Jedro

Z začasno odredbo so se zavarovale pravice denacionalizacijskih upravičencev še pred dokončanjem postopka za denacionalizacijo. Taka pravica pa je vključevala tudi pravico denacionalizacijskih upravičencev do izločitve premoženja iz stečajne mase (131. člen ZPPSL) v primerih, kadar je bila začasna odredba izdana pred uvedbo stečajnega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnika sta kot dediča denacionalizacijskega upravičenca uveljavljala vrnitev nacionalizirane nepremičnine in plačilo odškodnine. V stečajnem postopku zoper toženko sta bila pozneje napotena na pravdo, v kateri sta izločevala določeno nepremično premoženje iz stečajne mase ter terjala ugotovitev obstoja določenih denarnih terjatev (v znesku 82.278.925,00 SIT, terjatev za bodočo najemnino 556.046,50 SIT mesečno in podrejeno terjatev v znesku 45.604.655,00 SIT). Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov. Sodišče druge stopnje pa je na pritožbo tožnikov delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako da je ugodilo zahtevku v delu, s katerim sta tožnika izločevala nepremično premoženje iz stečajne mase, in sicer parc. št. 261 stavbišče, hišo v izmeri 980 m2, parc. št. 262 stavbišče, gospodarsko poslopje in dvorišče v skupni izmeri 899 m2 in parc. št. 264/2 dvorišče v izmeri 116 m2, vse vl. št. 560 k.o... ter nepremičnine s parc. št. 263 travnik, parc. št. 264/1 dvorišče, parc. št. 265 igrišče, parc. št. 266 travnik in parc. št. 267 pašnik, vse vl. št. 908 k.o... V preostalem delu je pritožbo tožnikov zavrnilo. Odločitev o delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče oprlo na 12. člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in na 36. člen novele Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila toženka, ki je uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava in predlagala, naj se izpodbijana sodba razveljavi ter potrdi sodba sodišča prve stopnje. V reviziji šteje za odločilno ugotovitev, da tožnika ob uvedbi stečajnega postopka še nista imela pravnomočne denacionalizacijske odločbe o vrnitvi nacionaliziranega premoženja. Novele 36. člena ZPPSL pa v tem primeru ni mogoče uporabiti, ker bi to pomenilo retroaktivno učinkovanje predpisa. Sporno premoženje zato spada v stečajno maso, tožnika kot denacionalizacijska upravičenca pa imata le odškodninski zahtevek proti Slovenskemu odškodninskemu skladu.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Z revizijo se uveljavlja le zmotna uporaba materialnega prava, izpodbija pa se pravnomočni del sodbe sodišča druge stopnje, s katero je navedeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako da je ugodilo zahtevku, da se izloči iz stečajne mase toženke predniku tožnikov nacionalizirano nepremično premoženje, ki je navedeno v uvodnem delu te odločbe.

V postopkih na nižjih stopnjah sojenja je bilo ugotovljeno, da sta tožnika 02.03.1993 vložila zahtevek za denacionalizacijo spornih nepremičnin, da je bila na predlog tožnikov 03.05.1993 izdana začasna odredba, s katero je bilo podjetju A., kot imetniku pravice uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini, prepovedano vsakršno razpolaganje s celotnimi nepremičninami do izdaje pravnomočne odločbe o denacionalizaciji, da odločba o denacionalizaciji še ni pravnomočna in da je bil zoper toženko dne 12.03.1997 uveden stečajni postopek, v katerem sta tožnika prijavila svojo terjatev in tudi izločitveno pravico na nacionaliziranih nepremičninah (ki so predmet tega spora). Sodišče druge stopnje je v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje (ki je zavrnilo izločitveni zahtevek tožnikov predvsem zato, ker odločba o denacionalizaciji še ni pravnomočna) štelo za odločilno ugotovitev, da je bila glede spornega premoženja izdana začasna odredba s prepovedjo razpolaganja in s tem, da se sporno premoženje popiše in izloči po 12. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Oporo za svoje stališče je našlo tudi v noveliranem 36. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, po katerem imajo denacionalizacijski upravičenci, ki so pravočasno zavarovali svoje zahtevke, pravico do izločanja sredstev iz stečajne mase ter prenos le teh na Sklad Republike Slovenije za razvoj.

Po presoji revizijskega sodišča je izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje materialnopravno pravilna. V tem primeru je namreč upravni organ na predlog tožnikov kot denacionalizacijskih upravičencev zaradi zavarovanja njunih pravic v postopku denacionalizacije in lastninskega preoblikovanja podjetij izdal na podlagi 68. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in 11. do 13. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/92 do št. 30/98, v nadaljevanju ZLPP) sklep, s katerim je toženki kot zavezanki za vrnitev spornih podržavljenih nepremičnin, prepovedal lastninsko preoblikovanje in razpolaganje z navedenimi nepremičninami do pravnomočne odločitve o zahtevku za denacionalizacijo. Določilo 13. člena navedenega zakona in omenjeni sklep sta toženki nalagala, da mora obravnavane nepremičnine popisati in izločiti iz lastninskega preoblikovanja ter jih do dokončne odločbe o denacionalizaciji uporabljati kot dober gospodar. Glede na omenjena določila z začasno odredbo izločene nepremičnine niso bile več premoženje toženke v smislu 104. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/93, naprej ZPPSL) in sta tožnika utemeljeno zahtevala njihovo izločitev iz stečajne mase. Namreč v denacionalizacijskem postopku izdana začasna odredba predstavlja podlago za izločitveni zahtevek tožnikov zato, ker je bilo z njo določeno, da se premoženje, na katerega se je začasna odredba nanašala, izloči iz zavezančevega premoženja, ki je bilo predmet njegovega lastninskega preoblikovanja. Na podlagi take začasne odredbe izločene stvari torej niso bile več zavezančevo premoženje. S tako ureditvijo je bilo med drugim doseženo, da tudi stečajni postopek ne bi mogel s svojimi dokončnimi učinki preprečiti pred tem začetega denacionalizacijskega postopka, v katerem je imel upravičenec zavarovan svoj zahtevek z začasno odredbo. Z začasno odredbo so se tako zavarovale pravice denacionalizacijskih upravičencev še pred dokončanjem postopka za denacionalizacijo. Taka pravica pa je vključevala tudi pravico denacionalizacijskih upravičencev do izločitve premoženja iz stečajne mase (131. člen ZPPSL) v primerih, kadar je bila začasna odredba izdana pred uvedbo stečajnega postopka.

Revizija je neutemeljena tudi v delu, s katerim očita retroaktivno veljavnost novele 36. člena ZPPSL (objavljene v Ur. l. RS, št. 39/97). Navedena novela, ki določa v stečajnem postopku poseben položaj tistih denacionalizacijskih upravičencev, ki so z začasnimi odredbami zavarovali svoje zahtevke, je res začela veljati šele 01.07.1997. Vendar je pravne učinke sredstev zavarovanja, to je takih začasnih odredb, kot je bila izdana v tem primeru, določal že ZLPP v 11. in 12. členu (pred novelo) in je pozneje sprejeta novela po svoji pravni naravi zgolj razlagalna določba, ki potrjuje pravilno razlago prej veljavnih predpisov ZLPP, ZPPSL in ZDen. Tako tolmačenje potrjuje tudi sklep Ustavnega sodišča RS, št. U-I-278/96 z dne 16.09.1997. Zato je neutemeljen očitek revizije, da gre za retroaktivno uporabo predpisov.

Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje pravno pravilno ocenilo ugotovljene odločilne okolnosti spora ter je njegovo odločitev, s katero je ugodilo zahtevku tožnikov za izločitev z začasno odredbo zavarovanega premoženja iz stečajne mase toženke, materialnopravno pravilna. Neutemeljeno revizijo toženke je zato zavrnilo (378. člen ZPP).