Jedro

Glede na to, da se je Vrhovno sodišče v svoji praksi že ukvarjalo z vprašanjem, ali je mogoče uveljavljati odbitek vstopnega DDV na podlagi računa, na katerem manjka podatek o vrsti in količini opravljenih storitev, in pri tem ugotovilo, da na podlagi takega računa ni mogoče uveljavljati odbitka vstopnega davka, ter da takšno stališče ni v nasprotju s pravom Evropske unije, po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ne gre za rešitev pomembnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka (revidentka) po odvetniku dne 30. 6. 2008 vložila revizijo. Navaja, da je revizija dovoljena po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker sodba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča in Sodišča Evropskih Skupnosti glede pravnega vprašanja, ki je za odločitev bistveno, ter ker gre v obravnavani zadevi po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27. 10. 2006, s katero je je bila revidentkina pritožba zoper odločbo Davčnega urada Kranj z dne 17. 10. 2002, v delu, v katerem ni bilo odločeno z delno odločbo tožene stranke z dne 4. 5. 2006, zavrnjena kot neutemeljena. S prvostopno odločbo je Davčni urad Kranj revidentki zaradi ugotovljenih nepravilnosti in nezakonitosti odmeril in naložil v plačilo davek na dodano vrednost za obdobje februar – december 2001 v znesku 450.262,00 SIT.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu Up-858/08 z dne 3. 6. 2008 (Ur. l. RS, št. 62/2008) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS, to stališče pa je potrdilo med drugimi še v odločbah Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 in Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009. 5. Revidentka zatrjuje, da odločitev v obravnavani zadevi odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča in se pri tem sklicuje na sodbo I Up 1183/2003 z dne 30. 5. 2006, v kateri je Vrhovno sodišče presodilo, da nepravilen naziv firme predstavlja nebistveno napako, ki ne vpliva na pravico do odbitka davka na dodano vrednost. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s sklicevanjem na to sodbo ni izkazala pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, kajti dejansko stanje obravnavane zadeve je bistveno drugačno od tistega v navedeni zadevi. V obravnavani zadevi revidentki ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost, ker na računih ni bilo podatkov o vrsti in količini opravljenih storitev (5. točka prvega odstavka 34. člena Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV) in ne zato, ker bi bila firma osebe, ki ji je bil račun izdan, navedena napačno. Vrhovno sodišče pa je že v več svojih sklepih, npr. X Ips 521/2008 z dne 7. 8. 2008, pojasnilo, da mora revident za dovoljenost revizije zaradi odstopa od sodne prakse navesti primere, ki so v bistvenem podobni njegovemu. Sicer pa je Vrhovno sodišče v podobnem primeru kot je revidentkin (sodba I Up 924/2002 z dne 14. 7. 2005) že odločilo, da mora biti opis opravljene storitve na računu na podlagi prvega odstavka 34. člena ZDDV jasen in nedvoumen, kar pomeni, da mora biti storitev opisana, razviden pa mora biti tudi obseg opravljene storitve.

6. Revidentka v zvezi z dovoljenostjo revizije tudi navaja, da izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti. ZUS-1 odstopa od sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti izrecno ne navaja med razlogi za dovoljenost revizije. Ne glede na to pa je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je v zadevi C-454/98 z dne 19. 9. 2000 Sodišče Evropskih skupnosti odločalo o možnostih popravka obračuna davka; v zadevi C-342/87 z dne 13. 12. 1989 pa je Sodišče Evropskih skupnosti odločilo, da se pravica do odbitka davka ne nanaša na davek, ki ga je davčni zavezanec dolžan plačati, ker ga je pomotoma navedel na računu. To pomeni, da se omenjeni zadevi, na kateri se sklicuje revidentka, ne ukvarjata s problematiko obravnavane zadeve in zato izpodbijana sodba od njiju ne more odstopati.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka tudi ni izkazala dovoljenosti revizije z opredelitvijo pomembnega pravnega vprašanja, in sicer, da izpodbijana sodba nasprotuje načelu ugotavljanja materialne resnice iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, s tem, ko je vzpostavljeno formalno dokazno pravilo, da je mogoče vstopni davek dokazovati le z računom, ki vsebuje vse sestavine iz prvega odstavka 34. člena ZDDV. Vrhovno sodišče je v zadevi X Ips 50/2005 z dne 3. 7. 2008 presodilo, da lahko zakon predpisuje formalna dokazna pravila, kar pomeni, da v teh primerih dejstev ni mogoče dokazovati z drugimi dokazi. Takšen način dokazovanja pa je ob upoštevanju načela sorazmernosti skladen z Ustavo RS (odločba Ustavnega sodišča U-I-397/98 z dne 21. 3. 2002). Glede na navedeno revidentka ni izkazala pomembnosti pravnega vprašanja. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre namreč za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve le, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava. Ker pa je bilo o vprašanju, ki ga revidentka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, na Vrhovnem sodišču že odločeno ter o obravnavanem pravnem vprašanju že zavzeto stališče, revidentka ni izkazala pogoja za dovoljenost revizije, določenega v 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo.

9. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.