Jedro

Pogodbe civilnega prava ne poznajo določenih pojmov kot so: polni delovni čas, krajši delovni čas, nadurno delo, plača, nadomestilo plače, zavarovalna doba, obvezno pokojninsko zavarovanje itd., vendar to delodajalca ne odvezuje obveznosti, da mora voditi evidenco izrabe delovnega časa in vanjo vpisovati zahtevane podatke (prva alineja prvega odstavka 18. člena ZEPDSV). Podatek o številu opravljenih ur je potrebno po mnenju sodišča vpisati tako za delavca, ki opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, kot tudi za vsako drugo osebo, ki na kakršni koli drugi pravni podlagi opravlja delo za delodajalca (tudi na podlagi podjemne oz. avtorske pogodbe), četudi ne gre za delovno razmerje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Inšpektorat RS za delo, Območna enota Murska Sobota - Maribor (v nadaljevanju inšpekcijski organ) tožniku naložil, da mora zagotoviti izvajanje zakonov in drugih predpisov, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov iz svoje pristojnosti, tako da mora voditi evidenco o izrabi delovnega časa v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 12. člena in 18. členom Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (v nadaljevanju ZEPDSV) za delavce: A.A., B.B., C.C., D.D. in E.E., ki opravljajo delo pri tožniku na podlagi pogodb civilnega prava. Rok za odpravo nepravilnosti je takoj po vročitvi te odločbe (točka 1 a) izreka). Tožnik mora pisno sporočiti Inšpektoratu RS za delo, Območna enota Murska Sobota - Maribor o izvršitvi te odločbe, najkasneje v roku 8 dni po preteku posameznega roka za njeno izvršitev; pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (točki 2. in 3. izreka); stroški postopka niso zaznamovani (točka 4. izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je inšpekcijski organ pri tožniku 26. 11. 2015 in 28. 4. 2016 opravil izredni inšpekcijski pregled in ugotovil, da ne vodi evidenc o izrabi delovnega časa za delavce, navedene v izreku izpodbijane odločbe, s katerimi tožnik sodeluje na podlagi pogodb civilnega prava. Ugotovljeno je bilo, da imenovani delavci opravljajo delo v prostorih tožnika in z njegovimi sredstvi. Inšpekcijski organ navaja 12. člen ZEPDSV in Pravilnik o obrazcih prijav podatkov o reševanju kolektivnih delovnih sporov pri delodajalcu (v nadaljevanju Pravilnik o obrazcih). V evidenco o izrabi delovnega časa v skladu z 18. členom ZEPDSV delodajalec dnevno vpisuje za posameznega delavca podatke, navedene v citirani določbi, med katerimi spadajo tudi podatki o številu opravljenih ur. Vse evidence je dolžan delodajalec voditi za vsakega delavca z dnem, ko sklene pogodbo o zaposlitvi, preneha pa z dnem, ko delavcu preneha pogodba o zaposlitvi. Vse evidence se hranijo kot listine trajne vrednosti, ki jo je delodajalec dolžan predložiti na zahtevo pristojnega organa. V skladu z določili devete alineje prvega odstavka 2. člena ZEPDSV se kot delavec v smislu tega zakona šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravlja delo za delodajalca ali opravlja samostojno poklicno, kmetijsko ali drugo dejavnost in oseba, ki pri delodajalcu opravlja delo zaradi usposabljanja. V skladu z določili enajste alineje prvega odstavka 2. člena ZEPDVS se kot delodajalec v smislu ZEPDSV šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zaposluje delavca. Upoštevajoč predhodno navedena določila ZEPDSV je tožnik dolžan voditi evidence tudi za osebe, ki opravljajo delo na drugi pravni podlagi, ne samo na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi.

3. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Pristojnosti inšpektorja za delo urejajo določbe 2. člena in 3. člena Zakona o inšpekciji dela (v nadaljevanju ZID-1). Inšpekcijski organ je izdal izpodbijano odločbo na podlagi 16. člena ZID-1. Dne 26. 11. 2015 in 28. 4. 2016 je pri tožniku opravil izredni inšpekcijski pregled, pridobil izjavo tožnika in oseb, ki so za tožnika opravljale dala na podlagi civilnih pogodb ter ugotovil, da tožnik ne vodi evidenc o izrabi delovnega časa za osebe, ki zanj opravljajo delo na podlagi pogodb civilnega prava. Ti delavci opravljajo delo v prostorih tožnika in z njegovimi sredstvi. Skladno z 12. členom ZEPDSV mora delodajalec voditi evidenco o zaposlenih delavcih, evidenco o stroških dela, evidenco o izrabi delovnega časa in evidenco o oblikah reševanja kolektivnih delovnih sporov pri delodajalcih. Podatki, ki se vpisujejo v evidenco o izrabi delovnega časa za posameznega delavca, so navedeni v 18. členu ZEPDSV. Pojem delavca opredeljuje 2. člen ZEPDSV, ki določa, da je delavec tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi podlagi opravlja delo za delodajalca ali opravlja samostojno poklicno, kmetijsko ali drugo dejavnost in osebo, ki pri delodajalcu opravlja delo zaradi usposabljanja. To opredelitev je treba uporabiti tudi pri razlagi določb 18. člena in 19. člena ZEPDSV. Vpisovanje podatkov v evidenco o izrabi delovnega časa je potrebno tako za delavca, ki opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi v delovnem razmerju, kot za vsako drugo osebo, ki na drugi pravni podlagi opravlja delo. Evidenca o izrabi delovnega časa se na podlagi prvega odstavka 19. člena ZEPDVS za posameznega delavca začne voditi z dnem, ko sklene pogodbo o zaposlitvi in preneha z dnem prenehanja te pogodbe. Za vsako drugo osebo, ki na drugi pravni podlagi opravlja delo (tudi za osebo, ki ni delavec v delovnem razmerju) je treba voditi evidenco o izrabi delovnega časa z dnem, ko začne opravljati delo ter jo je potrebno voditi dokler se to delo opravlja. Vodenje evidence namreč ni le v interesu delodajalcev, temveč tudi v interesu delavcev. Vodenje evidence je tudi v interesu vsake osebe, ki na kakršnikoli pravni podlagi opravlja delo.

4. Inšpekcijski organ je v predmetnem postopku ugotovil, da A.A. pri tožniku opravlja delo na podlagi podjemne pogodbe, sklenjene 29. 2. 2015, B.B. na podlagi avtorske pogodbe, sklenjene 1. 1. 2016, C.C. na podlagi podjemne pogodbe, sklenjene 16. 10. 2014, D.D. na podlagi avtorske pogodbe, sklenjene 1. 1. 2016 in E.E. na podlagi avtorske pogodbe, sklenjene 1. 1.2016. Navedeni dela pri tožniku niso opravljali na podlagi pogodbe o zaposlitvi, vendar je potrebno upoštevati 2. člen ZEPDSV in v smislu tega zakona kot delavca šteti tudi osebo, ki na kakršnikoli pravni podlagi opravlja delo za delodajalca. Skladno z 12. členom, 18. členom in 19. členom ZEPDSV je tožnik za navedene osebe zavezan voditi evidenco o izrabi delovnega časa.

5. Tožnik v tožbi ugovarja, da je inšpekcijski organ napačno uporabil materialno pravo, nepopolno in zmotno ugotovil dejanske okoliščine in bistveno kršil določbe postopka. Navaja tretjo alinejo prvega odstavka 12. člena ter 18. člen in 19. člen ZEPDSV. Sklicuje se tudi na deveto alinejo prvega odstavka 2. člena ZEPDSV. Iz navedene pravne podlage izhaja, da gre za delavce, ki niso v delovnem razmerju in nimajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi, saj s tožnikom sodelujejo na podlagi pogodb civilnega prava. Ker 19. člen ZEPDSV določa, da se evidenca začne voditi z dnem sklenitve pogodbe o zaposlitvi in preneha z dnem prenehanja pogodbe o zaposlitvi, za navedene osebe evidence ni mogoče voditi. Te osebe niso sklenile s tožnikom pogodbe o zaposlitvi in niso v delovnem razmerju. Iz besedila 2. člena ZEPDS, ki opredeljuje posamezne pojme tega zakona, pa ni določeno, da je sklenjena civilna pogodba v smislu ZEPDSV izenačena s pogodbo o zaposlitvi. Tako široka razlaga ni dopustna niti ob upoštevanju 18. člena ZEPDSV, katerega vsebino navaja. Navedena določba ZEPDSV predvideva vpis podatkov v evidenco o izrabi delovnega časa, ki so značilnost samo delovnega razmerja. Podlaga slednjega pa je pogodba o zaposlitvi. Pogodbe civilnega prava tudi ne poznajo določenih pojmov kot so: krajši delovni čas, nadurno delo, plača, nadomestilo plače, zavarovalna doba, obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje itd. Pogodbena stranka oz. izvajalec storitve ne more biti izenačen s pojmom delavca. Potemtakem je naročnik storitev oz. avtorskega dela izenačen s pojmom delodajalca. Takšna razlaga pa ni dopustna niti ob upoštevanju devete alineje prvega odstavka 2. člena ZEPDSV. Ob takšni razlagi so pojmi, ki so značilni za delovno razmerje povsem iztrgani iz konteksta. Podjemna pogodba je pogodba civilnega prava, avtorska pogodba pa prava intelektualne lastnine. Tudi opravljanje dela kot samostojni podjetnik posameznik sega na drugo področje in nima zveze z delovno-pravnim področjem. Gre za širjenje razlage izven meja zakonov, kar je v nasprotju z 2. členom Ustave RS.

6. Prišlo je tudi do bistvenih kršitev določb postopka, saj izpodbijanih odločb ni možno preizkusiti, ker manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Ni jasno, na kateri pravni podlagi inšpekcijski organ enači sklenitev pogodbe o zaposlitvi s sklenitvijo civilne pogodbe oz. prenehanje pogodbe o zaposlitvi s prenehanjem civilne pogodbe. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani odločbi odpravi oz. podrejeno, da izpodbijani odločbi odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti vse stroške tega postopka, v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja 2. člen, 3. člen in 16. člen ZID-1 ter 19. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN). Določba 12. člena ZEPDSV nalaga dolžnost vodenja evidenc. Med obveznimi evidencami ZEPDSV določa evidenco o zaposlenih delavcih, evidenco o stroških dela, evidenco o izrabi delovnega časa in evidenco o oblikah reševanja kolektivnih delovnih sporov pri delodajalcu. Katere podatke mora delodajalec dnevno vpisovati v evidenco izrabe delovnega časa pa navaja 18. člen ZEPDSV. Pri tem je treba upoštevati, da 2. člen ZEPDSV kot delavca opredeljuje vsako fizično osebo, ki je v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Določba 2. člena ZEPDSV kot delavca v smislu tega zakona šteje tudi osebo, ki na kakršni koli drugi pravni podlagi opravlja delo za delodajalca ali opravlja samostojno poklicno, kmetijsko ali drugo dejavnost in osebo, ki pri delodajalcu opravlja delo zaradi usposabljanja. Na drugi strani ZEPDSV opredeljuje tudi kdo je delodajalec. Določba prvega odstavka 19. člena ZEPDSV določa, kdaj je treba voditi evidenco delovnega časa, za koga jo je treba voditi in kdaj ta obveznost preneha. V zvezi s to določbo pa je treba upoštevati opredelitev delavca po 2. členu ZEPDSV. Evidenco o izrabi delovnega časa je treba voditi za vsako osebo, ki na kakršnikoli pravni podlagi opravlja delo za delodajalca. Iz določbe 19. člena ZEPDSV ne izhaja, da je potrebno evidenco o izrabi delovnega časa voditi samo za zaposlene osebe, ki so v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, kot to določa tudi osma alineja prvega odstavka 2. člena ZEPDSV. Pri tem tožena stranka poudarja, da določba 2. člena ZEPDSV opredeljuje delavca kot vsako fizično osebo, ki je v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Določa pa tudi, da se v smislu ZEPDSV kot delavec šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravlja delo za delodajalca ali opravlja samostojno poklicno, kmetijsko ali drugo dejavnost in osebo, ki pri delodajalcu opravlja delo zaradi usposabljanja. V skladu z določbo prvega odstavka 19. člena ZEPDSV je evidenco o izrabi delovnega časa treba za delavca začeti voditi z dnem sklenjene pogodbe in obveznost preneha, ko pogodba preneha.

8. V pripravljalni vlogi tožnik ugovarja, da je toženka preširoko opredelila pojem delavca in delodajalca v okviru 2. člena ZEPDSV. Pojmi: pogodba o zaposlitvi, delovno razmerje, polni in krajši delovni čas itd. so lastni samo delovnem pravu. Določbi 18. člena in 19. člena ZEPDSV tvorita celoto glede vodenja evidenc o izrabi delovnega časa. ZEPDSV pa nikjer ne določa, da je naročnik storitve dolžan voditi kakršnekoli evidence s podatki iz 18. člena ZEPDSV za izvajalca storitve. Naročnik storitve ne more vpisovati in voditi podatkov, določenih v 18. členu ZEPDSV za izvajalca storitev, ker ti glede na naravo pravnega razmerja dejansko ne obstajajo. Prvi odstavek 19. člena ZEPDSV jasno določa trenutek nastanka obveznosti vodenja evidenc o izrabi delovnega časa. Ni dopustno širiti razlage določb ZEPDSV izven meja predpisanega, kar je v nasprotju z 2. členom Ustave RS. Navaja 2. člen ZEPDSV, ki v ničemer dodatno ne določa, da za potrebe ZEPDSV kot pogodba o zaposlitvi šteje kakršnakoli pogodba civilnega prava. Navaja prvi odstavek 19. člena ZEPDSV. Kolikor bi zakonodajalec imel namen vzpostaviti obveznost vodenja evidence o izrabi delovnega časa tudi za subjekte, ki opravljajo delo na temelju pogodbe civilnega prava oz. temelju prava intelektualne lastnine, bi to eksplicitno v zakonu tudi določil. Tudi sicer že po naravi stvari tega ni mogoče. Sklicuje se na določbo 7. člena ZEPDSV, katere vsebino navaja in na določbo 18. člena ZEPDSV, kjer so taksativno navedeni podatki, ki se vpisujejo v evidenco izrabe delovnega časa, ki jih navaja. Navedeni podatki so namenjeni zagotovitvi podatkov za uresničevanje in zagotavljanje pravic iz sistema socialnega zavarovanja in socialnega varstva in izhaja iz subordinativnega razmerja med delodajalcem in delavcem, kar naj se rezultira v kršitvah takšnih pravic, še posebej socialnih pravic. Vsi subjekti, ki opravljajo storitve na drugi podlagi, tj. podlagi pogodbe civilnega prava oz. na temelju prava intelektualne lastnine, pa koristijo pravice iz sistema socialnega zavarovanja in socialnega varstva na drugačnem temelju, kar pojasni. Če je kdo zavezan voditi evidenco o izrabi delovnega časa, so to pravno organizacijski subjekti, pri katerem so imeli predhodno navedeni vzpostavljeno delovno razmerje, nikakor pa ne tožnik. Enako velja glede socialnih transferjev in uveljavljanje pravic iz sistema socialnega zavarovanja in socialnega varstva, kar prav tako pojasni. Samozaposleni v kulturi, kot je to D.D. in B.B. imata na temelju določb ZUJIK, in sicer od 82. člena do 89. člena, lahko celo pravico do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna, pravico do nadomestila za čas bolniške itd. Tožnik opozarja, da so subjekti, ki opravljajo storitve ne temelju pogodbe civilnega prava oz. na temelju prava intelektualne lastnine vedno plačani glede na obseg opravljenih storitev npr. število napisanih člankov, obseg člankov in ne glede na čas, ki ga pri tem porabijo. Tudi to je bistvena razlika v razmerju do delovnega razmerja, ki govori v prid tožniku, saj je delovno razmerje opredeljeno po urni obveznosti. Pogodba o zaposlitvi pa predstavlja obligacijo, pri čemer podjemna pogodba oz. avtorska pogodba predstavljajo obligacijo rezultata. Gre za čisto drugačno medsebojno pravno poslovno razmerje, kot v primeru delovnega razmerja. Subjektom, ki so sklenili pogodbo civilnega prava oz. prava intelektualne lastnine, ni potrebno vsak dan prihajati na sedež naročnika storitve, delajo od doma ali od drugje, kjer nimajo pravice do letnega dopusta, pa jim ni potrebno niti javljanje morebitne odsotnosti. Evidenca o izrabi delovnega časa ne more biti zgolj formalnost, sama sebi namen. Razumljiva je zakonska obveznost v primeru delovnega razmerja in toliko bolj bi bila razumljiva zakonska obveznost vpisovanja tovrstnih podatkov za subjekte, ki opravljajo storitve na temelju pogodb civilnega prava oz. na temelju prava intelektualne lastnine. Tožeča stranka se tako sprašuje, kakšen namen bi lahko sploh imelo vodenje evidence o izrabi delovnega časa. Že iz navedenih razlogov je tožbeni zahteve tožeče stranke v celoti utemeljen. Vodenje evidence o izrabi delovnega časa za subjekte, ki opravljajo storitve na temelju pogodbe civilnega prava oz. na temelju prava intelektualne lastnine ne izhaja iz 2. člena, 7. člena, 12. člena, 18. člena in 19. člena ZEPDSV. Navedeno ne izhaja niti iz namena teh določb, kar je tožnik že utemeljil. Široka opredelitev pojma delodajalec in delavec pa sama po sebi ne more kot posledica tožniku nalagati obveznosti vodenja evidenc o izrabi delovnega časa. Takšno širjenje razlage prava je nedopustno. Iz vsebine 18. člena in 19. člena ZEPDSV pa je jasno razvidno, da je potrebno voditi evidenco o izrabi delovnega časa le za subjekte, ki sklenejo pogodbo o zaposlitvi. To izhaja pa tudi iz vsebine podatkov, ki se vpisujejo v tovrstno evidenco.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba inšpekcijskega organa, potrjena z odločbo pritožbenega organa pravilna in zakonita. Sodišče se z njunimi razlogi strinja ter jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

11. Med strankama v predmetni zadevi ni sporno, da tožnik v obravnavanem obdobju za A.A., B.B., C.C., D.D. in E.E. ni vodil evidenc o izrabi delovnega časa. Prav tako ni sporno, da so navedeni opravljali delo pri tožniku na podlagi pogodb civilnega prava (podjemnih oz. avtorskih pogodb) in da tožnik z njimi ni imel sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Sporno pa je, ali je bil tožnik na podlagi ZEPDSV za te delavce dolžan voditi evidenco o izrabi delovnega časa. Tako je med strankama sporna uporaba materialnega prava in sicer določb 2. člena, 12. člena, 18. člena in 19. člena ZEPDSV.

12. Na podlagi 12. člena ZEPDSV morajo delodajalci voditi evidence, ki jih navedena določba zakona taksativno našteva. Med njimi je tudi evidenca o izrabi delovnega časa. V evidenco o izrabi delovnega časa v skladu z 18. členom ZEPDSV delodajalec dnevno vpisuje za posameznega delavca podatke, navedene v citirani določbi, med katerimi spadajo tudi podatki o številu opravljenih ur. Vse evidence je dolžan delodajalec voditi za vsakega delavca z dnem, ko sklene pogodbo o zaposlitvi, preneha pa z dnem, ko delavcu preneha pogodba o zaposlitvi (19. člen ZEPDSV). Pri tem je treba upoštevati, da 2. člen ZEPDSV, ki vsebuje opredelitev pojmov v ZEPDSV, kot delavca opredeljuje vsako fizično osebo, ki je v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi (8 alineja 2. člena ZEPDSV). Določba 2. člena ZEPDSV kot delavca v smislu tega zakona šteje tudi osebo, ki na kakršni koli drugi pravni podlagi opravlja delo za delodajalca ali opravlja samostojno poklicno, kmetijsko ali drugo dejavnost in osebo, ki pri delodajalcu opravlja delo zaradi usposabljanja (deveta alineja 2. člena ZEPDSV). Na podlagi enajste alineje 2. člena ZEPDVS se kot delodajalec v smislu ZEPDSV šteje oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zaposluje delavca. Glede na predhodno navedeno, je evidenco o izrabi delovnega časa treba voditi za vsako osebo, ki na kakršnikoli pravni podlagi opravlja delo za delodajalca (tudi na podlagi podjemne pogodbe oz. avtorske pogodbe, ki ju zakonodajalec eksplicitno ne izvzema). Kot kakršno koli drugo pravno podlago je namreč tudi po presoji sodišča treba šteti katerokoli obliko opravljanja dela, ki ni pogodba o zaposlitvi in je bila dogovorjena med pogodbenima strankama.

13. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da navedeni delavci opravljajo dela za tožnika na podlagi sklenjenih podjemnih pogodb oz. avtorskih pogodb. V postopku inšpekcijskega nadzora so navedeni delavci tudi podali pisne izjave, iz katerih izhaja, da se njihovo delo opravlja v tožnikovih prostorih, na njegovi opremi in z uporabo tožnikovega pisarniškega materiala. Iz izjave D.D., ki ima s tožnikom sklenjeno avtorsko pogodbo izhaja, da gre za delo kritika in za vnašanje kritike s področja kulture v sistem, delo pa se opravlja v prostorih in s sredstvi tožnika. Iz izjave B.B. izhaja, da ima s tožnikom sklenjeno avtorsko pogodbo kot kulturna novinarka za izdelavo novinarskih prispevkov. Delo opravlja od 9.00 ure do 13.00 ure, 4x tedensko v prostorih in s sredstvi tožnika in tudi doma. E.E. opravlja dela po avtorski pogodbi kot novinar, piše članke popoldne v pisarni ter uporablja tožnikovo opremo. Darjan Košir opravlja dela vodenja in koordinacije v centralni redakciji tožnika, sodeluje pri organiziranju dela področnih urednikov in pri dežurstvih v centralni redakciji tožnika na podlagi podjemne pogodbe. Iz njegove izjave izhaja, da opravlja dela namestnika odgovornega urednika vsak dan po 8 ur v svoji pisarni pri tožniku s sredstvi tožnika. C.C. je dokumentalistka, ki opravlja delo na podlagi podjemne pogodbe pet dni v tednu od 7.00 do 13.00 ure v prostorih tožnika in s sredstvi tožnika. Obravnavani delavci opravljajo dela po navodilih, v prostorih in s sredstvi tožnika v določenem delovnem času, kar izhaja iz njihovih izjav, danih v predmetnem postopku. Glede na dejansko vsebino del, ki jih navedeni subjekti opravljajo za tožnika sodišče ugotavlja, da gre za civilna pogodbena razmerja, ki pa vsebujejo tudi določene elemente delovnega razmerja: delo delavci opravljajo za plačilo, delo opravlja točno določena oseba, plačilo se izvede ceniku delodajalca, delo poteka s sredstvi in v prostorih ter pod nadzorom delodajalca. Pri tem je sodišče upoštevalo elemente iz definicije delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1): gre za razmerje med delavcem in delodajalcem, delavec se prostovoljno vključi v organiziran delovni proces, opravlja delo za plačilo, delo opravlja točno določena oseba, delo se opravlja po navodilih in pod nadzorom delodajalca (glej sodbi Upravnega sodišča RS I U 923/2015 z dne 30. 3. 2016 in I U 1279/2015 z dne 19. 4. 2016). Ob upoštevanju dejanske vsebine predmetnih pogodbenih razmerij (samo poimenovanje pogodbe, kot sta ga izvedli pogodbeni stranki ni odločilno za presojo) je po presoji sodišča neutemeljen tožnikov ugovor, da glede na naravo del, ki se opravljajo na podlagi avtorskih in podjemnih pogodb sploh ni možno voditi evidence delovnega časa za navedene delavce. Po presoji sodišča je dejansko stanje v predmetni zadevi pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče pa se tudi strinja z dokazno oceno inšpekcijskega organa. Za navedene delavce je po mnenju sodišča povsem mogoče voditi evidenco porabe delovnega časa in jo je tožnik na podlagi določb ZEPDSV (12. člen ZEPDSV) tudi dolžan voditi.

14. Tožeča stranka se v tožbi sprašuje, kakšen namen bi sploh lahko imelo vodenje evidence o izrabi delovnega časa za delavce, ki delajo na podlagi pogodb civilnega prava. Namen vodenja evidenc je jasno razviden iz določbe 1. člena ZEPDSV, ki navaja, da se podatki in evidence (katerih vsebino, vrsto in obseg določa ZEPDSV) vodijo za potrebe državnih organov, lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil ter ostalih uporabnikov, ki te podatke potrebujejo za opravljanje zakonsko določenih nalog oz. vodenje zbirk podatkov o posameznikih ter za namene izvajanja statističnih, socialno ekonomskih in drugih raziskovanj, ki imajo zakonsko podlago. Na podlagi prvega odstavka 7. člena ZEPDSV so evidence iz točk a), b), c) in č) 6. člena ZEPDSV delodajalci zavezani voditi za namene uveljavljanja pravic iz sistema socialnega zavarovanja in socialnega varstva, za namen zagotavljanja statističnega spremljanja in za potrebe inšpekcijskega nadzora. Glede na opredelitev pojma delavca v 9 alineji 2. člena ZEPDSV pa mora delodajalec evidenco o izrabi delovnega časa voditi za vsako osebo, ki na kakršnikoli pravni podlagi opravlja delo za delodajalca. Po povedanem je neutemeljen tožnikov ugovor, da evidenca o izrabi delovnega časa ne more biti zgolj formalnost in sama sebi namen.

15. Res je, kot to navaja tožnik, da pogodbe civilnega prava ne poznajo določenih pojmov kot so: polni delovni čas, krajši delovni čas, nadurno delo, plača, nadomestilo plače, zavarovalna doba, obvezno pokojninsko zavarovanje itd., vendar kot je to pravilno pojasnila tožniku že toženka, to delodajalca ne odvezuje obveznosti, da mora voditi evidenco izrabe delovnega časa in vanjo vpisovati zahtevane podatke (prva alineja prvega odstavka 18. člena ZEPDSV). Podatek o številu opravljenih ur je potrebno tudi po mnenju sodišča vpisati tako za delavca, ki opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, kot tudi za vsako drugo osebo, ki na kakršni koli drugi pravni podlagi opravlja delo za delodajalca (tudi na podlagi podjemne oz. avtorske pogodbe), četudi ne gre za delovno razmerje.

16. Pri svoji razlagi določb ZEPDSV je sodišče upoštevalo, da je delodajalec oz. oseba, ki jo kot delodajalca šteje ZEPDSV dolžna voditi evidenco o izrabi delovnega časa za delavce in ostale osebe, ki nimajo statusa delavca v smislu ZEPDSV. Nesporno A.A., B.B., C.C., D.D. in E.E. s tožnikom niso v delovnem razmerju (nimajo s tožnikom sklenjenih pogodb o zaposlitvi), vendar pa jih, je upoštevaje deveto alinejo 2. člena ZEPDSV, ki opredeljuje pojem delavca v smislu ZEPDSV, treba tudi po presoji sodišča šteti kot osebe, ki imajo status delavca v smislu ZEPDSV, saj za delodajalca opravljajo delo na določeni pravni podlagi (na podlagi podjemne oz. avtorske pogodbe). Skladno z določbami 12. člena, 18. člena in 19. člena ZEPDSV je po povedanem tudi po mnenju sodišča za navedene osebe tožnik kot delodajalec (opredeljen z 11 alinejo 2. člena ZEPDSV) dolžan voditi evidenco o izrabi delovnega časa. Evidenco o izrabi delovnega časa je potrebno voditi za delavce v delovnem razmerju in tudi za vsako drugo osebo, ki ima status delavca v smislu ZEPDSV. Pri tem je po presoji sodišča na podlagi 18. člena ZEPDSV tožnik kot delodajalec dolžan voditi evidenco o izrabi delovnega časa za delavce, ki zanj opravljajo delo tudi na podlagi sklenjenih podjemnih pogodb oz. avtorskih pogodb od dneva sklenitve teh pogodb dalje do dneva prenehanja teh pogodb.

17. Tožnikov ugovor, da je toženka preširoko opredelila pojem delavec in delodajalec v okviru določb 2. člena ZEPDSV in da je iz vsebine določbe 18. člena in 19. člena ZEPDSV jasno razvidno, da je potrebno voditi evidenco o izrabi delovnega časa le za osebe, ki sklenejo pogodbo o zaposlitvi, je po presoji sodišča neutemeljen. Tudi ne gre za preširoko razlago določb ZEPDSV v nasprotju z 2. členom Ustave RS, kot to napačno meni tožnik. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo. Navedeno izhaja ob upoštevanju namenske (teleološke) razlage zakona, sistematične razlage zakona, logične razlage in jezikovne razlage predmetnih določb ZEPDSV. Po presoji sodišča je inšpekcijski organ uporabil pravilno pravno normo - 12. člen, 18. člen in 19. člen ob upoštevanju osme, devete in enajste alineje 2. člena ZEPDSV, ki vsebuje opredelitev vsebine posameznih izrazov v tem zakonu (opredelitev pojmov). Pravilno je tudi inšpekcijski organ opravil silogizem - uporabo abstraktne pravne norme glede na konkreten primer. Po presoji sodišča določba devete alineje 2. člena ZEPDSV povsem določno opredeljuje pojem delavca v smislu ZEPDSV. Z upoštevanjem opredelitve tega pojma, kot je naveden v deveti alineji 2. člena ZEPDSV in opredelitev pojma delodajalca iz enajste alineje 2. člena ZEPDSV pa je inšpekcijski organ po presoji sodišča pravilno uporabil zakonsko določene pojme in teh pojmov ni razlagal preširoko, kot to napačno meni tožnik in tudi ni kršil 2. člena Ustave RS.

18. Prav tako je neutemeljen tudi tožnikov ugovor, da izpodbijane odločbe ni možno preizkusiti, ker manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Inšpekcijski organ, kot tudi pritožbeni organ, sta v obrazložitvi svojih odločb jasno navedla razloge za svojo odločitev, pravilno in popolno sta ugotovila dejansko stanje, opravila pravilno dokazno oceno in navedla sta tudi pravilno pravno podlago za svojo odločitev ter materialno pravo tudi pravilno uporabila.

19. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v zadevi tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 20. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker je med strankama sporna razlaga materialnega prava in so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v povezavi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

21. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.