedbe tožene stranke so vsebinsko neutemeljene, saj tožena stranka zaključke izvedenca povzema izven konteksta, jih prilagaja in želi prikazati, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi zaradi neaktivacije zavor na vseh štirih kolesih premičnega odra, kar pa ne drži, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Do premika premičnega odra je prišlo kljub temu, da so bila vsa kolesa zaprta zaradi povečanega delovanja bočne sile na oder. Vzrok nesreče je potrdil tudi izvedenec in zaslišane priče. Neutemeljeno se pritožnica sklicuje na pričo E. E., ki dogodka ni videl in je izrazil le domnevo. Pravilno je prvostopno sodišče ugotovilo, da oder ni bil postavljen v skladu z navodili proizvajalca, zato so bila potrebna vsaj ustna navodila tožne stranke, da se morajo delavci tožene stranke pripeti z varnostnimi pasovi na vrvi, ki so bile nameščene na strehi. Dokazni postopek je pokazal, da tožena stranka delavcem ni zagotovila ustrezne in varne delovne opreme - varnostnih pasov. V kolikor bi delavca uporabljala varnostni pas, bi ob prevrnitvi odra obvisela v zraku. Tožena stranka je opustila tudi učinkovito izvajanje notranjega nadzora nad izvajanjem dela in uporabo ustrezne osebne varovalne opreme, saj ni sprejela nobenih ukrepov za preprečitev nepravilnega načina dela. Nadzor bi moral zaznati ne namestitev ograje in neuporabo varnostnih pasov, torej nepravilen način dela in prekiniti delo.

Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka - pravice do izjave in sodelovanja v postopku, kršitev razpravnega načela ter načela kontradiktornosti v postopku, ker je oprlo sodbo na izpovedbo priče D. D., saj je tožena stranka s tovrstnimi ugovori prepozna, ker ni postopala v skladu z 286. členom ZPP in kršitev ni uveljavljala pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je to mogoče. Tovrstne kršitve se upoštevajo le, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla navesti prej. Trditvena podlaga tožeče stranke je bila zadostna, saj je trdila, da tožena stranka ni zagotovila ustreznega delovnega odra za varno delo na višini, torej tudi, da ni imel nameščene ograje. Zatrjevala je tudi, da tožena stranka zavarovancem tožeče ni zagotovila varnostnega pasu, ki je del obvezne varovalne opreme. Tožena stranka ni prerekala trditev, da sporni premični oder, glede na naravo del, spredaj in zadaj ni imel nameščene ograje, ker bi zaprli dostop do dela. Opozarja na VSL I Cpg 482/2021 z dne 24.8.2022, da mora sodišče ugotoviti vzrok nastanka škodnega dogodka, ne glede na trditve strank, kar pomeni, da izvedenec lahko kot vzrok nezgode ugotovi tudi nekaj kar tožeča stranka ni zatrjevala. Pojasnjuje, da je predlagana priča sama v zvezi s konstrukcijsko tehnično izpravnostjo premičnega odra pojasnila, da je šlo za aluminijasti premični oder, ki nima varovalne ograje spredaj in zadaj, ampak si ga lahko ustrezno prilagodiš, da si ne zapiraš dela. Prvostopno sodišče je odločitev o odgovornosti tožene stranke pravilno oprlo na vse izvedene dokaze v tem postopku in je pravilno ugotovilo tudi dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da se tožeča in tožena stranka nista pritožili zoper del II. točke izreka izpodbijane sodbe glede zavrnitve plačila zakonskih zamudnih obresti od obračunanih pravdnih stroškov od dneva vložitve tožbe do poteka paricijskega roka in je sodba sodišča prve stopnje v tem delu pravnomočna in ni predmet pritožbenega preizkusa.

Predmet pritožbenega preizkusa je po pritožbi tožene stranke ugodilni del sodbe v prvi točki izreka in odločitev glede pravdnih stroškov v tretji točki izreka. Po pritožbi tožeče stranke pa delno druga točka izreka v zavrnilnem delu sodbe zaradi soprispevka zavarovancev tožeče stranke v višini 5.302,19 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede pravdnih stroškov v tretji točki izreka izpodbijane sodbe (350./I člen ZPP).

Pritožbeno sodišče ne povzema dejanskega stanja in dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča na tem mestu, ker so razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, se pa opredeljuje do bistvenih pritožbenih navedb pritožnic.

