Jedro

ZOR določa v 312. členu vrstni red vračunavanja obveznosti, če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, tisto, kar je dolžnik izpolnil pa ne zadostuje, da bi se mogle poravnati vse. V okviru posamezne terjatve pa se poravnajo najprej stroški, nato obresti in končno glavnica (313. člen ZOR).

Izrek

Revizija se glede zneska 2.192.659,10 SIT in zamudnih obresti od zneskov 821.161,50 SIT od 27.08.1994 naprej, 765.595,60 SIT od 20.11.1994 naprej in 605.902,00 SIT od 27.11.1994 naprej, zavrne.

V ostalem delu (glede zneska 3.501.574,84 SIT z zamudnimi obrestmi) se revizija zavrže. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške za odgovor na revizijo v znesku 156.571,00 SIT v osmih dneh.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP iz leta 1977 (ZPP 1977).

Stranki spora sta 1.6.1994 sklenili "dogovor o sodelovanju". Z njim sta se dogovorili, kako bosta (poravnavali) medsebojne obveznosti. Po sklenitvi dogovora je tožeča stranka toženi stranki za opravljene storitve izstavila 103 račune. Ker naj tožena stranka ne bi poravnavala svojih obveznosti, je tožeča stranka 3.5.1995 od dogovora odstopila. V tem sporu zahteva tožeča stranka plačilo opravljenih storitev z zamudnimi obrestmi.

Med postopkom je tožena stranka plačala več denarnih zneskov, ne da bi pri plačilu posameznega zneska določila, katero obveznost poravnava. Je pa v pripravljalni vlogi z dne 27.8.1998 navedla dolgovani znesek, vsa svoja plačila tožeči stranki in kako je posamezne dolgovane zneske in obračunane obresti od njih s posameznimi plačili poravnavala.

Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka med postopkom poravnala vse svoje obveznosti.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977). Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje, ali pa samo druge stopnje, razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženi stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija deloma ni utemeljena, deloma pa ni dovoljena.

ZPP (1977) določa v prvem odstavku 497. člena, da je revizija v gospodarskem sporu dovoljena, če vrednost v reviziji spornega predmeta presega 450.000,00 SIT. Vrednost spornega predmeta pa se za ugotovitev dovoljenosti revizije določa po 37. členu ZPP (1977).

Tožeča stranka z revizijo izpodbija odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo zneskov iz 103 računov in zamudnih obresti od njih. Zahtevki na plačilo posameznih zneskov imajo različno dejansko podlago. Predpostavka iz prvega odstavka 37. člena ZPP (1977), po kateri se tudi pravica do revizije (primerjaj: prvi odstavek 35. člena ZPP 1977) določi na podlagi seštevka vrednosti vseh zahtevkov, torej ni izpolnjena. Zato je treba v obravnavanem primeru ugotoviti pravico do revizije po vrednosti vsakega posameznega zahtevka tako, kot to določa drugi odstavek 37. člena ZPP (1977). Glede na prvi odstavek 497. člena ZPP (1977) je revizija zato dovoljena le glede odločitve o zahtevkih na plačilo 821.161,50 SIT, 765.595,60 SIT in 605.902,00 SIT (skupno 2.192.659,10 SIT) z obrestmi. Vsi ostali zahtevki pa so nižji od 450.000,00 SIT, zato revizija zoper odločitev o njihovi zavrnitvi ni dovoljena (prvi odstavek 497. člena ZPP 1977 in drugi odstavek 389. člena ZPP 1977). Revizijsko sodišče je zato revizijo, kolikor se nanaša na odločitve o teh zahtevkih, zavrglo (392. člen ZPP 1977).

V preostalem delu je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977) najprej preizkusilo izpodbijano sodbo glede morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, navedenih v 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP (1977). Ugotovilo je, da v postopku do njih ni prišlo.

ZOR določa v 312. členu vrstni red vračunavanja obveznosti, če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, tisto, kar je dolžnik izpolnil pa ne zadostuje, da bi se mogle poravnati vse. V okviru posamezne terjatve pa se poravnajo najprej stroški, nato obresti in končno glavnica. Tako določa 313. člen ZOR.

Tožena stranka je svoje obveznosti do tožeče stranke izpolnila (izpolnjevala) z večjim številom plačil. Nobeno plačilo ni zadostovalo za izpolnitev vseh obveznosti. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče štelo, da so se poravnavale terjatve tožeče stranke tako, kot to določa drugi odstavek 312. člena ZOR (po vrstnem redu njihove zapadlosti).

Tožeča stranka zatrjuje v reviziji, da je ves čas postopka vztrajala, da je treba za ugotovitev, kolikšno terjatev (še) ima proti toženi, uporabiti določbo 313. člena ZOR.

Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju, ali tožena stranka po vseh plačilih tožeči stranki še kaj dolguje, oprlo na pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 27.8.1998, v kateri je, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, tožena stranka natančno navedla odprte obveznosti do tožeče stranke ter dan plačila glavnice in zamudnih obresti. V tej pripravljalni vlogi je torej tožena stranka z vračunavanjem izvršenih plačil tako, kot to določata drugi odstavek 312. člena in 313. člen ZOR, navedla sodišče prve stopnje na ugotovitev, da je plačala svojo obveznost v celoti, oziroma da tožeča stranka ni dokazala, kolikšnega dela vtoževane obveznosti tožena stranka še ni poravnala.

