Jedro

Odločitev o pravici do sredstev je pravnomočna, s tem pa je pravnomočno odločeno o upravičencu do sredstev. Če je tožena stranka menila, da pogoji za ugoditev vlogi tožeče stranke na predmetni javni razpis niso bili izpolnjeni, bi morala najprej spremeniti pravnomočno odločbo po za to predvidenem postopku (drugi odstavek 42. člena ZKme-1), ne pa o tem odločiti preko zavrnitve zahtevka za izplačilo. Tožeča stranka je na podlagi odločbe o odobritvi sredstev upravičenec do sredstev po predmetnem javnem razpisu, s tem pa je izpolnjen tudi pogoj iz šestega odstavka točke IV.3 javnega razpisa, po katerem se morajo vsi predračuni, računi in druga dokazila glasiti na upravičenca, v konkretnem primeru torej tožečo stranko, in Agencija v izpodbijani odločbi to dejstvo napačno šteje kot kršitev.

Namen predhodnega potrjevanja informacijskih, promocijskih in oglaševalskih gradiv je v tem, da se že v zgodnji fazi ugotavlja, ali osnutki gradiv upoštevajo zahteve predpisov glede obvezne vsebine, s čimer se prepreči nastanek neupravičenih stroškov, ki ne morejo biti predmet sofinanciranja iz evropskih sredstev. Pri ugotavljanju upravičenosti priglašenih stroškov mora zato Agencija presoditi, ali je bilo vsebinsko enako ali vsaj po vsebini bistveno nespremenjeno gradivo pred tem že odobreno. Če je namreč Agencija zahtevek upravičenca za odobritev gradiva štela za pravočasnega in je osnutek gradiva tudi odobrila, mora upravičencu kasneje, ko odloča o zahtevku za izplačilo sredstev, priznati vse stroške, ki so v zvezi s tako potrjenim gradivom nastali zaradi izvedenih aktivnosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33140-15/2013/212 z dne 6. 11. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 2.365,45 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja zavrnila zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev, ki ga je ta vložila na podlagi odločbe o pravici do sredstev št. 33140-15/2013/16 z dne 2. 7. 2013, s katero je Agencija tožeči stranki po prijavi na V. javni razpis, objavljen v Uradnem listu RS št. 106/2012, odobrila dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 200.000,00 € za sofinanciranje iz Ukrepa 133 - podpora skupinam proizvajalcev pri dejavnostih informiranja in pospeševanja prodaje za proizvode, ki so vključeni v sheme kakovosti hrane. Agencija je ugotovila, da izvedeni projekt ni upravičen do sofinanciranja in s sklicevanjem na 56. člen Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev zavrnila.

2. Po mnenju Agencije se na gradivu, namenjenem za informiranje, oglaševanje in pospeševanje prodaje ni pojavilo izključno ime proizvodov in shem kakovosti, naziv sheme kakovosti in zaščitni znak oziroma simbol kakovosti proizvoda, temveč so bile v ospredju blagovne znamke Jeruzalem Ormož, Ljutomerčan in Gomila. Skupina proizvajalcev P & F Jeruzalem Ormož je sestavljena iz šestih članov, od katerih so štirje tržno usmerjeni, proizvod tržijo in imajo vzpostavljeno svojo blagovno znamko. Pri tem sta bila udeležena tudi člana Kmetija Ratek in Vinotoč Kolarič, ki pa tekom izvajanja projekta nista bila nikjer omenjena in se nista oglaševala, niti se tekom projekta ni promoviralo njuno vino iz sheme. Vsebina izvedenega projekta je torej bazirala izključno na promociji in boljši prepoznavnosti blagovnih znamk Jeruzalem Ormož, Ljutomerčan in Gomila, ki se proizvajajo v okviru podjetja P & F Jeruzalem Ormož, kar je v nasprotju z določbami Javnega razpisa in 23. člena Uredbe 1974/2006/ES. Razen tega je Agencija je po vpogledu v Poslovni register Slovenije – AJPES ugotovila, da je bila nosilka dopolnilne dejavnosti na kmetiji Vinotoč Kolarič izbrisana iz poslovnega registra dne 7. 6. 2014, drugi član Kmetijska zadruga Ormož z.o.o. pa je od dne 11. 8. 2014 v stečaju. Tožeča stranka teh vsebinskih sprememb, ki so vplivale na izpolnjevanje obveznosti, ni sporočila, kar bi morala storiti.

3. Razen tega bi se morali računi in druga dokazila glasiti na upravičenca in Agencija ne pritrjuje tožeči stranki, da je ime skupine in nosilca izjemno podobno ter da se računi zaradi splošne razpoznavnosti glasijo nanjo. Agencija zaključuje, da ni mogoče spregledati dejstva, da je ves promocijski material namenjen izključno promociji podjetja P & F Jeruzalem Ormož d.o.o. in njegovih blagovnih znamk, ne pa tudi vin ostalih članov skupine. Dodaja še, da se ne pojavlja vprašanje ustreznosti materialov niti načinov oglaševanja, ampak vprašanje same vsebine izvedenega projekta in posledično tudi vsebine odobrenega materiala. Agencija z obvestilom o ustreznosti promocijskega gradiva potrdi ustreznost gradiva glede na določbe Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (Uredba PRP), Uredbe 1974/2006/ES in javnega razpisa, vendar pa navedena določila ne predvidevajo vsebinskega pregleda gradiva, sploh pa ne celovitega pregleda projekta, ki se izvaja. Pri presoji upravičenosti izplačila na podlagi vloženega zahtevka za izplačilo sredstev Agencija najprej administrativno pregleda zahtevke, kar pomeni, da se ne le pregledajo računi, dokazila o plačilih in dokazila o izvedenih aktivnostih, temveč se pregleda tudi izpolnjevanje pogojev, prevzetih obveznosti in vsebinska izvedba prijavljenega projekta, glede na določbe javnega razpisa, Uredbe PRP in ZKme-1. Ker tožeča stranka ne izpolnjuje vseh pogojev oziroma kriterijev ter je zahtevek v nasprotju z zahtevami, kot jih določajo predpisi, javni razpis oziroma odločba o pravici do sredstev, je Agencija zahtevek tožeče stranke zavrnila.

4. Zoper takšno odločitev je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu iz razloga nepravilno uporabljenega materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolno oziroma napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da pravica do sredstev izvira iz odločbe o pravici do sredstev z dne 2. 7. 2013 za dejavnost informiranja in pospeševanja prodaje iz sheme kakovosti hrane. Ta odločba je pravnomočna, zato je izpodbijana odločitev nezakonita. Nosilec pravice je namreč tožeča stranka, zato je tožeča stranka tudi imetnik pravice do izplačila zneska. Iz predloženih dokazil je razvidno, da je tožena stranka vsakič posebej pregledala in odobrila promocijska gradiva oziroma vsebino dejavnosti informiranja, zato tožeča stranka niti ni mogla in ni smela oglaševati drugače, da bi izpolnila zahteve sofinanciranja. Tožena stranka je pogosto celo zahtevala vsebinske spremembe in je gradivo odobrila šele, ko so bile te dosežene. O nekaterih zahtevkih je bilo tudi ugotovljeno, da niso ustrezni in zato ne bodo predmet sofinanciranja.