11.Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

12.Pritožba ima sicer prav, da prvostopno sodišče sodbe ne bi smelo opreti na izpoved priče D. D. v delu izpovedi, ki se nanaša na način varovanja delavcev (glede možnosti pripenjanja na vrvi, ki so bile pritrjene na streho objekta in so omogočale delavcem pripenjanje z varnostnimi pasovi), saj v tem delu ni bil predlagan za zaslišanje, na kar je prvostopno sodišče na naroku ob zaslišanju 15. 2. 2024 tudi samo večkrat opozorilo. Navedena priča je bil namreč predlagan za zaslišanje v zvezi s tehnično izpravnostjo in pregledom premičnih odrov. S tem je sodišče prve stopnje sicer kršilo razpravno načelo, vendar ta relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka, iz prvega odstavka 339. člena ZPP, na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala. Že pritožba sama navaja, da izpoved navedene priče v tem delu ni edini dokaz. Sodišče je namreč razpolagalo tudi z izvedenskim mnenjem na katerega pa je smelo opreti svojo odločitev. Izvedenec je na zaslišanju 24. 10. 2024 dopolnil svoje izvedensko mnenje in pojasnil, da bi tožena stranka v primeru, da ograja ni bila pravilno nameščena, svojim delavcem morala omogočiti varovanje na drug način in sicer z uporabo varnostnih pasov in privezovalnih vrvi, kar je primeren način varovanja. Tožena stranka v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem v pritožbi sodišču prve stopnje ne očita nobene procesne kršitve, nobenih procesih kršitev v zvezi z izvedbo tega dokaza, pa ni uveljavljala niti ob zaslišanju izvedenca dne 24. 10. 2024. Prvostopno sodišče se je tako smelo glede načina varovanja delavcev opreti na izvedensko mnenje.

13.Tožeča in tožena stranka sta podali zadostno trditveno podlago za ugotovitve prvostopnega sodišča glede načina varovanja pripenjanja na streho, saj je tožeča stranka ves čas zatrjevala, da bi morala biti zavarovanca pripeta z varnostnim pasom na stabilen element konstrukcije, tožena stranka pa je zatrjevala, da zaradi narave dela pripenjanja ni bilo mogoče zagotoviti na vrh objekta oziroma na stabilen element konstrukcije

, kar je nedvomno zadostna trditvena podlaga za odločanje. Nobena pravica toženi stranki v zvezi s tem ni bila kršena. Ne pravica do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), niti 22. in 23. člen Ustave RS. Prvostopno sodišče ni prekoračilo trditvene podlage pravdnih strank, temveč je odločalo znotraj danih trditev, niti ni bilo kršeno razpravno načelo in načelo kontradiktornosti (7. in 212. členu ZPP). Svojo odločitev glede varovanja je smelo opreti na izvedensko mnenje, kar je že bilo pojasnjeno. Tožena stranka je lahko sodelovala v postopku zaslišanja izvedenca, lahko je postavljala vsa vprašanja in aktivno sodelovala, kar izhaja tudi iz zapisnika o zaslišanju izvedenca z dne 24.10.2024. Niti pritožnica sama ne navaja drugače.

Pritožba neutemeljeno očita kršitev 14. in 15 . točke drugega odstavka 339. člena ZPP s sklicevanjem zgolj na pisni del izvedenskega mnenja, kjer je izvedenec kot možen vzrok nastanka nezgode navedel, da delavec B. B. naj ne bi aktiviral zavor na vseh štirih kolesih premičnega odra. Izvedenec je svoje pisno izvedensko mnenje na ustnem zaslišanju dne 24.10.2024 dopolnil glede na pripombe tožeče stranke in pojasnil, da obstaja možnost prevrnitve premičnega odra tudi, če so bile vse zavore na kolesih premičnega odra zaprte (aktivirane). Šele tako izvedensko mnenje (vključno z dopolnitvami na zaslišanju), je sprejelo prvostopno sodišče kot pravilno, popolno, v skladu s pravili znanosti in stroke (243. člen ZPP). Pritožnica tako ne more uspeti zgolj s sklicevanjem na eno izmed možnosti nastanka škodnega dogodka, na katero je opozoril izvedenec v pisnem izvedenskem mnenju, brez upoštevanja njegove dopolnitve oziroma celotnega izvedenskega mnenja. Prvostopno sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, vseh izvedenih dokazov, ki jih je dokazno ocenilo, vse zaslišane priče (B. B., C. C., E. E., Č. Č. in F. F.), ki so bili v času nezgode prisotni na gradbišču in na podlagi izvedenskega mnenja, ugotovilo, da so bile vse zavore na kolesih premičnega odra aktivirane (zaprte) v času škodnega dogodka. Vzrok za nastanek škodnega je bilo povečano delovanje bočne sile na oder. S tem, ko je C. C. s silo telesa pomagal pri pritrditvi panela na steno, se je oder, ki je bil postavljen le pol metra do železniških tirov premaknil, kolesa so izgubila tla pod nogami in je prišlo do prevrnitve odra na železniške tire, kar je prvostopno sodišče povsem pravilno ugotovilo in pojasnilo v točkah 15., 16. in 17. obrazložitve. Dokazna ocena prvostopnega sodišča je v skladu z 8. členom ZPP in ji sledi tudi pritožbeno sodišče. Medtem ko enostranski, parcialni pritožbeni oceni, ki upošteva zgolj del izvedenskega mnenja, ki ga ostali izvedeni dokazi niso potrdili, ni mogoče slediti. Očitana kršitev, 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, se prvostopnemu sodišču ni pripetila, saj je sodišče navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti so med seboj skladni, razumljivi in jih je mogoče preizkusiti.

Prav tako se sodišču tudi ni pripetila očitana kršitev 15. točke drugega dostavka 339. člena ZPP. Za očitano kršitev gre, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma dopisi. Gre za napako povsem tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je v listini, zapisniku zapisano. Pritožbeni očitek je v tem delu je povsem pavšalen in neobrazložen do te mere, da se pritožbeno sodišče o njem niti ne more izreči. Pritožba je samostojno pravno sredstvo, ki zahteva konkretizirane pritožbene navedbe.

Pritožba nima prav, da prvostopno sodišče ne bi smelo opreti sodbe na izpovedbo priče D. D. v delu, ki se nanaša na to ali sta premična odra imela ograjo spredaj in zadaj, oziroma ali je bila ustrezno nameščena, ker priča v zvezi s tem naj ne bi bila predlagana za zaslišanje. Kot je že bilo pojasnjeno, je tožena stranka predlagala navedeno pričo za zaslišanje v zvezi s tehnično izpravnostjo premičnih gradbenih odrov in v zvezi s pregledom teh odrov, kar za pritožbo ni sporno. Glede na takšen dokazni predlog pa je prvostopno sodišče zagotovo smelo pričo povprašati o tem za kakšen oder je šlo, ali je bil tehnično izpraven, ali je imel ograjo spredaj in zadaj, ali je bil pregledan in podobno, skratka ali je bil oder varen za uporabo. Ravno v zvezi s tem je bila priča predlagana za zaslišanje in od priče se v skladu z 239. členom ZPP zahteva, da pove vse kar o teh dejstvih ve. O tem je navedena priča tudi izpovedala in pritožnica neutemeljeno očita procesno kršitev v zvezi s tem. Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da sodišče ni dopuščalo vprašanj glede obstoja oz. ustreznosti ograje na odru, saj kaj takšnega iz zapisnika o zaslišanja priče z dne 15. 2. 2024 ne izhaja. Prav nasprotno, pooblaščenec tožene stranke je postavljal vprašanja v zvezi z izpravnostjo, pregledom odrov, lastništvu odrov ipd. Pritožnici nobena pravica (niti pravica do izjave - 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), niti 22. in 23. člen Ustave RS, ni bila kršena. Prav tako ni bila kršena pravica do sodelovanja v postopku, saj je pritožnica sodelovala pri zaslišanju priče s postavljanjem vprašanj. Niti ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti in tudi ne razpravno načelo (7. in 212. člena ZPP). Nobene od očitanih kršitev pritožnica tudi ni uveljavljaja pravočasno v skladu z 286. b členom ZPP in je s temi navedbami tudi prepozna, saj pri teh procesnih kršitvah ne gre za kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Ni namreč pojasnila zakaj teh kršitev ne bi mogla uveljavljati brez svoje krivde pravočasno pred sodiščem prve stopnje, oziroma so njene navedbe, da priča v zvezi s tem ni bila predlagana za zaslišanje, neutemeljene kot že pojasnjeno.

