Jedro

Pri uporabi določbe 3.odst. 126.čl. stanovanjskega zakona, po kateri lahko lastnik pri izpraznitvi stanovanja v dveletnem roku zavrne izplačilo 30% vrednosti stanovanja, je odločilno, kdaj morajo biti podani pogoji iz 1.odst. 148.čl. zakona. Sodišče druge stopnje nima prav, ko razlaga, da morajo biti pogoji iz 1.odst. 148.čl. SZ v zvezi s 60.čl. ZSR podani takrat, ko poda bivši imetnik stanovanjske pravice zahtevo za izplačilo. Pri osebah, ki so bile ob uveljavitvi stanovanjskega zakona imetniki stanovanjske pravice, je treba upravičenja do privatizacije stanovanja, sklenitve najemne pogodbe in do izplačila 30% vrednosti stanovanja presojati po stanju v času uveljavitve stanovanjskega zakona, to je dne 19.10.1991.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo zneska 561.835,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.11.1993 dalje do plačila. Tožbeni zahtevek se je nanašal na plačilo 30% vrednosti stanovanja v P., katerega je tožnik izpraznil zaradi preselitve v družinsko hišo. Tožnikovo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi. V obrazložitvi revizije navaja, da se določba 3.odst. 126.čl. stanovanjskega zakona (SZ - Ur.l. RS, št. 18/91 in 21/94) navezuje le na 1.odst. 148.čl. SZ. Tega pa je mogoče v primeru nove hiše uporabiti le tedaj, če so bili ob uveljavitvi stanovanjskega zakona podani pogoji za odpoved stanovanjskega razmerja po 60.čl. zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR - Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84). Določbe zakona o stanovanjskih razmerjih ne morejo veljati po uveljavitvi stanovanjskega zakona. Ker v tožnikovem primeru ob uveljavitvi stanovanjskega zakona še niso bili podani pogoji za odpoved stanovanjskega razmerja, je tožena stranka neupravičeno odklonila plačilo 30% vrednosti stanovanja. Sodbi nimata razlogov o bistvenih okoliščinah za uporabo določbe 1.odst. 148.čl. SZ.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi po revizijskih navedbah obstajala v pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih (13.tč. 2.odst. 354.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP) ni podana. Izpodbijana sodba vsebuje vse potrebne razloge za odločitev, do katere je prišlo sodišče na podlagi razlage določbe 3.odst. 126.čl. v zvezi s 1.odst. 148.čl. stanovanjskega zakona.

Pritrditi pa je treba reviziji, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pri uporabi določbe 3.odst. 126.čl. stanovanjskega zakona, po kateri lahko lastnik pri izpraznitvi stanovanja v dveletnem roku zavrne izplačilo 30% vrednosti stanovanja, je odločilno, kdaj morajo biti podani pogoji iz 1.odst. 148.čl. zakona. Sodišče druge stopnje nima prav, ko razlaga, da morajo biti pogoji iz 1.odst. 148.čl. SZ v zvezi s 60.čl. ZSR podani takrat, ko poda bivši imetnik stanovanjske pravice zahtevo za izplačilo. Pri osebah, ki so bile ob uveljavitvi stanovanjskega zakona imetniki stanovanjske pravice, je treba upravičenja do privatizacije stanovanja, sklenitve najemne pogodbe in do izplačila 30% vrednosti stanovanja presojati po stanju v času uveljavitve stanovanjskega zakona, to je dne 19.10.1991. Kolikor so bili zaradi lastne stanovanjske hiše tedaj podani pogoji za odpoved stanovanjskega razmerja po 60.čl. ZSR, bivši imetnik stanovanjske pravice omenjenih upravičenj nima. V primeru, da je bivši imetnik šele kasneje (v dveh letih po uveljavitvi SZ) usposobil lastno stanovanjsko hišo za vselitev, pa mu pripada izplačilo 30% vrednosti stanovanja, ki ga izprazni. Samo s tako razlago zakona je mogoče slediti volji zakonodajalca, da z materialno vzpodbudo doseže sproščanje obstoječih stanovanj. V konkretnem primeru sodišči zaradi nepravilne razlage zakonskih določb nista ugotavljali, v kakšnem stanju je bila tožnikova hiša v času uveljavitve stanovanjskega zakona.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da po dopolnitvi postopka o stvari ponovno odloči (2.odst. 395.čl. ZPP). Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 3.odst. 166.čl. ZPP.