Jedro

Vlagatelja zahteve za denacionalizacijo na podlagi Finančne in izravnalne pogodbe ter Zakona o izgnanskih in preseljenskih odškodninah, nista imela možnosti dobiti odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije, kar pomeni, da jima na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen ni bilo mogoče odreči položaja upravičencev do denacionalizacije.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Republike Slovenije, Ministrstva za gospodarstvo, št. 455-44/2002-11 z dne 16. 12. 2011, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju SOD) in odpravila delno odločbo UE Šmarje pri Jelšah št. 339-5/2010 z dne 20. 1. 2011; v 2. točki izreka pritožbi SOD ugodila in odpravilo delno odločbo UE Šmarje pri Jelšah, št. 339-5/2010 z dne 21. 10. 2010 in v 3. točki zavrnila zahtevo A.A. iz Avstrije in B.B. iz Avstrije, za denacionalizacijo 37,5 % deleža v podjetju „C.“. Odločitev iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe je drugostopenjski upravni organ utemeljil z ugotovitvijo, da za izdajo nadomestne odločbe, ki je po vsebini enaka odločbi istega upravnega organa z dne 21. 10. 2010, ni razumnih razlogov in tudi ne podlage v Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Nadomestno odločbo bi bilo mogoče izdati samo v primeru, če bi organ spoznal, da bi morala biti odločitev drugačna od te, ki se s pritožbo izpodbija. Ker so bila pravila postopka nepravilno uporabljena, je bilo treba, na podlagi prvega odstavka 242. člena ZUP/86, izpodbijano delno odločbo z dne 20. 1. 2011 odpraviti. Drugostopenjski organ je odpravil celotno odločbo z dne 20. 1. 2011 in s tem tudi tisti del dispozitiva, kjer je navedeno, da je prejšnja odločba z dne 21. 10. 2010 nadomeščena. Ker prejšnja odločba torej ni nadomeščena in pravno še vedno obstaja, je bilo treba v nadaljevanju odločiti tudi o pritožbi Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD), zoper delno odločbo z dne 21. 10. 2010. Pritožba zoper navedeno delno odločbo je utemeljena. Ugotovljeno je bilo, da je bila ta odločba izdana v postopku denacionalizacije deleža D.D. v podjetju „C.“, ki mu je bila kot osebi nemške narodnosti zaplenjena na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45). D.D. v relevantnem času ni bil jugoslovanski državljan in ni upravičenec do denacionalizacije, pač pa pogoj državljanstva izpolnjujeta njegova sinova, B.B. in A.A., ki sta kot dediča prvega dednega reda, v postopku uveljavljala status upravičenca na podlagi 12. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Ugotovljeno je bilo, da so vsi trije pridobili avstrijsko državljanstvo 13. 11. 1946. V nadaljevanju se je upravni organ skliceval na 10. člen ZDen in pojasnil, da se je SOD že med postopkom skliceval na Pogodbo med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, priseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (Finančna in izravnalna pogodba, nadaljevanju FIP), prvostopenjski organ pa se ni ukvarjal s vprašanjem, ali so FIP in zakoni sprejeti za njeno izvedbo, relevantni iz vidika drugega odstavka 10. člena ZDen. Na podlagi potrdil avstrijskih organov, zlasti potrdila Zveznega poravnalnega urada št. L 1-LA-2099 z dne 1. 6. 2010, je ugotovil, da nobeden od obeh pravnih naslednikov nekdanjega družbenika ni dobil, niti ni imel pravice dobiti odškodnine od Avstrije in jim je tako priznal položaj upravičenca do denacionalizacije na podlagi 12. člena ZDen. Drugostopenjski organ je pojasnil, da bi prvostopenjski upravni organ moral presoditi pogodbo na katero se je skliceval SOD, saj gre za predhodno vprašanje, ki ga mora organ rešiti sam, po uradni dolžnosti, če tega ne stori, pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Drugostopenjski organ je na podlagi prvega odstavka 243. člena ZUP/86 pomanjkljivosti odpravil in pogodbo presodil sam, z vidika upravičenja B.B. in A.A. do odškodnine. Upošteval je sodbo Upravnega sodišča RS I U 201/2011 z dne 10. 5. 2011, iz katere izhaja, da so FIP in zakoni sprejeti za njeno izvedbo, relevantni z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen. Vpogledal je v FIP in ugotovil, da sta B.B. in A.A. izpolnjevala pogoje za pridobitev odškodnine, ki izhajajo iz navedene pogodbe ter sta bila za premoženje, ki je bilo v nekdanji Jugoslaviji zaplenjeno njunemu očetu, upravičena do pridobitve odškodnine od Avstrije. FIP glede kroga upravičencev do odškodnine, v 2. členu odkazuje na prilogo 1 in se pri tem navezuje na razširjeni Zakon o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG). Za izvedbo FIP je bil izdan tudi Zakon o izgnanskih in preseljenskih odškodninah (v nadaljevanju UVEG). Osebe, ki so po tem zakonu upravičene do odškodnine, so določene s sklicevanjem na prijavni zakon (paragraf 2 UVEG). To so preseljenci in pregnanci, ki so bili na dan 27. 11. 1961 avstrijski in nemški državljani ali osebe brez državljanstva ali z nerazjasnjeno državljansko pripadnostjo in so imeli na dan 1. 1. 1960 stalno bivališče v Avstriji. Člani družine, kot osebe nemške narodnosti, ki so bile zaradi vojnih dogodkov primorane zapustiti območje nekdanje Jugoslavije, ustrezajo definiciji pregnancev v smislu avstrijskih predpisov in so imeli v relevantnem času bivališče v Avstriji, kar izhaja iz listin Avstrijsko prijavnih odjavnih služb (dopis Mestnega arhiva Salzburg z dne 6. 8. 2010 in dopis Referata za prijave mesta Graz z dne 13. 8. 2010). Ker vlagatelja zahteve sodita v krog upravičencev do odškodnine po FIP, skladno z drugim odstavkom 10. člena ZDen, nimata položaja upravičenca do denacionalizacije. Z navedeno določbo so kot upravičenci do denacionalizacije namreč izključene tiste osebe, ki bi po ZDen bile upravičenci, vendar se za podržavljeno premoženje dobile, ali imele pravico dobiti odškodnino od tuje države. Izpodbijano delno odločbo z dne 21. 10. 2010 je bilo treba iz tega razloga odpraviti in zavrniti zahtevo A.A. in B.B. za denacionalizacijo zaplenjenega deleža v podjetju C..

Glede potrdila Zveznega ministrstva za finance št. BMF-450701/0009-I/4/2010 z dne 5. 11. 2010, na katero se sklicujeta vlagatelja v zvezi z odškodnino, tožena stranka ugotavlja, da se nanaša na podržavljene nepremičnine, ki so opredeljene s parcelnimi številkami in katastrskimi občinami. Iz tega potrdila izhaja, da za te nepremičnine njunemu očetu ni bila izplačana nikakršna odškodnina in tudi ni imel pravice do izplačila, ker ne gre za premoženje iz drugega odstavka 27. člena ADP, kar med strankami tudi sedaj ni sporno. Nadalje iz potrdila izhaja, da za to premoženje ni bilo mogoče dobiti odškodnine na podlagi Zveznega zakona z dne 14. december 1961 o prijavi stvarne škode, ki je nastala zaradi preselitve ali izgnanstva in ne na podlagi UVEG. V potrdilu je omenjena tudi odločba Zvezne odškodninske komisije pri Avstrijskem Zveznem ministrstvu za finance, št. 405.948-VIII z dne 17. 9. 1967, s katero je bila zavrnjena zahteva Richarda Abela za odškodnino, ker so njegovi prihodki v letu 1955 presegali cenzus 72.000 ATS. Na podlagi te odločbe ni mogoče narediti zaključka, da vlagatelja zahteve nista bila upravičena do odškodnine. Pregnanci, ki so v letu 1955 presegali dohodkovni cenzus, v Avstriji res niso mogli dobiti odškodnine za podržavljeno premoženje, kar izhaja iz paragrafa 6 UVEG, ki določa, da se v primeru, če je dohodek oškodovanca v letu 1955 presegel 72.000 ATS, odškodnina ne zagotovi. Vendar to ne pomeni, da so bile te osebe zaradi tega izključene iz kroga upravičencev, saj FIP pri opredelitvi kroga upravičencev ne določa, da preseganje cenzusa pomeni, da oseba ni upravičena do odškodnine. D.D. je to pravico imel. Če pa zaradi preseganja dohodkovnega cenzusa odškodnine v Avstriji ni dobil, ker zakon določa, da se v takem primeru odškodnina ne zagotovi, je njegov naslednik ne more zahtevati v Sloveniji na podlagi ZDen. Drugostopenjski organ je upošteval tudi ustavnosodno prakso, iz katere izhaja, da je z določbo drugega odstavka 10. člena ZDen zakonodajalec izključil kot upravičence vse tiste osebe, ki bi po ZDen utegnile priti v poštev kot upravičenci v postopku denacionalizacije, pa so dobili za, v takratni Jugoslaviji podržavljeno premoženje, plačano odškodnino od tuje države, ali so do te tam imeli pravico (sklep Ustavnega sodišča Up 142/00).

