Jedro

Za zvijačo v zvezi s sestavljanjem oporoke gre, ko kdo hote izzove ali pušča v zmoti oporočitelja.

Pravilna je ugotovitev, da je obravnavana oporoka veljavna, saj zakonske določbe o navzočnostih dveh prič pri sestavi pismene oporoke (prvi odstavek 64. člena ZD) ne gre razlagati tako, da navzočnosti ni, če se kakšna izmed prič v nekem manjšem prostoru (kuhinji) ne nahaja prav pri mizi ampak nekoliko oddaljena, pač pa sliši (v tem primeru celo, kaj se je zapisalo), kaj izjavi oporočitelj in če potem (stoje) podpiše oporoko. Ože navzočnosti ni mogoče razlagati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnikov, naj se ugotovi, da je oporoka njunega očeta B. Š. pravno neveljavna in da sodi v zapuščino po njem v času njegove zakonske zveze s toženko pridobljeno premoženje, in sicer polovični solastniški delež nepremičnin, vpisanih v vl. št. 1254 in 1253 k.o. P., in osebnega avtomobila Opel Kadett. Ugotovilo je, da je bil oporočitelj oporočno in poslovno sposoben, da je oporoko podpisal, prav tako pa tudi priči, obravnavano premoženje pa je toženka kupila iz svojih prihrankov.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno, ker ni ugotovilo procesnih kršitev, sprejelo je ugotovljeno dejansko stanje kot popolno in pravilno. Zavzelo je stališče, da sum, da oporočitelj ni podpisal oporoke, brez dokazov ne zadošča; da je bila oporoka sestavljena v skladu s 64. členom zakona o dedovanju (ZD), saj sta bili priči ob sestavljanju oporoke ves čas navzoči; da čas predložitve oporoke in neizvedba pogodbe v zemljiški knjigi nista pomembna; da je zakoncema prepuščeno, kako uredita svoja premoženjskopravna razmerja.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Prvemu sodišču očita, da je spregledalo, da je bila nepremičnina kupljena v času zakonske zveze, da še doslej ni bila prepisana na toženkino ime, da je toženka prevzela zapustnikovo pokojnino, da oporoke ni bilo treba delati, če zapustnik ni imel nobenega premoženja in da sta toženka in zapustnik živela skupaj poročena potem pa razvezana. Oporoka ni bila podpisana ob sočasni navzočnosti oporočnih prič, sestavljena pa je bila z zvijačnim namenom. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem nepravilno uporabilo materialno pravo (60. člen ZD), sodišče druge stopnje pa je storilo tudi bistveno kršitev (13. točka drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP), ker ni odgovorilo na zadevne pritožbene trditve. Poudarja, da bi morala toženka dokazati, da ne gre za skupno premoženje, pridobljeno med zakonsko zvezo zapustnikom in pozneje v zakonu podobni skupnosti, kar pa se ji ni posrečilo. Sodišči sta v zvezi s tem tudi napačno uporabili materialno pravo (drugi odstavek 51. člena, prvi odstavek 59. člena in 62. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. list SRS, št. 14/89, Ur. list SRS, št. 13/94 in 82/94 - ZZZDR). Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da je zakoncema prepuščeno, da lahko sporazumno brez obličnosti urejata svoje premoženjskopravne odnose. Ko pritožbeno sodišče trdi, da je med strankama spor o višini deležev zakoncev, je podana kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, saj je iz tožbenega zahtevka razvidno, da tožeča stranka sledi zakonski domnevi iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR. Sicer pa predmet te pravde ni bilo ugotavljanje, ali gre za posebno premoženje toženke.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Res določa zakon o dedovanju, da je neveljavna oporoka, če se je oporočitelj odločil, da jo napravi zaradi zvijače (prvi odstavek 60. člena). S tem pa ni mišljen zvijačni namen oporočitelja samega, saj ta prosto določa koga bo postavil za dediča (78. člen ZD). Zakonsko besedilo res da ni povsem natančno (kakor je bil v nasprotju s tem na primer prejšnji zvezni zakon o dedovanju, Ur. list SFRJ, št. 42/65, ki je v marsičem identičen s slovenskim ZD in je v srbohrvaškem tekstu določal... usljed toga što je bio prevaren), toda v povezavi s pravnim institutom obligacijskega prava, ki govori o prevari (v tej povezavi je sinonim za zvijačo), je očitno, da gre za zvijačo drugega (oporočnega dediča, volilojemnika) ali tretje osebe (drugi odstavek 60. člena ZD). Zakon o obligacijskih razmerjih namreč določa v 65. členu, da če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo napeljala k sklenitvi pogodbe, lahko druga stranka zahteva njeno razveljavitev. Skratka, za zvijačo v zvezi s sestavljanjem oporoke gre, ko kdo hote izzove ali pušča v zmoti oporočitelja. Tožeča stranka pa ni zatrjevala zvijačnega namena toženke ali kakšne tretje osebe. Zato ne pride v poštev uporaba 60. člena ZD in zato tudi ni bila naloga pritožbenega sodišča odgovarjati na pritožbene trditve o zvijačnosti. Tako je utemeljeno zapisalo v napadeni sodbi, da so "irelevantna razmišljanja in zaključevanja pritožbe o tem, zakaj se je pokojni Š. odločil, da naredi oporoko..." Očitane procesne kršitve v zvezi s tem torej ni. Ta ugotovitev velja tudi za očitek, češ da sodišče zmotno ugotavlja, da je med strankama spor o višini deležev zakoncev. Takšne ugotovitve v izpodbijani sodbi ni, dejstvo pa je, da je tožeča stranka zatrjevala, da sodi v zapuščino po oporočitelju polovica premoženja, pridobljenega med zakonsko in poznejšo zvezo oporočitelja s toženko, ta pa se je branila s trditvijo, da vse premoženje izvira iz njenega posebnega premoženja. Med strankama torej ostaja spor, pa čeprav tožeča stranka trdi, da samo sledi zakonski domnevi iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR.

