Jedro

Podlago za izračun in dodelitev državne pomoči zaradi posledic suše sta urejala Zakon o državni pomoči za odpravo posledic suše, pozebe in neurij s točo v kmetijstvu za leto 2001 – ZZSO2001 ter na njegovi podlagi izdano Navodilo za vsebino in obliko vloge za dodelitev sredstev državne pomoči nosilcem kmetijskega gospodarstva, za določitev geografsko zaokroženih območij glede sposobnosti zadrževanja vode in primanjkljaja padavin in za izračun povprečne stopnje poškodovanosti kmetijskih rastlin.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/1997 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 11. 7. 2002, s katerim je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za odpravo posledic zmanjšane pridelave kmetijskih rastlin, nastalih zaradi suše. 2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da je tožena stranka državno pomoč v obravnavanem primeru pravilno izračunala v skladu z določbami Zakon o državni pomoči za odpravo posledic suše, pozebe in neurij s točo v kmetijstvu za leto 2001 – ZZSO 2001 (Uradni list RS, št. 85/2001) in Navodilo za vsebino in obliko vloge za dodelitev sredstev državne pomoči nosilcem kmetijskega gospodarstva, za določitev geografsko zaokroženih območij glede sposobnosti zadrževanja vode in primanjkljaja padavin in za izračun povprečne stopnje poškodovanosti kmetijskih rastlin – Navodilo (Uradni list RS, št. 50/02, 3/04). Tožničin laični izračun škode pa je nepravilen, saj ne upošteva navedenih predpisov.

3. Tožnica vlaga revizijo (prej pritožbo), ker med drugim meni, da sodišče prve stopnje nima pravice izdajati sodbe v imenu ljudstva, saj je obravnava potekala na nejavni seji. Sodišče dela pod diktatom vlade in ne upošteva demokratičnih standardov, zato je izpodbijana sodba neutemeljena in brezpredmetna ter temelji na sramotnem zakonu. Prav tako ne priznava laičnega izračuna, ki so ga pripravili državni organi, zato zahteva izplačilo škode, ki po njenem izračunu z obrestmi znaša 250.000 SIT.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je opravljena tudi sodna presoja revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru tožnica izpodbija odločbo tožene stranke zato, ker naj bi ji bila priznana prenizka odškodnina za odpravo posledic suše v letu 2001 v višini 22.811,19 SIT in ji zato glede na določbo devetega odstavka 6. člena ZZSO2001 odškodnina sploh ne pripada.

9. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je bilo glede na dejansko in pravno stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje odločbe tožene stranke, pravilno odločeno, da se tožničina vloga za dodelitev državne pomoči za škodo v kmetijstvu zavrne. Tožnici je že sodišče prve stopnje pravilno in podrobno pojasnilo, da sta dodeljevanje predmetne državne pomoči zaradi posledic suše urejala ZZSO2001 ter na njegovi podlagi izdano Navodilo. Višina sredstev denarne pomoči je bila določena v 6. členu ZZSO2001, po katerem se med drugim v poročilu o škodi nosilcu kmetijskega gospodarstva potrdi ocena neposredne škode na podlagi tam navedenih dejstev oziroma podatkov. Verificirana povprečna stopnja poškodovanosti kmetijske rastline se za posamezno geografsko zaokroženo območje izračuna kot povprečje verificiranih podatkov o stopnjah poškodovanosti kmetijske rastline na tem območju. Za pomoč pri odpravi posledic suše se nosilcu kmetijskega gospodarstva določi državna pomoč v višini 40% potrjene škode zaradi posledic suše, razen če gre za nosilca kmetijskega gospodarstva, ki opravlja kmetijsko dejavnost in se za svoj račun ukvarja s kmetijsko dejavnostjo kot edino ali glavno dejavnostjo. V tem primeru se določi pomoč v višini 50 % potrjene škode zaradi posledic suše. Potrjena škoda se določi na podlagi izračuna, kot je določen v petem odstavku 6. člena ZZSO2001. Način določanja geografsko zaokroženih območij, merila za razvrščanje tal glede sposobnosti zadrževanja vode, merila za razvrščanje glede primanjkljaja padavin v času suše in način izračuna verificirane povprečne stopnje poškodovanosti kmetijskih rastlin zaradi suše v letu 2001 pa določa Navodilo, v katerega prilogi 1 a pa so določeni nabor kultur kmetijskih rastlin, razredi donosa, donos po merilu t/ha in cena na enoto mere.

10. Ker pa na podlagi navedenih predpisov pravilno ugotovljena celotna višina sredstev državne pomoči ni presegla 30.000 SIT, tožnica po devetem odstavku 6. člena ZZSO2001 ni upravičena do dodelitve sredstev državne pomoči iz tega naslova. Zato je tožena stranka tožničino vlogo za odpravo posledic zmanjšane pridelave kmetijskih rastlin, nastalih zaradi suše, pravilno zavrnila. Posplošenih tožničinih ugovorov glede izračuna škode pa Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti, iz revizije (prej pritožbe) pa sicer izhaja, da se tožnica predvsem ne strinja z zakonsko ureditvijo državne pomoči v primerih suše. Ker tožnica s takšnimi revizijskimi (prej pritožbenimi) navedbami ne uveljavlja nobenega od zakonsko dovoljenih revizijskih razlogov iz 85. člena ZUS-1, se Vrhovno sodišče do teh in drugih nerelevantnih navedb, ki se nanašajo na takratnega generalnega sekretarja Vlade Republike Slovenije in na delo sodišča prve stopnje, ni opredeljevalo.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 tožničino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti.