Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Iz Koncesijske pogodbe ne izhaja, da bi bilo izrabljene avtomobilske gume (IAG) treba predati neposredno predelovalcu. Zmoten je zaključek sodišča druge stopnje, da to posredno izhaja iz njenega 17. člena. Ta določa dokazila, na podlagi katerih koncedent plačuje koncesionarju opravljene storitve. Na podlagi predloženih dokazil koncedent preveri, ali in koliko IAG je prevzel v predelavo predelovalec z ustreznimi dovoljenji (17a. člen Koncesijske pogodbe). To pomeni, da mora biti iz njih razvidno, da je IAG v končni fazi res prevzel predelovalec in kakšno količino je prevzel, saj je od nje odvisna višina plačila. Ne izključuje pa določba 17. člena Koncesijske pogodbe niti izrecno niti posredno možnosti oddaje IAG v predelavo preko posrednika.
Iz 17. člen Koncesijske pogodbe, ki predvideva specifična listinska dokazila, sicer ne izhaja, kot zmotno meni revidentka, da gre samo za enega od več mogočih načinov dokazovanja oprave storitve. Pogodbeni dogovor o predložitvi točno določenih listin je namenjen temu, da je koncedentu na najlažji način omogočeno preverjanje oprave storitev. Ob predložitvi takih dokazil je koncesionar brez nadaljnjega upravičen do plačila. Vendar pa to ne izključuje možnosti predložitve verige tako določenih listin, ki izkazujejo transport določene količine IAG od koncesionarja do posrednika in iste količine od posrednika do predelovalca. Po presoji revizijskega sodišča je na ta način v zadostni meri zagotovljena sledljivost poti IAG oziroma njihove količine. Gre namreč za generično stvar, zato ni treba, da posrednik predelovalcu izroči točno iste gume.
Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: » I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 490,56 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.« Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 793,20 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.
Dosedanji potek postopka
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.680,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožnici je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke (II. točka izreka).
2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnice in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico v celoti ugodilo (I. točka izreka). Toženki je naložilo povrnitev pritožbenih stroškov tožnice (II. točka izreka).
3. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča III DoR 70/2014 z dne 8. 7. 2014 je toženka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka pred sodiščem druge stopnje. Prvenstveno je predlagala spremembo sodbe sodišča druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe tožnice in povrnitvijo pritožbenih stroškov, podredno pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje temu sodišču oziroma razveljavitev sodb obeh sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je stroške revizijskega postopka.
4. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.
Dejanski in pravni okvir spora
5. Pravdni stranki - tožnica kot koncedentka, toženka pa kot koncesionarka - sta 13. 12. 2002 sklenili Koncesijsko pogodbo ... za opravljanje gospodarske javne službe ravnanja z izrabljenimi avtomobilskimi gumami (IAG), v nadaljevanju Koncesijsko pogodbo. Kasneje sta sklenili še Aneksa št. 1 in 2 h Koncesijski pogodbi. Aneks št. 1 z dne 29. 9. 2006 je med drugim spremenil besedilo 17. člena Koncesijske pogodbe in ji dodal novi 17.a člen.
6. Spremenjeni 17. člen Koncesijske pogodbe je določal, na podlagi katerih dokazil koncedent koncesionarju plačuje opravljene storitve. V primeru predaje IAG predelovalcu v Sloveniji sta to kopija evidenčnega lista o predaji IAG predelovalcu in kopija prevzemnega dokumenta ali drugega dokumenta o prevzemu IAG s strani predelovalca, kot je račun predelovalca, s katerim ta potrjuje prevzem IAG. V primeru izvoza IAG v tretje države (to je nečlanice EU) so to kopija potrjene izvozne carinske deklaracije, kopija mednarodnega tovornega lista, potrjenega od predelovalca IAG v tretji državi, in kopija prevzemnega dokumenta ali drugega dokumenta o prevzemu IAG s strani predelovalca IAG v tretji državi, kot je račun predelovalca, s katerim ta potrjuje prevzem IAG, če sam ni potrdil mednarodnega tovornega lista.
7. V spornem obdobju je področje ravnanja z IAG urejala tudi Uredba o načinu, predmetu in pogojih izvajanja gospodarske javne službe ravnanja z izrabljenimi avtomobilskimi gumami (Ur. l. RS, št. 71/2006), v nadaljevanju Uredba.
8. Tožnica je v pravdi zahtevala vračilo že plačanega zneska v višini 6.680,86 EUR po računu št. ... za mesec november 2007, ker toženka računu ni predložila dokazila, da je IAG prevzel v predelavo subjekt, ki ima dovoljenje za njihovo predelavo.
9. Nesporno je, da je toženka 46.020 kg IAG, na katere se je nanašal račun št. 070222, oddala slovenski družbi E., d. o. o., ki ni predelovalka IAG, a je zagotovila njihovo predelavo v hrvaški družbi P., d. o. o. (svoji 100 % lastnici), ki je predelovalka IAG.
Odločitev sodišč nižjih stopenj
10. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je toženka zadostila pogodbeni obveznosti s tem, da je zagotovila predelavo IAG pri predelovalki z ustreznimi dovoljenji, kar je tudi pogodbeni namen Koncesijske pogodbe. Čeprav računu ni predložila zahtevanih listin o predaji IAG (neposredno) predelovalki, pa razpolaga z neprekinjeno verigo dokaznih listin, ki dokazujejo transport od nje do predelovalke. Poleg tega bi morala tožnica v skladu s Koncesijsko pogodbo račun št. ... v 8 dneh potrditi ali zavrniti, pa tega ni storila, temveč je račun najprej plačala in nato šele po več mesecih zahtevala vračilo sredstev.
11. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da iz Koncesijske pogodbe posredno izhaja, da se IAG lahko izroči le (neposredno) predelovalcu. Namen strogih pravil za ravnanje z IAG je v zagotavljanju sledljivosti poti IAG. Pogodba jasno določa, katere listine je treba računu predložiti v primeru izročitve IAG domačemu predelovalcu in katere v primeru izročitve tujemu predelovalcu. Toženka ni predložila zahtevanih listin. S plačilom računa je bila neupravičeno obogatena, pri čemer ni moč domnevati, da ji je tožnica vedoma plačala nekaj, kar ni bila dolžna.
Dopuščena revizijska vprašanja
12. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.
13. Revizija je bila dopuščena glede vprašanj: - Ali je koncesionar v okoliščinah konkretnega primera, ko je prvostopenjsko sodišče na podlagi proste presoje dokazov in z uporabo pravila iz drugega odstavka 214. člena ZPP ugotovilo, da je koncesionar zagotovil predelavo izrabljenih avtomobilskih gum, upravičen do plačila za opravljene storitve, čeprav koncedentu morebiti ni predložil vseh specifičnih listinskih dokazil, naštetih v 17. členu Koncesijske pogodbe? - Ali lahko koncesionar v skladu z Uredbo o načinu, predmetu in pogojih izvajanja gospodarske javne službe ravnanja z izrabljenimi avtomobilskimi gumami (Ur. l. RS, št. 71/2006) in Koncesijsko pogodbo storitev opravi na način, da v prvem koraku izrabljene avtomobilske gume odda posredniku oziroma podizvajalcu, ki jih nato v drugem koraku odda končnemu predelovalcu v tujini? Revizijske navedbe
14. Revidentka zatrjuje, da je sodišče druge stopnje kršilo 3. in 5. člen Uredbe ter 4. in 5. člen Koncesijske pogodbe ter napačno interpretiralo njen 17. člen in 190. člen Obligacijskega zakonika. Kršilo naj bi tudi 8. člen ZPP.
15. V nasprotju z 8. členom ZPP (načelom proste presoje dokazov) naj bi bilo stališče, da lahko toženka dokazuje opravo storitev zgolj s predložitvijo točno določenih listin iz 17. člena Koncesijske pogodbe. Omenjeni člen naj bi določal zgolj, katera dokazila lahko koncedent praviloma (ne pa nujno) uporabi za preverbo izpolnitve obveznosti koncesionarja. Tožnica v postopku ni zanikala, da je toženka zagotovila predelavo IAG.
16. Iz Koncesijske pogodbe naj bi niti izrecno niti posredno ne izhajalo, da bi moral koncesionar IAG predati neposredno končnemu predelovalcu. Tožnica naj bi tudi drugim koncesionarjem dovoljevala oddajo IAG končnim predelovalcem preko posrednikov, kar je treba upoštevati v skladu z 12. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Toženko torej postavlja v očitno neenak položaj. Tožnici naj bi toženka naknadno predložila izvozne carinske deklaracije, potrjene s strani tujega predelovalca, kot to predvideva Koncesijska pogodba, zato naj bi bil protispisen zaključek sodišča druge stopnje, da ustrezne listine niso bile predložene (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Na račun tožnice naj bi ne bila neupravičeno obogatena, saj je zagotovila predelavo IAG.
O utemeljenosti revizije
17. Revizija je utemeljena.
18. Iz 4. člena Koncesijske pogodbe (ki vsebinsko temelji na 3. členu Uredbe) izhaja zaveza koncesionarja za varen prevzem, zbiranje in predelavo IAG, kar pomeni, da mora poskrbeti, da prevzete in zbrane gume dosežejo predelovalca. Ta je po drugem odstavku 17. člena Koncesijske pogodbe oseba, ki v skladu s predpisi predeluje IAG ali jih obnavlja z namenom njihove ponovne uporabe. Prevzete IAG se lahko predelujejo v Republiki Sloveniji ali v tujini (5. člen Uredbe).
19. Revizija utemeljeno opozarja, da iz Koncesijske pogodbe ne izhaja, da bi bilo IAG treba predati neposredno predelovalcu. Zmoten je zaključek sodišča druge stopnje, da to posredno izhaja iz njenega 17. člena. Ta določa dokazila, na podlagi katerih koncedent plačuje koncesionarju opravljene storitve. Na podlagi predloženih dokazil koncedent preveri, ali in koliko IAG je prevzel v predelavo predelovalec z ustreznimi dovoljenji (17a. člen Koncesijske pogodbe). To pomeni, da mora biti iz njih razvidno, da je IAG v končni fazi res prevzel predelovalec in kakšno količino je prevzel, saj je od nje odvisna višina plačila. Ne izključuje pa določba 17. člena Koncesijske pogodbe niti izrecno niti posredno možnosti oddaje IAG v predelavo preko posrednika.
20. Iz 17. člen Koncesijske pogodbe, ki predvideva specifična listinska dokazila, sicer ne izhaja, kot zmotno meni revidentka, da gre samo za enega od več mogočih načinov dokazovanja oprave storitve. Pogodbeni dogovor o predložitvi točno določenih listin je namenjen temu, da je koncedentu na najlažji način omogočeno preverjanje oprave storitev. Ob predložitvi takih dokazil je koncesionar brez nadaljnjega upravičen do plačila. Vendar pa to ne izključuje možnosti predložitve verige tako določenih listin, ki izkazujejo transport določene količine IAG od koncesionarja do posrednika in iste količine od posrednika do predelovalca. Po presoji revizijskega sodišča je na ta način v zadostni meri zagotovljena sledljivost poti IAG oziroma njihove količine. Gre namreč za generično stvar, zato ni treba, da posrednik predelovalcu izroči točno iste gume.
21. Toženka je v prvem koraku izročila IAG slovenskemu subjektu, ki ni bil njihov predelovalec, temveč zgolj posrednik. Zato tudi ni mogla predložiti listin, ki jih Koncesijska pogodba predvideva za primer izročitve predelovalcu v Republiki Sloveniji. V tem oziru drži ugotovitev, da računu ni predložila ustreznih listih. Predložiti bi mu namreč morala dokazila, ki so predvidena za izročitev IAG predelovalcu v tretji državi (Hrvaški) in ne (zgolj) posredniku v Republiki Sloveniji. Tožnica bi bila zato zgolj na podlagi prvotno predloženih listin upravičena zavrniti račun.
22. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka razpolaga z neprekinjeno verigo dokaznih listin, ki jih predvideva sam 17. člen Koncesijske pogodbe in ki potrjujejo transport od nje do hrvaškega predelovalca.(1) Na tožničin poziv bi s temi listinami torej lahko vsaj naknadno izkazala tudi to, da so bile IAG v končni fazi izročene predelovalcu. V konkretnem primeru pa tožnica dejstva, da je bila predelava IAG pri družbi P., d. o. o., zagotovljena, niti ni prerekala, pač pa je (enako kot sodišče druge stopnje) neutemeljeno štela, da oddaja IAG predelovalcu preko posrednika ne predstavlja pravilne izpolnitve pogodbe, zaradi česar naj bi toženka ne bila upravičena do plačila.
23. Ob ugotovitvi, da je IAG mogoče izročiti tudi preko posrednika, in ob dejstvu, da je bila zagotovljena predelava IAG ter da toženka razpolaga tudi z ustreznimi dokaznimi listinami, je torej upravičena do plačila za opravljeno storitev.
Odločitev o reviziji
24. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP) tako, da je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ter tožnici naložilo povračilo pritožbenih stroškov toženke (prvi odstavek 154. člena ZPP) (I. točka izreka). Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in znašajo 490,56 EUR (priglašenih 388,80 EUR za nagrado za postopek s pritožbo po tar. št. 3210; 20,00 EUR za materialne stroške po tar. št. 6002 in 81,76 EUR za 20 % DDV na odvetniške stroške). Revizijsko sodišče toženki ni priznalo povračila priglašenega pavšala za izdelavo in izročitev dokumentov po tar. št. 6000 v višini 2,40 EUR, saj ni izkazala fotokopiranja oziroma tiskanja upravnih ali sodnih spisov oziroma drugih dokumentov, ki obsegajo preko 100 strani.
Odločitev o stroških revizijskega postopka
25. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker je toženka z revizijo uspela, ji je tožnica v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžna povrniti njene revizijske stroške, ki so odmerjeni v skladu z ZOdvT in znašajo 793,20 EUR (priglašenih 486,00 EUR za nagrado za postopek s revizijo po tar. št. 3300, 97,20 EUR za 22 % DDV na odvetniške stroške in 210,00 EUR za sodno takso za postopek z revizijo) (II. točka izreka).
Op. št. (1): Glej 16. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.