Jedro

V določenih obligacijskih zadevah se lahko analogno uporabijo določbe ZDR-1, vendar morajo biti za takšno analogno uporabo ZDR-1 podani utemeljeni razlogi, le-ti pa v predmetni zadevi niso bili v zadostni meri niti zatrjevani niti izkazani.

Če je tožena stranka izpodbijala tako podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo, lahko izda sodišče, če je to smotrno, najprej sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka. Ker je opisani institut v obravnavanem primeru uporabilo tudi sodišče prve stopnje, se do trditev v zvezi z višino tožbenega zahtevka do izdaje izpodbijane sodbe še ni bilo dolžno opredeljevati.

Zaradi ničnosti določila o odmeri denarne odškodnine niso nična tudi ostala določila iz konkurenčne klavzule oziroma preostanek 11. člena Pogodbe, saj ta lahko obstane brez ničnega določila.

Tožena stranka bi tožečo stranko glede na dogovor z direktorjem pred sklenitvijo nove pogodbe, kot ji nalaga tretji odstavek 11. člena Pogodbe, o tem dejstvu morala obvestiti tožečo stranko in ji s tem posredovati informacije, ki bi slednji omogočile sprejem odločitve, ali bo uveljavljala konkurenčno klavzulo oziroma pri njej vztrajala, pa tega ni storila, temveč se je kljub zavedanju, da Pogodba vsebuje konkurenčno klavzulo, odločila zaposliti v panogi igralništva, konkretno pri družbi A. d. o. o.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu citirano sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke glede podlage utemeljen.

2. Zoper citirano sodbo v celoti je tožena stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge: bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Sklicevala se je tudi na kršitev prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (kršitev pravice do poštenega sojenja) in kršitev ustavnih procesnih jamstev (2., 14., 22. in 23. člen Ustave Republike Slovenije). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno je tožena stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa v plačilo naloži stroške iz postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Pritožbene stroške je priglasila v specificiranem stroškovniku na vlogi.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi vmesno sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožeče stranke, specificiranih na sami vlogi z dne 30. 11. 2021. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zahteva plačilo pogodbene kazni v višini 500.000,00 EUR v posledici zatrjevane, s strani tožene stranke kršene konkurenčne klavzule, ki je bila med pravdnima strankama sporazumno dogovorjena v Pogodbi o poslovnem sodelovanju št. UPR01/2018-1 z dne 22. 12. 2017 (v nadaljevanju: Pogodba). Toženec se je namreč kot DIREKTOR zaposlil v družbi A. d. o. o., ki je ena od družb v skupini B. (v nadaljevanju: B.) in v določenih segmentih neposredni konkurent tožeče stranke.

_Glede stvarne pristojnosti_

6. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je glede na status pogodbenikov - tožeča stranka je gospodarska družba, tožena stranka pa samostojni podjetnik - predmetna Pogodba gospodarska pogodba1 ter da ne gre za spor iz delovnega razmerja, zaradi česar je v zvezi s Pogodbo kot gospodarsko pogodbo pristojno (okrožno) sodišče in ne specializirano delovno sodišče. 7. Z navedbami, da je obravnavano obligacijsko razmerje (pogodba) v bistvenih lastnostih primerljiva delovnemu razmerju (pogodbi o zaposlitvi), da je s tožečo stranko Pogodbo sicer sklenila kot samostojni podjetnik, da pa je bila od nje ekonomsko odvisna in je bila ravno ta odvisnost in preobremenitev s škodljivimi posledicami za zdravje in družino povod za odpoved Pogodbe ter da „je ostalo nejasno, na podlagi katerih dejstev in navedb je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožena stranka kot samostojni podjetnik večjo svobodo delovanja, saj večja svoboda delovanja pomeni tudi večjo izbiro, katere pa tožena stranka ni imela“, tožena stranka v tem pritožbenem postopku očitno poskuša napraviti analogijo z delovnim razmerjem (pogodbo o zaposlitvi) in konkurenčno klavzulo uveljaviti kot institut delovnega prava, a ji pritožbeno sodišče na to odgovarja, da v tem oziru ne more biti uspešna. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje (drugače kot sedaj v pritožbi) trdila, da na podlagi Pogodbe kot samostojni podjetnik ne podleže pravilom konkurenčne klavzule, katero ureja Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), da ni posebej utemeljenega razloga za analogno uporabo zakona ter da je gospodarski subjekt na trgu in ni zaposlena pri tožeči stranki, v obravnavanem primeru je šlo za projektno delo po Pogodbi in zato ni šlo za razmerje, ki bi bilo enako delovnemu razmerju (prim. navedbe glede dopisa z dne 18. 6. 2019).2 Sodišče prve stopnje je te njene argumente sprejelo, ko je presodilo, da je predmetna Pogodba gospodarska pogodba. Sporne konkurenčne klavzule ni ocenilo kot delovnopravni institut, temveč kot obligacijskopravnega. To izhaja iz pojasnila v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (tj. da gre za povsem običajen pogodbeni dogovor glede konkurenčne klavzule), s katerim je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tudi ugovor, da tožena stranka pravilom iz konkurenčne klavzule sploh ne podleže. Ker so razlogi prvostopenjskega sodišča pravilni, pritožbeno sodišče zavrača poskus tožene stranke, da sporno konkurenčno klavzulo - iz sicer nedvomno gospodarske pogodbe - uveljavi kot institut delovnega prava, zaradi česar bi bilo obravnavani spor potrebno obravnavati pred specializiranim delovnim sodiščem.

8. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je konkurenčna klavzula sicer res urejena še v ZDR-1. V določenih obligacijskih zadevah se tako na podlagi 3. člena Zakona o sodiščih (ZS) lahko analogno uporabijo določbe ZDR-1, vendar morajo biti po presoji pritožbenega sodišča za takšno analogno uporabo ZDR-1 podani utemeljeni razlogi, le-ti pa v predmetni zadevi niso bili v zadostni meri niti zatrjevani niti izkazani. Gre za razloge, zaradi katerih je obligacijsko razmerje (pogodba) v bistvenih lastnostih primerljiva delovnemu razmerju (pogodbi o zaposlitvi), saj šele takšni razlogi lahko omogočijo analogno uporabo kogentnih določb ZDR-1 v obligacijskih razmerjih, kjer sicer veljata avtonomija in dispozitivnost urejanja pogodbenih razmerij (2. in 3. člen OZ).3

9. Skladno z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) pravdni stranki v 11. členu Pogodbe nista dogovorili odpovednega razloga oziroma nista določili, v primeru katerih odpovednih razlogov je/ni mogoče uveljavljati konkurenčno klavzulo. Nista se torej dogovorili, da bi kateri od odpovednih razlogov preprečeval ali na drug način vplival na možnost uveljavljanja konkurenčne klavzule oziroma višino pogodbene kazni. Poleg tega tožena stranka ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbenem postopku ne navaja okoliščin, ki bi v kakšnem drugem primeru po presoji pritožbenega sodišča lahko vplivali na možnost uveljavljanja konkurenčne klavzule oziroma višino pogodbene kazni (npr. mobing). Navedbe o razlogih za odpoved ter pritožbeni očitki, da je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ima tožena stranka kot samostojni podjetnik večjo „svobodo“ delovanja, v nasprotju s trditvami tožene stranke, da je bila zaradi preobremenjenosti in slabšanja zdravstvenega stanja odpovedati Pogodbo (ki so vključeni v obravnavano pritožbo pod AD2), so zato po presoji pritožbenega sodišča irelevantni.

_Glede poteka postopka in očitanih kršitev pravdnega postopka_

10. Tožena stranka v obravnavani pritožbi graja potek postopka in uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave kot jo določa Zakon o pravdnem postopku (ZPP), saj je opravilo le dva kratka naroka, toženi stranki pa je onemogočilo pravico do izjave, do kontradiktornega postopka in poštenega sojenja.

11. Ker tožena stranka v pritožbi zatrjevanih procesnih kršitev (da je sodišče prve stopnje na drugem naroku zavzelo drugačno stališče kot na prvem naroku za glavno obravnavo ter na presenečenje tožene stranke tožbenemu zahtevku ugodilo še preden je dejansko izvedlo dokaze, da ni izdelalo programa vodenja postopka po 279.č členu ZPP ter da ni sprejelo substanciranega dokaznega sklepa) ni grajala že na naroku dne 4. 9. 2020, z obravnavano pritožbo ne more biti uspešna. Prvi odstavek 286.b člena ZPP stranki nalaga dolžnost, da kršitev določb ZPP pred sodiščem prve stopnje uveljavlja takoj, ko je to mogoče. Tožena stranka v pritožbi ne trdi, da zatrjevane kršitve ne bi mogla grajati nemudoma, prav tako pa tudi ne gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in za katero velja izjema iz drugega odstavka 286.b člena ZPP. Ker tožena stranka zatrjevane kršitve ni pravočasno grajala, zaradi prepovedi iz prvega odstavka 286.b člena ZPP z uveljavljanjem te kršitve v pritožbi ne more uspeti.4

12. Poleg tega tudi ne drži, da zapisnik o glavni obravnavi z dne 4. 9. 2020 glede na trajanje naroka 10 minut potrjuje, da sodišče prve stopnje dejansko ni izvedlo predlaganih dokazov5 oziroma da je zahtevku ugodilo še preden je dejansko izvedlo dokaze. Upoštevaje dokazni sklep, ki je vsebina omenjenega zapisnika, je namreč sodišče prve stopnje vpogledalo v listine pravdnih strank, ostale dokazne predloge pa kot nepotrebne zavrnilo. V zvezi z izpodbijano vmesno sodbo je torej izvedlo tiste dokaze, ki so se nanašali na trditve o dejstvih, pomembnih za presojo temelja vtoževane terjatve.6 Če teh listinskih dokazov na samem naroku ni prebralo (in se je z njimi seznanilo že prej, saj je pravdnima strankama - kot pravilno navaja tožena stranka v pritožbi - pojasnilo, da namerava zahtevku po temelju ugoditi), pa načela neposrednosti ni kršilo. Listine se na naroku preberejo le, če je poudarek na dobesednem zapisu ali če sodnik to oceni za potrebno (šesti odstavek 226. člena ZPP). Ker v obravnavanem primeru očitno ne gre za takšno situacijo, sodba sodišča prve stopnje pa vsebuje prepričljivo dokazno oceno in se v zvezi s posameznim pravno relevantnim dejstvom izrecno sklicuje na dokaze je jasno, da so bili ti izvedeni in da je pritožbeni očitek tožene stranke neutemeljen.

13. Enako velja tudi za njeno grajo, da zaradi pritožbeno zatrjevane _predhodne odločitve_ prvostopenjskega sodišča o tem, da bo zahtevku ugodilo z vmesno sodbo, tožena stranka ni imela nikakršne možnosti resnega sodelovanja in da dejanske pravice do obrambe v predmetni pravdi tudi ni mogla uresničevati. Tožena stranka se je prek instituta vročanja lahko seznanila z vsemi trditvami in dokazi tožeče stranke, nanje odgovorila oziroma se do njih opredelila, za svoje nasprotne trditve pa priložila tudi lastne dokaze. Da je dokaze, na katere je oprlo svojo odločitev, sodišče prve stopnje nujno izvedlo, pa kot že pojasnjeno, izhaja tako iz zapisnika o glavni obravnavi kot iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Po oceni pritožbenega sodišča kršitev njene pravice do izjave in poštenega postopka tako ni izkazana. Sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni odločalo samovoljno. Očitek, da si ni mogoče predstavljati, da bi ob tako visoko zagroženi pogodbeni kazni sodišče prve stopnje odločalo samo na podlagi listin v spisu in brez zaslišanja strank, pa tudi ni utemeljen, saj se sodišče prve stopnje z višino tožbenega zahtevka do izdaje izpodbijane vmesne sodbe sploh še ni ukvarjalo.

14. Tožena stranka v pritožbi ni pojasnila, katere so navedbe tožeče stranke iz vloge, dane na naroku dne 4. 9. 2020, do katerih se v postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogla opredeliti, ker ji je slednje eksplicitno zavrnilo prošnjo, da se ji dodeli rok za odgovor. Ker pavšalne pritožbene navedbe ne omogočajo, da bi se pritožbeno sodišče do njih konkretno opredelilo, te niso upoštevne. Pritožbeno sodišče ni dolžno samo raziskovati, ali je bila toženi stranki v zvezi z navedbami tožeče stranke iz vloge, ki jo je tožeča stranka predložila dne 4. 9. 2020, kršena pravica do izjave (in posledično pravica do sodnega varstva). Toženkin pritožbeni argument, da bi ji glede na izjemno visoko pogodbeno kazen pod garancijo poštenega in nepristranskega sojenja v danih okoliščinah moralo dopustiti pravico do odgovora na omenjeno vlogo (ter zaslišati stranke), sam zase ne zdrži. Višina pogodbene kazni ne more imeti vpliva, ki mu ga pripisuje tožena stranka. Poleg tega pa bi tožena stranka lahko na vlogo odgovorila kljub temu, da je bila zavrnjena njena prošnja za odgovor.

_Glede ugovora ničnosti določbe o konkurenčni klavzuli_

15. Tožena stranka v nadaljevanju pritožbe navaja, da je v obravnavani zadevi vložila nasprotno tožbo in izpodbijala določilo sporne pogodbe o konkurenčni klavzuli oziroma zahtevala ugotovitev njene ničnosti, zato bi sodišče prve stopnje moralo najprej odločiti o vprašanju veljavnosti le-te. Ker tega ni storilo, je po stališču pritožbe ostalo omenjeno predhodno vprašanje, ki je pogoj za izdajo sodbe, nerazrešeno. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožene stranke spregledalo ugovor tožeče (pravilno: tožene) stranke glede nedoločenosti mesečnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, prav tako tudi ni upoštevalo hujše kršitve Pogodbe, ki jo je storila tožeča stranka kot povračilni ukrep (prim. str. 14. pritožbe). Z vsem tem pa je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe kršilo pravico tožene stranke do izjave, dejansko stanje pa je ostalo napačno in nepopolno ugotovljeno. Glede na navedbe iz pritožbe naj bi namreč tožena stranka ravno zaradi hujše kršitve Pogodbe in s tem povezane odsotnosti naročil ugovarjala, da je določba petega odstavka 11. člena Pogodbe nična, saj bi po tej odmeri mesečno nadomestilo lahko znašalo nič, kar pa je v nasprotju s predpisi.

16. Pritožbeno sodišče tovrstne navedbe tožene stranke zavrača. Ni res, da sodišče prve stopnje ni presojalo ugovora tožene stranke, da je nično določilo 11. člena Pogodbe, v katerem sta se pravdni stranki dogovorili za konkurenčno klavzulo in pogodbeno kazen za primer njene kršitve. Do omenjenega ugovora se je izčrpno opredelilo v 10. in 11. točki obrazložitve. Pri tem je po presoji pritožbenega sodišča tudi pravilno pojasnilo, da gre za povsem običajno besedilo in povsem običajen in pričakovan pogodbeni dogovor glede konkurenčne klavzule, da ne dopušča nobenega dvoma v dogovorjeni znesek pogodbene kazni ter da (kot tak) ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (prim. prvi odstavek 86. člena OZ). Pravilno je po stališču pritožbenega sodišča obrazložilo, da sta glede na dolgotrajno medsebojno sodelovanje (toženčeva prva zaposlitev pri tožeči stranki sega v leto 2003) stranki natančno vedeli kaj hočeta in kakšen je pogodbeni dogovor ter da je razumljivo, da je tožeča stranka po tako dolgem obdobju sodelovanja želela zavarovanje s konkurenčno klavzulo, še posebej, ker tožena stranka pri tožeči stranki ni bila (več) zaposlena, temveč je Pogodbo sklenila kot samostojna podjetnica, ki pa ima še več „svobode“ delovanja kot v primeru redne zaposlitve za polni delovni čas.

17. Pritožbeni očitek, da je bila kršena toženkina pravica do izjavljanja v postopku, ker sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vprašanje veljavnosti konkurenčne klavzule, je skladno z obrazloženim torej neutemeljen. Prvostopenjsko sodišče se je pravilno opredelilo do ugovora ničnosti konkurenčne klavzule in s tem v zvezi do relevantnih navedb tožene stranke, pri tem pa, glede na to, da je izdalo vmesno sodbo, slednjo v obrazložitvi izrecno opozorilo oziroma izpostavilo še, da le-ta ugovarja predvsem višini nadomestila oziroma mesečne odškodnine, češ da je prenizka glede na dogovorjeno pogodbeno kazen (peti odstavek 11. člena Pogodbe) in da se bo o višini tožbenega zahtevka tako ali tako odločalo po pravnomočnosti vmesne sodbe in takrat ocenjevalo „oderuško“ višino pogodbene kazni v povezavi z dogovorjeno mesečno odškodnino za primer uveljavljanja konkurenčne klavzule (za katero tožena stranka trdi, da je nesorazmerna).

18. Če je tožena stranka izpodbijala tako podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo, lahko izda sodišče, če je to smotrno, najprej sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka (vmesna sodba, prvi odstavek 315. člena ZPP). Ker je opisani institut v obravnavanem primeru uporabilo tudi sodišče prve stopnje, se do trditev v zvezi z višino tožbenega zahtevka do izdaje izpodbijane sodbe torej še ni bilo dolžno opredeljevati. Drugačne pritožbene navedbe po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljene in v tem pritožbenem postopku zgolj zamegljujejo njegovo bistvo. Zaradi opustitve presoje trditev7 izpodbijana sodba zato ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Ugovor glede nedoločenosti mesečne odškodnine (v povezavi s trditvami, da se izključitev tožene stranke iz delovnega procesa tožeče stranke dne 9. 5. 2019 zaradi odsotnosti naročil odraža na obračunu nadomestila oziroma odškodnine za spoštovanje konkurenčne klavzule, ki jo določa peti odstavek 11. člena Pogodbe, na tak način, da je navedena določba nična) bo sodišče prve stopnje, kot je že nakazalo v izpodbijani sodbi, presojalo v povezavi s trditvami glede višine pogodbene kazni in njene sorazmernosti, ko bo po pravnomočnosti vmesne sodbe odločalo o višini tožbenega zahtevka,8 a v nasprotju s pritožbenimi navedbami, sicer ne skozi prizmo določb ZDR-1, kot je bilo že predhodno obrazloženo.

19. Pritožbeno sodišče tudi v celoti zavrača argument tožene stranke, da je zaradi zatrjevane in ne ugotovljene ničnosti petega odstavka 11. člena Pogodbe, nična celotna konkurenčna klavzula in da zaradi načela akcesornosti v takem primeru tudi pogodbena kazen izgubi veljavo. Zaradi ničnosti določila o odmeri denarne odškodnine niso nična tudi ostala določila iz konkurenčne klavzule oziroma preostanek 11. člena Pogodbe (prvi, drugi, tretji, četrti in šesti odstavek 11. člena Pogodbe), saj ta lahko obstane brez ničnega določila (prim. 88. člen OZ). Pritožbeno sodišče pa se ne strinja niti s pritožbeno trditvijo, da odsotnost pisnega jamstva za plačilo mesečnega nadomestila v višini 2.000,00 EUR kaže na to, da tožeča stranka ni imela resne namere, da bo nadomestilo tudi dejansko izplačala za čas spoštovanja konkurenčne klavzule. Odsotnost pisnega jamstva nima pomena, kot mu ga pripisuje tožena stranka. Pisno zagotovilo, da bo v primeru, če bo uveljavila svoje pravice iz konkurenčne klavzule, družba (tj. tožeča stranka) izvajalcu mesečno izplačevala mesečno odškodnino, in sicer ves čas uveljavljanja konkurenčne klavzule, se nahaja v sami Pogodbi in je kot tako obveznost, ki je iztožljiva.

_Glede obveščanja po tretjem in četrtem odstavku 11. člena Pogodbe_

20. Tožena stranka pritožbeno uveljavlja, da so za presojo ugovora glede dolžnosti tožene stranke obvestiti tožečo stranko po tretjem odstavku 11. člena Pogodbe in nadalje glede ugovora o dolžnosti tožeče stranke obvestiti toženo stranko po četrtem odstavku 11. člena Pogodbe, poleg formalnih določil citiranih členov Pogodbe, ključni tudi sestanki z lastnikom D. D. ter vsa SMS in e-korespondenca kot tudi povračilni ukrepi, s katerimi je tožeča stranka izključila toženo stranko iz delovnega procesa (ter tako huje kršila Pogodbo), da pa sodišče prve stopnje dokaznih predlogov tožene stranke za namen ugotavljanja teh dogodkov, povezanih z odpovedjo pogodbe in uveljavljanjem konkurenčne klavzule, ni izvajalo, čeprav gre za ključne dokaze, na podlagi katerih bi se ugotovilo, da je tožena stranka dolžnost po obvestilu o nameravani zaposlitvi izpolnila pošteno in tako kot je bilo dogovorjeno. Dejansko stanje je tako ugotovilo zmotno in nepopolno, posledično pa je tudi zmotno uporabilo določila Pogodbe oziroma materialnega prava.

21. Pritožbeno sodišče se z navedenimi očitki ne strinja. Iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, sta po stališču pritožbenega sodišča pravilni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da zahtevi iz tretjega odstavka 11. člena Pogodbe ustreza dopis tožene stranke z dne 11. 6. 2019 in da je tožeča stranka nanj pravočasno reagirala naslednji dan, ko je z dopisom z dne 12. 6. 2019 sporočila tožencu, da uveljavlja pravice iz konkurenčne klavzule. Prav tako tudi njegov zaključek, da ugovor toženca, da je tožeča stranka zamudila rok iz četrtega odstavka 11. člena Pogodbe, ni utemeljen.

22. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbenimi navedbami tožene stranke (1) da je upoštevaje vsebino konkurenčne klavzule, ki jo je sodišče prve stopnje natančno povzelo v 8. točki obrazložitve, njegova ugotovitev, da iz dopisa tožene stranke z dne 17. 4. 2019 izhaja zgolj, da se „namerava zaposliti v podjetju, ki se med drugim ukvarja tudi z igralništvom“ in kot taka ne ustreza zahtevi iz tretjega odstavka 11. člena Pogodbe, v nasprotju z njegovo kasnejšo obrazložitvijo, da se sporna konkurenčna klavzula nanaša na vsa subjekte, ki poslujejo v dejavnosti igralništva oziroma ki se ukvarjajo s področjem razvoja strojne ali programske opreme za igralništvo ter da je ta opis tako splošen, da vanj spada prav vsak subjekt iz „panoge igralništva“ in (2) da so za presojo ugovorov tožene stranke pomembne tudi druge njene trditve in dokazi. Kljub temu pa po njihovi9 preučitvi ugotavlja, da je z vidika obravnavanega spora v zvezi z uveljavljanjem pravic tožeče stranke iz konkurenčne klavzule oziroma pravočasnosti obvestila tožeče stranke, prvostopenjsko sodišče dopisu z dne 11. 6. 2019 (A 7) pripisalo pravilen pomen in da zato tožena stranka drugačne odločitve v tem pritožbenem postopku ne more izposlovati.

23. Tožena stranka je v svoji obsežni trditveni podlagi (prim. odgovor na tožbo z dne 9. 2. 2020; list. št. 36, 37), v kateri natančno opisuje dogajanje, ki je sledilo njeni odpovedi Pogodbe z dne 17. 4. 2019 navedla, da je: - obenem z odpovedjo Pogodbe tožečo stranko obvestila, da se namerava po izpolnitvi vseh pogodbenih obveznosti zaposliti v podjetju, ki se med drugim ukvarja tudi z igralništvom ter tožečo stranko izrecno zaprosila, da ji odgovori, ali bo uveljavljala konkurenčno klavzulo ter kakšne so njene zahteve in želje ob tem (pri čemer je navedla tudi, da je omejena pri iskanju primerne zaposlitve izven igralniške dejavnosti, saj v tej dejavnosti dela že od leta 1994, kar je 9 let pred začetkom sodelovanja s tožečo stranko); - po vročitvi odpovedi Pogodbe tožeča stranka poklicala toženo stranko in da sta se D. D. (lastnik tožeče stranke) in tožena stranka dne 22. 4. 2019 srečala na Bledu, kjer mu je slednja obrazložila razloge za odpoved Pogodbe, kakšne opcije trenutno ima in tožečo stranko tudi natančno obvestila o nameravani zaposlitvi znotraj korporacije B., D. D. pa ji je svetoval naj zadevo „prespi“ in razmisli o novi ponudbi tožeče stranke za sodelovanje; - 7. 5. 2019 prejela SMS od D. D., v katerem ji je pojasnil, da dela na učinkovitih spremembah ter da ji ponuja, da bi skrbela za strategijo produktov, vendar tožena stranka vsled dalj časa trajajočega čakanja na spremembe tožeči stranki preprosto ni več zaupala in ji to obrazložila z daljšim SMS sporočilom; - v četrtek 9. 5. 2019 tožeča stranka oziroma v njenem imenu F. F. toženi stranki sporočil, da ji mora ukiniti vse dostope do sistemov, vključno z e-mail računom ter jo izključiti iz vseh aktivnosti tožeče stranke, kar je tožena stranka sprejela z razumevanjem ter jo s sporočilom poslanim iz zasebnega e-maila opozorila, da ima zaradi tega težave pri uresničevanju Pogodbe; - v sporočilu z dne 10. 5. 2019 D. D. izrecno potrdil, da je bila tožeča stranka konkretno obveščena o nameravani zaposlitvi znotraj korporacije B.; ter - tožena stranka dne 10. 5. 2019 opravila razgovor pri direktorju tožeče stranke C. C. glede nadaljevanja dela v času odpovednega roka (60 dni), morebitnega uveljavljanja konkurenčne klavzule in določitve višine mesečnega denarnega nadomestila za njeno spoštovanje.

24. Kljub siceršnjemu prepričanju, da je že dopis z dne 17. 4. 2019 ustrezal zahtevam iz tretjega odstavka 11. člena Pogodbe10, sploh upoštevaje hkratno dejansko seznanjenost vodilnih oseb tožeče stranke z nameravano zaposlitvijo, tožena stranka z vsem tem sama priznava, da se je še dne 10. 5. 2019 s tožečo stranko oziroma s C. C. dogovarjala o tem, da bo poskusila najti kako drugo opcijo, saj je ta izrazil željo tožeče stranke, da se tožena stranka ne zaposli pri podjetju B., ker naj bi bilo konkurenčno, in toženi stranki ponudil mesečno nadomestilo v neto višini 2.000,00 EUR, ki ga je preračunal glede na vrednost mesečnih naročil po Pogodbi11, pri čemer je tožena stranka zahtevala pisni dogovor o višini nadomestila.12 Kljub obvestilu, da se namerava po izpolnitvi vseh pogodbenih obveznosti zaposliti v podjetju, ki se med drugim ukvarja tudi z igralništvom in zaprosilu, da ji tožeča stranka odgovori, ali bo uveljavljala konkurenčno klavzulo ter kakšne so njene zahteve in želje ob tem, pa tudi dejanski seznanjenosti vodilnih oseb s tem, da bi se rada zaposlila pri B.13, tožena stranka torej še maja 2019 glede svojih bodočih načrtov še ni bila odločena14 in je pristala na to, da bo poskusila najti zaposlitev drugje, kar naj bi po njenih lastnih trditvah tudi storila, saj je skladno s tem dogovorom pri drugih podjetjih v dejavnosti igralništva opravila kar nekaj razgovorov (G., H., I.), toda ni bila uspešna, saj navedena podjetja niso izkazovala potrebe po zaposlitvi tožene stranke za polni delovni čas, primerne zaposlitve pa ni našla niti izven dejavnosti igralništva (tako tudi dopis tožene stranke z dne 11. 6. 2019, A 7).15

