Jedro

Za obstoj disciplinske kršitve iz 2. točke prvega odstavka 45. člena ZDDO zadošča že nevestno oziroma malomarno opravljanje dela v zvezi z opuščanjem dolžnega nadzorstva oziroma evidencami prejetega orožja v orožarsko delavnico. Ni treba, da bi zaradi tega prišlo še do posledice - prilaščanja orožja s strani podrejenih delavcev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbi tožene stranke z dne 2.4.2002 in 27.5.2002 v delu, ki se nanaša na tožnika. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške disciplinskega postopka v znesku 50.325,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi, da tožniku povrne stroške sodnega postopka v višini 359.050,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je disciplinski postopek zoper tožnika na prvi stopnji po pooblastilu generalnega direktorja Policije pravilno vodila pooblaščena J. M., na drugi stopnji pa disciplinska komisija. Uvedba disciplinskega postopka za očitana dejanja v času pred 18.10.2001 je zastarala, zaradi česar so lahko predmet postopka in presoje le opustitve tožnika v času od 18.10.2001 do 30.11.2001. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče zaključilo, da ni mogoče ugotoviti, da je tožnik opuščal dolžno nadzorstvo, torej ni storil hujše kršitve delovne obveznosti iz 2. točke prvega odstavka 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št. 15/90 in nadalj.).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu, tako da je zavrnilo zahtevek za razveljavitev izpodbijanih odločb tožene stranke in povrnitev stroškov disciplinskega postopka. Odločilo je tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in stroške pritožbenega postopka.

Strinjalo se je z ugotovitvami sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih, in sicer da tožnik v evidenco (ki jo je vodil v zvezkih) ni vpisal, kaj je bilo narejeno z orožjem, ki so ga sprejeli v orožarsko delavnico, in da ni vpisal odhodov orožja iz delavnice. Kot vodja skupine je bil zadolžen za organiziranje, vodenje in kontrolo dela skupine ter za vodenje evidenc in pripravljanje poročil. Od povprečno skrbne osebe, ki vodi takšno skupino, se utemeljeno pričakuje, da bo tudi ob tako splošno opredeljeni dolžnosti zagotovila evidenco ravnanja z orožjem, ki bo omogočila njegovo sledljivost. Ni sprejemljivo, da tožnik o domnevnem vračanju orožja iz delavnice v skladišče ni vodil evidence, češ da je za evidenco zadolžen le skladiščnik. Sodišče se sklicuje tudi na določbo drugega odstavka 10. člena Navodila o ravnanju z najdenim, zaseženim in odvzetim orožjem (v nadaljevanju Navodilo), ki določa, da se pri pošiljanju orožja in streliva uporabi obrazec, ki je priloga tega navodila. Kot pošiljanje orožja je potrebno obravnavati tudi prenose orožja med skladiščem in orožarsko delavnico. Tudi, če te določbe ne bi interpretirali tako, bi tožnikovo ravnanje še vedno morali šteti za malomarno opravljanje dela. Ni sprejemljivo, da ni pregleda nad tem, kaj se dogaja z orožjem v orožarski delavnici in njegovo vrnitvijo v skladišče. Zato mu je bil utemeljeno izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja s pogojno odložitvijo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Že v pripravljalni vlogi z dne 18.10.2004 je opozarjal na to, da nelegalno prilaščeno orožje in predmeti niso bili evidentirani. Sprašuje se, kako bi lahko preverjal stvari, ki so bile nelegalno odnešene iz skladišča. Z neevidentiranimi predajami orožja v orožarsko delavnico ni bil seznanjen. Od tožene stranke je zahteval, da ponudi dokaz o evidentiranju tega orožja. Izpodbijana sodba nima razlogov o teh odločilnih dejstvih. To predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Izpovedal je, da ni evidence niti dokaza, da je bilo orožje, ki je bilo odtujeno, kadarkoli v orožarski delavnici. Priča B. Š. je izpovedal, da se je izgubilo večje število kosov orožja in da je nemogoče, da bi to orožje lahko izginilo ravno na poti iz skladišča v orožarsko delavnico oziroma nazaj. Sodba nima razlogov o teh odločilnih dejstvih, obstaja pa tudi nasprotje med temi dejstvi in vsebino zapisnikov o izpovedbah v postopku. Navodilo je jasno in v 6. členu izrecno določa, da se evidenca hranjenja orožja, streliva in eksplozivnih sredstev vodi v skladišču ministrstva. Zato ni mogoče trditi, da je Navodilo uporabno tudi za hrambo orožja v orožarski delavnici. Sodišče druge stopnje se v zvezi s tem sklicuje tudi na določbo drugega odstavka 10. člena Navodila, ki pa ga v nadaljevanju podrobneje „ne razdela“. Razlogi sodbe so v tem delu nejasni, kar spet predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Disciplinska komisija mu je očitala, da je vedoma kršil Navodila, kar pomeni, da očitek ni bil malomarno opravljanje dela, temveč naklepno ravnanje. Prav tako mu je bilo očitano, da je opuščal dolžno nadzorstvo nad sprejetim orožjem v skupino za oborožitev in orožarsko delavnico, vendar se je kasneje izkazalo, da to ni res. Tudi sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je bila evidenca o sprejetem orožju v delavnico vzpostavljena. Malomarno in naklepno ravnanje zahtevata drugačno obravnavanje in predstavljata drugačno kršitev. V primeru malomarnega opravljanja dela bi mu komisija morda izrekla drugačen ukrep. Ker mu ni bilo očitano opuščanje nadzorstva nad dogajanjem z orožjem v delavnici, ostane kvečjemu očitek, da ni vodil evidence o vrnitvi orožja v skladišče. Ta očitek ni utemeljen, saj je bilo takšno evidenco dolžno voditi skladišče. Še tako popolna evidenca tudi ne more pomagati pri nadzoru nad orožjem - če na primer to v orožarsko delavnico sploh ne pride oziroma ga prinese orožar mimo vseh evidenc. Ker odtujeno orožje ni v evidenci prejetega orožja v orožarsko delavnico, mu malomarnosti ni mogoče očitati.

