Jedro

Da lahko stranka izkoristi pravico do izjave, mora biti seznanjena s tem, katera dejstva bo sodišče štelo kot pravno odločilna za odločitev o tožbenem zahtevku. Če sodišče oceni, da stranka ni navedla vseh pravnorelevantnih dejstev, oziroma ni ponudila ustreznih dokazov zanje, jo mora na to opozoriti v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP). Vendar slednje ni neomejeno. Pravica do izjave je kršena le, če sodišče ne seznani stranke s pravnim vidikom zadeve, ki ga ob potrebni skrbnosti stranka sama ni mogla predvideti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v I. in II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 21.330,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2013 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne; - v III. točki izreka spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

V preostalem se pritožba zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 42.660,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2013 dalje (I. točka izreka sodbe), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 3.575,00 EUR (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper ugodilni del sodbe je toženec vložil pravočasno pritožbo, predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je obrazložitev sodbe pomanjkljiva, ker se sodišče ni opredelilo do škodnega dogodka in krivde toženca. Toženec je ves čas dokazoval, da je bila tožnica tista, ki je povzročila škodni dogodek in s tem nastanek škode. Toženec ni kršil izdane začasne odredbe, saj je menil, da je plovilo last družbe S., d. o. o.. Sodišče je očitno štelo, da je škodni dogodek nastal že s tem, ko je bilo plovilo spuščeno v morje in nastanjeno pred J., kar pa ne drži, saj tožnica s tem ravnanjem ni bila v ničemer oškodovana. Toženec ni odredil dviga plovila in hrambe v suhem vezu, to je odredila tožnica. Sodišče tudi ni pojasnilo, katero toženčevo ravnanje je smatralo kot nevarnost odtujitve. Če je bil dvig plovila potreben zaradi zaščite interesov tožnice, je imela ta možnost z začasno odredbo zahtevati dvig plovila. Notorično znano je, da je za plovilo bolj varno, če je vezano v morju kot v suhem vezu. Tožnici škoda, ki jo uveljavlja, v nobenem primeru ni mogla nastati, saj je bila kot solastnica dolžna plačevati stroške hrambe plovila kjerkoli bi plovilo stalo. Zahteva lahko zgolj povrnitev polovice vtoževane terjatve, ne pa celote. Poleg tega lahko od tožene stranke zahteva zgolj toliko, kolikor je bilo upravičenih stroškov. Prvostopenjsko sodišče je kršilo načelo materialnega procesnega vodstva in posledično nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje. Toženo stranko je pustilo v zmoti, da bo kot pravni temelj obravnavalo regresni zahtevek, ne odškodninskega. Gre za sodbo presenečenja, s katero je bila tožencu kršena ustavna pravica do poštenega sojenja. Če je sodišče prve stopnje menilo, da ugovor zastaranja ni dovolj opredeljen, bi moralo toženca pozvati k ustrezni dopolnitvi. Subjektivni zastaralni rok za odškodninsko terjatev je nedvomno že potekel. Tožeča stranka bi morala stroške, ki dejansko predstavljajo stroške začasne odredbe, prijaviti že v pravdi, kjer je bila začasna odredba izdana. Ker tega ni storila, je njen zahtevek zastaral. Stališče sodišča prve stopnje glede prepoznega dokaza za zaslišanje priče A. A. predstavlja pretirano restriktivno razlago zakonske prekluzije dokazovanja. Toženec priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo pravno pomembna dejstva, napravilo pa napačen materialnopravni zaključek, da je tožena stranka odgovorna tožnici za nastale stroške hrambe po pravilih o odškodninski odgovornosti.

6. Sodišče prve stopnje je svoje razloge za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče A. A. obširno obrazložilo (15. tč. izpodbijane sodbe), tem razlogom se pritožbeno sodišče pridružuje in zaključuje, da je bil dokazni predlog pravilno zavrnjen kot prepozen.

7. Nadalje pritožba sodišču prve stopnje očita kršitev načela materialnega procesnega vodstva (285. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)) pri obravnavi toženčevega ugovora zastaranja. Toženec je tak ugovor podal na drugem naroku za glavno obravnavo dne 30. 1. 2015, ko je navedel zgolj to, da je [predhodno] ugovarjal zastaranju zahtevka. Pritožbeno sodišče opozarja, da sodišče ne upošteva ugovora zastaranja, če ta ne temelji na ustreznih dejstvih, zatrjevanih med postopkom, na podlagi katerih ga je mogoče preizkusiti. V odgovoru na tožbo je toženec zatrjeval, da je tožbeni zahtevek tožnice prepozen, saj bi ga tožnica morala (če bi šlo za uveljavljanje plačilo stroškov začasne odredbe) postaviti najkasneje v 30 dneh po končanju postopka, v katerem je bila izdana(1) začasna odredba. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te navedbe toženca edina trditvena podlaga domnevnemu zastaranju zahtevka, vendar je na tej podlagi ugovor neutemeljen. Potek roka, ki ga za uveljavljanje izvršilnih stroškov določa 7. odstavek 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), nima za posledico zastaranja zahtevka. Po izteku tega roka stranka izgubi pravico priglasitve stroškov v postopku, zato o zastaranju kot o prenehanju pravice zahtevati izpolnitev obveznosti(2) ne moremo govoriti. Sodišče prve stopnje toženca v okviru materialnega procesnega vodstva ni bilo dolžno pozivati, da navede še dodatne (bolj utemeljene) trditve ugovora zastaranja. Ker toženec ni zatrjeval ali navajal nobenih drugih okoliščin, iz katerih bi izhajalo zastaranje tožničine terjatve, pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je bil njegov ugovor nesubstanciran oziroma ni temeljil na ustreznih dejstvih, niti ustrezna dejstva niso bila zatrjevana pravočasno. Toženec do prvega naroka za glavno obravnavo ni navedel, kar zdaj navaja v pritožbi, češ da je do vložitve predmetne tožbe že potekel subjektivni rok za zastaranje odškodninske terjatve. To je torej nedopustna pritožbena novota (v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP) in je sodišče ni upoštevalo.

8. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da gre pri vtoževani terjatvi za stroške izvršilnega postopka v smislu 38. člena ZIZ. Začasna odredba je tožencu preprečevala razpolaganje s plovilom in Jahtnemu centru ter policijski postaji Izola naložila obveznost preprečitve njegovega izplutja, same hrambe plovila pa sodišče ni odredilo. Ker se nobena od izdanih začasnih odredb ali njenih dopolnitev ni nanašala na hrambo plovila v J., stroški te hrambe ne predstavljajo stroškov postopka in z njim niso v neposredni zvezi.

9. Toženec sodišču prve stopnje nadalje očita kršitev materialnega procesnega vodstva glede odločitve o pravni kvalifikaciji tožbenega zahtevka. Po prepričanju pritožbenega sodišča izpodbijana sodba ne predstavlja sodbe presenečenja, kot to zatrjuje toženec. Da lahko stranka izkoristi pravico do izjave, mora biti seznanjena s tem, katera dejstva bo sodišče štelo kot pravno odločilna za odločitev o tožbenem zahtevku. Če sodišče oceni, da stranka ni navedla vseh pravnorelevantnih dejstev, oziroma ni ponudila ustreznih dokazov zanje, jo mora na to opozoriti v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP). Vendar slednje ni neomejeno. Pravica do izjave je kršena le, če sodišče ne seznani stranke s pravnim vidikom zadeve, ki ga ob potrebni skrbnosti stranka sama ni mogla predvideti.(3) V obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno svojih pravnih naziranj pretresti s strankama, saj je (v nasprotju s tem, kar zatrjuje pritožnik) že iz same tožbe moč razbrati tako regresno kot odškodninsko podlago tožbenega zahtevka. Tožnica je v tožbi med drugim zatrjevala, da se je utemeljeno bala, da bo toženec jahto odpeljal neznano kam in jo s tem oškodoval; da je komaj sledila aktivnostim toženca, usmerjenim v povzročanje škode tožnici; in da je bila zaradi njegovega obnašanja do danes oškodovana za vtoževani znesek. Tožena stranka bi ob taki trditveni podlagi tožeče stranke morala računati na presojo spornega razmerja tudi na podlagi določb o odškodninski odgovornosti. Nadaljnji napotki sodišča za dopolnitev trditvene podlage niso bili potrebni, zato do očitane procesne kršitve ni prišlo.

10. Odškodninsko odgovornost toženca je prvostopenjsko sodišče gradilo na naslednjih predpostavkah: - protipravnosti, ki naj bi izhajala iz ravnanja toženca v nasprotju z izdanimi začasnimi odredbami; - škodi, ki je izkazana s plačili tožnice J. na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 3463/2008; - vzročni zvezi med toženčevim ravnanjem in nastalo škodo, saj naj bi ravno premestitev jahte v I. povzročila potrebo po kasnejšem dvigu jahte, in - izključni odgovornosti toženca za nastanek škode.

11. Po presoji pritožbenega sodišča pa, drugače kot je presodilo prvostopenjsko, vzročna zveza med očitano kršitvijo začasnih odredb in nastalimi stroški hrambe plovila na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni podana.

12. Četudi je toženec kršil izdano začasno odredbo s tem, da je plovilo prepeljal iz V. v I. ter ga splavil, s to kršitvijo tožnici (še) ni nastala nobena škoda. Nesporno je, da je stroške prevoza, splavitve in priveza za čas pred spornim obdobjem krila družba S., d. o. o.. Pritožbeno sodišče ne opravičuje toženčeve kršitve začasne odredbe, vendar opozarja, da bi na njeni podlagi tožnica lahko uveljavljala kazen, ki jo je za primer kršitve predvidevala sama začasna odredba, pretirano pa bi bilo tožencu naprtiti odgovornost za vse nadaljnje dogajanje z jahto.

13. V maju 2004 se je jahta nahajala v morju pred J. v I.(4) Tožnica je uspela z izdajo nove začasne odredbe, ki je (med drugim) tožencu prepovedovala vsakršno razpolaganje, odtujitev ali obremenitev plovila, J. I. pa nalagala prepoved izplutja plovila iz njegovega območja. J. je na začasno odredbo odgovoril z dopisom(5), na katerega se opira tudi izpodbijana sodba, in iz katerega izhaja, da na obstoječi lokaciji jahte (torej v morju pred akvatorjem marine) ne more zagotoviti zahtevane varnosti – tj. (po razumevanju pritožbenega sodišča) ne more preprečiti nevarnosti izplutja plovila, saj se to ni nahajalo v območju J. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica tista, ki je odredila dvig plovila in njegovo hrambo v prostorih J. in s tem dejansko poskrbela za izvršljivost začasne odredbe (ko je J. omogočila izvajanje v odredbi naložene obveznosti). Četudi je to storila zato, da bi preprečila nevarnost (pri čemer je to lahko bila zgolj nevarnost izplutja plovila in je sodišče prve stopnje s svojo ugotovitvijo, da je šlo za nevarnost poškodovanja ali celo uničenja jahte dejansko preseglo trditveno podlago strank), je ta njena aktivnost ključno prispevala k nastanku kasnejših stroškov hrambe. Prav ta poseg tožnice je po presoji pritožbenega sodišča prekinil vzročnost med toženčevo kršitvijo in nastalimi stroški. Toženec je v kritičnem času ostal pasiven oz. mu je razpolaganje z jahto celo prepovedovala nova začasna odredba. Tožnica ni podala trditev ali dokazov o tem, da bi toženec novo začasno odredbo kršil. Ker toženec v tistem času z jahto ni razpolagal, nastali stroški hrambe ne morejo izvirati iz njegovega ravnanja. Tožnice začasna odredba (kot to ugotavlja tudi izpodbijana sodba) ni zavezovala in je imela možnost za varnost skupnega premoženja poskrbeti na drugačen način (npr. s sodno odreditvijo hrambe plovila). Odločila se je za odreditev dviga plovila na suhi vez v J. Nastali stroški hrambe tako po prepričanju pritožbenega sodišča izvirajo iz njene aktivnosti in jih ne moremo pripisati predhodnemu transportu jahte iz V. v I. Ker ni podana vzročna zveza kot ena temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti, je tožbeni zahtevek na odškodninski podlagi neutemeljen.

14. Povedano pa ne vpliva na dejstvo, da jahta sodi v skupno premoženje razvezanih zakoncev. V skladu z določbo drugega odstavka 72. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) skupni lastniki solidarno odgovarjajo za obveznosti, ki nastanejo v zvezi s skupno stvarjo. Glede obveznosti solidarnih dolžnikov Obligacijski zakonik (OZ) v 395. členu in nadaljnjih smiselno določa, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; dolžnik pa, ki je izpolnil obveznost, ima pravico zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki pade nanj. Če ni dogovorjeno ali iz pravnega razmerja ne izhaja kaj drugega, so deleži dolžnikov enaki. To t.i. regresno upravičenje pride v poštev v obravnavanem primeru. Strošek hrambe plovila v skupni lasti nedvomno predstavlja obveznost v zvezi s skupno stvarjo. Kot to ugotavlja že sodišče prve stopnje, iz predloženih dokazov izhaja, da je ta strošek v celoti poravnala tožnica. Posledično je utemeljen njen zahtevek na vračilo polovice plačanega zneska, ki glede na njegov 50% delež odpade na toženca.

15. Obe pravdni stranki sta sicer v postopku zatrjevali, da na drugo odpade višji delež plačila (tožnica je kot razlog navajala izključno odgovornost toženca zaradi njegove kršitve prve začasne odredbe; toženec pa se je skliceval na izključno iniciativo tožnice ob dvigu plovila in njegovi hrambi v suhem vezu oz. na neupravičenost nastalih stroškov zaradi negospodarnega ravnanja s plovilom). Pritožbeno sodišče argumente tožnice zavrača s sklicevanjem na zgoraj predstavljene razloge o tem, da stroški hrambe ne izvirajo v celoti iz delovanja toženca. Tudi razlogovanju toženca pritožbeno sodišče ne sledi, saj, a) je že sodišče prve stopnje zavrnilo njegov očitek, da bi bili stroški hrambe v drugi marini lahko nižji, in b) bi bil toženec kot skupni lastnik v vsakem primeru dolžan plačati stroške hrambe - tudi če bi se jahta nahajala drugje. Po njegovi iniciativi se je jahta znašla v J. in upoštevaje druge okoliščine primera (spor med razvezanima zakoncema glede obsega skupnega premoženja in nevarnost odplutja plovila) tožnici ne moremo očitati, da je bila v dani situaciji dolžna poskrbeti za drugo, cenejšo hrambo. Ker sta k temu, da se je jahta znašla v suhem vezu J. in tam ostala, s svojimi ravnanji prispevala oba, morata tudi s tem nastale stroške nositi oba. S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 3463/2008 z dne 20. 9. 2010 je bilo ugotovljeno, kakšni stroški so nastali v povezavi s stvarjo v skupni lastnini pravdnih strank. Po prepričanju pritožbenega sodišča sta stranki ta znesek (in znesek 4.800,00 EUR, ki predstavlja strošek nadaljnje hrambe plovila) dolžni kriti v enakem delu, torej vsak do polovice.

16. Zato je tožbeni zahtevek utemeljen le do polovice vtoževanega zneska. Pritožba toženca je tako delno utemeljena, zaradi česar je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek nad zneskom 21.330,29 EUR zavrnilo.

17. Spremenjena odločitev o glavni stvari je terjala tudi ponovno presojo stroškovne odločitve sodišča prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnica uspela zgolj s polovico tožbenega zahtevka je po presoji pritožbenega sodišča ob upoštevanju drugega odstavka 154. člena ZPP pravilna odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka, zaradi česar je sodišče spremenilo tudi III. točko izreka izpodbijane sodbe. Ker je toženec s svojo pritožbo zgolj delno uspel, pa je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi tudi svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. VSL II Cp 418/2008 z dne 16. 4. 2009. Op. št. (2): Prim. prvi odstavek 335. člena OZ.

Op. št. (3): Sodba VSRS II Ips 101/2013 z dne 19. 2. 2015. Op. št. (4): To izhaja iz dopisa Jahtnega centra z dne 15. 06. 2004 (priloga B18).

Op. št. (5) Ibid.