Neutemeljen in nerelevanten je pritožbeni očitek o protispisnosti zaključka prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni nasprotovala, da odri niso imeli ograje. Prvostopno sodišče je zaključek, da odri niso imeli v času škodnega dogodka nameščene ograje, oziroma ta vsaj ni bila nameščena dovolj visoko, ker bi to oviralo opravljanje dela, oprlo predvsem na izpoved priče D. D. (29. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), kar je smelo, saj je bila priča v tej smeri predlagana za zaslišanje (glej prejšnjo točko obrazložitve) in to povsem zadošča. Nobene očitane protispisnosti ni. Pritožnica niti ne pojasni konkretno katero kršitev uveljavlja in se pritožbeno sodišče glede tega tudi ne more bolj določno opredeliti. V kolikor uveljavlja protispisnost v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, se ta sodišču prve stopnje ni pripetila. Navedena kršitev predstavlja napako povsem tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je v listini, zapisniku zapisano. Za kaj takšnega pa ne gre. Kot nerelevantne se pokažejo tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da izpovedi priče D. D. v tem delu ni potrdila nobena druga priča.

Pritožnica ne more uspeti z enostransko, parcialno lastno dokazno oceno izvedenih dokazov s katero želi prepričati, da je do škodnega dogodka prišlo, ker sta delavca tožene stranke (B. B., C. C.) preden sta se povzpela na oder pozabila aktivirati zavore na vseh štirih kolesih, sklicujoč se na izvedensko mnenje, da je B. B. aktiviral zavori zgolj na dveh kolesih, C. C. pa je s tem, ko se je pri nameščanju panela, z nogami oprl ob pod odra in s silo telesa pritisnil panel, povzročil na kolesih, kjer zavore niso bile aktivirane, premik odra do roba tirov in padec odra na tire. Takšni dokazni oceni, ki ni v skladu z 8. členom ZPP, saj ne upošteva niti dopolnitve izvedenskega mnenja, kjer je izvedenec dopustil možnost, da se oder prevrne tudi, če so vse zavore zaprte oziroma aktivirane in ne upošteva izpovedbe zaslišanih prič (glej pravilno dokazno oceno prvostopnega sodišča v 15. točki obrazložitve), pritožbeno sodišče ne more slediti. Prvostopno sodišče je v točkah 15. do 17. obrazložitve na podlagi vseh izvedenih dokazov, ki jih je dokazno ocenilo, zaslišanih prič (B. B., C. C., E. E., Č. Č. in F. F.), ki so bili v času nezgode prisotne na gradbišču in na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da so bile vse zavore na kolesih premičnega odra aktivirane (zaprte) v času škodnega dogodka. Prav tako je ugotovilo, da je vzrok za nastanek škodnega dogodka, bilo povečano delovanje bočne sile na oder. S tem, ko je C. C. s silo telesa pomagal pri pritrditvi panela na steno in se z nogami močno oprl ob pod odra, se je oder, kljub temu, da so bile vse zavore na kolesih aktivirane, premaknil in ker je bil oder postavljen le pol metra do železniških tirov, so kolesa izgubila tla pod nogami in je prišlo do prevrnitve odra na železniške tire. Temu sledi tudi pritožbeno sodišče, drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je do škodnega dogodka (padca premičnega odra na železniške tire) prišlo kljub temu, da so bile vse zavore na vseh kolesih premičnega odra aktivirane, so neutemeljene in nerelevantne nadaljnje pritožbene navedbe: (-) da bi delavca morala vedeti, da v primeru, če niso aktivirane vse štiri zavore lahko prevelika nenadzorovana sila povzroči premikanje odra, da bi B. B. moral aktivirati vse štiri zavore, C. C. pa preden se je povzpel na oder preveriti, če so vse zavore aktivirane.

Povsem neutemeljene in zavajajoče so pritožbene navedbe, da v konkretnem primeru ne bi bilo potrebno uporabljati varnostnega pasu, oziroma, da je očitek o uporabi varnostnega pasu neutemeljen. Pritožnica povsem spregleda, da je prvostopno sodišče ugotovilo, da v času škodnega dogodka na prvi in zadnji strani premičnega odra ni bila nameščena ograja oziroma vsaj ni bila nameščena dovolj visoko, ker bi to oviralo opravljanje dela. Oder se torej ni uporabljal v skladu z navodili proizvajalca. V takšnem primeru, ko se dela opravlja na nezavarovani višini, pa je tudi izvedenec v dopolnitvi (na zaslišanju) izvedenskega mnenja pojasnil, da bi morala toženka delavcem omogočiti varovanje na drug način in sicer z uporabo varnostnih pasov na privezovalne vrvi, kar bi bil primeren način varovanja (30. in 32. točka obrazložitve).

Pritožbene navedbe, da način dela kot se ga je poslužil C. C., ko se je z nogami močno oprl ob pod odra, ta sila pa je povzročila premik odra do roba tirov, ni bil predviden in se ga je slednji poslužil samoiniciativno, brez razmisleka in brez odreditve nadrejenega, so pritožbene novote v smislu 337. člena ZPP in kot takšne tudi pritožbeno neupoštevne. Pritožnica namreč ni pojasnila, zakaj teh svojih navedb brez svoje krivde ni mogle navajati pred sodiščem prve stopnje. So pa tudi neutemeljene, saj je tožena stranka izvajala tudi nadzor nad svojimi delavci na gradbišču, kar navaja sama pritožba. Nadzor je posredno izvajal prokurist tožene stranke Č. Č., ki je bil ves čas prisoten na gradbišču, tudi v času škodnega dogodka. Tako bi tožena stranka oziroma njen nadzor, vsekakor morala zaznati nepravilen način dela na gradišču in ga prekiniti, česar pa tožena stranka ni storila in so tovrstne pritožbene navedbe tudi neutemeljene.

Pritožba ves čas ponavlja, da je do škodnega dogodka prišlo, ker delavec B. B. ni aktiviral vseh zavor, C. C. pa ni preveril ali so zavore aktivirane preden se je povzpel na oder, da velja splošno pravilo, da mora vsak zase preveriti ali so aktivirane vse zavore. Vendar s tovrstnimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Kot je bilo že pojasnjeno, je do škodnega dogodka prišlo, kljub temu, da so bile vse zavore na vseh kolesih premičnih odrov aktivirane, kar je pokazal dokazni postopek. Res je, da je tožena stranka delavcem zagotovila ustrezen delovni oder glede na naravo dela, ki so ga delavci opravljali. Zagotovljen premični oder je bil tudi tehnično izpraven. Vendar pa so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožena stranka delavcem zagotovila ustrezno zaščito z varovalno ograjo, minimalne višine 1m, saj je prvostopno sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo ravno glede varovalne ograje, da v času škodnega dogodka ni bila nameščena oziroma vsaj ni bila nameščena dovolj visoko, ker bi to opravo dela oviralo (29. točka obrazložitve). Delavca tožene stranka sta bila sicer ustrezno usposobljena za varno delo, vendar s strani tožene stranke nista prejela ustreznih navodil za varno opravljanje dela v konkretnem primeru. Tožena stranka svojim delavcem ni dala ustreznih navodil za varno izvedbo dela, saj jim ni povedala, da imajo na strehi železniške postaje vrvi, na katere se morajo pripeti z varnostnimi pasovi. V konkretnem primeru, so bila nujna vsaj ustna navodila tožene stranke, da se morajo delavci za varno delo pripeti z varnostnimi pasovi na vrvi, ki so bile nameščene na strehi in so drugačne pritožbene navedbe glede navodil neutemeljene. Prav tako jim ni zagotovila varnostnih pasov in tudi ni izvajala ustreznega in učinkovitega nadzora, ki bi zaznal nepravilen način dela in ga preprečil.

Za pritožbo ni sporno, da bi za konkretno delovišče, kjer je delo opravljalo več izvajalcev moral biti izdelan varnostni načrt in imenovan koordinator za varnost in zdravje pri delu na delovišču, kar je pravilno ugotovilo tudi prvostopno sodišče v 35. točki obrazložitve in k temu ni kaj dodati. Nerelevantne za odločitev so nadaljnje pritožbene navedbe v katera poglavja Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, bi morala biti umeščena tovrstna določila, kot tudi, da je dela pri katerih je prišlo do nezgode, izvajala le tožena stranka. Že iz uvodnih pritožbenih navedb izhaja, da je delo na gradbišču izvajalo več izvajalcev, saj je bila tožena stranka podizvajalec družbe G. G. in so ugotovitve prvostopnega sodišča o tem, da bi moral biti izdelan varnostni načrt povsem pravilne.

Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe, da obstoj varnostnega načrta nezgode ne bi mogel preprečiti, kot je tudi neposredni nadzor Č. Č. ni, da bi se delo lahko varno opravilo, če bi se aktivirale vse zavore na kolesih premičnega odra. Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče v 35., 36. in 37. točki obrazložitve tožena stranka ni pravilno organizirala dela, da bi nad delom delavcev zagotovila ustrezen in učinkovit nadzor. Č. Č. je res opravljal posredno tudi nadzor nad svojimi delavci, saj je bil ves čas prisoten na gradbišču, vendar bi morala oseba, ki opravlja nadzor, v konkretnem primeru, ko se ni uporabljala ograja na odru oziroma ni bila ustrezno nameščena in delavci niso uporabljali varnostnih pasov, niti jim ti niso bili zagotovljeni, takšen način dela prekiniti oziroma preprečiti. Tožena stranka ni izvajala učinkovitega in ustreznega nadzora, kar je sodišče prve stopnje celovito pojasnilo in k temu ni kaj dodati. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

24.Pritožnica tudi ne more uspeti z navedbami o nenavadnem ravnanju sodnice pri zaslišanju izvedenca dne 24.10.2024, ki je dejala, da lahko zaključi na podlagi tega, kar so izpovedale priče, da izvedenskega mnenja ne potrebuje, nato pa sprejela izvedensko mnenje kot pravilno in je na neprimeren način hotela od sodnega izvedenca potrditev, da so pisna potrdila o teoretičnem in praktičnem usposabljanju iz varnosti in zdravja pri delu, le zato, da se zadosti zakonu, drugo pa je delavca uvesti v delo, saj tovrstnih kršitev tožena stranka ni grajala pravočasno v skladu z 286.b členom ZPP in je s tovrstnimi očitki, ki jih uveljavlja sedaj v pritožbi, prepozna. Pritožnica tudi ni pojasnila zakaj tovrstnih kršitev ni mogla uveljavljati predhodno (pravočasno) pred sodiščem prve stopnje.

25.Pritožnica niti ne more uspeti z navedbami, da sta delavca z opisanim ravnanjem in hkratno opustitvijo prispevala k nastanku škodnega dogodka v 80%, saj so tovrstne pritožbene navedbe pavšalne, nekonkretizirane in tudi neutemeljene. Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče je do škodnega dogodka prišlo kljub temu, da so bile aktivirane vse zavore na kolesih premičnega odra in ne zaradi tega, ker bi delavca pozabila aktivirati zavore kot vseskozi neutemeljeno navaja pritožba. Ker tožena stranka stranka ni izvajala vseh predpisov iz varstva pri delu, kot je pravilno ugotovilo in pojasnilo prvostopno sodišče v 38. in 39. točki obrazložitve, je v skladu z 87. členom ZZVZZ krivdno odgovorna in je dolžna povrniti nastalo škodo.

26.Pritožbene navedbe glede priznanja stroškov niso utemeljene. Tretji odstavek 163. člena ZPP namreč določa, da mora povrnitev stroškov stranka zahtevati najpozneje do konca obravnave. Kar je tožeča stranka tudi storila, saj je zaprosila za rok za predložitev stroškovnika. Sodišče s tem, ko je toženi stranki dodelilo rok za predložitev stroškovnika, ni ravnalo v nasprotju s 163/3 členom ZPP, kot neutemeljeno navaja pritožba.

27.Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

28.Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

29.Pritožbeni očitki, da je trditvena podlaga tožene stranke glede soprispevka zavarovancev tožeče stranke nepopolna, pomanjkljiva in kot takšna nezmožna obravnave in da sodišče ne bi smelo presojati o tem, niso utemeljeni. Tovrsten očitek kršitve 2. in 7. člena ZPP, v povezavi z 339. členom ZPP, se sodišču prve stopnje ni pripetil. Trditvena podlaga tožene stranke, ki je vseskozi zatrjevala, (-) da sta delavca pozabila namestiti, aktivirati zavore na kolesih premičnega odra, kar naj bi povzročilo, da se je oder pričel gibati pod njuno težo, (-) da sta imela na razpolago varnostni pas, bila podučena, da ga morata pri delu na višini uporabljati, pa ga v kritičnem času nista uporabila, ker je bilo to preveč zamudno in ju je oviralo pri delu, so zadostne za presojo soprispevka delavcev tožene stranke, in je prvostopno sodišče navedbe glede soprispevka v tem delu tudi pravilno presojalo (točka 40 do 44. obrazložitve), vendar soprispevka v tem delu ni ugotovilo.