5. Dodaja, da je nosilec dejavnosti Vinotoča Kolarič fizična oseba in ta še vedno obstaja. Vedno še obstajajo njene pravice in obveznosti nastale tekom izvajanja projekta. Tudi KZ Ormož je v stečaju in ima še vedno pravice in obveznosti iz tega projekta. Izbris iz registra in začetek stečajnega postopka ne pomenita, da teh subjektov ni več. Sicer pa tožeča stranka za izbris iz registra ni vedela, tudi če bi, pa ni nikjer določeno, da bi morala o tem obvestiti toženo stranko. Dodaja, da na aktivnosti ostalih udeležencev skupine tožeča stranka nima vpliva in ne more biti kriva, če so bili ostali člani skupine manj aktivni. Nosilec pravice iz odločbe o odobritvi sredstev je tožeča stranka, ki je zato tudi imetnik pravice do izplačila zneska.

6. Tožeča stranka zanika, da so v promocijskih materialih promovirane blagovne znamke nosilca projekta. Promovirana so kakovostna in vrhunska vina ZGP Štajerska, seveda pa je bila kot največji pridelovalec najbolj aktivna tožeča stranka. Sicer pa je izpodbijana odločba v zadnjem delu nasprotujoča si, nejasna in nerazumljiva. Dodaja, da je bil cilj javnega razpisa doseči boljše poznavanje proizvodov označenih z nacionalnimi oziroma evropskimi simboli kakovosti oziroma zaščitnimi znaki pri potrošnikih ter bolj organizirano in aktivno trženje s strani proizvajalcev. Namen javnega razpisa je torej poznavanje proizvodov in ne morda vina na splošno. Gre za trženje s strani proizvajalcev in ne potrošnikov, občin ali razvojnih agencij.

7. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno obravnavo toženi stranki, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah, podanih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in jih povzema.

9. Sodišče je v predmetni zadevi že odločilo s sodbo št. II U 461/2015-10 z dne 14. 12. 2016, ko je tožbo zavrnilo. Odločitev je temeljila na ugotovitvi, da je do izplačila sredstev za Ukrep 133 upravičena le skupina proizvajalcev, ki je organizirana v eni od možnih pravnoorganizacijskih oblik s pravno priznano subjektiviteto. Vlogo je na predmetni javni razpis vložila tožeča stranka, ki pa ni skupina proizvajalcev, zato tožeča stranka po veljavnih predpisih ni upravičena do izplačila nepovratnih sredstev.

10. Zoper takšno odločitev je tožeča stranka vložila revizijo, kateri je Vrhovno sodišče RS s sklepom št. X Ips 59/2017 z dne 3. 6. 2020 ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek.

11. Tožba je utemeljena.

12. Sodišče je v predmetni zadevi opravilo glavno obravnavo dne 8. 6. 2021, kjer sta stranki vztrajali pri svojih stališčih. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v predložene listine, ostale dokazne predloge pa je kot nepotrebne zavrnilo, saj je za odločitev relevantno dejansko stanje mogoče s stopnjo zanesljivosti ugotoviti že na podlagi listinskih dokazov.

13. Iz teh izhaja, da je tožeča stranka vložila vlogo na V. Javni razpis1 za Ukrep 133 – podpora skupinam proizvajalcev pri dejavnostih informiranja in pospeševanja prodaje za proizvode, ki so vključeni v sheme kakovosti hrane. O njeni vlogi je bilo odločeno z odločbo o pravici do sredstev št. 33140-15/2013/16 z dne 2. 7. 2013. Ta odločba glasi: Stranki P & F Jeruzalem Ormož d.o.o., se odobrijo nepovratna sredstva programa razvoja podeželja sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za ukrep podpora skupinam proizvajalcev pri dejavnostih informiranja in pospeševanja prodaje za proizvode, ki so vključeni v sheme kakovosti hrane, v višini do 200.000,00 €.

14. Predmet podpore po tem javnem razpisu je delno pokritje stroškov za izvajanje aktivnosti skupinam proizvajalcev za informiranje potrošnikov, oglaševanje in pospeševanje prodaje na notranjem trgu za proizvode, ki so vključeni v sheme kakovosti Evropske unije oziroma Republike Slovenije (prvi odstavek točke II. javnega razpisa). Skladno z drugim odstavkom 50. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (Uredba PRP) je upravičena shema kakovosti Evropske unije ali Republike Slovenije po tem ukrepu med ostalim tudi vino z označbo porekla (zaščitena označba porekla - ZGP: kakovostno vino ZGP, vrhunsko vino ZGP in vino - priznano tradicionalno poimenovanje - PTP) - drugi odstavek točke II. javnega razpisa. Namen podpore je doseči boljše poznavanje proizvodov označenih z nacionalnimi oziroma evropskimi simboli kakovosti oziroma zaščitnimi znaki pri potrošnikih ter bolj organizirano in aktivno trženje s strani proizvajalcev, kar lajša usklajevanje ponudbe in povpraševanja, odpira nove tržne možnosti za proizvajalce ter posledično vpliva na rast dodane vrednosti v kmetijstvu in s tem na konkurenčnost agroživilskega sektorja (tretji odstavek točke II. javnega razpisa). Vlagatelji so skladno s prvim odstavkom 52. člena Uredbe PRP skupine proizvajalcev, ki so pravne osebe in združujejo proizvajalce, ki sodelujejo v eni od upravičenih shem kakovosti za kmetijske proizvode ali živila ter uporabljajo pripadajoče simbole kakovosti oziroma zaščitne znake; med njimi združujejo proizvajalce vin ali pridelovalce grozdja za pridelavo vina z označbo porekla (kakovostno vino ZGP, vrhunsko vino ZGP in vino PTP).

15. Kot izhaja iz zgoraj citirane odločbe o pravici do sredstev z dne 2. 7. 2013, so bila po predmetnem javnem razpisu sredstva odobrena tožeči stranki. Vrhovno sodišče RS v svojem sklepu št. X Ips 59/2017 z dne 3. 6. 2020 pojasnjuje, da se o pravici in izplačilu sredstev na podlagi javnega razpisa odloča v dvofaznem postopku. Odločitev o upravičenju do koriščenja sredstev do določene višine za odobreni projekt je odločitev o pravnem temelju zahtevka za izplačilo (prva faza postopka)2. Dejansko izplačani znesek sredstev pa je odvisen od rezultatov pregleda kasneje vloženega zahtevka za plačilo (druga faza postopka) med drugim od resničnosti navedenih izdatkov nastalih z izvedbo odobrenega projekta in preverjanja oziroma primerjave izvedenega projekta s tistim, za katerega je bil predložen in odobren zahtevek za podporo. Vrhovno sodišče zaključuje, da četrtega odstavka 56. člena ZKme-1 ni mogoče razumeti tako, da se pri preverjanju pogojev za izplačilo sredstev ponovno preverja tudi pogoj, ki se nanaša na status vlagatelja/upravičenca. O tem se namreč odloči z odločbo o pravici do sredstev. Ta odločba pa je v obravnavanem primeru že pravnomočna3. Drugačna razlaga bi bila v nasprotju z institutom pravnomočnosti, katerega pomen poudarja Ustava RS v 158. členu. Z odločbo z dne 2. 7. 2013 je bilo pravnomočno odločeno o pravnem temelju zahtevka za izplačilo, torej o obstoju same pravice, ki je pri revidentu ustvarila upravičeno pričakovanje, da mu bo za naložbo v odobreni predmet podpore povrnjen vsaj del z izvedbo nastalih upravičenih stroškov. Ali je revident upravičen do izplačila sredstev pa je odvisno od rezultatov pregleda kasneje vloženega zahtevka za izplačilo, med drugim tudi od tega ali je bil projekt izveden v skladu s predpisanimi zahtevami.

16. Po obrazloženem so v predmetni zadevi za odločitev neupoštevni zaključki Agencije, da bi projekt morala izvajati skupina in ne tožeča stranka. Kot je obrazloženo zgoraj, je odločitev o pravici do sredstev pravnomočna, s tem pa je pravnomočno odločeno o upravičencu do sredstev. Če je tožena stranka menila, da pogoji za ugoditev vlogi tožeče stranke na predmetni javni razpis niso bili izpolnjeni, bi morala najprej spremeniti pravnomočno odločbo po za to predvidenem postopku (drugi odstavek 42. člena ZKme-1), ne pa o tem odločiti preko zavrnitve zahtevka za izplačilo4. Tožeča stranka je na podlagi odločbe o odobritvi sredstev upravičenec do sredstev po predmetnem javnem razpisu, s tem pa je izpolnjen tudi pogoj iz šestega odstavka točke IV.3 javnega razpisa, po katerem se morajo vsi predračuni, računi in druga dokazila glasiti na upravičenca, v konkretnem primeru torej tožečo stranko, in Agencija v izpodbijani odločbi to dejstvo napačno šteje kot kršitev.

17. Glede na to so brezpredmetne tudi vse okoliščine, navedene v izpodbijani odločbi, ki se nanašajo na druge člane skupine (nosilko dopolnilne dejavnosti na kmetiji Vinotoč Kolarič, Kmetijska zadruga Ormož z.o.o.) in njihov status oziroma aktivnosti pri izvajanju projekta. Sicer pa sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je glede nastalih stroškov pri izvajanju projekta ključen status izvajalca projekta v času njegovega izvajanja in dodaja, da so morebitna pridobljena sredstva po prenehanju obstoja predmet postopka o pravnem nasledstvu.

18. V luči zgoraj navedenega je treba presojati tudi vprašanje vsebine izvedenega projekta in posledično vsebine odobrenega materiala. Pri izvajanju aktivnosti je skladno z drugim odstavkom 53. člena Uredbe PRP obvezujoče, da se na gradivu, namenjenem za informiranje, oglaševanje in pospeševanje prodaje, pojavi kot glavno sporočilo izključno ime proizvodov iz sheme kakovosti, naziv sheme kakovosti in zaščitni znak oziroma simbol kakovosti proizvoda, in sicer za kakovostna vina ZGP, vrhunska vina ZGP in vino PTP, pravilna celotna navedba kategorije kakovosti vina in pravilna navedba vinorodnega območja oziroma okoliša in imena (peta alineja drugega odstavka točke IV/2 javnega razpisa). V skladu s 23. členom Uredbe 1974/2006/ES se podpore ne dodelijo za dejavnosti v zvezi s promocijo blagovnih znamk (drugi odstavek točke V. javnega razpisa).

19. Na podlagi četrtega odstavka 53. člena Uredbe PRP in 6. točke 23. člena Uredbe 1974/2006/ES skladnost osnutkov informacijskih, promocijskih in oglaševalskih gradiv s predpisi Evropske unije pred izvedbo aktivnosti potrdi Agencija. Zahtevek za odobritev promocijskega gradiva mora biti na Agencijo vložen vsaj 10 dni pred izvedbo aktivnosti oziroma pred oddajo v tisk oziroma produkcijo (četrti odstavek točke IV/2 javnega razpisa).

20. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je Agencija na podlagi okoliščine, da se predloženo promocijsko gradivo nanaša zgolj na tožečo stranko in ne na druge udeležence skupine, zaključila, da je „vsebina izvedenega projekta bazirala izključno na promociji in boljši prepoznavnosti blagovne znamke Jeruzalem Ormož, Ljutomerčan in Gomila, katere se uvrščajo in se proizvajajo v okviru“ tožeče stranke. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da okoliščin o sodelovanju ostalih udeležencev projekta glede na pravnomočno odločbo o dodelitvi sredstev v smislu izpolnjevanja pogojev za uspeh na predmetnem javnem razpisu, v tej fazi postopka ni več mogoče presojati. Glede na pravnomočno odločbo o pravici do sredstev, je upravičenec do sredstev tožeča stranka. Vprašanje ustreznosti promocijskih in oglaševalskih materialov, ki so bili predloženi v pregled Agenciji, pa je bilo obravnavano tekom postopka, ko je Agencija v pretežni meri material odobrila kot ustrezen, nekatera gradiva pa je tudi kot neskladna s pogoji javnega razpisa zavrnila.

21. Namen predhodnega potrjevanja informacijskih, promocijskih in oglaševalskih gradiv je v tem, da se že v zgodnji fazi ugotavlja, ali osnutki gradiv upoštevajo zahteve predpisov glede obvezne vsebine, s čimer se prepreči nastanek neupravičenih stroškov, ki ne morejo biti predmet sofinanciranja iz evropskih sredstev. Pri ugotavljanju upravičenosti priglašenih stroškov mora zato Agencija presoditi, ali je bilo vsebinsko enako ali vsaj po vsebini bistveno nespremenjeno gradivo pred tem že odobreno5. Če je namreč Agencija zahtevek upravičenca za odobritev gradiva štela za pravočasnega in je osnutek gradiva tudi odobrila, mora upravičencu kasneje, ko odloča o zahtevku za izplačilo sredstev, priznati vse stroške, ki so v zvezi s tako potrjenim gradivom nastali zaradi izvedenih aktivnosti. Ob tem sodišče dodaja, da je bilo, kot izhaja iz predloženih materialov in odločitev Agencije v zvezi s tem, pri tem upoštevano osnovno vodilo, ki izhaja iz določb predmetnih predpisov in na njihovi podlagi sprejetega javnega razpisa, da se kot glavno sporočilo pojavi ime proizvodov iz shem kakovosti in naziv sheme kakovosti, kar pa ne pomeni, da blagovna znamka ne bi smela biti niti omenjena.

22. Po obrazloženem in na osnovi izvedenih listinskih dokazov sodišče zaključuje, da izpodbijana odločba temelji na nepravilni uporabi določb glede pogojev za izplačilo in četrtega odstavka 56. člena ZKme-1, zato je zaradi napačne uporabe materialnega prava v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom tega člena vrnilo organu, ki je ta akt izdal v ponoven postopek. Predlagane dokaze tožeče stranke (zaslišanje prič E. E., F. F. in G. G. ter izvedbo dokaza z izvedencem ekonomske stroke) je sodišče kot nepotrebne zavrnilo, saj se nanašajo na vprašanje višine utemeljenega zahtevka za izplačilo, o tem pa bo treba odločiti v ponovljenem postopku. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza po predlogu tožene stranke z vpogledom v sodni register glede statusa dveh članov skupine, in v zvezi s tem podanega dokaznega predloga tožeče stranke po zaslišanju prič H. H. in I. I. saj je, kot je pojasnilo že v točki 17 te obrazložitve, to za odločitev v tej zadevi brezpredmetno.

23. V ponovljenem postopku bo treba ugotoviti, ali so z zahtevkom za izplačilo uveljavljani stroški upravičeni, kar je med drugim odvisno od resničnosti navedenih izdatkov nastalih z izvedbo odobrenega projekta in preverjanja oziroma primerjave izvedenega projekta s tistim, za katerega je bil predložen in odobren zahtevek za podporo (3. točka 24. člena Uredbe Komisije 65/2011/EU6), o čemer dejansko stanje še ni bilo ugotovljeno in nato odločiti o zahtevku tožeče stranke za izplačilo sredstev.

24. Tožeča stranka je v skladu s tretjim odstavkom 25. člen ZUS-1 upravičena do povrnitve stroškov v zvezi s postopkom pred sodiščem prve stopnje po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (četrti odstavek 3. člena)7 v višini 385,00 €. Glede na navedeno materialnopravno podlago sodišče tožeči stranki stroškov za postopek na prvi stopnji ni odmerilo po Odvetniški tarifi, kot jih priglasila.

25. Tožeča stranka je priglasila tudi stroške kilometrine za pot pooblaščenca iz sedeža njegove pisarne v Maribor. Stroški za prihod pooblaščenca na glavno obravnavo štejejo med materialne stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-18), zato je sodišče tožeči stranki te stroške odmerilo ob uporabi Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih prihodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba), ki ureja višine povračil stroškov v zvezi z delom in službenim potovanjem (1. člen Uredbe), do katerih se ti v skladu z določbami te Uredbe ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Uredba v tretjem odstavku 5. člena določa, da se povračilo stroškov prevoza na službenem potovanju ne všteva v davčno osnovo do višine 0,37 € za vsak prevožen kilometer. Tožeči stranki je sodišče odmerilo priglašene stroške za pot na relaciji Ljubljana-Maribor in nazaj, to je 230 km x 0,37 €, kar pomeni 85,10 €.

26. Razen tega je tožeča stranka priglasila tudi stroške za postopek z revizijo, do katerih je upravičena na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1. Po 5. točki tarifne št. 30 Odvetniške tarife v zvezi s 1. točko tarifne št. 18 je tožeča stranka upravičena do nagrade za sestavo revizije v višini 1.440,00 €, upoštevajoč pri tem sporno vrednost, ki znaša 148.250,89 €, glede na višino zahtevka za izplačilo sredstev.9 K temu je sodišče prištelo še 28,80 € za materialne stroške10 in 426,55€ za 22 % DDV.

27. Sodišče pa tožeči stranki ni odmerilo stroškov po tar. št. 39 Odvetniške tarife, saj ta velja za samostojne storitve, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah.

28. Po obrazloženem je sodišče tožeči stranki odmerilo stroške v višini 2.365,45 € in jih naložilo v plačilo toženi stranki.

1 Objavljen v Uradnem listu RS št. 106/2012 z dne 28. 12. 2012. 2 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 337/2017 z dne 29. 5. 2019. 3 V zadevi X Ips 337/2017 je Vrhovno sodišče že pojasnilo, da je v ZKme-1 predvideno posebno izredno pravno sredstvo - poseben primer odprave odločbe prve stopnje - v drugem odstavku 42. člena ZKme-1, ki se uporablja tudi za izvajanje ukrepov politike razvoja podeželja (49. člen istega zakona). Pod tam navedenimi pogoji pristojni organ svojo odločbo v roku petih let od dokončnosti odpravi in jo nadomesti z novo odločbo. 4 Glej tudi sodbo, navedeno v op. 2 in 3. 5 Tako že sodba Upravnega sodišča RS št. II U 441/2016 z dne 9. 5. 2018. 6 Uredba 65/2011/EU je veljala do 31. 12. 2014, ko jo je razveljavila Delegirana uredba Komisije (EU) št. 640/2014 z dne 11. marca 2014 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta glede integriranega administrativnega in kontrolnega sistema, pogojev za zavrnitev ali ukinitev plačil in za upravne kazni, ki se uporabljajo za neposredna plačila, podporo za razvoj podeželja in navzkrižno skladnost. Vendar pa slednja določa, da se Uredba 65/2011/EU še vedno uporablja za zahtevke za plačilo, ki se nanašajo na leto 2014, torej tudi v tej zadevi. 7 Ta določa: če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 385 eurov. 8 Prvi odstavek 22. člena ZUS-1 določa, da se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ZUS-1 ne določa drugače. 9 Sporna vrednost 148.250,89 € pomeni po 5. v zvezi s 1. točko tar. št. 30 v povezavi s tar. št. 18 Odvetniške tarife (upoštevajoč vrednost točke v času sestave revizije 0,459 €) 1600 točk povečanih za 50 %, torej skupno 2400 točk, kar glede na vrednost točke v času odločanja (to je 0,6 €) znaša 1.440,00 €. 10 Po tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife 2 %.