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je prvostopenjski organ pravilno presodil, da bi utegnila biti odločitev o stvari drugačna in pravilno ugotovil, da je treba odločitev sprejeti po dopolnjenem ugotovitvenem postopku, v katerem je ob upoštevanju pravnega mnenja dr. Bugariča in dr. Damjana, sprejel enako odločitev, da predlagateljema ni mogoče odreči zahtevane odškodnine za podržavljeno premoženje po ZDen. Zato je z novo delno odločbo z dne 20. 1. 2011 nadomestil prvo delno odločbo z dne 21. 10. 2011, kot to določa 236. člen ZUP/86. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kršila procesne pravila ZUP/86, tudi zato, ker je reševala le pritožbo zoper prvo delno odločbo, ki je bila že nadomeščena z drugo odločbo, in ne pritožbe SOD zoper drugo odločbo z dne 20. 1. 2011. V zadevi je bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo, konkretno določba drugega odstavka 10. člena ZDen. Trditve zavezane stranke, ki je ugovarjala zahtevku po temelju in višini, niso točne. V začetku postopka je zavezana stranka sicer res pavšalno ugovarjala zahtevku v celoti, ko pa so se ugovori po temelju razčistili glede ADP ter nemškega LAG, zavezana stranka ugovorov po temelju ni več imela. Ugovor, ki je sporen sedaj, je postavila zavezana stranka tik pred izdajo prve delne odločbe o zadevi. Kar zadeva ugovore o višini sta predlagatelja oziroma tožnika svoj zahtevek po višini prilagodila višini zahtevka, ki ga je ugotovil strokovni pomočnik zavezane stranke, torej je mogoče trditi, da je zahtevek po višini nesporen.

V okviru preverjanja pogojev iz drugega odstavka 10. člena ZDen, je prvostopenjski organ preverjal, ali so podane negativne predpostavke glede na ADP, glede na nemški LAG in glede na FIP. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da v konkretnem denacionalizacijskem primeru pri presoji pravnega temelja po drugem odstavku 10. člena ZDen ADP ne pride v poštev, saj niti D.D., niti njegova sinova niso izpolnjevali pogojev glede presečnih datumov iz ADP. Enako velja za presojo nemške zakonodaje, konkretno ugotavljanje pravice do odškodnine ali izplačila odškodnine po nemškem LAG. Iz predloženih potrdil, ki sta jih predlagatelja na zahtevo zavezane stranke pridobila od Zveznega poravnalnega urada iz Badhomburga, Nemčija, dne 1. 6. 2010 in 19. 8. 2010, št. L1-LA2099, izhaja, da niti D.D., niti njegovi pravni nasledniki nimajo pravice do odškodnine, ker ne izpolnjujejo pogojev, ki se vežejo na izpolnitev določenih presečnih datumov in pogojev v zvezi z državljanstvom. Tako je bilo v konkretnem postopku nesporno ugotovljeno, da D.D. in njegovi pravni nasledniki niso imeli pravice do odškodnine od Nemčije. Izpodbijana odločba na strani 6 odločitve napak zapiše, da je potrdilo Zveznega poravnalnega urada z dne 1. 6. 2010 potrdilo Avstrijskega organa. V zvezi z dokazovanjem okoliščin glede ADP in LAG, sta predlagatelja predložila v upravni spis potrdila tujih državnih organov, v katerih verodostojnost SOD ni dvomila, za razliko od potrdila Zveznega finančnega ministrstva z dne 5. 11. 2011, ki opisuje okoliščine glede pravice do odškodnine po FIP in njenih izvedenih predpisov. Enako velja za toženo stranko.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla, da je očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja odpravila tako, da je FIP, z vidika upravičenja do odškodnine, presodila sama. Naziranje tožene stranke je v tem delu napačno in protispisno. Dejansko stanje glede tega vprašanje je bilo že na prvi stopnji popolnoma razjasnjeno, zaključki tožene stranke v izpodbijani odločbi pa so napačni in zgrešeni. V spis so bila predložena številna pravna mnenja različnih pravnih strokovnjakov, ki jih je tožena stranka pravilno štela kot stališča oziroma navedbe stranke (63. člen ZUP/86). Za SOD so glede tega vprašanja mnenja zapisali dr. Bugarič in dr. Matija Damjan, za predlagatelja pa dr. Michael Geistlinger iz Salzburga in dr. Jorg Sladič. Pravni mnenji dr. Geistlingerja in dr. Sladiča naj se tudi v tem upravnem sporu štejeta kot navedbe tožnikov, sicer pa tožnika vlagata v sodni spis vsa v tem upravnem postopku pridobljena pravna mnenja zaradi tega, ker se na tem področju sodna praksa še ni oblikovala. V konkretnem primeru sta predlagatelja dokazala, da upravičenec in solastnik podržavljene steklarne, pokojni D.D., ni dobil od Avstrije odškodnine ali denarne odmene za podržavljeno premoženje, niti ni imel pravice do odškodnine, kar enako velja tudi za njegova sinova. Iz pravnega naziranja SOD izhaja, da FIP sodi v okvir mednarodnih pogodb, ki jih je treba presojati v okviru določbe drugega odstavka 10. člena, SOD pa zatrjuje tudi, kar v celoti povzema tožena stranka, da so v konkretnem primeru izkazane predpostavke, po katerih je D.D. po FIP imel pravico do odškodnine, ki je ni dobil zaradi preseganja dohodkovnega cenzusa določenega v zakonu. Tožena stranka je na 6 strani izpodbijane odločbe zapisala tudi, da sta predlagatelja izpolnjevala pogoje za pridobitev odškodnine po FIP. Gre za obrazložitev tožene stranke, ki je v izpodbijani odločbi izredno skopa, zaradi česar se odločbe ne da ustrezno preizkusiti, s čimer je bila zagrešena bistvena kršitev določb postopka. Gornje stališče tožene stranke niti ne izhaja neposredno iz pravnega mnenja strokovnih pomočnikov SOD, dr. Bugariča in dr. Damjana. Oba namreč ugotavljata, da FIP sama ni ustanavljala pravic oškodovancev, kdo uveljavlja odškodninske zahtevke od R Avstrije in ZRN, pač pa je to nalogo prenesla na izvedbene zakone R Avstrije, ki jih pisca tega mnenja tudi naštevata in razlagata. Tožeča stranka povzema mnenja strokovnih pomočnikov SOD dr. Bugariča in Damjana in poudarja, da četudi bilo pravno naziranje obeh omenjenih strokovnjakov pravilno, bi bil do odškodnine, seveda če bi za to izpolnjeval vse pogoje, upravičen solastnik podržavljenega premoženja D.D., ki je tudi dejansko utrpel pregnansko škodo, torej bil razlaščen. Ker je bil slednji do presečnih datumov še živ, pravice do odškodnine tudi glede na pravno naziranje obeh strokovnjakov, predlagatelja kot sinova prav gotovo nista imela. Predlagatelja tudi sama neposredno nista bila upravičena zahtevati odškodnino, saj nista bila razlaščena, torej če sta že bila pregnanca, pa nista utrpela pregnanske škode. V konkretnem primeru gre za nadomestna upravičenca v smislu 12. člena ZDen, ki imata pravico do odškodnine za premoženje, ki je bilo podržavljeno njunemu očetu, seveda če se dokaže, da od tuje države nista prejela odškodnine, ali imela pravico do odškodnine za odvzeto premoženje v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Prav tako predlagatelja ne soglašata s pravnim naziranjem strokovnih pomočnikov SOD, da sta predlagatelja po FIP pridobila pravico do odškodnine, ki pa je zaradi socialnega kriterija iz UVEG nista mogla realizirati. V nadaljevanju se tožeča stranka obširno sklicuje na pravno mnenje dr. Michaela Geistlingerja, ki v svojem mnenju z dne 28. 5. 2011 tolmači tako FIP, kot njeno izvedbeno zakonodajo, zlasti odgovarja na vprašanje, pod katerimi pogoji je oseba pridobila materialno pravno upravičenje do odškodnine od R Avstrije. Po njegovem stališču in razlagi materialnopravna pravica po FIP in izvedbenem UVEG nastane šele s kumulativno podanimi predpostavkami, da je podana materialna škoda v smislu 2. člena UVEG, ki je oseba utrpela; da je oseba preseljenec ali pregnanec; da je oseba oškodovanec; da je oseba upravičena do prijave škode (1. člen v zvezi z 11. členom Zakona o prijavi škode,v nadaljevanju AnmeldeG) in da je upoštevan prekluzivni rok za prijavo škode. Določba 11. člena AnmeldeG določa, da so oškodovanci in upravičenci, ob siceršnji izpolnitvi vseh ostalih pogojev, upravičeni do prijave škode, če njihov skupni dohodek v domovini ali tujini, v letu 1955 ni presegal 72.000 ATS. Te kumulativne pogoje je povzel tudi UVEG. Gre za pogoj, ki mora biti poleg ostalih navedenih podan kumulativno. Kadar oseba ne izpolnjuje vseh pogojev (zaradi socialnega cenzusa), torej ni upravičena do prijave škode in tudi ni pridobila pravice do odškodnine.

Po mnenju strokovnih pomočnikov SOD z dne 15. 10. 2011, kar je nesporno, mora upravni organ v smislu 10. člena ZDen po uradni dolžnosti upoštevati tujo zakonodajo, ki je priznavala pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, torej poleg FIP še vse avstrijske izvedbene zakone. Za uporabo in obseg nacionalnih pravnih predpisov so pristojni organi posamezne države, tako so za ostale države merodajne informacije in uradna potrdila Avstrijskih organov o obstoječih in neobstoječih pravicah, zato bi bilo v zadevi treba upoštevati potrdilo Zveznega ministrstva za finance (BMF) z dne 5. 11. 2010. Iz tega potrdila nedvomno izhaja, da za podržavljeno premoženje D.D. ni bila izplačana nikakršnega odškodnina s strani R Avstrije in tudi ni obstajala nikakršna pravica do odškodnine Iz tega potrdila izhaja tudi, da pogoj za izplačilo odškodnine v predmetni zadevi po AnmeldeG ni bil izpolnjen. Do potrdila Zveznega ministrstva za finance z dne 5. 11. 2010 se tožena stranka sploh ni opredelila, pri čemur gre za ključen dokument glede ugotavljanja dejanskega stanja zadeve. Glede na vse navedbe tožnika sodišču predlagata, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, pritožbo SOD zavrne kot neutemeljeno ter potrdi delno odločbo UE Šmarje pri Jelšah z dne 20. 1. 2011 št. 339-5/2010 oziroma podredno, da se izpodbijana odločba odpravi in vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

Odgovor na tožbo je poslala stranka z interesom v tem upravnem sporu, SOD. Navedla je, da je odločitev tožene stranke pravilna in v zakonu utemeljena. Sklicuje se na dosedanje vloge v katerih je natančno razložila svoje stališče, tako da se je sklicevala na judikaturo in pravna mnenja. Sodišču predlaga, da tožbo tožečih strank kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev drugostopenjskega upravnega organa.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je izpodbijano odločbo drugostopenjski organ izdal v postopku odločanja o pritožbi SOD zoper odločbo prvostopenjskega organa, št. 339-5/2010 z dne 20. 1. 2011. Gre za odločbo prvostopenjskega organa, ki je bila izdana po prejemu pritožbe zoper odločbo istega organa, št. 339-5/2010 z dne 21. 10. 2010, po dopolnjenem ugotovitvenem postopku. Sodišče v celoti soglaša s stališčem tožene stranke, da za izdajo nadomestne odločbe, ki je po vsebini enaka odločbi istega upravnega organa z dne 21. 10. 2010, ni podlage v ZUP/86. Le ta v določbi prvega odstavka 236. člena daje prvostopenjskemu organu, ki je izdal odločbo in ki ob reševanju pritožbe spozna, da je bil izvedeni postopek nepopoln in da je to utegnilo vplivati na odločitev o zadevi, pooblastilo (fakultativno), da dopolni postopek, vendar je v takem primeru treba upoštevati tudi določbo tretjega odstavka istega člena, ki določa, da glede na uspeh dopolnjenega postopka organ, ki je izdal odločbo, v mejah zahtevkov stranke, stvar lahko reši drugače in z novo odločbo nadomesti odločbo, ki se izpodbija s pritožbo. Če torej v dopolnjenem postopku ugotovi, da zadeve ni treba rešiti drugače, mora postopati po določbi 238. člena ZUP/86 in pritožbo, ki je dovoljena in pravočasna in jo je vložila upravičena oseba, pošlje drugostopenjskemu organu v nadaljnje odločanje. Ker prvostopenjski organ za drugačno postopanje (in izdajo odločbe št. 455-44/2002-11 z dne 16. 