Jedro

Neobstoj škode kot enega od štirih osnovnih elementov odškodninskega delikta ima ob pravilni uporabi materialnopravne določbe iz prvega odstavka 154. člena ZOR za posledico le zavrnitev tožbenega zahtevka. Dodatni materialnopravno pravilni razlog za zavrnitev odškodninskega zahtevka v obliki naturalne restitucije po določbi prvega odstavka 185. člena ZOR pa predstavlja dejstvo, da sta bili v upravnem izvršilnem postopku razstrupitev sodov in njihova odstranitev že opravljeni. Kljub temu tožnik svojega zahtevka ni spremenil. Ker vzpostavitev v prejšnje stanje ni več mogoča, je pravilen tudi razlog pritožbenega sodišča, da je tožnikov tožbeni zahtevek neizvršljiv. Tožnikovi sodi so bili v toženkini garaži tudi po izteku najemne pogodbe 3.6.1992 vse do njihove odstranitve v upravnem izvršilnem postopku v oktobru 1993. Tožnik je po izteku najemne pogodbe toženkino garažo neupravičeno uporabljal, zato mora na podlagi 219. člena ZOR toženki povrniti koristi, ki jih je imel od neupravičene uporabe tuje stvari.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Toženka sama trpi svoje stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mora toženka za 40 sodov na dvorišču pred garažo na K. naročiti ustrezno analizo zaradi razstrupitve kemikalij v teh sodih in v 30 dneh po prejemu rezultatov analize opraviti razstrupitev teh sodov pri za to kvalificirani instituciji. Zavrnilo je tudi tožnikov podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo 7.142 DEM v tolarski protivrednosti s pp. Ugodilo pa je toženkinemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku, da mora tožnik plačati 127.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.6.1994 dalje in ji povrniti sorazmeren del pravdnih stroškov ter presežni toženkin nasprotni tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnikovo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišča druge stopnje in prve stopnje ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Napačen in protispisen je zaključek, da tožnik ni dokazal, da mu je škoda sploh nastala, da ni dokazal opravljene analize tekočin v sodih in da ni dokazal, da je imel sortirane sode. Sodišče se je oprlo na izpoved toženke, njene fotografije in izpoved M. B., prav ta pa je za tožnika opravil analizo v letu 1990 za vse sode. Tožnikove izpovedi o sortiranosti sodov sodišče ni ocenjevalo. Ker je toženka sode prestavila, nekateri pa so popokali, ni prišlo do postopka razstrupitve. Protispisen je zaključek, da iz izpovedi M. B. izhaja, da tožnik ni imel izdelanih analiz. Te so bile opravljene leta 1990, zakaj bi morale biti v spornem obdobju, pa sodišče ne pove. Tožnik izpodbija tudi zavrnitev podrejenega tožbenega zahtevka, saj ni dvoma, da je toženki izročil denar, ni pa bilo nobenega razloga, da bi ji ga dal kar tako, ampak je šlo za posojilo. Pri delni ugoditvi nasprotnemu tožbenemu zahtevku sodišče ni upoštevalo, da je toženka od nasilnega vstopa prostor uporabljala, saj je bil delno zaseden z njenimi stvarmi. Toženka je priznala uporabo sicer manjše površine garaže, tožnik pa mora plačati najemnino za celotni prostor, ki ga sploh ni uporabljal. Revizija je bila vročena toženki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Tudi uveljavljani razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni podan. Iz povzetih tožnikovih revizijskih trditev izhaja, da tožnik z njimi vsebinsko uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi tega razloga. Take so revizijske trditve o zaključkih sodišča, da ni dokazal, da bi zaradi toženkine prestavitve sodov iz garaže nastala kaka škoda, ker tudi ni dokazal, da so bile opravljene analize tekočin v sodih in da so bili sodi sortirani. Priča M. B. je res opravil analizo nekaj, vendar ne vseh 40 sodov, saj je tožnik sam zatrjeval, da je imel le analizo za 10 sodov in so tožnikove sedanje drugačne revizijske trditve v nasprotju z njegovo izpovedjo. Te analize pa so bile opravljene v letu 1990. Ker je bilo v letu 1992 tožniku z upravno odločbo naloženo, da mora sode razstrupiti, je jasno, da več kot 2 leti stare zatrjevano opravljene analize, katerih rezultate je tožnik imel zapisane v bloku (ki ga je po lastni izpovedi izgubil), niso več ustrezale. Zato je neutemeljen revizijski očitek o pomanjkanju razlogov glede okoliščine, zakaj naj bi morale biti analize opravljene v spornem obdobju. Tudi s (sicer neutemeljenimi) trditvami, da sodišče ni ocenjevalo tožnikove izpovedi o sortiranosti sodov in o zatrjevano sklenjeni pogodbi za razstrupitev, revident nedovoljeno izpodbija v postopkih pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko podlago.

Odločilne dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč, na katere je glede na že navedeno zakonsko določbo vezano revizijsko sodišče, so, da tožnik ni dokazal, da je imel pred toženkinim ravnanjem naročeno in opravljeno analizo strupenih tekočin v sodih, da sodi niso bili sortirani, temveč brez reda nametani do stropa garaže in da zato toženkina prestavitev sodov ni povzročila nobene škode. Tožnik bi moral razstrupitev opraviti tudi v primeru, če toženka ne bi prestavila sodov, saj mu je to z odločbo naložil sanitarni inšpektor. Neobstoj škode kot enega od štirih osnovnih elementov odškodninskega delikta ima ob pravilni uporabi materialnopravne določbe iz prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) za posledico le zavrnitev tožbenega zahtevka. Dodatni materialnopravno pravilni razlog za zavrnitev odškodninskega zahtevka v obliki naturalne restitucije po določbi prvega odstavka 185. člena ZOR pa predstavlja dejstvo, da sta bili v upravnem izvršilnem postopku razstrupitev sodov in njihova odstranitev že opravljeni. Kljub temu tožnik svojega zahtevka ni spremenil. Ker vzpostavitev v prejšnje stanje ni več mogoča, je pravilen tudi razlog pritožbenega sodišča, da je tožnikov tožbeni zahtevek neizvršljiv.

Odločilna dejanska podlaga za zavrnitev podrejenega tožbenega zahtevka je bila ugotovitev nižjih sodišč, da tožnik ni dokazal posojilnega namena pri izročitvi denarja, razloge izročitve pa je prepričljivo pojasnila toženka. Nedokazanost obstoja posojilne pogodbe po 557. členu ZOR je narekovala zavrnitev podrejenega tožbenega zahtevka, kot dodaten razlog pa obe nižji sodišči tudi pravilno poudarjata, da tožnik ni niti zatrjeval obstoja dogovora o uporabi valutne klavzule kot vrednostne osnove glede izročenega denarja.

Pri izpodbijanju odločitve o delni ugoditvi toženkinemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožnik ne more uspešno uveljavljati, da garaže sploh ni uporabljal in da jo je delno zasedla toženka, ker take trditve nedovoljeno posegajo v postopkih pred nižjima sodiščema ugotovljeno podlago o odločilnih dejanskih okoliščinah. Tožnikovi sodi so bili v toženkini garaži tudi po izteku najemne pogodbe 3.6.1992 vse do njihove odstranitve v upravnem izvršilnem postopku v oktobru 1993. Izvedenec je pri izračunu tožnikove koristi upošteval manjšo površino garaže, ker jo je toženka v tem obdobju pregradila. Tožnik je po izteku najemne pogodbe toženkino garažo neupravičeno uporabljal, zato mora na podlagi 219. člena ZOR toženki povrniti koristi, ki jih je imel od neupravičene uporabe tuje stvari.

Po vsem obrazloženem uveljavljani revizijski razlogi niso podani in ker tudi ni po uradni dolžnosti upoštevnih razlogov, je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o tožnikovih revizijskih stroških je zajeta v zavrnilnem izreku te revizijske odločbe, toženka pa mora svoje stroške revizijskega odgovora trpeti sama, ker revizijski odgovor ne vsebuje ničesar takega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve na revizijski stopnji (določbe 166. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in 155. členom ZPP).