Ob natančnem čitanju sodbe sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev oprlo na navedbe tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 27.8.1998, tožeča stranka ne bi prezrla, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo tudi prav na tisto določbo ZOR (313. člen ZOR), glede katere tožeča stranka v reviziji očita sodišču zmotno uporabo materialnega prava, ker naj omenjene zakonske določbe ne bi uporabilo, čeprav bi jo moralo. Na istih materialnopravnih določbah temelji tudi izpodbijana sodba. To sledi iz njene obrazložitve, v kateri je pritožbeno sodišče navedlo, da se strinja z materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Tožeča stranka zahteva torej v reviziji uporabo tistega materialnega prava, ki ga je sodišče za odločitev tudi uporabilo, in sicer pravilno. Revijski razlog zmotne uporabe materialnega prava zato ni podan.

Tožeča stranka uveljavlja v reviziji tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) na drugi stopnji, ker se sodba pritožbenega sodišča zaradi pomanjkljivosti ne da preizkusiti in je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Ker samo navajanje abstraktne zakonske določbe ne zadostuje za ugotovitev, da je v postopku res prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je tožeča stranka navedla nekaj okoliščin, s katerimi naj bi posamezne bistvene kršitve določb pravdnega postopku tudi konkretizirala.

Tožeča stranka pritožbenemu sodišču očita, da je v razlogih svoje sodbe navedlo, da tožeča stranka ni v postopku pred sodiščem prve stopnje nikoli uveljavljala vračunavanja plačanih zneskov po 313. členu ZOR, kar naj ne bi bilo res.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da očitek ni utemeljen. Tožeča stranka v prvostopenjskem postopku res ni nikoli uveljavljala vračunavanja po 313. členu ZOR. Samo spreminjanje tožbenega zahtevka zaradi plačil posameznih zneskov, brez ustreznih pojasnil, ali je tožeča stranka sploh izvedla vračunavanje po 313. členu ZOR (upoštevajoč seveda tudi 312. člen ZOR) in kako ga je izvedla, pa ne zadostuje za ugotovitev, da je zahtevala uporabo 313. člena ZOR. Vračunavanje po 313. členu ZOR je sicer pravica upnika, ne gre pa za kogenten prepis. Zato sodišče 313. člena ZOR ni dolžno uporabiti po uradni dolžnosti, če upnik upravičenja, ki mu ga daje, sam ne izkoristi. Ob dolžnikovem plačilu obveznosti je zato možno tudi drugačno poplačevanje terjatve, kot ga določa 313. člen ZOR, če upnik nanj pristane izrecno ali s kokludentnimi dejanji (n. pr. z opustitvijo uveljavitve upravičenja iz 313. člena ZOR).

Neutemeljen je tudi očitek pritožbenemu sodišču o protispisnosti v razlogih njegove sodbe, ki naj bi se nanašale na navedbo, da je tožena stranka navedla dokaze o plačilu svoje obveznosti in da je za vsak račun opravila izračun, kdaj je bila plačana glavnica, kdaj obresti in na kakšen način, tožeča stranka pa naj nasprotnih dokazov ne bi predložila.

V pripravljalni vlogi z dne 27.8.1998 je tožena stranka res napravila obračun poravnavanja svojih obveznosti po določbah drugega odstavka 312. člena in 313. členu ZOR ter k temu obračunu priložila dokaze, na katere se je sklicevala (dokazi so v spisu). Res pa je tudi, da tožeča stranka dokazov, iz katerih bi izhajala nepravilnost izračuna tožene stranke, ni predložila (nepravilnosti izračuna niti ni ugovarjala). Takšen izračun poravnavanja obveznosti, kot ga je napravila tožena stranka, bi morala napraviti tožeča stranka in ga ustrezno dokazno podpreti v postopku pred sodiščem prve stopnje, če je želela izposlovati za sebe ugodnejšo odločitev. Tega pa ni storila.

Iz navedenega sledi, da ni niti uveljavljanih revizijskih razlogov niti tistih, na katere mora paziti revizijsko sodišče po 386. členu ZPP (1977). Zato je revizijsko sodišče revizijo v obsegu, v katerem je dovoljena, zavrnilo (393. člen ZPP 1977) ter pri tem na podlagi prvega odstavka 166. člena ZPP (1977) odločilo tudi o stroških revizijskega postopka tako, kot to izhaja iz izreka odločbe iz sledečih razlogov.

Tožena stranka je zahtevala povračilo stroškov revizijskega postopka v višini 1.350 odvetniških točk nagrade za sestavo odgovora na revizijo in 20 % DDV, 50 odvetniških točk za pregled revizijske odločbe in poročilo stranki, 28 točk za administrativne stroške in povrnitev sodne takse. Glede na vrednost spornega predmeta se tožeči stranki po tarifni številki 16 v povezavi z tarifno številko 13 Odvetniške tarife prizna 1.050 odvetniških točk nagrade, kar znaša skupaj z DDV 126.000,00 SIT. Na temelju drugega odstavka 15. člena Odvetniške tarife pa je tožena stranka tudi upravičena do povrnitve 21 odvetniških točk za administrativne stroške, to je 2.100,00 SIT. Zahtevek za povrnitev 50 odvetniških točk nagrade za pregled revizijske odločbe in poročilo stranki pa ni utemeljen, ker je nagrada za ti dve opravili že vključena v nagrado za sestavitev odgovora na revizijo. Tožena stranka je upravičena do povrnitve sodne takse, to je 28.471,00 SIT. Tožena stranka je torej upravičena skupaj do povrnitve stroškov v višini 156.571,00 SIT.