12. 2011) glede na uspeh ugotovitvenega postopka, ni imel podlage v določbah ZUP/86, je bila po presoji sodišča odločitev tožene stranke, ki je na podlagi prvega odstavka 242. člena ZUP/86, izpodbijano delno odločbo z dne 20. 1. 2011 odpravila, pravilna. Ker je bila odločitev prvostopenjskega organa z dne 20. 1. 2011 odpravljena, je bila pravilna tudi nadaljnja odločitev tožene stranke, da je bilo treba odločiti o pritožbi SOD, zoper delno odločbo z dne 21. 10. 2010. V obravnavani zadevi je sporna uporaba določbe drugega odstavka 10. člena ZDen, oziroma razlaga določbe FIP. Tožena stranka je zavzela stališče, da „ sta B.B. in A.A. izpolnjevala pogoje za pridobitev odškodnine, ki izhaja iz FIP, torej sta bila za premoženje, ki je bilo v nekdanji Jugoslaviji zaplenjeno njunemu očetu, upravičena do pridobitve odškodnine od Avstrije“. Taka ugotovitev seveda pomeni, da vlagatelja zahteve skladno z drugim odstavkom 10. člena ZDen, nimata položaja upravičenca do denacionalizacije. Z navedeno določbo so kot upravičenci do denacionalizacije namreč izključene tiste osebe, ki bi po ZDen bile upravičenci, vendar so za podržavljeno premoženje dobile ali imele pravico dobiti odškodnino od tuje države.

V zadevi ni sporno, da je bil 37,5 % lastniški delež v podržavljenem podjetju „C.“, pravnemu predniku vlagateljev podržavljen na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45) in da je sporno premoženje postalo last države 6. 2. 1945. Prav tako med strankama ni sporno, da D.D. v relevantnem času ni bil jugoslovanski državljan, torej ni upravičenec do denacionalizacije in da sta B.B. in A.A., kot dediča prvega dednega reda, v postopku uveljavljala status upravičenca na podlagi 12. člena ZDen. Prav tako v zadevi ni sporno, da so vsi trije pridobili avstrijsko državljanstvo 13. 11. 1946. V drugem odstavku 10. člena ZDen je določeno, da niso upravičenci v smislu ZDen tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti, na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Določbo drugega odstavka 10. člena ZDen je presojalo Ustavno sodišče že v odločbi U-I- 326/98 ter v odločbi Up-547/02 z dne 8. 10. 2003, kjer je razložilo, da navedena določba ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države, ampak gre za reševanje predhodnega vprašanja v konkretnem primeru. To vprašanje po izrecnem zakonskem pooblastilu rešujejo organi pristojni za denacionalizacijo sami, z neposredno razlago mednarodne pogodbe, brez dokazovanja tujega prava in brez postopka priznavanja tujih sodnih odločbo.

