Up-314/02 - 4

30. 9. 2003

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d.o.o., Ž. Ž., ki jo zastopajo dr. B. B., C. C., Č. Č., D. D., E. E., F. F. in G. G., odvetniki v Z., na seji senata dne 9. septembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 108/2001 z dne 31. 1. 2002 se ne sprejme.

Obrazložitev

1.Vrhovno sodišče je zavrglo revizijo pritožnika z obrazložitvijo, da noben od vtoževanih zneskov iz 23 računov, glede katerih je pritožnik zahteval izvršbo na podlagi verodostojne listine, ne presega zneska 5.000.000 SIT. V ustavni pritožbi pritožnik nasprotuje ugotovitvi sodišča, da iz trditvene podlage ni bilo mogoče razbrati, ali se tožba nanaša na zneske iz iste ali iz različne podlage. Navaja, da je iz sodb sodišč prve in druge stopnje razvidno, da gre za eno terjatev, ki izhaja iz prodajne pogodbe z določeno dogovorjeno kupnino. Šlo naj bi za en dolg, katerega plačilo je upnik zahteval z več računi. Posel naj bi se sicer opravljal v daljšem časovnem razponu, a šlo naj bi za isto dejansko in pravno podlago. Trdi, da je izpodbijani sklep v nasprotju s sodno prakso in se sklicuje na dve odločitvi Vrhovnega sodišča v drugih primerih. Meni, da gre za kršitev pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave. Ker naj ne bi mogel izkoristiti vseh pravnih sredstev, ki mu jih omogoča zakon, naj bi bila kršena tudi pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Vrhovno sodišče naj bi s tem, ko mu ni prisodilo tistega, do česar naj bi bil upravičen, kršilo tudi pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave.

2.Ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču - v nadaljevanju ZUstS). Kršitve pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja zato same po sebi ne morejo utemeljiti ustavne pritožbe.

Pri vprašanjih, ki so predmet izpodbijanega sklepa, gre le za pravilno uporabo zakona, ki ni v zvezi z ustavnopravno problematiko. Od Ustavnega sodišča ni mogoče pričakovati, da bo odločalo o tem, na kakšen način je treba ugotavljati vrednost spornega predmeta pri tožbi, ki temelji na večih računih v zvezi z izvršbo na podlagi verodostojne listine. Enako velja tudi glede vprašanja, ali se v obravnavani zadevi vtoževani znesek iz "dolgoročnega poslovnega sodelovanja" nanaša na isto ali na različno podlago.

3.Pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave z izpodbijanim sklepom ni mogla biti kršena. Iz navedene ustavne pravice namreč izhaja le jamstvo dvostopenjskega sodnega postopka, kar je v obravnavani zadevi bilo zagotovljeno. Pravice do revizije Ustava ne zagotavlja. Preko zahtev Ustave jo sicer lahko zagotovi zakon, vendar je nepravilna odločitev glede (ne)dopustnosti revizije zato lahko le kršitev zakona, ne pa kršitev 25. člena Ustave. Zgolj pravilnosti uporabe zakona pa Ustavno sodišče, kot je obrazloženo zgoraj, ni pristojno presojati.

4.Izpodbijani sklep se nanaša le na procesno vprašanje dopustnosti revizije in nima zveze s pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Pritožnikova trditev o kršitvi te pravice zato ni sklepčna.

5.Za presojo Ustavnega sodišča bi lahko bil relevanten le očitek o odstopu od sodne prakse. Če bi namreč pritožnik izkazal, da glede obravnavanega vprašanja že obstaja uveljavljena in enotna sodna praksa in da izpodbijani sklep od takšne prakse arbitrarno (to je brez razumne obrazložitve) odstopa, bi šlo za kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Vendar pritožnik niti enotne in uveljavljene sodne prakse ne izkaže.

Primera, na katera se sklicuje (sklepa Vrhovnega sodišča št. II Ips 238/2001 in št. II Ips 9/2001), sta bistveno drugačna in se na obravnavano problematiko ne nanašata. V obeh navedenih primerih je revizijo bilo treba zavreči že iz razloga, ker niti seštevek vseh zneskov ne dosega potrebne vrednosti spornega predmeta in se v vprašanje istovetnosti podlage sodišču sploh ni bilo treba spuščati. Obenem pa je, drugače kot v obravnavanem primeru, šlo za nesporne ponavljajoče se terjatve (iz najemne oz. kreditne pogodbe).

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger