Up-143/98

6.1.2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. in B. C. iz Ž., ki ju zastopa Č. Č., odvetnik v Z. na seji senata dne 6. januarja 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. in B. C. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 508/96 z dne 22. 1. 1998, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1294/95 z dne 31. 1. 1996 ter sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III P 259/95 z dne 13. 6. 1995 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.V pravdnem postopku je bilo pritožnikoma naloženo, da nerazdelno plačata odškodnino za škodo, nastalo v prometni nesreči. V ustavni pritožbi pritožnika navajata, da sodišče ni upoštevalo pravil postopka in materialnega prava. Menita, da bi sodišče moralo ugotoviti, da je šlo pri škodnem dogodku tudi za delno krivdo oškodovancev. Navajata, da sodišče ni izvedlo dokaza z ogledom kraja dogodka.

Menita, da se je škoda povečevala tudi zaradi neustreznega zdravljenja. Menita, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je prisodilo, po njunem mnenju, previsoko odškodnino.

2.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku in ni pristojno, da bi same po sebi presojalo kršitve pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotavljanju dejanskega stanja. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožnika ne izkažeta.

Pritožnika sicer široko oporekata materialnopravnim stališčem sodišč, vendar ne izkažeta, da bi katero izmed pravnih stališč, na katerih temelji izpodbijana sodba, bilo v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Prav tako iz njunih navedb ni mogoče sklepati, da bi bila v postopku kršena temeljna ustavna jamstva procesne narave. Glede njunega ugovora, da sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z ogledom kraja škodnega dogodka, je treba pojasniti, da ne obstaja neomejena obveznost sodišča do izvedbe vseh predlaganih dokazov, zato zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi še ne izkazuje kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave, kakšnih dodatnih okoliščin v zvezi z neizvedbo predlaganega dokaza pa pritožnika ne navajata in iz sodbe Vrhovnega sodišča (le to sodbo sta pritožnika priložila ustavni pritožbi) o kršitvah s tem v zvezi tudi ni bilo mogoče sklepati. Prav tako ne drži očitek pritožnikov, da se sodišča niso opredelila do njunega ugovora o deljeni krivdi. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča, so vsa sodišča ugovor deljene krivde obravnavala in se do njega tudi obrazloženo opredelila. Za presojo Ustavnega sodišča relevantno procesno jamstvo, da se mora sodišče opredeliti do navedb strank, ki so bistvene za odločitev, je bilo s tem spoštovano.

3.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

4.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude