Jedro

Prestajanje zaporne kazni, izrečene obsojencu po izreku sodbe, s katero je bilo odločeno, da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, zaradi kaznivega dejanja, ki ga je obsojenec storil pred izrekom t. i. alternative, ni razlog za neizvršitev dela v splošno korist, ki bi bil v obsojenčevi sferi. Ne gre za razlog neizvršitve dela, ki bi bil posledica obsojenčevega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog in navodil, izmikanja ali drugačnega kršenja obveznosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom odločilo, da se kazen eno leto in šest mesecev zapora, ki je bila obsojenemu A. A. izrečena zaradi kaznivega dejanja roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) s sodbo z dne 6. 2. 2018, pravnomočno dne 7. 3. 2018 in nadomeščena z delom v splošno korist, izvrši v obsegu neopravljenega dela, in sicer eno leto in dvaindvajset dni zapora. Višje sodišče v Ljubljani je obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočni sklep je iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlagal je, da Vrhovno sodišče sklepa nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje; podrejeno, da razveljavi sklep višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločanje višjemu sodišču. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina. Meni, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa navedlo tehtne in prepričljive razloge za sprejeto odločitev, višje sodišče pa je pravilno presodilo, da je prvostopenjski sklep pravilen in zakonit. Vložnikovo sklicevanje na Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ) je irelevantno, saj je dvoletni rok za opravo dela v splošno korist iztekel dne 7. 3. 2020. Predlagal je, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. O njem se je izjavil obsojenec. Pridružuje se navedbam zagovornika in vztraja pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

B-1.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo (prvi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. Vložnik navaja, da je obsojenec, medtem ko mu je tekel rok za izvršitev dela v splošno korist, prestajal zaporno kazen po drugi sodbi, zato se mu neopravljeno delo ne bi smelo nadomestiti z zaporom. Razlogov, da v dvoletnem roku ni opravil vsega naloženega dela po mnenju vložnika ni mogoče pripisati obsojenčevemu ravnanju, saj je bila podana objektivna nezmožnost izvršitve dela zaradi nastopa zaporne kazni. Ob tem se vložnik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 58911/2011 z dne 16. 3. 2017. Sodišču prve stopnje očita tudi relativno bistveno kršitev določb ZKP v zvezi z 22. in 29. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), ker se obsojenec pred izdajo izpodbijanega sklepa ni imel možnosti izjaviti.

7. V obravnavani zadevi je bil obsojenec s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 56973/2017 z dne 6. 2. 2018 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja roparske tatvine; sodišče je v sodbi odločilo, da bo izrečeno zaporno kazen izvršil z delom v splošno korist. V obdobju dveh let od izvršljivosti te sodbe, ko bi moral opraviti delo, in sicer 982 ur dela v času od 7. 3. 2018 do 7. 3. 2020, je obsojenec dvakrat prestajal zaporno kazen po dveh drugih sodbah, izrečenih in pravnomočnih v obdobju, ko bi moral izvrševati delo v splošno korist. Vložnik izpostavlja dve pravni vprašanji. Prvo je ali gre v primeru, ko obsojenec v obdobju izvrševanja dela v splošno korist stori novo kaznivo dejanje, zaradi katerega je v tem obdobju v priporu ali na prestajanju zaporne kazni, za razlog neizvršitve dela, ki je v obsojenčevi sferi ali ne. Drugo pa je ali je prestajanje zaporne kazni v obdobju izvrševanja dela v splošno korist po sodbi, ki je bila obsojencu zaradi prej storjenega kaznivega dejanja izrečena v obdobju izvrševanja dela v splošno korist, razlog za neizvršitev dela, ki je v obsojenčevi sferi ali ne. Obe pravni vprašanji sta po presoji Vrhovnega sodišča pomembni za zagotovitev enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse.

8. Glede prvega vprašanja, torej o vplivu odvzema prostosti na nezmožnost izvršitve dela v splošno korist zaradi kaznivega dejanja, ki ga je obsojenec storil po pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo odločeno, da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist,1 se je Vrhovno sodišče že izreklo. V sodbi I Ips 27479/2013 z dne 25. 5. 2017 je zavzelo stališče, da gre za razlog neizvršitve dela v splošno korist, ki je v obsojenčevi sferi, kar pomeni, da je obsojenec s storitvijo novega kaznivega dejanja po svoji krivdi onemogočil določen mu alternativni način izvršitve zaporne kazni.

9. O drugem vprašanju, torej ali je prestajanje zaporne kazni v obdobju izvrševanja dela v splošno korist po sodbi, ki je bila obsojencu izrečena v obdobju izvrševanja dela v splošno korist zaradi prej storjenega kaznivega dejanja, razlog za neizvršitev dela, ki je v obsojenčevi sferi ali ne, Vrhovno sodišče še ni odločalo. Zahtevo za varstvo zakonitosti je zato v tem delu vzelo v obravnavo.

10. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa in podatkov spisa izhaja, da je bil obsojenec v obdobju izvrševanja dela v splošno korist, to je v času od 7. 3. 2018 do 7. 3. 2020, na prestajanju zaporne kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Kopru I K 9658/2017 z dne 24. 10. 2018, pravnomočni dne 31. 1. 2019, zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil dne 18. 10. 2015. Zaporno kazen je prestajal od 4. 11. 2019 pa do 19. 6. 2020; v vmesnem času je dne 7. 3. 2020 potekel rok za izvršitev dela v splošno korist. 11. Obsojenec je kaznivo dejanje, zaradi katerega je v obdobju, ko bi moral izvrševati delo v splošno korist prestajal zaporno kazen, izvršil v letu 2015, torej preden mu je bila izrečena sodba v obravnavani zadevi, s katero mu je bila naložena izvršitev dela v splošno korist. Kazenski postopek do izreka sodbe v obravnavani zadevi še ni bil zaključen, njegov izid je bil negotov, na izvršitev izrečene pravnomočne sodbe oziroma na to, kdaj bo prestajal izrečeno mu zaporno kazen, pa obsojenec praviloma nima vpliva. Po presoji Vrhovnega sodišča prestajanje zaporne kazni, izrečene obsojencu po izreku sodbe, s katero je bilo odločeno, da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, zaradi kaznivega dejanja, ki ga je obsojenec storil pred izrekom t. i. alternative, ni razlog za neizvršitev dela v splošno korist, ki bi bil v obsojenčevi sferi. Ne gre za razlog neizvršitve dela, ki bi bil posledica obsojenčevega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog in navodil, izmikanja ali drugačnega kršenja obveznosti. Pritrditi gre zato vložniku, da je bila v času prestajanja zaporne kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Kopru I K 9658/2017, na strani obsojenca podana objektivna nezmožnost izvrševanja dela v splošno korist. 12. Vendar pa vložnik ne more uspeti s predlogom, da se pravnomočni sklep razveljavi. Objektivna nezmožnost izvrševanja dela v splošno korist je bila v obdobju dveh let podana le, ko je bil obsojenec drugič na prestajanju zaporne kazni, od dne 4. 11. 2019 dalje, torej glede na to, da je dvoletni rok iztekel dne 7. 3. 2020, le štiri mesece. Prvostopenjsko sodišče je podrobno ocenilo celotno obsojenčevo ravnanje v času, ko bi moral izvršiti delo v splošno korist. Navedlo je, da sprva sodišču ni bil dosegljiv, nato je izvršil novo kaznivo dejanje, zaradi katerega je moral v pripor in na prestajanje zaporne kazni, v nadaljevanju, po tem, ko je delo dva meseca v juniju in juliju 2019 izvrševal, pa se na Probacijski enoti ni zglasil na dogovorjeni sestanek in ni sporočil spremembe svojega prebivališča. Pritrditi gre zato nižjima sodiščema, da v času od 7. 3. 2018, ko je sodba v obravnavani zadevi postala pravnomočna in izvršljiva pa do 4. 11. 2019, ko je obsojenec drugič odšel na prestajanje zaporne kazni in je nastopila objektivna nezmožnost izvršitve dela v splošno korist, dela ni opravljal iz razlogov, ki so bili v njegovi sferi, torej zaradi zavestnega in hotenega neizpolnjevanja svojih obveznosti, nalog in navodil. Obsojenec bi v obdobju preostalih dvajsetih mesecev, glede na to, da je v dveh mesecih, ko je delo izvrševal opravil 208 ur dela, lahko opravil tudi preostalih 774 ur dela.

13. Vložnikova trditev, da obsojenec pred odločitvijo prvostopenjskega sodišča ni imel možnosti, da bi se izjavil, ne drži. Obsojencu je bilo dne 28. 5. 2020 vročeno poročilo Probacijske enote s pozivom, da se o njem izjasni, kar ni storil. Dne 9. 6. 2020 mu je bilo vročeno končno poročilo Probacijske enote, tudi o tem se ni izjavil. Uveljavljane kršitve določb ZKP in URS zato niso podane.

14. Zagovornik izpostavlja še dve pravni vprašanji, vendar zahteva v tem delu ne izpolnjuje pogojev za njeno vsebinsko obravnavanje, ki so določeni v 420. členu ZKP. Očitek, da v času odločanja prvostopenjskega sodišča dvoletni rok za izvršitev dela v splošno korist še ni potekel, ker materialni roki v času od 29. 3. 2020 do 1. 6. 2020 skladno z ZZUSUDJZ niso tekli, je materialno neizčrpan, ker v pritožbi ni bil uveljavljan. Z navedbami, da je sodišče druge stopnje storilo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se ni opredelilo do razlogov, navedenih v pritožbi in je svojo odločitev utemeljilo le s splošnimi, pavšalnimi frazami, da pritožnik nima prav in s svojimi navedbami ne more uspeti, vložnik po vsebini uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP. O tem kdaj je ta kršitev podana pa že obstaja ustaljena sodna praksa.2 C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Iz istih razlogov kot višje sodišče je tudi Vrhovno sodišče obsojenca na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

17. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 V obravnavani zadevi je bil obsojenec s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju III K 35523/2018 z dne 11. 9. 2018, pravnomočno dne 3. 11. 2018, spoznan za krivega kaznivega dejanja, ki ga je storil dne 31. 7. 2018. Zaradi te zadeve je bil v priporu od dne 6. 8. 2018 dalje in potem na prestajanju zaporne kazni do 6. 4. 2019. 2 XI Ips 59244/2020 z dne 1. 4. 2021, I Ips 52008/2011 z dne 13. 11. 2014, I Ips 46665/2010 z dne 17. 4. 2014, in druge.