Jedro

Dokazna ocena o pogodbenem namenu strank.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da je solastnica do 1/2 premičnin, ki se nahajajo v papirni galanteriji V., po stanju 1.7.1992, pri čemer je v tožbenem zahtevku posamezne premične stvari natančno navedla. Z dopolnilnim sklepom z dne 14.5.2001 je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v obsegu razširitve, ki naj bi dopolnila tožbeni zahtevek z dne 8.6.1998 tako, da je za datumom 1.7.1992 dodano besedilo: "v vrednosti 25.291.955,00 SIT na ta dan". Tožeča stranka je vložila pritožbo, ki pa jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga proti navedeni odločitvi revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, vključujoč njegovo razširitev z dne 24.5.2001, ali pa razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pravno nevzdržno je stališče, po katerem naj bi tožeča stranka ne imela pravnega interesa za razširitev tožbenega zahtevka z navedbo zneska vrednosti vtoževanih nepremičnin. Toženec je na glavni obravnavi dne 12.9.2001 pripoznal tožbeni zahtevek, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje izdati sodbo na podlagi pripoznave po določbi 316. člena ZPP. Pripoznava je bila dana jasno in nedvoumno, saj je toženec tožnici priznal polovico premoženja po bilančnem stanju na dan 30.6.1992, ki ga je ugotovila davčna uprava v svojem poročilu. Razdeliti bi bilo treba vse premoženje pravdnih strank in ne samo nepremičnine. Z listino z dne 15.6.1992 tožnica svoje lastnine na premičninah ni prenesla na toženca. Strojno opremo delavnice je pridobivala sama, čeprav sta se s tožencem dogovorila, da bosta stroške in dobiček delila na polovico. Listino z dne 15.6.1992 je sestavil toženec, tožnica pa jo je podpisala, ker z njim ni več želela delati v skupni obratovalnici. Lastninske pravice zaradi takšne izjave ni izgubila. Sedaj veljavni Obligacijski zakonik izrecno določa, da ob prenehanju skupnosti vsak obdrži lastnino na svojem premoženju in se ob prenehanju opravi tudi delitev v naravi. Izpodbijana sodba pa se ukvarja le z določbo drugega odstavka 34. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Kakšen pravni posel naj bi predstavljala listina z dne 15.6.1992 ? Ni jasno, ali gre za kupoprodajo ali za darilo ali kakšen drug način pridobitve lastninske pravice. Razlogi izpodbijane sodbe so v tem obsegu nejasni in kontradiktorni. Posest strojev ne pomeni še lastninske pravice. Tožnica je le zaupala upravljanje solastnih premičnin tožencu in mu dovolila uporabo strojev v obratovalnici. Delitev premičnin tožnica zahteva zato, ker je toženec zahteval, naj se razdruži tudi solastnina na nepremičninah.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 316. členom ZPP) nima utemeljitve. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločitve, da toženčeva strankina izpoved na glavni obravnavi dne 12.9.2001 (list. št. 212) ne predstavlja jasne in nedvoumne izjave, na katere podlagi bi bilo mogoče po določbi 316. člena ZPP izdati sodbo na podlagi pripoznave. Toženčevo stališče je bilo vseskozi jasno: zavračal je utemeljenost tožbenega zahtevka, vztrajal pri tem, da mu je tožnica z izjavo z dne 15.6.1992 prepustila v last svoj delež strojne in druge opreme skupne obratovalnice, da pa se prepustitev v last nanaša na 1/2 vrednosti. V tem obsegu je sodišče druge stopnje, ko je sprejelo dokazno oceno prvostopenjske sodbe, presodilo toženčeve izjave na glavni obravnavi dne 12.9.2001. Toženec je potemtakem izhajal iz dejstva, da sta vrednost obratovalnice pridobivala s tožnico vsak do 1/2, vztrajal pa je pri tem, da mu je tožnica svoj solastninski delež prepustila z izjavo z dne 15.6.1992. Revizija nato očita sodbama nižjih sodišč nejasnost v njunih razlogih in celo nasprotje teh razlogov z izvedenimi dokazi. Pri tem posebej poudarja značaj vsebine listine z dne 15.6.1992, ki naj bi predstavljala pravni posel, pa niti sodišče druge stopnje, niti sodišče prve stopnje nista povedali, kakšen pravni posel naj bi bil pravzaprav sklenjen. Navedeni procesnopravni očitek posega na področje pravne presoje in dejanskih ugotovitev, torej sprejete dokazne ocene. Gre namreč za temeljno vprašanje veljavnosti listine z dne 15.6.1992 in s pogojem njene veljavnosti opredelitve njene prave vsebine in skupnega namena obeh pravdnih strank, ki sta jo podpisali. Revizijski pogled, po katerem bi moralo biti jasno odločeno, ali je šlo za kupoprodajo, ali za darilo, ali morda celo za dedovanje, je materialnopravno zmoten. Pravdni stranki sta v letu 1985 ustanovili skupno obratovalnico, pri čemer je med njima nastala pogodba, ki je še najbližja družbeni pogodbi po pravnih pravilih Občega državljanskega zakonika. Ustanovljena družba po teh pravnih pravilih ob izstopu enega od družbenikov preneha, ustvarjeno premoženje pa se razdeli. Z listino z dne 15.6.1992 je torej tožnica izstopila iz skupne obratovalnice in tožencu nedvoumno izročila stroje in opremo v last. V tem obsegu je mogoče pritrditi pravni razlagi, po kateri je toženec pridobil lastninsko pravico na opremi z njeno izročitvijo v posest v skladu z določbo prvega odstavka 34. člena ZTLR.

V opisanem obsegu je odločilna obširna razlaga dejanskih ugotovitev, ki so sodišče prve stopnje pripeljale do sklepanja, kakšen je bil skupen namen pogodbenikov ob podpisu izjave z dne 15.6.1992 (99. člen ZOR). Skupna obratovalnica je prenehala, toženec je prevzel v last strojno in drugo opremo in z obrtjo nadaljeval sam. Sodišče druge stopnje je v celoti sprejelo dokazno oceno, ki potrjuje opisano pravno sklepanje. Sodišče prve stopnje je v razlogih svoje sodbe obširno zapisalo, zakaj verjame tožencu, da je prišlo do prenehanja skupne obratovalnice na način, da je premičnine v njej prevzel v last, da pa so ostale stvari (predvsem nepremičnine) še vedno ostale v solasti in so predmet nepravdnega postopka za razdružitev.

Izpodbijana sodba je dokazno oceno v celoti sprejela s poudarkom, da tožnica ni več imela interesa do dela v obratovalnici, da napak volje pri podpisu izjave ni bilo in da se je kot obrtnica, za katero se zahteva večja stopnja skrbnosti pri sklepanju pravnih poslov (drugi odstavek 18. člena ZOR) zavedala, kakšna je vsebina dogovora in kaj pomeni njen podpis na njem. Revizijske trditve v tej smeri, predvsem stališče, da je z izjavo z dne 15.6.1992 tožencu prepustila le uporabo svojega solastnega dela v obratovalnici, pomenijo nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno in torej poskus revizijskega izpodbijanja dejanskih ugotovitev, kar pa po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dopustno.

Tožeča stranka je dne 14.5.2001 dopolnila svoj tožbeni zahtevek z navedbo vrednosti spornih premičnin. Sodišče prve stopnje je opisano dopolnitev štelo za razširitev tožbe, s čimer se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje. Ker pa bi navedba vrednosti pomenila ugotovitev dejstev, sta obe sodišči šteli, da je tožbeno razširitev treba zavreči, ker za ugotovitev dejstev tožeča stranka nima pravnega interesa (181., 325. do 327. in 332. člen ZPP). V obsegu take procesnopravne presoje je izpodbijana odločitev pravilna ne glede na to, da je že sodišče prve stopnje razširitev tožbe pravzaprav štelo za njeno dopolnitev in ne glede na to, da navedba vrednosti spornih premičnin lahko predstavlja le element tožbenega zahtevka, ne pa njegovo razširitev. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo tudi tisti del revizije, ki se nanaša na opisano zavrženje tožbe.

Zavrnitev revizije v celoti temelji na določbi 378. člena ZPP.