V dopolnjeni reviziji, ki je bila vložena še v roku, tožnik opozarja, da ni navedeno, od kdaj dalje je storil posamezno kršitev. Ker so lahko predmet postopka le kršitve v času od 18.10. do 30.11.2001, bi bilo potrebno ugotoviti, ali je takrat sploh prišlo do kakšne kršitve. Sestavni del opisa kršitve je tudi, da so si zaradi opuščanja dolžnega nadzora delavci njegove skupine prilaščali orožje. Zato bi bilo treba ugotoviti, kdaj je bilo orožje odnešeno in šele nato ugotavljati, ali je vodenje postopka zastarano. Izpodbijana sodba nima razlogov glede zastaranja, na katere se je skliceval. Nepravilno je stališče, da se kot čas storitve šteje 30.11.2001. Ob smiselni uporabi instituta nadaljevanega kaznivega dejanja, ki ga je mogoče storiti le naklepno, ne iz malomarnosti, ta institut ne pride v poštev. Navodilo določa evidenco, ki se vodi le v skladišču ministrstva. Očitno evidenca o orožju, ki je bilo začasno v orožarski delavnici, ni tako pomembna. Če bi bila, bi bilo izdano pisno navodilo, ali pa bi dobil vsaj ustno navodilo, kakšno evidenco mora nastaviti.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revident neutemeljeno očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se ni izreklo oziroma ni odgovorilo na njegove navedbe v pripravljalni vlogi. To namreč ni naloga sodišča druge stopnje, ki odloča o pritožbah zoper odločbe sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje mora v obrazložitvi odločbe presoditi le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Nadaljnjo bistveno kršitev določb postopka tožnik uveljavlja v zvezi s tem, ker se sodišče ni opredelilo do njegovega zaslišanja in zaslišanja priče B. Š.. Potrebo po opredelitvi do teh dokazov vidi v tem, da ni dokazano, da je bilo odtujeno orožje kdajkoli v orožarski delavnici, itd.. Ta dejstva pa za odločitev niso bistvena, saj se odločilni očitek iz dokončne disciplinske odločbe nanaša le na to, da je tožnik opuščal nadzorstvo nad iz skladišča sprejetim orožjem v orožarsko delavnico in njegovo vrnitvijo nazaj v skladišče. Za presojo o tem, ali je opustil to nadzorstvo, ni pomembno, kje in kako je prišlo do odtujitve posameznih kosov orožja (več o tem tudi kasneje), zaradi česar se sodišče do tega ni bilo dolžno izrecno opredeliti.

