Jedro

Glede na veljavno zakonodajo je v zadevi bistveno le, ali tožnik za gradnjo predmetnega objekta razpolaga z gradbenim dovoljenjem, ali ne. Zato tožbene navedbe, s katerimi tožnik navaja razloge, zaradi katerih je gradil brez gradbenega dovoljenja in zaradi katerih še ni mogel pridobiti gradbenega dovoljenja, v tem postopku na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje delno masivnega, delno montažnega objekta, tlorisnih dimenzij približno 25 m x 11 m, maksimalne višine približno 7m, na zemljiščih parc. št. 565/5, 577/4, 580/1 in 565/6, vse k.o. ... Naložila mu je, da mora takoj po prejemu odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo navedenega objekta (2. točka izreka) in ga v enem mesecu od prejema te odločbe odstraniti ter vzpostaviti prejšnje stanje (1. točka). Za objekt je izrekla prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) (3. točka), tožniku naložila, da mora takoj po izpolnitvi obveznosti o tem obvestiti pristojnega inšpektorja (4. točka), ugotovila, da v inšpekcijskem postopku ni bilo posebnih stroškov (5. točka) in odločila, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor na inšpekcijskem pregledu ugotovil, da je zgrajen predmetni objekt, ki se uporablja kot mehanična delavnica za tovorna vozila, za katerega bi tožnik kot investitor moral pridobiti gradbeno dovoljenje, ki pa ga ni pridobil. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Tožnikove ugovore, da bo pridobil gradbeno dovoljenje, je ocenil kot neutemeljene in pojasnil, da je glede na določbo 152. člena ZGO-1 bistveno le, ali je inšpekcijski zavezanec pridobil pravnomočno gradbeno dovoljenje. Dejstvo, da bo tožnik v prihodnosti pridobil gradbeno dovoljenje oziroma objekt legaliziral, ne vpliva na odločitev, saj ZGO-1 jasno določa, da gradnja brez gradbenega dovoljenja pomeni nelegalno gradnjo, čemur pa, skladno s 152. členom ZGO-1, sledi inšpekcijski ukrep, katerega namen je varovanje javne koristi.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da toženka ne upošteva razlogov, zaradi katerih je bil primoran h gradnji, in razlogov, zaradi katerih gradbenega dovoljenja še ni mogel dobiti. Pri tem se sklicuje na nepravilno ravnanje organov lokalne skupnosti pri spremembah rabe prostora in okoliščine, zaradi katerih je bil primoran zgraditi nov temelj in nanj postaviti betonske stebre ter jih povezati z betonsko ploščo. Navaja, da je sedaj v fazi pridobitve gradbenega dovoljenja, v katerem bo zajeta sanacija bencinskega servisa, legalizacija in gradbeno dovoljenje za novo gradnjo. Navaja tudi razloge, zakaj je namesto prvotno nameravane postavitve šotora postavil montažni objekt s paneli. Navaja še, da bi z rušenjem predmetnega objekta nastala nenadomestljiva škoda in predlaga izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, ki bo potrdil, da je bila sanacija objekta nujno potrebna za zavarovanje njegovega premoženja. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo razveljavi oziroma odpravi, toženki pa naloži, naj mu povrne stroške postopka.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Glede na navedeno zakonsko podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja se sodišče v celoti strinja z razlogi prvostopenjske odločbe, potrjene z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je utemeljeno, da bi moral tožnik kot investitor spornega objekta razpolagati z gradbenim dovoljenjem, ki pa ga nima, zaradi česar gre za nelegalno gradnjo.

Sodišče se strinja tudi z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil pritožbene navedbe, ki jih tožnik ponavlja tudi v tožbi, in sicer glede namere tožnika, da gradbeno dovoljenje za obravnavano gradnjo pridobi. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na tožbene navedbe pa tudi sodišče ponovno poudarja, da je glede na veljavno zakonodajo v zadevi bistveno le, ali tožnik za gradnjo predmetnega objekta razpolaga z gradbenim dovoljenjem, ali ne. Zato tožbene navedbe, s katerimi tožnik navaja razloge, zaradi katerih je gradil brez gradbenega dovoljenja in zaradi katerih še ni mogel pridobiti gradbenega dovoljenja, v tem postopku na drugačno odločitev ne morejo vplivati. To velja tudi za izvedbo predlaganega dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki naj bi potrdil, da je bila sanacija objekta nujno potrebna za zavarovanje tožnikovega premoženja.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji, saj dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembna za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.