Jedro

Ker je bil s pooblastilom in pogodbami, ki so predmet presoje, dosežen učinek, enak določbi 69. člena ZTLR, v njih pa ni bilo določb, ki bi izključevale možnost izigravanja namena prepovedi iz navedene zakonske določbe, je stališče izpodbijane sodbe, da sta pooblastilo in kupna pogodba nični, pravilno.

Izrek

Revizija se v stroškovnem delu zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta kupoprodajna pogodba z dne 26. 7. 2000, sklenjena med tožnico in prvotoženo stranko, ter pooblastilo tožnice prvotoženi stranki z dne 31. 3. 2000, nična. Prvotoženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici izročiti v posest enosobno stanovanje ... in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 2.052,00 EUR pravdnih stroškov. Tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki J. N. je v celoti zavrnilo, prav tako pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožeči stranki 9.560.000 nekdanjih SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama pravdnih strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki 3 izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na izročitev stanovanja ... s strani prvotožene stranke v posest tožnici, ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov drugotožene stranke, prvotoženki pa plačilo pravdnih stroškov tožnice. V ostalem delu je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentk

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta toženi stranki vložili revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navajata, da sodišči nista odločili o ugovoru pasivne legitimacije, ki ga je podal drugi toženec že v tožbi. V zvezi z napačno presojo tega vprašanja pa je posledično zmotna tudi odločitev sodišča v stroškovni posledici. Sodišči pa sta zmotno uporabili materialno pravo, saj sta pravna razmerja med pravdnimi strankami presojali na podlagi 69. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Prvotožena stranka si ni z nobeno določbo v pogodbi izgovorila pravice, da bo v primeru nevračila posojila, danega tožnici, pridobila lastninsko pravico na njenem stanovanju. Sodišče tudi ni dolžno samodejno povezovati vseh pravnih poslov med pravdnima strankama v celoto in iskati možnosti za ugoditev zahtevku na temelju, ki ga tožnica sploh ni zatrjevala. Zato je nevzdržno stališče, da je prva tožena stranka ravnala v nasprotju s 103. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj tožnica take trditve ni postavila. Zmotna pa je tudi odločitev o stroških, kar revidenta podrobneje pojasnita. Predlagata, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev (brez priglasitve stroškov), in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških, ni dovoljena.

6. Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena (prim. pravno mnenje VS RS z dne 15. 12. 1998, Pravna mnenja II/98, str. 4). Ta namreč šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V konkretnem primeru ne gre za takšen sklep, saj sklep o stroških ni sklep o končanju postopka, zato revizija zoper njega ni dovoljena. Revizijo toženih strank je revizijsko sodišče zaradi navedenega v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

7. V preostalem delu revizija ni utemeljena.

8. Revizijski očitek o domnevno nerešenem vprašanju pasivne legitimacije drugo tožene stranke je neutemeljen, saj je postala odločitev sodišča, s katero je tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko v celoti zavrnilo (obrazložitev prvostopenjske sodbe na strani 9), pravnomočna.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki je prestalo pritožbeni preizkus: Tožnica je dne 31. 3. 2000 sklenila posojilno pogodbo z družbo F. d .o. o., ki jo je zastopal J. N. Sposodila si je 5.200 nekdanjih DEM z obrestmi 100 nekdanjih DEM in vrnitvenim rokom 30. 4. 2000. Ob podpisu posojilne pogodbe pa je tožnica podpisala tudi pooblastilo za prodajo stanovanja, podpis je overila tudi pri notarju, ter Pogodbo o posredovanju pri prodaji, s katero je družba F. d. o. o. pridobila pravico, da lahko v imenu tožnice po 30. 4. 2000, v primeru neizpolnitve obveznosti iz posojilne pogodbe, proda tožničino stanovanje na P. Tožnica je tožencu izročila tudi kupoprodajno pogodbo za predmetno stanovanje iz leta 1992. Tožnica svoje obveznosti po posojilni pogodbi v dogovorjenem roku ni odplačala. Dne 26. 7. 2000 je bila sklenjena kupoprodajna pogodba, in sicer je direktor družbe F. d. o. o., J. N., v imenu in za račun tožnice prodal predmetno stanovanje družbi F. d. o. o. za kupnino 9.560.000 nekdanjih SIT.

10. Stališče izpodbijane sodbe je jasno: v pogodbah, ki so predmet presoje, ni določbe, ki bi bila enaka klavzuli iz 69. člena ZTLR, vendar pa je bil z njimi dosežen tak učinek. Ker v pogodbah ni bilo določb, ki bi izključevale možnost izigravanja namena prepovedi iz 69. člena ZTLR(1), sta pooblastilo tožnice z dne 31. 3. 2000 in kupoprodajna pogodba z dne 26. 7. 2000 nični. Tudi Pogodba o posredovanju pri prodaji z dne 31. 3. 2000 je bila, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, sklenjena za zavarovanje obveznosti iz posojilne pogodbe in je tako sodišče pravilno ravnalo, ko je vse sklenjene pravne posle med pravdnima strankama presojalo celovito. Pri tem je izpostaviti, da Pogodba o posredovanju pri prodaji ni bila ugotovljena za nično, zato so nerelevantni vsi tisti revizijski očitki, ki temu nasprotujejo.

11. Sporno materialnopravno stališče izpodbijane sodbe pravilno upošteva stališče sodne prakse, po katerem je prepovedan pogodbeni dogovor, ki dolžnika ne varuje pred zlorabo, ko bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev(2). Ker je bil s pooblastilom in pogodbami, ki so predmet presoje, dosežen učinek, enak določbi 69. člena ZTLR, v njih pa ni bilo določb, ki bi izključevale možnost izigravanja namena prepovedi iz navedene zakonske določbe, je stališče izpodbijane sodbe, da sta pooblastilo in kupna pogodba nični, pravilno. Upoštevaje posledice, ki bi nastale ob realizaciji sporne prodajne pogodbe v kontekstu zavarovanja tožničine terjatve, je pravilna odločitev, da gre za ničen pravni posel. 12. V skladu z 109. členom ZOR pazi na ničnost sodišče po uradni dolžnosti in je zato neutemeljen revizijski očitek, da se sodišče s tem vprašanjem ne bi smelo ukvarjati, ker tožnica ni postavila ustreznih trditev.

13. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno in ker niso podani drugi revizijski razlogi, je bilo treba revizijo tožencev na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Op. št. (1): Določba se glasi: "Nično je določilo pogodbe o hipoteki, s katerim si hipotekarni upnik izgovarja pravico, da bo v primeru, če dolg ne bi bil plačan, poplačan za svojo terjatev s tem, da bo pridobil lastninsko pravico na zastavljeni nepremičnini, da bo pobiral plodove, ki jih daje nepremičnina, ali da bo nepremičnino kako drugače izkoriščal." Prim. 973. člen ZOR: "Nično je določilo zastavne pogodbe, da bo zastavljena stvar prešla v last upnika, če njegova terjatev ob zapadlosti ne bi bila poravnana, in določilo, da bo v tem primeru upnik lahko po vnaprej določeni ceni prodal zastavljeno stvar ali jo obdržal zase." Op. št. (2): Prim. sodbe II Ips 260/99 z dne 16. 12. 1999, II Ips 427/2003 z dne 26. 8. 2004, II Ips 755/2006 z dne 10. 9. 2008 in II Ips 159/2009 z dne 16. 6. 2011.