Tudi očitana bistvena kršitev določb postopka v zvezi z nejasnimi razlogi interpretacije drugega odstavka 10. člena Navodila ni podana. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je podana tožnikova disciplinska odgovornost ne glede na interpretacijo določbe, ki jo je sicer sprejelo sodišče druge stopnje.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Neutemeljene so revizijske navedbe o tem, da se tožniku očita naklepno ravnanje. Takšen očitek namreč izhaja le iz zahteve za uvedbo disciplinskega postopka in prvostopenjske disciplinske odločbe, ne pa iz dokončne odločbe disciplinske komisije. Iz te izhaja, da je tožnik odgovoren, da je „opuščal dolžno nadzorstvo nad delom delavcev, predvsem pa nad iz skladišča sprejetim orožjem v orožarsko delavnico in njegovo vrnitvijo nazaj v skladišče, zaradi česar so si delavci njegove skupine prilaščali orožje“. Kršitev je bila kvalificirana kot hujša kršitev delovnih obveznosti in dolžnosti po 2. točki prvega odstavka 45. člena ZDDO, ki določa hujšo kršitev neizpolnjevanja ali nevestnega, nepravočasnega ali malomarnega opravljanja delovnih in drugih obveznosti. Navedena dejanska in pravna opredelitev hujše kršitve torej očitno ne predstavlja kršitve z naklepnim ravnanjem, zaradi česar so neutemeljene tudi nadaljnje revizijske navedbe o disciplinskem ukrepu – češ da tožniku disciplinska komisija morda ne bi izrekla takšnega ukrepa, če bi štela, da ni zavestno kršilo navodil. Zaključek o disciplinski odgovornosti tožnika se je v sodnem postopku pred sodišči prve in druge stopnje dejansko omejil le na vodenje ustreznih evidenc o sprejetem orožju v orožarsko delavnico, evidenc o dogajanje s tem orožjem in vrnitvijo v skladišče. Sodišče druge stopnje je štelo kot odločilna dejstva (ki glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ne morejo biti predmet revizijske presoje), da tožnik v evidenco, ki jo je sicer vodil v zvezkih, ni vpisal, kaj je bilo narejeno z orožjem (ki je prišlo v orožarsko delavnico) in da ni vpisal odhodov tega orožja iz delavnice. Revident neutemeljeno navaja, da gre le za očitek, da se ni vodila evidenca o vrnitvi orožja v skladišče. Revizijsko sodišče se strinja s tem, da tudi popolno vodena evidenca sama po sebi še ne more preprečiti nezakonitega prilaščanja orožja, je pa jasno, da lahko takšno prilaščanje vsaj oteži in je lahko v večjo pomoč pri odkrivanju okoliščin nezakonitih prilastitev in storilcev. Za opredelitev kršitve delovnih obveznosti tudi ni odločilno, ali bi bolj popolna evidenca lahko preprečila odtujitev orožja (v primerih, če bi bilo orožje npr. odtujeno iz skladišča, če v orožarsko delavnico sploh ne bi prišlo, bi prišlo mimo vseh evidenc, ipd.), saj za očitano kršitev zadošča že opustitev dolžnega nadzora. Eden od pomembnih vidikov nadzora je gotovo natančna evidenca. Zato že ugotovitev o pomanjkljivi evidenci zadošča za pravno opredelitev hujše kršitve po 2. točki prvega odstavka 45. člena ZDDO.

Bistveno vprašanje se torej nanaša na to, ali je bil tožnik poleg interne evidence prejetega orožja v orožarsko delavnico, ki jo je vodil v posebnem zvezku, brez posebnih navodil dolžan voditi še natančnejšo evidenco. Iz Navodila to ne izhaja, saj je v njem določena evidenca, ki se vodi v skladišču ministrstva. Tudi 10. člen Navodila se ne nanaša oziroma ne določa posebne evidence orožja v odseku za materialno tehnične zadeve, oborožitev in orožarsko delavnico. Obrazec, ki je priloga tega navodila in ki se po drugem odstavku 10. člena Navodila uporablja pri pošiljanju orožja in streliva, prav tako ni namenjen evidenci v orožarski delavnici. Iz te določbe to ne izhaja, obrazec pa tudi sicer ne obsega rubrik, ki bi bile lahko v takem primeru pomembne za evidenco posameznih del, ki se opravijo na orožju v orožarski delavnici. Sicer pa očitek hujše kršitve iz disciplinske odločbe ne zajema ravnanja v nasprotju z Navodilom.

Vendar iz opisa delovnega mesta vodje skupine (ki ga je zasedal tožnik) izhaja, da ta organizira, vodi in kontrolira delo skupine ter opravlja zahtevnejše naloge iz delovnega področja skupine, vodi evidence in pripravlja poročila. Revizijsko sodišče se strinja s presojo sodišča druge stopnje, da se že od povprečno skrbne osebe, ki vodi takšno skupino, utemeljeno pričakuje, da ob takšni opredelitvi njenih zadolžitev vodi tudi evidenco ravnanja z orožjem, ki bo omogočila njegovo sledljivost. Zakon o orožju (ZOro-1, Ur. l. RS, št. 61/2000) kot splošno pravilo določa, da mora vsakdo z orožjem in strelivom ravnati s posebno skrbnostjo, ta pa se kaže v njegovi pravilni in strokovni uporabi, nošenju, prenašanju, hrambi, itd. (22. člen). Od tožnika kot vodja skupine z navedenimi zadolžitvami se je zahtevala ne le povprečna, temveč posebna – profesionalna skrbnost nadzora. Za presojo njegovega ravnanja zato ni bistveno, če ni imel posebnih navodil o tem, kako kontrolirati podrejene delavce v orožarski delavnici in v zvezi s tem, kakšne evidence o orožju mora voditi. Zaradi zahtev posebne skrbnosti in opisa nalog njegovega delovnega mesta ne more biti sprejemljivo, da ni imel pregleda o natančnem dogajanju z orožjem v orožarski delavnici in nad tem, ali je bilo orožje po opravljenih posegih dejansko vrnjeno v skladišče – pa čeprav mu ni nihče izrecno določil, da o dogajanju z orožjem vodi posebno evidenco oziroma kontrolo.

V zvezi z vprašanjem zastaranja uvedbe in vodenja disciplinskega postopka je že sodišče prve stopnje ugotovilo zastaranje začetka disciplinskega postopka za kršitve pred 18.10.2001 (to je tri mesece pred zahtevo za začetek disciplinskega postopka). Pri tem se je pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 67. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji smiselno uporabljal kot republiški predpis). Predmet disciplinskega obravnavanja so lahko le kršitve od 18.10.2001 do 30.1.2001, torej opuščanje dolžnega nadzorstva, predvsem nadzora nad sprejetim orožjem v orožarsko delavnico in njegovo vrnitvijo v skladišče v tem obdobju. Kršitev je dokazana, saj tudi v navedenem obdobju tožnik ni vodil ustreznih evidenc oziroma natančne kontrole orožja, ki je bilo prejeto v orožarsko delavnico (kar vključuje tudi posege v to orožje), in vrnitve tega orožja v skladišče. Tožnik je bil spoznan za odgovornega, da je opuščal dolžno nadzorstvo nad delom delavcev in prejetim orožjem, zaradi česar (vzročna zveza) so si delavci njegove skupine prilaščali orožje. Pri tem ni bilo ugotovljeno, kdaj konkretno je do tega prilaščanja prišlo, in če je do tega sploh prišlo zaradi opustitve tožnikovega nadzora. Vendar to za samo odločitev in presojo o zastaranju ni pomembno. Za obstoj disciplinske kršitve iz 2. točke prvega odstavka 45. člena ZDDO namreč zadošča že nevestno oziroma malomarno opravljanje dela v zvezi z opuščanjem dolžnega nadzorstva oziroma evidencami prejetega orožja v orožarsko delavnico. Ni treba, da bi zaradi tega prišlo še do posledice - prilaščanja orožja s strani podrejenih delavcev. Zato tudi ni pomembno, kdaj so se prilastitve dejansko zgodile. Ta podatek ne vpliva na zastaranje začetka oziroma vodenja disciplinskega postopka in na sam obstoj kršitve. Ne vpliva niti na disciplinski ukrep, saj ZDDO v drugem odstavku 45. člena za kršitev iz 2. točke prvega odstavka iste zakonske določbe predpisuje obvezen ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.