Jedro

Upnik ne more uveljavljati retencijske pravice in niti zakonite zastavne pravice na stvareh, ki ne morejo biti predmet izvršbe.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišča prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke z dne 23.1.2001 za izdajo začasne odredbe. Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala njegovo spremembo. V pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je terjatev, v zavarovanje katere je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe, v zvezi z dolžnikovimi stroji, ki opravljajo delo na naslovu tožeče stranke, zato se toženi stranki tudi ne dela škoda in ji tudi ne grozi prenehanje opravljanja dejavnosti. V obravnavanem primeru je pomembno, da ne gre za izvršbo in torej za omejitve v zvezi s slednjo, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, ampak se terja zavarovanje na stvareh, ki so po drugem zakonu (konkretno : po ZOR), na udaru upnikovega interesa. Hkrati opozarja, da je učinek pridržne pravice, kot ga definira ZOR v tem, da se lahko upnik poplača iz vrednosti pridržanih stvari na enak način kot zastavni upnik. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožba tožeče stranke gre prvenstveno v smeri opozorila, da v predmetnem postopku ne vtožuje izvršbe in tudi ne zahteva zavarovanja zaradi poplačila, ampak temelji svoj zahtevek na drugem zakonu (konkretno: ZOR), ki upniku dovoljuje, da zadrži katerokoli dolžnikovo stvar, ki jo ima v posesti, dokler ni poplačan (in to na podlagi retencije ali pa na podlagi zakonite zastavne pravice); pri tem tožeča stranka poudarja, da s toženo stranko poslovno sodeluje in da je terjatev, ki jo ima do nje v zvezi s stroji tožene stranke in je torej koneksna v odnosu do stvari, ki so predmet zavarovanja. V zvezi s temi trditvami tožeče stranke pritožbeno sodišče meni, da v obravnavani zadevi ne gre za to, da terjatev ne bi bila v zvezi s stroji tožene stranke, ampak za to, da gre tako pri retencijski pravici po 286. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), kot tudi pri zastavni pravici po 628. čl. ZOR, na kateri se sklicuje tožeča stranka, v bistvu za pravico do poplačila iz dolžnikovih stvari, ki so v upnikovi posesti. Zato je v končni fazi situacija ista, kot če bi upnik z izvršbo segel na te stvari za poplačilo svoje terjatve (v 2. točki tožbenega zahtevka uveljavlja tožeča stranka plačilo terjatve iz kupnine za stroje, ki so v njeni retenciji), kar pomeni, da je treba v zvezi s tem upoštevati tudi omejitve, ki jih določa 80. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Glede na to ni mogoče sprejeti pritožnikovega razlogovanja v smeri, češ da pravna podlaga za odločanje v tem postopku ni omenjeni 80. čl. ZIZ, ampak 241. čl. ZIZ, ki naj bi dovoljeval zavarovanje na stvareh, ki so po drugem zakonu lahko predmet izvršbe, pri čemer naj bi takšen "drug zakon" bil ravno ZOR v okviru prej omenjenih določil. Upoštevaje navedeno, je v obravnavani zadevi odločilna okoliščina, da tožeča stranka konkretneje niti ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da so stroji, katerih pridržanje uveljavlja tožeča stranka, toženi stranki nujno potrebni za opravljanje njene dejavnosti, saj jo vežejo določena poslovna razmerja z I. in mora spoštovati dobavne roke. Na podlagi teh ugotovitev je zato v tej fazi postopka utemeljeno uporabilo 1. odst. 80. čl. ZIZ, po katerem izvršbe ni mogoče dovoliti (in torej na podlagi 241. čl. ZIZ tudi ne zavarovanja) na strojih, kolikor so nujno potrebni dolžniku za opravljanje njegove dejavnosti. Glede na omembo v pritožbi, da ni omejitve izvršbe, če je na predmetih vzpostavljena pogodbena in zakonita zastavna pravica (2. odst. 80. čl. ZIZ), pritožbeno sodišče opozarja, da navedena zakonska določba izključuje izvzetje iz izvršbe le tistih stvari, na katerih je bila ustanovljena pogodbena zastavna pravica; pri tem gre torej za izjemo od pravila, določenega v 1. odst. 80. čl. ZIZ in izjeme je treba v pravu tolmačiti ozko, tako da uporabe 2. odst. 80. čl. ZIZ ni mogoče širiti še na zakonito zastavno pravico. Glede na gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.