V obravnavani zadevi ni sporno, da prejšnji lastnik, niti njegovi pravni nasledniki, niso dobili odškodnine, ne od Nemčije, ne od Avstrije. Slednjo ugotovitev, ki med strankama niti ni sporna, potrjujeta overjena prevoda BMG, Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, št. BMF-450701/0009-I/4/2010 z dne 5. 11. 2010 in potrdilo Zveznega poravnalnega urada št. I11-LA 2099- …, … in …. Upoštevaje ta podatek, je torej v zadevi treba poiskati odgovor, ali so imeli upravičenci pravico to odškodnino dobiti od tuje države, v konkretnem primeru od Republike Avstrije.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi svojo odločitev oprla na ugotovitev, da sta vlagatelja denacionalizacije sodila v krog upravičencev do odškodnine po FIP. Sodišče ugotavlja, da gre za pogodbo med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo, ki se v določbi 2. člena sklicuje na odobritev zneskov oškodovanj in drugih dajatev skupinam oseb ne glede na njihovo državljanstvo, ki odgovarjajo predpostavkam o višini in obsegu tem osebam že priznanih oškodovanj. Glede na določilo C razdelka Priloge 1, sodijo v krog upravičencev tudi iz območja Federativne Republike Jugoslavije pregnani ali preseljeni Avstrijski državljani, ki prejmejo odškodnine po Zakonu o vojnih in pregnanskih odškodninah (UVEG). Slednji predpis, ki ga je nedvomno šteti za izvedbeni zakon, s katerim so se zagotavljale pravice za dejanske škode iz naslova odškodnine za gospodinjske premete; odškodnine za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in odškodnine za izravnavo krivic, pa v 6., 10. in 12. členu omejuje pravico do zagotavljanja odškodnine za gospodinjstvo, odškodnino za predmete potrebne za opravljanje poklica in odškodnino za izravnavo premoženjske stiske po 12. paragrafu UVEG, tudi s pogojem v obliki določenega premoženjskega cenzusa. Navedeno pomeni, da morajo biti za uspešno uveljavljanje odškodnine na podlagi UVEG podani vsi pogoji iz zakona in samo v tem primeru lahko govorimo o pravici, ki se na podlagi tega zakona priznava oškodovancem in upravičencem. Da ti pogoji v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni, kaže potrdilo BMG, Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, št. BMF-450701/0009-I/4/2010 z dne 5. 11. 2010, ki se sklicuje na odločbo z 18. 9. 1967 Avstrijske Zvezne odškodninske komisije pri Avstrijskem Zveznem ministrstvu za finance, zunanji senat pri Finančni direkciji za Gornjo Avstrijo. Gre za odločbo, ki je v overjenem prevodu priložena upravnemu spisu in iz katere izhaja, da D.D. pravica, zaradi preseganja v zakonu določenega dohodkovnega cenzusa (doseženega v letu 1955), ne gre. Sodišče, ob upoštevanju določbe drugega odstavka 10. člena ZDen („ali so imele pravico dobiti odškodnino...“) ponovno poudarja, da so morale osebe, ki so prijavile dejansko škodo v smislu UVEG, izpolnjevati vse pogoje iz tega zakona, tudi dohodkovni cenzus, oziroma odškodnina ni smela presegati določenega zneska, kar v bistvu kaže na socialno naravo te zakonodaje. Nadalje pa sodišče, glede na to, da določba 1. člena UVEG izrecno določa, katere pravice se zagotavljajo v postopkih izplačila odškodnin, ne more mimo ugotovitve, da je bila ravno za primere podržavljenja na podlagi Odloka AVNOJ-a (z Državno pogodbo o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, v nadaljevanju ADP), dogovorjena pravica do odškodnine od Republike Avstrije, seveda če so za to obstajali določeni pogoji, ki se navezujejo na državljanstvo, na določene datume in druge za ta primer relevantne pogoje). Dejstvo, da v obravnavnem primeru Republika Avstrija ni bil dolžna plačati odškodnine na podlagi drugega odstavka 27. člena ADP med strankama ni sporno, sodišče v tej zvezi opozarja le na dejstvo, da gre za poseben dogovor, ki se nanaša na zaplembo „avstrijskega“ premoženja, ter da se določbe prej citirane FIP, na tak način podržavljeno premoženje, ne nanašajo.

Izpodbijana odločitev temelji na napačni razlagi določb FIP in UVEG, pravnih podlag, ki so v sporni zadevi relevantne za pravilno uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Po presoji sodišča namreč vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, na podlagi FIP in UVEG, nista imela možnosti dobiti odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije, kar pomeni, da vlagateljema na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen ni bilo mogoče odreči položaja upravičencev do denacionalizacije. Iz navedenega razloga je sodišče tožbi ugodilo in odločitev tožene stranke, ki temelji na zaključku, da sta vlagatelja zahteve za denacionalizacijo sodila v krog upravičencev do odškodnine po FIP in UVEG, in zato nista mogla pridobiti položaja upravičenca do denacionalizacije po določbah ZDen, na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, odpravilo. Skladno z isto določbo je zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka o zadevi ponovno odločati in izdati nov upravni akt v roku določenem v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 ter pri odločitvi upoštevati pravno mnenje sodišča, ki se nanaša na pravico tožnikov do pridobitve odškodnine od Republike Avstrije na podlagi določb FIP in UVEG in s tem v zvezi pravilno uporabo določbe drugega odstavka 10. člena ZDen.