30.Pritožba pa utemeljeno očita, da tožena stranka do konca prvega naroka (niti kasneje) ni navajala, da bi morala zavarovanca tožeče stranke zavrniti oziroma odkloniti opravo nevarnega dela. Te razloge je prvostopno sodišče skonstruiralo samo, brez trditvene podlage strank in kršilo 2. in 7. člen ZPP ter storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodišča v tem delu so za tožečo stranko tudi neke vrste sodba presenečenja. Pritožbeno sodišče je očitano kršitev saniralo na način, da tovrstnih razlogov, ni upoštevalo, saj za odločanje o tem, da bi morala zavarovanca delo odkloniti, sodišče ni imelo ustrezne trditvene podlage v navedbah pravdnih strank.

31.Ne glede na navedeno pa delavčeva opustitev odklonitve dela ne vpliva na morebitno prisojo sokrivde delavca. Odklonitev dela je namreč delavčeva pravica in ne njegova dolžnost. Če delavec pravico odkloniti delo opusti, to ne predstavlja njegove sokrivde. Z opustitvijo odklonitve delodajalec ne more biti razbremenjen, če je bilo delavcu naročeno, da delo opravi na nedovoljen način. V konkretnem primeru, je sodišče v 38. in 39. točki obrazložitve ugotovilo, da tožena stranka ni zagotovila varnih delovnih pogojev, saj delavcem ni dala ustreznih navodil, kako naj varno opravijo delo na železniški postaji, ni jim predala navodil, da se morajo z varnostnimi pasovi privezati na privezovalne vrvi, nameščene na strehi železniške postaje. Ni jim zagotovila uporabo varnostnih pasov in je opustila izvajanje učinkovitega nadzora, saj ni preprečila nepravilnega izvajanja dela. Prvostopno sodišče je presodilo tudi navedbe tožene stranke glede soprispevka delavcev in ugotovilo, da soprispevka delavcev dokazni postopek glede na trditve tožene stranke ni potrdil. V konkretnem primeru je prišlo do poškodovanja zaradi kršitev predpisov iz varstva pri delu na strani delodajalca in je podana krivdna odgovornost toženke v skladu z 87. členom ZZVZZ (38. in 39. točka obrazložitve).

32.Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče v skladu z 358. členom ZPP, odpravilo očitano relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka na ta način, da ni upoštevalo trditev, ki so presegale trditveno podlago (glede opustitve odklonitve dela delavcev) in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v drugi točki izreka tako, da je ugodilo zahtevku tožeče stranke še za presežni del zahtevka v višini 5.302,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.2021 dalje do plačila (II. točka izreka te sodbe).

33.Posledično je pritožbeno sodišče glede na uspeh strank, tožeča stranka je v postopku v celoti uspela, spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških postopka. Na podlagi 154. in 155. člena ZPP, Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku in v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT), ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR, je tožnici kot potrebne pravdne stroške priznalo: 13,00 EUR potnih stroškov za pričo E. E., odmerjenih na naroku 5. 12. 2023, 27,00 EUR potnih stroškov za pričo B. B., odmerjenih na naroku 13. 2. 2024, 241,56 EUR za plačilo sodnega tolmača H. H. (sicer s sklepom 3. 2. 2024 odmerjeno 243,65 EUR, vendar je dejansko izplačilo zaradi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju — ZPIZ-2N 241,56 EUR), 187,55 EUR za plačilo sodne tolmačke I. I. (sicer s sklepom 19. 2. 2024 odmerjeno 189,18 EUR, vendar je dejansko izplačilo zaradi spremembe ZPIZ-2N 187.55 EUR), izvedenino za sodnega izvedenca A. A.: 606,19 EUR po sklepu 10. 6. 2024 in 277,65 EUR po sklepu 4. 1. 2024 in 20,00 EUR pavšalnih materialnih stroškov, kot je poštnina, strošek kuvert in listov. Stroški tožnice tako skupaj znašajo 1.372,95 EUR. Ker je tožnica v celoti uspela, je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 1.372,95 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

34.Ker je sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke iz že pojasnjenih razlogov in spremenilo sodbo v izpodbijanem delu, se s preostalimi pritožbenimi navedbami tožeče stranke, ni ukvarjalo.

35.O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločalo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke ni priglasila, zato sodišče o njih ni odločalo.

36.Tožeča stranka, ki je s pritožbo uspela, pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo. Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (1992) - ZZVZZ - člen 87 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2, 7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.