Jedro

Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper odločbo višjega sodišča, s katero je delno ugodilo pritožbi zagovornice in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede enega od kaznivih dejanj, v odločbi o enotni kazni in odločbi o stroških kazenskega postopka ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, jo je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo. Pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po 1. odstavku 420. člena ZKP je namreč pravnomočna sodna odločba in pravnomočno končan kazenski postopek.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega D.P.C. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Celju spoznalo obdolženega D.P.C. za krivega storitve dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako izmed dejanj določilo kazen štiri mesece zapora ter mu zatem po določilih o steku določilo enotno kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obdolžencu je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju pa je z odločbo z dne 30.1.2001 pritožbi zagovornice obdolženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo tudi po uradni dolžnosti v točki 2 krivdoreka, v odločbi o enotni kazni in v odločbi o stroških kazenskega postopka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Dne 1.3.2001 je zagovornica obdolženca zoper navedeni odločbi vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve Kazenskega zakonika, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe oziroma iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo Višjega sodišča v Celju spremeni tako, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje tudi glede dejanja, opisanega v točki 1 krivdoreka in zadevo vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP predlaga, da senat Vrhovnega sodišča zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. V 1. odstavku 420. člena ZKP je izrecno določeno, da se sme (razen v primeru iz 4. odstavka tega člena) zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Zoper obdolženega P. kazenski postopek še ni pravnomočno končan, ker je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje deloma razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Zato je vložena zahteva za varstvo zakonitosti preuranjena. Delno formalno pravnomočna odločba ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po 1. odstavku 420. člena ZKP je možno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred takšno pravnomočno odločbo in to samo po pravnomočno končanem kazenskem postopku zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Torej je pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pravnomočna sodna odločba in pravnomočno končan kazenski postopek (izjema je le sklep o odreditvi in podaljšanju pripora, zoper katerega se sme vložiti to izredno pravno sredstvo tudi pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom).

V obravnavani kazenski zadevi pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne izpodbija pravnomočna sodna odločba, niti ni pravnomočno končan kazenski postopek zoper obdolženega P. Višje sodišče je namreč z izpodbijano odločbo delno ugodilo pritožbi zagovornice in sodbo sodišča prve stopnje, kot navaja že vrhovni državni tožilec, razveljavilo glede dejanja, opisanega v točki 2, v odločbi o enotni kazni in odločbi o stroških kazenskega postopka ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede dejanja, opisanega v točki 1, je sodba postala le delno materialno pravnomočna (o obtožnici v tem delu ni več mogoče znova odločati), ni pa postala izvršljiva (saj je bila razveljavljena tudi odločba o enotni kazni, kazen za to dejanje pa je ostala le določena). Izvršljiva je lahko le sodba kot celota. Možno bi sicer bilo iz tehtnih razlogov ali iz razlogov smotrnosti odločiti, da se postopek o posameznih kaznivih dejanjih izloči in dokonča posebej, vendar je to mogoče storiti le do konca glavne obravnave (1. odstavek 33. člena ZKP). V konkretni kazenski zadevi pa je višje sodišče odločalo na seji, in torej do izločitve postopka glede dejanja, opisanega v točki 1, ni prišlo. Le klavzula o pravnomočnosti na sodni odločbi je tista odločba, zoper katero se lahko vloži zahteva za varstvo zakonitosti.

Zahteve za varstvo zakonitosti pa tudi ni mogoče vložiti zoper sklep višjega sodišča, s katerim razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje ne samo iz razloga, ker kazenski postopek še ni pravnomočno končan, temveč tudi iz razloga, ker gre v tem obsegu le za formalno, ne pa materialno pravnomočnost sodne odločbe.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da glede na vse navedeno zahteve za varstvo zakonitosti zoper navedeni odločbi ni možno vložiti, zaradi česar je zahtevo s sklepom zavrglo kot nedovoljeno (2. odstavek 423. člena ZKP).