Jedro

Sodišče prve stopnje se ne more izogniti ugotavljanju pravne podlage tožencev za bivanje v spornem stanovanju na način, kot je to storilo v izpodbijani sodbi, s čimer je pravzaprav obe pravdni stranki pustilo v negotovem in nejasnem pravnem položaju. Dejstvo, da se sodišče ni jasno izreklo glede pravne podlage v konkretni zadevi, vpliva tudi na (ne)jasnost izreka izpodbijane sodbe.

Obrazložitev

Pritožba tožeče stranke se zavrne glede odškodninskega dela zahtevka v delu točke I.2 (na povračilo škode zaradi zamakanja severne fasade in stene prej navedenega objekta v skladu z cenitvenim poročilom izvedenca gradbene stroke, v 15 dneh, pod izvršbo) izreka in v celotni točki I.3 izreka (glede povračila škode v višini 349,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2008 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo) izpodbijane sodbe in se potrdi odločitev sodišča prve stopnje, ki je v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Sicer se pritožbi tožeče in v celoti pritožbi tožene stranke ugodi ter se v preostalem delu izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v tem delu v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

O b r a z l o ž i t e v : Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v točki I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek O. in F. B. (v nadaljevanju prvotožnica in drugotožnik oziroma tožeča stranka), da se M. J. in P.J. (v nadaljevanju prvo in drugotoženec oziroma tožena stranka) odpoveduje pravica uporabe mansardnega stanovanja na naslovu K. 5 in prepoveduje uporaba ter zahtevek na izročitev tega stanovanja, prostega stvari in oseb. Zavrnjen je bil tudi tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna na svoje stroške odstraniti montažno garažo, ki se nahaja na vzhodnem delu parc. št. 111/3, odstraniti vse vzroke za zamakanje severne fasade in severne stene objekta na naslovu K. 5, ter tožnikoma povrniti škodo zaradi zamakanja severne fasade in stene navedenega objekta v skladu s cenitvenim poročilom izvedenca gradbene stroke, zahtevek, da sta toženca dolžna tožnikoma povrniti škodo v višini 349,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2008 dalje do plačila in zahtevek na povračilo strokov postopka. V točki VI. je bilo odločeno o stroških postopka, v preostalih točkah izreka (II.,III.,IV. In V) pa o nasprotni tožbi tožencev. Tako je v točki II. izreka izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi tožencev, da se ugotovi, da sta toženca lastnika nepremičnine z nedodeljeno parcelno številko, ki v naravi predstavlja garažo, in sicer vsak do ene polovice. Hkrati je v točki V. izreka ugotovilo, da sta toženca lastnika (iste) nepremičnine, ki v naravi predstavlja garažo, in sicer vsak do ene polovice. V točki III. izreka izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta toženca na podlagi dogovora z dne 25.6.1982, ki so ga sklenili pok. B.M., drugotožnik, pok. J. M. in prvotoženec, upravičena do uporabe stanovanja na vzhodnem delu prvega nadstropja stanovanjske stavbe na naslovu K. 5. V povezavi s točko III. izreka izpodbijane sodbe je v točki IV. zavrnjen nasprotni zahtevek tožencev, da sta upravičena do uporabe stanovanja brez kakršnihkoli časovnih ali drugih omejitev.

Zoper takšno odločitev sta se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila tako tožnika kot tudi toženca. Tožnika se pritožujeta zoper celotno sodbo, toženca pa izrecno zoper II., IV., in VI. točko izreka. Obe pravdni stranki se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, v nadaljevanju ZPP). Tožnika predlagata spremembo izpodbijane sodbe, tako da se ugodi tožbenim zahtevkom tožnikov, tožbene zahtevke tožencev po nasprotni tožbi pa zavrne oziroma zavrže, podrejeno pa, da se izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vendar pred drugim sodnikom, vse s stroškovno posledico. Predlog tožencev pa je, da se izpodbijano sodbo v točki II. izreka razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje glede odmere priposestvovanega dela zemljišča, da se jo v točki IV. izreka spremeni tako, da sta toženca na podlagi dogovora iz III. točke izreka upravičena do uporabe stanovanja brez kakršnihkoli časovnih ali drugih omejitev ter da se odločitev o stroških v točki VI. izreka spremeni tako, da sta tožnika dolžna tožencema povrniti tudi preostale pravdne stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožeča stranka v svoji pritožbi navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv, ker nasprotuje samemu sebi ter tudi razlogom sodbe. Pritožba izpostavlja, da sodišče ni upoštevalo modifikacije tožbenega zahtevka iz pripravljalne vloge z dne 4.1.2008, da je izrek v točki II. v direktnem nasprotju z izrekom v točki V. ter da je nerazumljiva tudi odločitev sodišča prve stopnje v III., IV. in VI. točki. Glede III. in IV. točke izreka posebej poudarja, da je nejasno, kako se dogovor z dne 25.6.1982 lahko razteza tudi na drugotoženca, ki v njem ni naveden, nerazumljivo oziroma nejasno pa je tudi do kakšne uporabe spornega stanovanja naj bi bila toženca glede na IV. točko izreka sploh upravičena. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do posameznih odločilnih dejstev in da bi bilo dolžno na relevantno procesno gradivo podati veliko bolj prepričljivo sodno oceno oziroma argumentacijo in ob tem obširno navaja, po mnenju tožeče stranke, konkretne pomanjkljivosti sojenja na prvi stopnji, vključno z očitanimi kršitvami več ustavno zavarovanih pravic. Zaradi obširnih in tudi sicer težko preglednih pritožbenih navedb tožeče stranke v smislu povezanosti, pritožbeno sodišče posebej ne povzema vsebine pritožbe v celoti, temveč jo predstavlja v nadaljevanju obrazložitve ob sočasnem odgovoru na navedbe, ki so odločilnega pomena za sprejeto določitev (1. odstavek 360. člena ZPP).

Tožena stranka na vročeno pritožbo tožeče stranke ni odgovorila, v svoji pritožbi pa tudi tožena stranka (tožeča po nasprotni tožbi) opozarja, da je izrek sodbe v točki II. v nasprotju s V. točko izreka. Meni, da bi bilo zaradi navedenega potrebno razveljaviti II. točko izreka in da ni nobenih razlogov, zakaj toženca ne bi mogla priposestvovati dela zemljišča na parceli št. 111/3, na katerem se nahaja garaža. Ta del zemljišča (z garažo) sta toženca imela v dobroverni posesti od leta 1978 dalje, ko sta tedanja lastnika odstopila sporni del zemljišča družini tožencev za izgradnjo lastne garaže. Izpostavlja, da tožeča stranka temu ni oporekala in je v tožbi tudi sama priznala, da sta toženca lastnika garaže, šele kasneje pa sta tožnika začela ugovarjati, da toženca nista mogla biti dobroverna, ker naj bi bila garaža črna gradnja. Vprašanje (ne)legalnosti gradnje je po mnenju tožene stranke popolnoma brezpredmetno za presojo dobrovernosti tožencev, ki se domneva že po zakonu, tožeča stranka pa te domneve ni izpodbila. Ker tožnika sama priznavata lastninsko pravico na garaži tožencema in ker obsega garaža poleg kovinske konstrukcije tudi betonsko ploščo, se priznanje tožeče stranke očitno nanaša tudi na zemljišče pod garažo. Sodišče bi moralo zato v skladu z ustaljeno sodno prakso postaviti izvedenca geometra, ki bo naredil elaborat parcelacije parcele št. 111/3. Glede odločitve o stanovanju v IV. točki izreka tožena stranka poudarja, da so bila podlaga za pridobitev pravice uporabe iz dogovora 25.6.1982 vlaganja v tujo nepremičnino in ne sklenitev stanovanjskega razmerja, zato se sporno razmerje ne more presojati po pravilih stanovanjskega prava, temveč zanj veljajo pravila civilnega prava. Ob tem izrecno izpostavi, da v dogovoru iz leta 1982 ni bilo nobenih omejitev glede obsega pravice do uporabe stanovanja, kar je nenazadnje potrdila tudi prvotožnica, ko je izpovedala, da pravica uporabe stanovanja ni bila časovno omejena. Podobno kot tožeča stranka tudi tožena stranka izpostavlja, da iz sodbe ni mogoče razbrati, katere naj bi bile tiste (časovne ali druge) omejitve, zaradi katerih je bil nasprotni tožbeni zahtevek v točki IV. izreka delno zavrnjen. Sploh pa po mnenju tožene stranke izpodbijana sodba o navedenem nima razlogov in je zato tudi ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka tudi meni, da je, upoštevajoč uspeh pravdnih strank v tem postopku, odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka napačna.

Tožeča stranka v odgovoru na vročeno pritožbo tožene stranke ni podala konkretnega predloga, je pa izpostavila, da je le-ta (pravno) površna ter (pravno) zmedena, da vztraja pri vsem dosedanjem in nadalje še predlaga, da ji tožena stranka povrne vse pravdne stroške.

Pritožba tožene stranke je utemeljena v celoti, pritožba tožeče stranke pa deloma.

Sodišče druge stopnje zaradi preglednosti v nadaljevanju najprej podaja razloge glede potrjenega dela izpodbijane sodbe v točki 1. izreka, nato pa še glede razveljavljenega dela v točki 2. izreka in odločitve o stroških postopka v točki 3. Glede potrjenega dela izpodbijane sodbe (točka 1. izreka) Tožeča stranka je v svoji tožbi med drugim zahtevala tudi plačilo odškodnine. V sami tožbi z dne 6.12.2005 je tožeča stranka zahtevala povrnitev škode zaradi zamakanja severne fasade in stene objekta na naslovu K. 5 v skladu s cenitvenim poročilom izvedenca gradbene stroke. Z modifikacijo oziroma dopolnitvijo zahtevka glede povrnitve škode na naroku 22.9.2008 pa je zahtevala od tožene stranke povrnitev škode v višini 349,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2008 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je ta odškodninski del tožbe v celoti zavrnilo v točki I. 2. oziroma v točki I. 3 izreka izpodbijane sodbe. Kot izhaja iz izreka v točki 1. je sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo. Sodišče prve stopnje je namreč glede odškodninskega dela tožbe na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju OZ) in pri tem tudi ni bistveno kršilo postopkovnih določb. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo glede odškodninskega dela tožbe sledeča pravno relevantna dejstva (str. 15 izpodbijane sodbe): v vmesni prostor med garažo in hišo izteka voda in se razliva na betonski tlak v garaži ter ob deževju poplavlja tla in zamaka tudi podnožje zidu severne stene garaže; dež iz strehe garaže nese v zid severne fasade, ki delno sprejema vodo in se suši počasneje, kot bi se, če garaže ne bi bilo; hiša na K. 5 je stara in nima horizontalne izolacije zidov; pločevina, ki je preprečevala odtekanje vode v garažo je bila odstranjena s strani drugotožnika; pokojni oče drugotožnika je bil tisti, ki je določil prostor, na katerega je prvotoženec postavil kupljeno montažno garažo. Tožeča stranka v svoji pritožbi navedenih ugotovitev ne izpodbija. Glede zavrnitve odškodninskega zahtevka pa je sicer iz pritožbe moč razbrati zgolj očitek, da je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala protipravnosti, nejasno, ker je nesporno, da sta tožnika zemljiškoknjižna lastnika predmetnih nepremičnin (str. 8 pritožbe). Ob zgoraj navedenih ugotovitvah sodišča prve stopnje, samo (ne)sporno zemljiškoknjižno lastništvo v ničemer ne vzpostavlja protipravnega ravnanja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč povsem prepričljivo zaključilo, da tožena stranka ni povzročila nobenega izmed ugotovljenih vzrokov za nastalo škodo; prvotoženec ni sam določil lege garaže (postavitev katere je bila dovoljena oziroma dogovorjena, ne glede na to, da pomen dogovora v lastninskopravnem smislu še ni razčiščen, kot bo obrazloženo v nadaljevanju) ter prav tako ni odgovoren za pomanjkanje hidroizolacije severne stene. Pločevino ob garaži, ki je preprečevala zamakanje pa je, po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, odstranil sam drugotožnik, ki je prvotožencu tudi fizično preprečil, da bi jo postavil nazaj.

Ker glede zavrnitve odškodninskega dela zahtevka pritožbeni razlogi niso podani in prav tako ne razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, in sicer v obsegu kot izhaja iz 1. točke izreka.

Glede razveljavljenega dela izpodbijane sodbe in glede stroškov postopka (točka 2. in 3. izreka) Sodišče druge stopnje je v razveljavitvenem sklepu z dne 19.9.2007 navedlo, da se sodišče prve stopnje v konkretni zadevi ne more sklicevati na priposestvovano služnost stanovanja in služnost uporabe garaže oziroma zemljišča pod garažo, ki sta bili v okviru reševanja predhodnega vprašanja, brez učinka pravnomočnosti, ugotovljeni v drugi zadevi. Navedeno je bilo, da bi moralo sodišče samo, kot predhodno vprašanje, ugotavljati, ali je tožena stranka priposestvovala služnost ali ne, če bi ocenilo, da je to glede na podano trditveno podlago potrebno. Sodišče druge stopnje je sodišču prve stopnje naložilo, da mora v ponovljenem postopku raziskati, na kakšni pravni podlagi uporabljata toženca sporno stanovanje ter šele nato ugotavljati, ali so v konkretnem primeru podani pogoji za prenehanje takšne uporabe, pri čemer je opozorilo tudi na podane trditve glede dogovora z dne 25.6.1982. Glede takrat postavljenega zahtevka v zvezi z garažo pa je bilo sodišče prve stopnje opozorjeno na pomanjkljivo obrazložitev glede lastništva garaže ter drugega dela odstranitvenega zahtevka, torej da je tožena stranka poleg odstranitve garaže dolžna odstraniti tudi vse vzroke zamakanja.

Sodba je bila prvič razveljavljena, ker ni imela razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje tudi v drugo navedenih pomanjkljivosti ni odpravilo. Z vložitvijo nasprotne tožbe se je procesna situacija nekoliko spremenila, posledično pa so se prejšnjim nejasnostim in pomanjkljivostim pridružile nove.

Obe pravdni stranki tako opozarjata na to, da je izrek izpodbijane sodbe glede lastništva garaže v nasprotju s samim seboj. Sodišče prve stopnje je namreč v točki II. izreka izpodbijane sodbe zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi glede ugotovitve lastništva garaže, v točki V. pa je zahtevku ugodilo, zato je razveljavitev točke II. in V. izreka utemeljena že iz tega razloga. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sicer poda razloge v smeri zavrnitve zahtevka na ugotovitev lastninske pravice tožencev na garaži po nasprotni tožbi, vendar so ti pomanjkljivi. Sodišče pravi, da dogovor (očitno ima sodišče v mislih dogovor z dne 25.6.1982) garaže ali zemljišča ne omenja ter da je prvotoženec ves čas vedel, da je bila garaža postavljena na zemljišču v lasti tedaj živečega tasta in da je torej prvotoženec ves čas vedel, da garaža stoji na tujem zemljišču, na ta način pa se nepremičnine ne da priposestvovati. Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravočasno postavljenih trditev tožene stranke v nasprotni tožbi, da je bil garaža postavljena v dogovoru s pokojnim tastom in da je zato upravičen sklep da je bila tožena stranka dobroveren lastniški posestnik od leta 1978 dalje. V zvezi z garažo se bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku opredeliti tudi glede pomena navedb tožeče stranke v tožbi z dne 6.12.2005, da je tožena stranka lastnica montažne garaže , ki stoji na zahodnem delu parcele 111/3. V tej smeri tožeča stranka upravičeno opozarja, da ni razčiščeno ali gre v konkretni zadevi za premično ali nepremično stvar po načelu superficies solo cedit .

Nerazčiščeno lastništvo garaže pa ni relevantno samo z vidika nasprotne tožbe tožene stranke, temveč tudi z vidika zavrnitve odstranitvenega zahtevka tožeče stranke v točki I. 2. izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje se glede zavrnitve tega dela zahtevka sklicuje na zadevo II Ips 435/99, kjer je Vrhovno sodišče navedlo, „da bi morala tožnica pri opredelitvi tožbenega zahtevka tega zapisati tako, da bi preprečila vznemirjanje svoje lastninske pravice in hkrati tožencema omogočila izbiro načina. Ker tega ni storila, njen zahtevek, v katerem zahteva odstranitev objekta, ni utemeljen in sta ga sodišči zavrnili...Zavrnitev tožbenega zahtevka pomeni samo to, da tožnica ne more izbrati odstranitve vsega objekta. “ Ključno za odločitev v citirani zadevi je bilo, da je bila tožena stranka lastnica nepremičnine, s katere so prihajale imisije, zato je Vrhovno sodišče tudi zapisalo, da „prizadeti lastnik sporne nepremičnine ne more narekovati načina, kako naj lastnik spremeni stanje nepremičnine, s katere prihajajo imisije (vsaj ne kot izključnega načina), če je mogoče na več načinov preprečiti (prekomerne) imisije.“ V konkretni zadevi je iz zgoraj navedenih razlogov vprašanje lastništva garaže ostalo nerazčiščeno, zato je posledično potrebno razveljaviti tudi zavrnilni del izpodbijane sodbe glede odstranitvenega zahtevka, kjer sklicevanje na zadevo II Ips 435/99 predstavlja nosilni oziroma edini razlog zavrnitve.

V točki I.1, III. in IV. izreka je sodišče odločilo o zahtevkih tožeče stranke (I.1) in tožene stranke (III., IV.) glede stanovanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi sodišča prve stopnje v tem delu nejasni glede odločilnih dejstev in se sodbe sodišča prve stopnje v tem delu ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Kot je bilo izpostavljeno uvodoma, je sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu z dne 19.9.2007 sodišču prve stopnje naložilo, da mora v ponovljenem postopku raziskati, na kakšni pravni podlagi uporabljata toženca sporno stanovanje ter šele nato ugotavljati, ali so v konkretnem primeru podani pogoji za prenehanje takšne uporabe, pri čemer je opozorilo tudi na podane trditve glede dogovora z dne 25.6.1982. S postavitvijo nasprotne tožbe je postalo vprašanje pravne narave dogovora z dne 25.6.1982 še bolj pomembno oziroma relevantno za končno odločitev v tej zadevi.

Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je možno, da sta toženca na podlagi dogovora z dne 25.6.1982 pridobila pravico uporabe stanovanja po 82. členu Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 35/1982 in nasl., v nadaljevanju ZSR) oziroma da je možno tudi, da sta toženca s tem dogovorom pridobila služnost stanovanja, ki pa sta jo tudi (hipotetično, če dogovora ne bi bilo) priposestvovala, je nejasna in glede (hipotetične) možnosti priposestvovanja pomanjkljiva glede odločilnih dejstev (trenutek začeteka in konca teka priposestvovanja, dobrovernost). Sodišče prve stopnje se bo moralo v ponovljenem postopku jasno opredeliti glede pravne narave in veljavnosti dogovora z dne 25.6.1982 oziroma pravne podlage za uporabo stanovanja s strani tožene stranke. Slednje je neizogibno potrebno predvsem zaradi zahtevka tožene stranke na ugotovitev pravice uporabe na podlagi dogovora z dne 25.6.1982, katerega sta poleg prvotoženca in njegove pokojne žene podpisala tako prvotožnica kot drugotožnik. Če razglabljanja in navedbe tožeče stranke o zavezovalnem in razpolagalnem pravnem poslu niso relevantna z vidika njenega zahtevka na odpoved pravici uporabe (v nasprotju s pritožbenimi navedbami tožeče stranke na str. 6 njene pritožbe, obstoj pravice uporabe v stanovanjskopravnem smislu vsaj z njene strani očitno ni sporen, saj jo postavljen zahtevek na odpoved predpostavlja), temu namreč ni tako z vidika zahtevka tožencev po nasprotni tožbi.

Sicer pa, kot je bilo navedeno že v prvem razveljavitvenem sklepu, tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, ki se nanaša na stanovanje, temelji na stanovanjskopravni in ne stvarnopravni podlagi. Glede na povezanost zahtevkov tožeče stranke v točki I.1 in tožene stranke v točki III. in IV. izpodbijane sodbe, je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev v točki I.1 izreka izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje se po oceni sodišča druge stopnje ne more izogniti ugotavljanju pravne podlage tožencev za bivanje v spornem stanovanju na način, kot je to storilo v izpodbijani sodbi, s čimer je pravzaprav obe pravdni stranki pustilo v negotovem in nejasnem pravnem položaju, kot izhaja iz njunih pritožb. Šele ko se bo sodišče prve stopnje jasno izreklo do tega, na kakšni pravni podlagi toženca uporabljata sporno stanovanje, lahko po logiki stvari sledi bodisi ugotavljanje, ali so pogoji za uporabo spornega stanovanja na stanovanjskopravni podlagi s strani tožencev še podani bodisi ugotovitev, da je zahtevek na pravico odpovedi uporabe spornega stanovanja brezpredmeten, ker ga toženca uporabljata na drugi pravni podlagi. Dejstvo, da se sodišče ni jasno izreklo glede pravne podlage v konkretni zadevi namreč vpliva tudi na (ne)jasnost izreka izpodbijane sodbe. Ker je sodišče druge stopnje že iz navedenih razlogov razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, se ni spuščalo v oceno pritožbenih navedb tožeče stranke, ki grajajo dokazno oceno glede tega, da toženca še vedno uporabljata sporno stanovanje.

Sodišče druge stopnje vseh zgoraj navedenih pomanjkljivosti glede na njihovo naravo ni moglo odpraviti, zato je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP ter na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo v zgoraj navedenem obsegu razveljavilo in zadevo v razveljavljenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer je tudi ugodilo predlogu tožeče stranke in na podlagi 356. člena ZPP odredilo, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom. Navodila, katere pomanjkljivosti je potrebno v ponovljenem postopku odpraviti, so vsebovana v obrazložitvi zgoraj.

Razveljavitev večjega dela izpodbijane sodbe je narekovala tudi razveljavitev stroškovne odločitve v točki VI. in v točki I.4. izreka izpodbijane sodbe. Glede na to, da je bil stroškovni del razveljavljen se sodišče druge stopnje ni spuščalo v obravnavo posameznih pritožbenih navedb glede tega dela.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s četrtim odstavkom istega člena.