Pravilna je ugotovitev, da je obravnavana oporoka veljavna, saj zakonske določbe o navzočnostih dveh prič pri sestavi pismene oporoke (prvi odstavek 64. člena ZD) ne gre razlagati tako, da navzočnosti ni, če se kakšna izmed prič v nekem manjšem prostoru (kuhinji) ne nahaja prav pri mizi ampak nekoliko oddaljena, pač pa sliši (v tem primeru celo, kaj se je zapisalo), kaj izjavi oporočitelj in če potem (stoje) podpiše oporoko. Ože navzočnosti ni mogoče razlagati.

Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje ugotovljeno na nižjih stopnjah (arg. iz tretjega odstavka 385. člena ZPP) in ko je bilo tako dognano, da tu obravnavano premoženje izvira iz toženkinega posebnega premoženja (prihranki, pomoč sorodnikov njej, ureditev denarnih razmer med zakoncema), je pravilno pravno sklepanje, da to premoženje, čeprav nastalo med zakonsko zvezo, ni skupno premoženje obeh, ker pač ni bilo soustvarjeno z oporočiteljevim delom. Zakaj, le premoženje, ki je sad dela obeh zakoncev, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Sam nastanek premoženja v času trajanja zakonske zveze torej ni dovolj. Tako se pokažejo kot nepomembne revizijske trditve o tem, kako bi moral oporočitelj s pravnim poslom priznati toženki lastninsko pravico, o zakonski domnevi enakih deležev ipd. Iz opisanih razlogov je tudi nepravilno revizijsko stališče, češ da predmet te pravde ni bilo ugotavljanje posebnega premoženja toženke, saj se je spričo njenih trditev sodišče moralo s tem ukvarjati. Zakonsko domnevo ima namreč stranka pravico izpodbijati.

Da smeta zakonca neoblično urejati medsebojna premoženjskopravna razmerja, sodišče druge stopnje ni zapisalo. Po nepotrebnem pa se je zapisalo sodišču, da če se zakonca sama odločita, kolikšen bo njun delež na posameznem delu premoženja (za kar v tej pravdi sploh ni šlo), ni potem stvar sodišča, da bi presojalo okoliščine, od katerih je odvisna višina deležev. Zakonca res lahko prosto odločata o tem, vendar če se ugotovi, da gre ob takšnem urejanju za darilo, se to po predpisih o dedovanju (kaj je darilo, kako se izračunava nujni delež, kako se zmanjšujejo oporočna razpolaganja, kako se vračajo darila ali vračunavajo) upošteva in zato je potrebno v zvezi s tem tudi raziskati relevantne okoliščine. Sicer pa, kot rečeno, za ta problem v tej pravdi niti ne gre spričo dejstva, da se je toženki posrečilo dokazati, da sporno premoženje ni skupno.

Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana in tudi ker ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).