12. 12. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Marije Strah iz Krke na seji dne 12. decembra 2002

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 70/97, 43/99, 28/2000 in 64/01) ter 1. in 2. člena Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 59/96, 11/01 in 87/01) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica o sebi pove, da so njeno družino z njo vred pregnali partizani iz domače vasi v Kočevje, vrnili so se 31. 5. 1945. Za čas od 15. do 31. 5. 1945 ji je priznan status bivše politične zapornice, za čas od izgnanja do 14. 5.1945 pa ji ni priznan status po nobenem od izpodbijanih zakonov: po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN) zato ne, ker ni šlo za nasilno dejanje ali prisilen ukrep okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev (1. člen ZZVN); po Zakonu o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri) pa zato ne, ker zadeva le osebe, ki so bile obsojene oziroma jim je bila odvzeta prostost v času od 15. 5. 1945 dalje.

2.Pobudnica meni, da sta oba zakona v neskladju z Ustavo, ker ne zajemata tudi dejanskega stanja, kakršno je njeno (in kakršno ji daje pravni interes za vložitev pobude), in sicer s 5. členom Ustave (varstvo človekovih pravic), z drugim odstavkom 14. člena Ustave (enakost pred pred zakonom), s 27. členom Ustave (enako varstvo pravic) in s 26. členom (pravica do povračila škode).

Zaradi svoje bolehnosti predlaga prednostno obravnavo pobude.

B.

3.Ustavno sodišče tudi ob tej priložnosti opozarja na svoja stališča, podrobneje obrazložena v njegovem sklepu št. U-I-327/96 z dne 6. 5. 1999 (Uradni list RS, št. 51/99 in OdlUS IX, 19), in se nanje sklicuje, da bi ne bilo nepotrebnega ponavljanja. Vnovič tudi ugotavlja, da stališča, ki se neposredno nanašajo na ZZVN, veljajo enako tudi za ZPKri. Posebej gre za točke 11 do 15 citiranega sklepa.

4.Najkrajši povzetek stališč je, da gre v primeru ZZVN, še bolj pa ZPKri, za zakonodajno urejanje, pri katerem ima zakonodajalec nujno zelo široko polje prostega odločanja in mora biti zato ustavnosodna presoja zadržana, omejiti se mora na vprašanje, ali je zakonodajalec imel za svoje odločitve razumne razloge, in ali izpodbijane zakonske norme niso v nasprotju z namenom, zaradi katerega je Ustava ukazala posebno varstvo žrtev vojnega nasilja, oziroma z namenom Zakona samega.

5.Za odločitev, da prizna možnost statusa žrtve vojnega nasilja le tistim, ki jim je to nasilje povzročil okupator, agresor ali njegovi pomagači, ne pa tudi vsem drugim, ki so bili v času vojne izpostavljeni nasilnim dejanjem, ravnanjem ali okoliščinam, je imel zakonodajalec razumne razloge že v sklopu nujne presoje, koliko materialnega bremena si lahko država naloži s to posebno obliko odškodnine. Prav tako zakonodajalcu ni mogoče očitati arbitrarnosti, ko je določil, da prihaja v poštev za popravo krivic bivšim političnim zapornikom in svojcem po vojni pobitih oseb le čas po 15. 5. 1945, saj je to, zgodovinsko gledano, čas prenehanja druge svetovne vojne.

6.Člen 5 Ustave načelno določa varstvo človekovih pravic in ne vsebuje oziroma ne obravnava nobene od njih posebej, zato se pobudnica v utemeljevanju ustavne pritožbe nanj ne more sklicevati.

7.Ustavnega načela o enakosti vseh pred zakonom ni mogoče razumeti tako, da bi zakonodajalec moral posamezna področja urejati za vse enako, ne glede na razlike med njimi; nasprotno, to načelo nalaga zakonodajalcu tudi primerno različno obravnavanje tistih stanj ki se med seboj upoštevno razlikujejo. Razlika med vojnim nasiljem, ki ga je povzročil agresor, in drugimi dejanskimi stanji, med drugim tudi stanjem, ko nasilje izhaja iz ravnanja osvobodilne strani, je jasna in je lahko kriterij za različno zakonodajno urejanje. Zato Ustavno sodišče neskladja z ustavnim načelom iz drugega odstavka 14. člena Ustave ne vidi.

8.Če bi bila v pobudničinem primeru pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) kršena z odločitvami upravnih organov ali v upravnem sporu - s sodnimi odločitvami oziroma v zvezi z njimi, bi imela pobudnica potem ko bi izčrpala pravna sredstva, možnost ustavne pritožbe. V postopku za preizkus pobude gre le za vprašanje, ali sta izpodbijana zakona v neskladju z določbo Ustave, na katero se sklicuje. Takega neskladja očitno ni, pobudnica ga z ničemer ne utemeljuje, temveč ga le zatrjuje.

9.Kolikor očitek o neskladju s 26. členom Ustave (pravica do povračila škode) leti na ZZVN, se Ustavno sodišče sklicuje na stališče, obrazloženo v 11. točki citiranega sklepa: posebno varstvo žrtev vojnega nasilja v temelju ni plačevanje dolga države, temveč njeno na solidarnosti temelječe izpolnjevanje načel socialne države. Če pa pobudničin očitek neskladnosti s 26. členom Ustave (ki ga sicer ne pojasni) leti na ZPKri, sodišče opozarja, da pravica posameznika do povračila škode ni urejena šele in samo s tem zakonom.

10.Postopek za preizkus pobude je pokazal, da v njej zatrjevanih neskladij obeh izpodbijanih zakonov z ustavnimi določbami ni. Zato je bilo treba pobudo zavrniti.

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) in šeste alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić