Jedro

Zato je sodišče prve stopnje tudi ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog po pritegnitvi še drugega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, ki bi naj izračunal sile ob trčenju na tožnikovo telo, saj glede na ugotovitve izvedencev ni mogoče točno povedati, kaj bi se s tožnikom zgodilo, v kolikor bi bil pripet z varnostnim pasom. Nenazadnje bi v tem primeru šlo le za hipotetično ugotavljanje dejstev, ki jih s stopnjo gotovosti ni mogoče ugotoviti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek pravilno glasi: „I. V celoti se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek 1.536,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2011 do plačila in pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči šestnajsti dan po vročitvi sobe toženi stranki.

II. Vsaka pravdna stranka krije svoje pravdne stroške.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 5.805,03 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2011 do plačila, vključno z zahtevkom na povrnitev pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (v izreku pod I.) ter sklenilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške (v izreku pod II.).

2. Zoper citirano sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov - bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico, oziroma podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter navaja: - da je tožeča stranka tožbeni zahtevek dne 24. 10. 2016 zmanjšala ter da več ne vtožuje enakega zneska kot v tožbi, temveč je pritožbeno sporno le še 1.510,46 EUR (od tega 436,00 EUR iz naslova dnevne odškodnine, 836,74 EUR iz naslova odškodnine za bolnišnične dni in iz naslova invalidnosti 110,10 EUR), kar predstavlja 20 % neizplačane glavnice, kolikor je sodišče prve stopnje le to zmanjšalo zaradi okoliščine ker je v skladu s splošnimi pogoji NE-2001 upoštevalo, da tožeča stranka ni bila pripeta z varnostnim pasom. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na ugotovitve treh izvedencev, in sicer izvedenca L., F. in K. Ob vseh izvedenskih mnenjih tožniku (tožeči stranki) ni uspelo izpodbiti vzročne zveze med nepripetostjo z varnostnim pasom in nastankom škode. Sklicuje se na pravno napačno stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, da gre v predmetni zadevi za pogodbeno zavarovanje in glede definicije nezgode, ki je po mnenju pritožbe „enkraten in nenaden dogodek, povzročen s kratkotrajno silo, ki deluje od zunaj in naglo na zavarovančevo telo“. Po mnenju tožeče stranke gre za nezgodo, ki je neodvisna od volje tožnika, zato predstavlja zavarovalni primer po določilu 922. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in po 5. členu Splošnih pogojev NE-2001. Navaja, da je v skladu s Splošnimi pogoji NE-2001 izključeno zavarovalno kritje za nezgode zaradi neuporabe varnostnega pasu; v kolikor tožnik dokaže, da ni povezave med izključitvenim razlogom (konkretno nepripetostjo) in zavarovalnim primerom (konkretno nastankom nesreče) oziroma je ta povezava le delna, ni mogoče izključiti obveznosti zavarovalnice. Sklicuje se na sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1275/2009 in na sodno prakso v zadevi I Cp 3008/2009 ter navaja, da neuporaba varnostnega pasu nikakor ni vplivala na sam potek prometne nesreče, do katere bi ravno tako prišlo tudi v primeru, če bi bil tožnik pripet z varnostnim pasom. Zato ni mogoča uporaba izključitvenih določb iz četrtega odstavka 8. člena Splošnih pogojev NE-2001, saj gre v predmetni zadevi za pogodbeno zavarovanje, kjer je 20 % zmanjšanje zavarovalnine določeno zaradi domneve, da je neuporaba varnostnega pasu prispevala k nastanku zavarovalnega primera. Opozarja, da je v primeru ko ne gre za pogodbeno zavarovanje, soprispevek oškodovanca k nastanku škode mogoče uveljavljati po pravilih obligacijskega prava in lahko soprispevek oškodovanca znaša od 1 do 99 %, medtem ko v primeru določb pogodbenega zavarovanja takšno ugotavljanje soprispevka ni mogoče. Odbitek 20 % je pogodbeno določen za primer, če je 1. nepripetost razlog za nastanek škodnega dogodka (drugi odstavek 5. člena NE-2001) in 2. če je nepripetost z varnostnim pasom razlog za nastanek telesnih poškodb in v primeru pripetosti tožnika do telesnih poškodb sploh ne bi prišlo. Tako se torej pokaže, da mora biti izkazano, da so telesne poškodbe nastale zaradi nepripetosti z varnostnim pasom, v primeru pripetosti pa poškodb ne bi bilo. Sklicuje se še na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1275/2009 z dne 1. 4. 2009 ter navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje zato nepravilna. Sklicuje se še na stališče v sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 82/2016, kjer se je obravnavala vzročna zveza med škodnim dogodkom in ugotovljeno tehnično pomanjkljivostjo motornega kolesa. Navaja, da tožnik v prometni nezgodi kot sopotnik v tovornem vozilu ne nosi nikakršne krivde, njegova nepripetost pa ni bila vzrok za prometno nezgodo, ter še, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je na tožeči stranki breme dokazovanja obsega poškodb ter da je toženka tista, ki bi morala ob nespornem dejstvu, da tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom, dokazati, da je ta opustitev prispevala k nastanku večjega obsega škode. V postopek pritegnjena izvedenca dr. J. F. in dr. A. K. pa nista znala pojasniti, kakšne bi bile poškodbe tožeče stranke v primeru, če bi bil z varnostnim pasom pripet. Navaja še, da je glede na navedeno tožeča stranka predlagala postavitev novega izvedenca in sicer za raziskavo prometnih nesreč z računalniško simulacijo gibanja oseb ob trčenju, sodišče prve stopnje pa tega ni izvedlo in o tem zakaj je zavrnilo ta dokaz, ni zavzelo svojega stališča. Postavitev novega izvedenca je sodišču narekovala tudi „uradna dolžnost“, saj bi le tako lahko pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ter v okviru avtonomije strank zagotovilo vsebinsko pravilno odločitev ter ugotovilo vsa sporna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti zahtevka. Izpostavlja še, da je ključnega pomena odgovor na vprašanje, ali se 20 % omejitev izplačila po nezgodnem zavarovanju upošteva takrat, ko je neuporaba varnostnega pasu v vzročni zvezi z nezgodo (nastankom zavarovalnega primera po prvem in drugem odstavku 5. člena Splošnih pogojev NE-2001) ali pa se ta omejitev upošteva, kadar je neuporaba varnostnega pasu v vzročni zvezi z nastalo škodo (obsegom škode). Priglaša pritožbene stroške.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uvodoma je potrebno pojasniti, da je v obravnavani zadevi, kot pravilno izpostavlja pritožba tožeče stranke, sporen le še znesek 1.510,46 EUR (kar predstavlja 20 % zavarovalnine, kolikor jo je sodišče prve stopnje zavrnilo na podlagi omejitve zavarovalne vsote). V obravnavani zadevi je namreč s sodbo sodišča druge stopnje opr. št. III Cp 1024/2016 Višjega sodišča v Ljubljani z dne 1. junija 2016 bilo pritožbi tožeče stranke ugodeno in sodba sodišča prve stopnje razveljavljena v točki II. izreka glede zahtevka za plačilo 1.536,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2011 dalje do plačila, ter v točki III. izreka (v odločitvi o pravdnih stroških) ter zadeva v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek, vključno z odločitvijo o stroških pritožbenega postopka. Pritožba tožeče stranke utemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje odločilo preko postavljenega tožbenega zahtevka (1.536,62 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2011 dalje), vendar pa ne drži pritožbena navedba, da bi naj tožeča stranka na naroku dne 24. 10. 2016 tožbeni zahtevek umaknila, temveč je v presežku nad zneskom 1.536,62 EUR že pravnomočno odločeno. Zato je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu spremenilo tako, da je znesek 5.805,03 EUR nadomestilo z zneskom 1.536,62 EUR, saj je očitno, da je v tem obsegu v sodbi sodišča prve stopnje prišlo do napake, ki pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje nima vpliva, saj je očitno, da je bilo odločeno preko še vtoževanega tožbenega zahtevka, v obsegu kolikor je višji vtoževani znesek že pravnomočno zavrnjen.

6. V nadaljevanju je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določil 350/II. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, ter hkrati ob uradnem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih ali v pritožbi uveljavljanih kršitev procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje zato v izogib ponavljanju povzema pravilne razloge v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa le še dodaja: Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določila 921. člena Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 83/2001 - v nadaljevanju OZ), po katerih se z zavarovalno pogodbo zavarovalec zavezuje, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo ali prispevek, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo, če se zgodi škodni dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino, ali storilo kaj drugega; ter v nadaljevanju, da so na podlagi določbe prvega odstavka 120. člena OZ sestavni del zavarovalne pogodbe tudi Splošni pogoji, ki stranke zavezujejo enako kot posebni dogovori v pogodbi, zaradi česar je potrebno v zvezi z zavarovalno pogodbo upoštevati tudi splošne pogoje.

Med pravdnima strankama ni sporno, da je bil tožnik poškodovan kot sopotnik v tovornem vozilu in da v času škodnega dogodka ni uporabljal varnostnega pasu. Sodišče prve stopnje se je v svoji odločbi sicer sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 82/2016, iz katere je razbrati, da je ne glede na določila Splošnih pogojev dopuščeno izpodbijati vzročno zvezo med dejstvom, katerega posledica je izguba zavarovalnih pravic in nastankom škode, ko gre za prostovoljno zavarovanje. V nadaljevanju je ugotavljalo tudi, katere dodatne poškodbe bi tožnik utrpel oziroma katere poškodbe bi bile bolj intenzivne, če bi uporabljal varnostni pas in če bi se zaradi dodatnih in bolj intenzivnih poškodb dlje časa hospitalno zdravil in kakšno stopnjo trajne invalidnosti bi utrpel (po tabeli invalidnosti Splošnih pogojev NE-2001).

Kljub v tej smeri izvedenemu dokaznemu postopku je ostalo dejstvo, da ni mogoče točno napovedati, kakšne poškodbe in posledice poškodb bi tožnik dejansko utrpel, če bi uporabljal varnostni pas - izvedensko mnenje dr. A. K., ki celo pojasni, da so tožnikove poškodbe posledica neuporabe varnostnega pasu, ter izvedenca dr. J. F., ki pojasni, da ni mogoče ugotoviti, katere poškodbe bi utrpel tožnik, če bi uporabljal varnostni pas in posledično tudi ne, kakšno stopnjo invalidnosti bi tožnik utrpel, niti koliko časa bi se zdravil v bolnišnici, nenazadnje bi lahko bile poškodbe tudi na drugih delih telesih, kar pa še ne pomeni, da bi terjale dodatno bolnišnično zdravljenje in da bi zaradi teh domnevnih poškodb lahko tožniku pripisali višjo stopnjo invalidnosti.

Zato je sodišče prve stopnje tudi ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog po pritegnitvi še drugega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, ki bi naj izračunal sile ob trčenju na tožnikovo telo, saj glede na ugotovitve izvedencev ni mogoče točno povedati, kaj bi se s tožnikom zgodilo, v kolikor bi bil pripet z varnostnim pasom. Nenazadnje bi v tem primeru šlo le za hipotetično ugotavljanje dejstev, ki jih s stopnjo gotovosti ni mogoče ugotoviti.

Sodna praksa, na katero se v svoji pritožbi sklicuje tožeča stranka, pa v vseh primerih govori o izključitvenih razlogih za nastanek škodnega dogodka. Pri tem ni spregledati, da so izključitveni razlogi določeni v Splošnih pogojih NE-2001 v točki 9, v obravnavani zadevi pa gre za pogodbeno dogovorjeno omejitev obsega kritja zavarovalnice, ki je določena v 8. členu. Tako 4. točka 8. člena Splošnih pogojev govori o tem, da: „V kolikor je zavarovanec utrpel nezgodo kot sopotnik pri vožnji z vozilom, katerega voznik je ob nezgodi pod vplivom alkohola, mamil ali drugih psihoaktivnih snovi, izplača zavarovalnica 80 % zavarovalnine, enak delež zavarovalnine izplača zavarovalnica tudi, kadar zavarovanec ob nezgodi ni uporabljal zaščitne čelade ali ni bil pripet z varnostnim pasom v skladu z Zakonom o varnosti cestnega prometa“.

Takšnega določila po prepričanju sodišča druge stopnje glede na okoliščino, da gre za pogodbeno dogovorjeno določilo, ni mogoče šteti kot prestrogega za zavarovanca, saj je v njegovi dispoziciji (po sistemu vzemi ali pusti) ali bo takšno zavarovanje sklenil ali ne. Zato po prepričanju sodišča druge stopnje v tem obsegu ni mogoče govoriti o ničnosti Splošnih pogojev, zaradi tega ker bi bili le ti prestrogi. Nezgodno zavarovanje namreč nima odškodninske narave, zato se tudi znesek zavarovalnine ne ravna po nastali škodi (ne predstavlja povrnitve škode), ampak se ravna po zavarovalnini, ki je določena v pogodbi. Pravdni stranki sta sklenili nezgodno zavarovanje z 20 % omejitvijo plačila zavarovalnine za primer, če zavarovanec ni bil pripet z varnostnim pasom.

Zato se tožeča stranka tudi ne more uspešno sklicevati na sodno prakso, ki govori o izključitvah odškodninske odgovornosti. V sami dikciji 9. člena Splošnih pogojev je namreč dopuščeno (predvsem glede delovanja narkotikov in alkohola) dokazovanje o nasprotnem in sicer, da nezgoda ni nastala zaradi delovanja alkohola na zavarovanca. Tudi v zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS pod opr. št. II Ips 82/2016, ne gre za popolnoma primerljiv primer1. 7. Kar zadeva v pritožbi citirane sodne odločbe I Cp 1275/2009 in I Cp 3008/2009, oboje Višjega sodišča v Ljubljani, pa sodišče druge stopnje pripominja: Glede prvonavedene odločbe je govora o izključitvenem razlogu zaradi neuporabe varnostnega pasu2, v drugonavedeni pa gre za deljeno odgovornost oškodovanca in ugotavljanje soprispevka k škodnemu dogodku3. 8. Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP, v preostalem pa pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo na podlagi 353. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le glede popravka izreka prvostopne sodbe, sicer je njena pritožba zavrnjena, zato nosi na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP sama svoje pritožbene stroške.

1 Šlo je namreč za dopuščeno revizijo glede vprašanja, ali je dovoljeno izpodbijati vzročno zvezo med dejstvom, katerega posledica je izguba zavarovalnih pravic (na primer da vozilo ni tehnično brezhibno) in nastankom škode v primerih, ko gre za prostovoljno zavarovanje ne glede na določila Splošnih pogojev zavarovanja. Iz te sodbe izhaja, da je splošno znano, da ni vsaka tehnična nepravilnost - hibnost vozila taka, da vožnja z njim neizogibno privede do prometne nezgode. Zavarovancu zato ni mogoče odvzeti pravice, da v sporu z zavarovalnico izpodbija domnevo, da je nastala škoda posledica vožnje z zavarovanim vozilom, ki (ker) ni bilo tehnično brezhibno, tudi ko gre za prostovoljno zavarovanje ne glede na določila Splošnih pogojev zavarovanja. 2 V skladu s splošnimi pogoji za nezgodno zavarovanje je izključeno zavarovalno kritje za nezgode „zaradi neuporabe varnostnega pasu med vožnjo“. Če tožnik dokaže, da ni povezave med izključitvenim razlogom in zavarovalnim primerom oziroma da je ta povezava le delna, ni mogoče izključiti obveznosti zavarovalnice. 3 Neuporaba varnostnega pasu je eden od dejavnikov, ki so vplivali na obseg škode, ki je nastala oškodovancu. Ni pa take vrste dejavnik, ki bi prekinil vzročno zvezo med škodljivim dejstvom in posledico. Neuporaba varnostnega pasu s strani oškodovanca nikakor ni vplivala na sam potek prometne nesreče, do katere bi na povsem enak način in v enakem obsegu prišlo tudi, če bi bil tožnik pripet z varnostnim pasom. Neuporaba varnostnega pasu je vplivala zgolj na obseg poškodb oškodovanca in v tem kontekstu je treba uporabiti določbe OZ, ki se nanašajo na prispevek oškodovanca k nastanku škode oziroma določbe o deljeni odgovornosti. Takšno je tudi enotno stališče sodne prakse, ki v podobnih primerih neuporabo varnostnega pasu brez izjeme opredeljuje kot prispevek oškodovanca k nastanku škode. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je prispevek tožnika k nastanku škode, zato ker se ni privezal z varnostnim pasom, 30 %, odgovornost tožene stranke pa 70 %. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se z vmesno sodbo ugotovi, da je tožena stranka po temelju odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala v prometni nesreči dne 6. 6. 2004 do 70 %.