Jedro

S tem, da so bili posnetki gole tožnice narejeni brez njene vednosti in z namenom, da se na TV objavijo izročeni prvotoženi stranki, kot tudi s tem, da so se posnetki, ki so bili narejeni brez soglasja tožeče stranke, tudi objavili, sta bila storjena posega v pravico osebnosti tožeče stranke, ki imata za posledico tudi nerazdelno odškodninsko odgovornost toženih strank. Revizijske trditve toženih strank, da ni podana njuna pasivna legitimacija (prvotožene stranke zato ne, ker je posnetke le objavila, drugotožene stranke pa zato ne, ker jih ni objavila ampak le posnela), zato niso utemeljene.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 80.000,00 dinarjev (sedaj SIT - 8. člen Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 17/91-I) z zamudnimi obrestmi, ter ji nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 26.980,00 SIT. Toženi stranki A. pa je naložilo iz naslova pravdnih stroškov še plačilo zneska 16.338,00 SIT. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbama toženih strank delno ugodilo in tožeči stranki prisojeno odškodnino znižalo na znesek 50.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 12. 4. 1991 dalje do plačila, ter ji obenem naložilo, da mora povrniti drugotoženi stranki iz naslova stroškov pritožbenega postopka znesek 5.290,00 IST.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje sta vložili toženi stranki pravočasno revizijo.

Tožena stranka A., uveljavlja v reviziji revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. A. slikovnega materiala ni posnela. Njeni delavci tudi pri snemanju niso bili navzoči. Pridobitev dovoljenj za snemanje je bila dolžnost drugotožene stranke. Dolžnosti prvotožene stranke je bila le, da iz prejetega slikovnega materiala zmontirala prispevek in ga objavi. Prvotožena stranka zato v tej pravdni zadevi ni pasivno legitimirana. Sicer pa je tožnica vedela, da jo snemajo ali pa bi to vsaj morala vedeti. Tožeči stranki prisojena odškodnina je tudi previsoka, odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje pa je napačna. Reviziji naj se tako ugodi, da se tožbeni zahtevek proti toženi stranki A, kot neutemljen zavrne. Podrejeno naj se tožeči stranki prisodi odškodnina v nižjem znesku ob ustreznem popravku stroškovnega izreka.

Tudi tožena stranka B. uveljavlja v reviziji revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Odločitev sodišč prve in druge stopnje je napačna zato, ker sodišči nista upoštevali, da drugotožena stranka posnetega slikovnega gradiva ni objavila. Posnetke je izbrala prvotožena stranka, ki je gradivo tudi zmontirala in objavila. Posnetke je izbrala prvotožena stranka, ki je gradivo tudi zmontirala in objavila. Sicer pa je tožeča stranka za snemanje vedela ali pa bi vsaj morala vedeti. Odškodnina, ki je tožeči stranki prisojena, je tudi previsoka. Reviziji naj se tako ugodi, da se tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki kot neutemljen zavrne. Podrejeno naj se tožeči stranki prisojena odškodnina zniža. Reviziji toženih strank sta bili vročeni tožeči stranki, ki na reviziji ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavil (390. člen ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Z revizijskimi trditvami, da je tožeča stranka za snemanje vedela, pa se kljub temu ni protivila, toženi stranki izpodbijata dokazno oceno nižjih sodišč in s tem v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopki ni dovoljeno. Na v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno pravnoodločilno dejstvo, da tožeča stranka za snemanje ni vedela in da za snemanje in objavo posnetka tudi ni dala soglasja, je vezano tudi revizijsko sodišče (tretji odstavek 385. člena ZPP). Ob upoštevanju tega pravnoodločilnega dejstva, pa sta določitvi nižjih sodišč tudi materialnopravno pravilni. Tako s tem, da so bili posnetki gole tožnice narejeni brez njene vednosti in z namenom, da se na TV objavijo izročeni prvotoženi stranki, kot tudi s tem, da so se posnetki, ki so bili narejeni brez soglasja tožeče stranke, tudi objavili, da sta bila storjena posega v pravico osebnosti tožeče stranke, ki imata, ob materialnopravno pravilni presoji nižjih sodišč, za posledico tudi nerazdelno odškodninsko odgovornost toženih strank. Revizijske trditve toženih strank, da ni podana njuna pasivna legitimacija (prvotožene stranke zato ne, ker je posnetke le objavila, drugotožene stranke pa zato ne, ker jih ni objavila ampak le posnela), zato niso utemeljene.

Glede na ugotovljeni čas trajanja duševnih bolečin, ki jih je tožeča stranka zaradi ravnanja toženih strank trpela in ob upoštevanju intenzivnosti teh bolečin, zlasti pa tudi ob upoštevanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine za škodo, ki jo oškodovanec pretrpi na nepremoženjskem področju, a je tudi odločitev pritožbenega sodišča, da je primerna odškodnina v znesku 50.000,00 SIT, materialnopravno pravilna (200. člen ZOR).

Prvotožena stranka v reviziji tudi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v stroških postopka napačno odločilo. Sklep o stroških postopka v primerih, kadar plačilo stroškov postopka ni predmet glavnega (za tak primer v obravnavani zadevi gre), ni sklep iz prvega odstavka 400. člena ZPP. Zato v obravnavanem primeru odločitve o stroških postopka z revizijo, ki je izredno pravno sredstvo, ni mogoče izpodbijati. Revizijsko sodišče zato na revizijske trditve, v kolikor se nanašajo na sklep o stroških postopka, ni odgovorilo.

Ker niso podani v reviziji zatrjevani revizijski razlogi in ker nižji sodišči tekom postopka tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. čelna ZPP, na katero mora revizijsko sodišče na podlagi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno reviziji kot neutemeljeni zavrniti (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZOR so v revizijski odločbi uporabljene na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I.