25. Če je temu tako, dopisa z dne 17. 4. 2019 tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče obravnavati kot ključnega z vidika pravočasnosti obvestila tožeče stranke. Četudi je bila tožeča stranka tista, ki je na podlagi omenjenega obvestila predlagala pogajanja v smeri novih pogojev sodelovanja s toženo stranko (sestanek na E. dne 22. 4. 2019; ponudba D. D. z dne 7. 5. 2019), toženi stranki pa dne 9. 5. 2019 ukinila dostope do sistemov, ni mogoče spregledati, da je tožena stranka k takšnim pogajanjem, ki so nastopila takoj po vročitvi odpovedi dne 19. 4. 2019,16 pristopila, se v tem okviru dogovarjala tudi o višini mesečne odškodnine17 in še 10. 5. 2019 tožeči stranki obljubila, da bo poskušala najti kako drugo opcijo, tj. kakšno drugo zaposlitev, ki ne bi bila znotraj skupine B. Pričakovanje konkretnejšega pojasnila oziroma podrobne obrazložitve nameravanega ravnanja (kot to določa tretji odstavek 11. člena Pogodbe) s strani tožeče stranke, je bilo po presoji pritožbenega sodišča torej povsem utemeljeno. Glede na dogovor z dne 10. 5. 2019, ki ga tožena stranka zatrjuje sama, se je namreč dopis z dne 17. 4. 2019, v delu njenega obvestila, da se namerava po izpolnitvi vseh pogodbenih obveznosti zaposliti v podjetju, ki se med drugim ukvarja tudi z igralništvom, in zaprosila, da ji odgovori, ali bo uveljavljala konkurenčno klavzulo ter kakšne so njene zahteve in želje ob tem, izkazal pravno neodločilnega glede na vse ostale okoliščine konkretnega primer, ki jih zatrjuje tožena stranka sama. Zaradi pogajanj o novih možnostih sodelovanja s tožečo stranko in dogovora z direktorjem C. C. z dne 10. 5. 2019, toženi stranki ni mogoče pritrditi v njenem zaključku, da bi tožeča stranka morala pisno reagirati že v desetdnevnem roku po vročitvi prvega dopisa oziroma po 22. 4. 2019, še posebej, ker takrat, kot pravi sama, še ni bila odločena. Prav tako tudi ne v pritožbeni trditvi, da si je tožeča stranka z e-pozivom z dne 10. 6. 2019, v katerem prosi za obvestilo o bodoči zaposlitvi/namenu poslovnega sodelovanja, da se lahko odloči glede plačevanja odškodnine za spoštovanje te prepovedi, skušala zagotoviti zgolj formalno podlago za uveljavljanje konkurenčne klavzule. Tožena stranka bi tožečo stranko glede na dogovor z direktorjem C. C. pred sklenitvijo nove pogodbe, kot ji nalaga tretji odstavek 11. člena Pogodbe, o tem dejstvu morala obvestiti tožečo stranko in ji s tem posredovati informacije, ki bi slednji omogočile sprejem odločitve, ali bo uveljavljala konkurenčno klavzulo oziroma pri njej vztrajala, pa tega ni storila, temveč se je kljub zavedanju, da Pogodba vsebuje konkurenčno klavzulo odločila zaposliti v panogi igralništva, konkretno pri družbi A. d. o. o. 26. Glede na vse obrazloženo to za obravnavano zadevo pomeni, da je tožeča stranka povsem utemeljeno pred potekom odpovednega roka in skladno z dogovorom z direktorjem C. C., ki ga zatrjuje sama tožena stranka, toženo stranko pozvala, da ji javi njeno bodočo zaposlitev/namen poslovnega sodelovanja, da se lahko odloči glede plačevanja odškodnine, glede na dopis tožene stranke z dne 11. 6. 2019 pa tudi pravočasno uveljavljala svoje pravice iz konkurenčne klavzule. Presoja prvostopenjskega sodišča, da je ugovor tožene stranke, da je tožeča stranka zamudila rok iz četrtega odstavka 11. člena Pogodbe, neutemeljen, je po vsem obrazloženem torej pravilna, drugačne pritožbene trditve pa neutemeljene. Kljub temu, da se sodišče prve stopnje ni detajlno opredelilo do zatrjevanj tožene stranke v zvezi s potekom dogodkov, ki so sledili njeni odpovedi Pogodbe z dne 17. 4. 2019, mu tako kršitev, ki bi lahko rezultirale v spremembi ali razveljavitvi izpodbijane sodbe, ni mogoče očitati. Komunikaciji pravdnih strank v zvezi z uveljavljanjem sporne konkurenčne klavzule je pripisalo pravilen pravni pomen.

_Glede višine pogodbene kazni_

27. Ker se kot že obrazloženo sodišče prve stopnje o višini tožbenega zahtevka v izpodbijani vmesni sodbi še ni izreklo in v zvezi z njegovo višino tudi ni izvajalo dokaznega postopka, pritožbeno sodišče pritožbenih navedb, ki se nanašajo na višino pogodbene kazni in v bistvu predstavljajo trditve o dejstvih, ki jih je tožena stranka ponudila v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni presojalo. Če namreč sodišče prve stopnje o višini še ni odločalo, v presojani sodbi tudi ni razlogov, ki bi jih bilo mogoče napasti s pritožbo.

28. V zvezi s pritožbenimi trditvami, ki se nanašajo na 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, da le dejstvo, da se tožena stranka zaposli v konkurenčnem podjetju še ne pomeni kršitve konkurenčne klavzule, očitkom, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je opis tako splošen18, da vanj spada prav vsak subjekt iz panoge igralništva, ne presoja pa omejitve ustavnih pravic do proste izbire zaposlitve po 49. členu Ustave RS in do svobodne gospodarske pobude po 74. členu Ustave RS ter da očitno pristransko ugotavlja, da je tožena stranka sama ocenila, da je konkurenčna dejavnosti tožeče stranke, pa pritožbeno sodišče odgovarja kot sledi.

29. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo vsebino dopisa tožene stranke z dne 11. 6. 2019, v katerem je slednja izrecno zapisala, _„da se namerava zaposliti v skupini, ki se med drugim ukvarja tudi z igralništvom in je posledično v enem programu konkurenčna dejavnosti vaše družbe“_ in se mu podrobneje z vprašanjem konkurenčnosti (ali je tožena stranka zaposlena na istem programu kot je bila pri tožeči stranki; ali produkti ustrezajo različnim standardom oziroma ali A. d. o. o. glede na standarde GLI razvija in proizvaja popolnoma druge vrste produktov, ki so certificirani s standardi GLI-24 in GLI-25 ipd.) ni bilo potrebno ukvarjati. Pravilna je sicer trditev, da le dejstvo, da se tožena stranka zaposli v konkurenčnem podjetju še ne pomeni kršitve konkurenčne klavzule, vendar pa je v tem primeru, upoštevaje dogajanje po odpovedi Pogodbe, jasno, da v primeru tožene stranke ne gre za tisti segment igralništva, v zvezi s katerim sta se pravdni stranki strinjali, da konkurenčna klavzula ne pride v poštev.

_Sklepno_

30. Odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka glede podlage je upoštevaje vse obrazloženo pravilna. Po presoji pritožbenega sodišča zatrjevani razlogi, iz katerih je tožena stranka izpodbijala obravnavano sodbo, niso podani.

31. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

_Glede stroškov pritožbenega postopka_

32. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za poznejšo sodbo (164. člen ZPP).

1 Gospodarske pogodbe so pogodbe, ki jih sklepajo med seboj gospodarski subjekti. Za gospodarske subjekte v smislu tega zakonika se štejejo gospodarske družbe in druge pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost, ter samostojni podjetniki posamezniki (drugi in tretji odstavek 13. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). 2 Le za primer, da bi sodišče vendarle štelo, da tožena stranka podleže pravilom iz konkurenčne klavzule, pa je ugovarjala postopanju v gospodarskih zadevah in pristojnosti naslovnega sodišča ter predlagala, da se zadeva rešuje pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. 3 Prim. VSC sklep Cpg 41/2019. 4 Prim. VSL Sodba I Cpg 1044/2017. 5 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka na naroku ni ugovarjala, da sodišče prve stopnje _dejansko_ ni izvedlo dokazov (kar trdi v pritožbi), temveč da se je na kršitev postopka sklicevalo zgolj glede dokazov, katerih izvedbo je sodišče prve stopnje zavrnilo iz razloga nepotrebnosti. 6 Tožena stranka sama priznava, da je sodišče prve stopnje stališče, ki ga je zavzelo na drugem naroku, argumentiralo s tem, da prej ni dovolj dobro preučilo vlog oziroma spisa, da pa je potem, ko je to storilo, ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. 7 Ki jih pod AD3 pritožbe navaja tožena stranka. 8 Pri tem pritožbeno sodišče opozarja na navedbe same tožene stranke iz odgovora na tožbo, da je C. C. izrazil željo, da tožeča stranka ne želi, da se tožena strank ne zaposli pri podjetju B., ker naj bi bilo konkurenčno in je toženi stranki ponudil mesečno nadomestilo v neto višini 2.000,00 EUR, ki ga je preračunal glede na vrednost mesečnih naročil po Pogodbi. 9 Trditve so usmerjene v sklep, da je bilo ustrezno že njeno obvestilo z dne 17. 4. 2019 in da je posledično tožeča stranka zamudila rok, določen v četrtem odstavku 11. člena Pogodbe. 10 „Izvajalec je dolžan pisno tekom trajanja prepovedi v roku 5 (pet) dni pred nameravanim začetkom vsakega ravnanja, ki bi lahko pomenilo kršitev konkurenčne klavzule (sklenitev pogodbe o zaposlitvi, sklenitev pogodbe o poslovnem sodelovanju, avtorske pogodbe, imenovanje v organe družb), o tem obvestiti družbo ter ji podrobno obrazložiti nameravano ravnanje, ki predstavlja ravnanje, navedeno v prvem odstavku tega člena.“ 11 Nadomestilo naj bi bilo dogovorjeno ne glede na razliko, če si tožena stranka najde drugo zaposlitev od nameravane. 12 Prim. navedbe na list. št. 37, odgovor na tožbo z dne 9. 2. 2020. 13 Kar tožeča stranka nenazadnje priznava sama, trdi le, da je bila omemba B. na E. ob sestanku D. D. in toženca, popolnoma neformalna, brez kakršnih koli podrobnosti o zaposlitvi in je izgledalo, da gre še za eno pogajalsko izhodišče tožene stranke (list. št. 62). 14 Tožena stranka v odgovoru na tožbo med drugim navede, da je v odgovoru na SMS D. D. z dne 26. 6. 2019 navedla, da ni imela druge izbire, da mu je (na E.) povedala zakaj odhaja, kaj bo delala in kje, čeprav takrat še ni bila odločena (prim. list. št. 37), na kar je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi odgovorila, da tožena stranka sama dejansko pove, da ko je govorila o svojih bodočih načrtih z D. D., o njih še ni bila odločena (prim. list. št. 64). 15 Tožeča stranka pa naj ne bi izpolnila svojega dela dogovorjene obveznosti glede pisnega dogovora o nadomestilu 2.000,00 EUR in tožena stranka ni prejela pisnega dogovora v razumnem roku, zaradi česar je štela, da je tožeča stranka odstopila od uveljavljanja konkurenčne klavzule. 16 Sestanek dne 22. 4. 2019. 17 Kar pomeni, da je moralo biti toženi stranki že takrat jasno, da bo tožeča stranka uveljavljala svoje pravice iz konkurenčne klavzule, če se bo tožena stranka zaposlila pri skupini B. 18 Izvajalec se zavezuje, da v času trajanja pogodbe ne bo neposredno ali posredno kadarkoli sodeloval z nobeno pravno ali fizično osebo, ki posluje v dejavnosti igralništva oziroma ne bo kakorkoli sodeloval s pravnimi ali fizičnimi osebami, ki se ukvarjajo s področjem razvoja strojne ali programske opreme za igralništvo.