Jedro

Dogovor o arbitraži je bil tako sklenjen dne 10. 10. 1994, torej v času veljavnosti Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/1977 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami), in ne Zakona o arbitraži (v nadaljevanju ZArbit), ki je začel veljati šele 9. 8. 2008. Na podlagi 50. člena ZArbit se veljavnost arbitražnih sporazumov, sklenjenih pred njegovo uveljavitvijo, presoja po doslej veljavnih predpisih. Postopki, ki potekajo pred sodiščem na dan uveljavitve tega zakona, se nadaljujejo po doslej veljavnih predpisih. Zakon o spremembah in dopolnitvah ZPP iz leta 1990 (ZPP 27/1990) je dodal 469.a člen, ki je imel takšno določbo: "Spore brez mednarodnega elementa o pravicah, s katerimi prosto razpolagajo, lahko stranke predložijo stalnim razsodiščem pri gospodarskih zbornicah in drugih z zakonom določenih organizacijah, če zakon ne določa, da odločajo o posameznih vrstah sporov izključno druga sodišča. Pristojnost razsodišč v drugih primerih se sme določiti samo z zakonom".

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 5.223,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2008 dalje do plačila in toženi stranki naložilo v plačilo nastale pravdne stroške tožeče stranke v znesku 615,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Priglaša in terja povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je višje sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo tudi na tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno je ugotovilo vsa odločilna dejstva, pomembna za razsojo in tudi pravilno uporabilo materialnopravne določbe. Pritožbene navedbe sodišče druge stopnje pojasnjuje:

6. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da irelevantnih pritožbenih navedb in pritožbenih navedb brez odločilnega pomena za predmetno zadevo v obrazložitvi ni navedlo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Predmet tožbenega zahtevka tožeče stranke je plačilo obratovalnih stroškov v obdobju od marca 2005 do novembra 2006, vplačila v rezervni sklad in strošek sanacije strehe, ki se nanašajo na večstanovanjsko hišo, v kateri je tožena stranka ena izmed etažnih lastnikov.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo v Pogodbi o upravljanju in medsebojnih razmerjih z dne 10. 10. 1994 (v nadaljevanju Pogodba o upravljanju) dogovorjeno, da bodo lastniki morebitne medsebojne spore reševali s pomočjo arbitraže. V kasnejšo Pogodbo o ustanovitvi skupnosti etažnih lastnikov Gradišče s. l. z dne 22. 1. 1999 pa so bila povzeta vsa pogodbena določila Pogodbe o upravljanju in medsebojnih razmerjih z dne 10. 10. 1994 (XII. člen Pogodbe o ustanovitvi skupnosti).

9. Dogovor o arbitraži je bil tako sklenjen dne 10. 10. 1994, torej v času veljavnosti Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/1977 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami), in ne Zakona o arbitraži (v nadaljevanju ZArbit), ki je začel veljati šele 9. 8. 2008. Na podlagi 50. člena ZArbit se veljavnost arbitražnih sporazumov, sklenjenih pred njegovo uveljavitvijo, presoja po doslej veljavnih predpisih. Postopki, ki potekajo pred sodiščem na dan uveljavitve tega zakona, se nadaljujejo po doslej veljavnih predpisih. Zakon o spremembah in dopolnitvah ZPP iz leta 1990 (ZPP 27/1990) je dodal 469.a člen, ki je imel takšno določbo: "Spore brez mednarodnega elementa o pravicah, s katerimi prosto razpolagajo, lahko stranke predložijo stalnim razsodiščem pri gospodarskih zbornicah in drugih z zakonom določenih organizacijah, če zakon ne določa, da odločajo o posameznih vrstah sporov izključno druga sodišča. Pristojnost razsodišč v drugih primerih se sme določiti samo z zakonom".

10. Pritožbeno sodišče tako pojasnjuje, da ZPP/1977 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami ni dopuščal priložnostne arbitraže, pač pa le stalno arbitražo pri gospodarskih zbornicah in drugih z zakonom določenih organizacijah. Arbitražni ugovor tožene stranke tako ni utemeljen, saj je dogovor o priložnostni arbitraži, ki izhaja iz Pogodbe o upravljanju neveljaven. Za spor je tako pristojno redno sodišče. Vprašanje, ali je bil ugovor podan v roku, zato ni več pomembno.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da imajo aktivno legitimacijo za vtoževanje zgoraj navedenih stroškov etažni lastniki, ki so s pogodbo ustanovili skupnost etažnih lastnikov. Skupnost etažnih lastnikov je bila 27. 3. 2000 vpisana v sodni register ter s tem pridobila pravno subjektiviteto za gospodarjenje in upravljanje predmetne večstanovanjske hiše. Nerelevantno je tako naziranje pritožbe, da skupnost etažnih lastnikov sestavljajo etažni lastniki, ki so v skupnost vstopili in etažni lastniki, ki v to niso vstopili. Bistveno je, da je bila Pogodba o ustanovitvi skupnosti sklenjena, skupnost etažnih lastnikov pa leta 2000 vpisana v sodni register, vpisa pa s tožbo ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 41. člena Zakona o sodnem registru). Ker je med osebami pooblaščenimi za zastopanje, kot predsednik skupnosti naveden Z.Š., je bil ta, v imenu skupnosti etažnih lastnikov, upravičen do vložitve predloga za izvršbo zoper toženca (izpis iz sodnega registra z dne 10. 3. 2009, priloga spisa A2).

12. Tožena stranka je nadalje ugovarjala zastaranje terjatev. Zavzema se za uporabo enoletnega zastaralnega roka po 355. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki se uporabi za terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, storitve upravljanja ter druge podobne storitve. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ugovor zastaranja, ki ga je toženec uveljavljal glede vtoževanih stroškov, ni utemeljen. Vtoževani stroški predstavljajo terjatev upravnika poslovne stavbe iz naslova zalaganja stroškov dobaviteljem iz svojih sredstev za etažnega lastnika. Takšna terjatev ima pravno naravo verzijskega zahtevka po 190. členu OZ, ki zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku po 346. členu OZ. Dejstvo, da gre za stroške dobavljene električne, toplotne energije in podobno, še ne pomeni, da gre za terjatve, za katere v skladu s prvim odstavkom 355. člena OZ velja enoletni zastaralni rok.

13. Tožena stranka sodišču prve stopnje nadalje očita kršitev kontradiktornosti postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Po prepričanju tožene stranke je bila odločitev sodišča prve stopnje, da ne upošteva izjave priče Igorja Manfrede nepravilna. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje dokaz z zaslišanjem priče zavrnilo z obrazložitvijo, ker izjava priče ni bila posredovana preko tožene stranke in, ker k izjavi ni bila predložena kopija osebnega dokumenta priče. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da je sama pot pošiljanja izjave glede na določila ZPP nepomembna. Po četrtem odstavku 236a. člena ZPP lahko sodišče tudi neposredno pozove osebe, da podajo izjave in tako ne more biti dvoma, da lahko priče podajo izjave same ali pa preko stranke, ki je bila s strani sodišča pozvana, da predloži izjave. Bi pa morala priča k svoji izjavi predložiti kopijo osebnega dokumenta in navesti kontaktne podatke (peti odstavek 236a. člena ZPP). Zaslišanje priče I.M. je tožena stranka predlagala že v ugovoru, vendar ni niti povedala o čem naj bi ta priča izpovedala (236. člen ZPP), tako je sodišče prve stopnje njeno pričanje tudi iz tega razloga pravilno zavrnilo. Pri tem pa pritožbeno sodišče le še pripominja, da zaslišanje priče I.M. ne bi prispevalo k popolnejši ugotovitvi dejanskega stanja oziroma bilo podlaga za drugačno ugotovitev dejanskih okoliščin o neplačevanju stroškov etažnega lastnika. Iz izjave priče tudi izhajajo dejstva, ki jih tožena stranka ni zatrjevala, zato bi šlo v tem primeru za izvajanje dokazov v informacijske namene, kar pa ni dovoljeno (7. in 212. člen ZPP).

14. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje že pravilno obrazložilo, da na nastanek obveznosti ne vpliva neprejemanje računov, ki bi se glasili na toženo stranko. Tožena stranka je s tem, ko je postala lastnica stanovanja, postala zavezana za plačilo stroškov v zvezi s tem. Kot izhaja iz Pogodbe o upravljanju pa je v primeru spremembe lastnika stanovanja ali poslovnega prostora nov lastnik dolžan v roku 15 dni od spremembe lastnine to sporočiti upravniku večstanovanjske hiše (22. člen Pogodbe o upravljanju). Tako je dolžnost obveščanja o spremembi lastništva, ki jo v pritožbi izpostavlja tožena stranka, pripadala prav njej.

15. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanj prič Z.Š. in A.P. ter priloženih računov za obdobje od marca 2005 do novembra 2006, neporavnanih vplačil v rezervni sklad ter stroška sanacije strehe, pravilno ugotovilo obveznost tožene stranke do tožeče stranke in na podlagi seštevka neporavnanih obveznosti ugotovilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 5.223,62 EUR (2.608,43 EUR za neporavnane obveznosti obratovalnih stroškov v obdobju od marca 2005 do novembra 2006, 800,94 EUR za neporavnana vplačila v rezervni sklad in 1.814,25 EUR za strošek sanacije strehe).

16. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o priznanju zakonskih zamudnih obresti. Ker je tožeča stranka le-te zahtevala (šele) od vložitve predloga za izvršbo (28. 2. 2008), jih je sodišče prve stopnje tako tudi priznalo.

17. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.